Drugačen pristop je gibalo razvoja

Večina sodobnih računalnikov, z mobilnimi napravami vred, temelji na tehnološki arhitekturi, ki je stara tri, morda celo štiri desetletja. Čeprav se sestavni deli nenehno razvijajo in so v dolgih letih dosegli res zavidljivo stopnjo zmogljivosti, je pravzaprav nenavadno, da si le redki drznejo misliti onkraj uveljavljenih okvirjev. Zgodovina, po drugi strani, jasno kaže, da so za resnično velikimi premiki v znanosti in tehnologiji skoraj vselej drugačni pristopi, drzni poizkusi, ki se v času nastajanja zdijo pravzaprav nemogoči, celo smešni. Glede na preteklost in količino denarja, ki se zliva v informacijsko industrijo, je opisano „ziheraštvo“ nenavadno, nemara kar nesprejemljivo. Ali smo vsi »zaspali«?  

Ko se ozremo po ponudbi računalniških izdelkov na trgu, bi težko rekli, da ni velike pestrosti izbire. Število ponudnikov je resda manjše kot v preteklih dveh desetletjih, a je izbira različnih modelov še vedno precej velika. Toda podrobnejši ogled pokaže, da so si izdelki nadvse podobni, celo enaki po strojni platformi. To še posebej velja za mobilne naprave, kjer danes poteka glavni boj na področjih oblikovanja, velikosti, pri programski opremi, ne pa pri temeljnih tehnologijah.

Za to je kriva sama industrija. Vojne platform na področju osebnih računalnikov in prenosnikov so se bíle in dobivale že pred davnimi leti. Izbojevana Intelova prevlada omogoča sicer na videz nenehen napredek, a v bistvu povzroča stagnacijo. Najnazornejše je dejstvo, da največji izdelovalec polprevodnikov danes ne vidi največje nevarnosti v podjetjih AMD, Nvidia in podobnih, temveč v poplavi cenejših in energijsko še učinkovitejših procesorjev ARM. Toda tudi na tej mobilni platformi se žal srečujemo z bolj ali manj eno smerjo, ki ima le nekoliko drugačne izvedbe.

Še vedno pa je povsod temelj zdaj že dolga desetletja znana arhitektura s komponentizacijo glavnih gradnikov: procesor, hiter glavni pomnilnik, sistemski nabor, cenejši in počasnejši pomnilnik za hrambo podatkov. Izmenično se izboljšuje zdaj ena, zdaj druga komponenta, ustroj pa ostaja enak. Mar je mogoče stvari zastaviti drugače?

Decembra je skoraj povsem v senci drugih medijskih dogodkov potekala razgrnitev načrta družbe Hewlett-Packard, da za letošnje leto snujejo korenito drugačen računalnik s pomenljivim delovnim imenom »Mašina« (The Machine). Tako drugačen, da bo imel docela drugačno arhitekturo, operacijski sistem, logiko delovanja. Tehnološki vzvod je nova vrsta pomnilnika, imenovana memristor, ki je dovolj zmogljiv in hiter za operativno, pa tudi trajno hrambo podatkov. Torej bo imel le en nivo pomnilnika.

V HPju sicer še ne razkrivajo vseh podrobnosti, a že doslej znano kaže na povsem drugačen pristop. Trditev, da bo Mašina »uporabljala elektrone za računanje, fotone za komunikacijo in ione za hrambo podatkov«, nakazuje precej inovacij tudi na drugih področjih, denimo pri optičnih povezavah med komponentami računalnika, to pa seveda omogoča bistveno večjo prepustnost podatkov.

Če je verjeti napovedim inženirjev, naj bi računalnik uporabil le desetino fizičnega prostora in komaj 1,25 % energije v primerjavi z enakovredno tradicionalno arhitekturo za doseganje primerljivih rezultatov. Posamezni gradnik naj bi bil okoli šestkrat zmogljivejši od primerljivih današnjih računalnikov. Toda ob upoštevanju velikosti in drastično manjše porabe energije to pomeni, da bodo lahko uporabili večje število gradnikov in s tem dosegali še bistveno večje procesne zmogljivosti, kar je pomembno predvsem v sodobnih podatkovnih središčih za storitve v oblaku. To pa je velik korak v novo smer.

Kako drugače je zastavljen računalniški projekt Mašina, kaže tudi to, da bodo zanj razvili kar dva operacijska sistema. Prvi, imenovan Linux++, bo nared že letos in bo omogočal predvsem razvoj in simulacijo delovanja pred prihodom končnega izdelka. Ta operacijski sistem pa bodo v končni fazi nadomestili s povsem novim OS, ki mu pravijo zaenkrat Carbon, omogočal pa bo popoln izkoristek nove platforme.

Toda ali lahko, gledano s perspektive današnje »udobnosti« standardiziranih in združljivih platform, tak projekt resnično doseže pričakovani uspeh? Odgovor je vse prej kot preprost. Če se ozremo na dogajanje pri drugem tipu korenito drugačne platforme, kvantnih računalnikih, je tam zelo težko programirati nove, učinkovite algoritme, pa še to omejeno samo na nekatere primere rabe. Ali bo HPjev pristop tu prijaznejši do razvijalcev?

V preteklosti so uspele zgolj platforme, ki jih je posvojila večina razvijalcev. V današnjih časih bi temu rekli, da uspejo predvsem tisti, ki imajo večino svojih programov v določenih spletnih mobilnih trgovinah (appstorih). In, nasprotno, težave imajo tisti, ki (iz)padejo v nemilost. Poglejmo samo tehnično odličen BB10, ki temelji na QNXu, s katerim pa se je BlackBerry žal odrinil v osamo.

Brez tveganj seveda ni napredka, zato lahko pobude, kot je sedanja s strani HPja, samo pozdravimo. Po svoje si želimo, da bi vsi Googli, Appli, Samsungi in Amazoni današnjega sveta namenili več denarja za take projekte, ki omogočajo napredek, ne pa zgolj za kopičenje denarja. Računalništvo bi zopet preplavilo nekaj tistega vznemirjenja, ki je vselej dobrodošlo, ko se poraja nekaj novega.