Ducat+ idej!

Leto je naokoli in spet je tukaj čas, ko urednik svoje avtorje povpraša po analizi zadnjih dvanajstih mesecev. Kaj je bilo novega, kaj s(m)o se novega naučili, kaj s(m)o si omislili, kaj s(m)o kupili, kaj prodali, kaj opustili.

Nekateri tako vprašanje razumejo kot pozivanje k potrošništvu, drugi kot razmislek o zanimivem dogodku, ki se jim je zgodil v tem letu, tretji kot priložnost za hvalisanje o svoji službi, večina pa me vseeno razume pravilno, dobesedno, računalniško binarno: »Kaj imaš torej novega?«

Branje na naslednjih straneh razkrije vso različnost, ki jo pri Monitorju gradimo že več kot tri desetletja. Nekateri so se vrgli v glasbo, drugi še vedno razvijajo svoje obstoječe konjičke, tretji so razvili nove, četrti so se z vso vnemo podali v popolnoma nove panoge, kot je elektroavtomobilizem, peti so ostali tam, kjer so bili že lani – v svetu aktivizma. In večini je navade spremenil kovid.

Tako kot vsako leto vas tako tudi letos vabim k branju o različnosti naših najaktivnejših štirinajstih avtorjev. Morda bo tudi vam dala kakšno idejo. Za spremembe, nakupe, prodaje ali morda celo – menjavo službo. ;)

Matjaž Klančar, odgovorni urednik

Služba je zakon!

Matjaž Klančar

Kar malce nerodno mi je priznati, vendar me je v letih, ko bi moral že skoraj čakati na upokojitev (skoraj!), spet prevzela – služba!

Nekoč davno, ko sem prišel v predpredpredhodnik podjetja, v katerem zdaj izdajamo Monitor, sem prevzel tudi sistemsko administracijo lokalne strojne, programske in omrežne opreme. Kot samouk sem se ob tem veliko naučil in zelo zabaval, nato pa sem ob preobilici dela prestopil v uredniške vode, zabavnejši del posla pa prepustil pomočniku. Na tem delovnem mestu se jih je izmenjalo kar nekaj, in potem ko se je aktualni (Jure) letos odločil za nove izzive, se lahko med »premetavanjem besedil« spet – učim in zabavam!

Kot je nekoč v hecu (zlobi? ;) ) omenil eden izmed zgoraj omenjenih pomočnikov, sem po znanju »ostal nekje v času Windows NT 4«, zato sem bil nad 21. stoletjem, ki se mi je naenkrat prikazalo, navdušen.

Najprej – oblak! Prvi Juretov nasvet je bil: »Ne želiš si več upravljati lokalnega poštnega strežnika MS Exchange!« Rečeno – storjeno, za urejen in nadzorovan prehod v oblak Microsoft 365 sem potreboval mesec ali dva, vendar sem zadovoljen. Naši uporabniki pa tudi.

Naslednji projekt – upokojitev dinozavrske programske opreme za iskanje po arhivu milijona fotografij, ki jih hrani naša sestrska revija Mladina. In spoznavanje »kontejnerske« programske opreme Docker. Posvojil sem fenomenalen odprtokodni kontejnerski/virtualizacijski sistem Proxmox VE in vanj namestil enako fenomenalen dockerjevski foto iskalnik Photoprism!

Za pomembnejše dele podjetja še vedno prisegam na virtualizicijski VMWare Sphere, zato sem se naslednje mesece igral z novim strežnikom. Xeoni, jedra, gigabajti in terabajti SSD so balzam za moje strojno usmerjene možgane!

Programski del možganov sem razgibal z obstoječim NAS Synology, katerega programska oprema za poslovne rezervne kopije Active Backup for Business je neverjetna. Predvsem v tem, da omogoča brezplačno varovanje navideznih strojev, fizičnih računalnikov, datotečnih sistemov in celo – oblačnega paketa Microsoft 365! Ravno tako brezplačen Synology Hyper Backup pa omogoča še dodatno offsite varovanje, ki sem ga uredil za primer, kaj pa vem, požara v »moji« strežniški sobi.

Isti Synology sem usposobil tudi za upravljanje internega driva, s katerim sem z našim lokalnim omrežjem povezal zunanje sodelavce (in ob tem ukinil nevarni strežnik FTP). Synology Drive je res zgledno narejena programska oprema, ki je, spet, brezplačna oziroma vključena v sam NAS.

Malo manj sem se zabaval ob nadgrajevanju čarovnije, ki jo Microsoft imenuje Active Directory in še malo manj se bom zabaval naslednje leto, ko Microsoft za paket 365 napoveduje obvezno večfaktorsko prijavo. Kar predstavljam si, koliko dodatnih klicev na pomoč bom takrat prejemal od naših računalniško manj poučenih uporabnikov. Hja, je že tako, da prav vsi deli službe pa res ne morejo biti v užitek, mar ne?

Moja prijateljica umetna inteligenca

Jure Forstnerič

Letos sem po dobrem desetletju zamenjal službo, to pa je seveda za seboj potegnilo tudi kar nekaj sprememb pri (kar daljnosežnem) seznamu strojne in programske opreme. Prva je že to, da sem prvič v življenju postal redni uporabnik prenosnika. Po moji oceni je nekje 60 odstotkov časa sicer priklopljen na zunanji monitor (torej sta v uporabi dva), a vseeno sem se tudi pri preostalih 40 odstotkih presenetljivo hitro navadil na delo na manjšem zaslonu.

Prenosnik je sicer poslovni Lenovo Thinkpad T14. Prav zanimivo je, da sicer vem, kaj uporablja od strojne opreme, a se mi zdi to povsem nepomembno. Pač dela – bi si pa želel kaj več energetske učinkovitosti in zavidam uporabnikom Applovih računalnikov. Med novimi programi sem letos v zbirko pogosto uporabljenih dodal odličen program za beležke in zapiske Obsidian. Vse zapiske namreč hrani v obliki navadnih besedilnih datotek (v zapisu Markdown), kar je zelo priročno za upravljanje in vodenje varnostnih kopij (beri: Github).

Še ena pomembna novost pri vsakdanjem delu je redna uporaba različnih umetnointeligenčnih asistentov. Redno kramljam z Bing Chat (v službi že uporabljamo različico Enterprise), slike in grafike, ki bi jih nekoč iskal po spletu, zdaj prepustim kar Bingu. Preizkusil sem tudi res odličen in nadvse koristen Github Copilot prek vtičnika za res odličen programerski urejevalnik Visual Studio Code. Komaj čakam, da pride še več teh kopilotov.

Rahlo povezano s prenosnikom je tudi nekaj, kar je zelo redko sploh stvar razmisleka. Letos sem si namreč omislil več kakovostnih napajalnikov podjetja Anker. To je povezano s prenosnikom, ker ta za napajanje uporablja vmesnik USB-C, napajalniki omenjenega podjetja (no, seveda tudi drugih) pa prinašajo odlične zmogljivosti v presenetljivo majhnih in uporabnih ohišjih.

Ob meni je na domači mizi tako majhen napajalnik, ki zasede eno vtičnico v steni, na drugi strani ima štiri izhode. Vanj imam ves čas priključene štiri različne kable, tako odpade iskanje prave kombinacije napajalnika in kabla. Še en podoben (manjši, a z dvema izhodoma) je ves čas v nahrbtniku, ob tem sem nakupil še nekaj kakovostnih kablov USB-C različnih dolžin. Po tihem dejansko razmišljam, da bi si le zaradi vpeljave USB-C omislil novi Applov iPhone, da se s tem znebim še Applovega kabla Lightning.  

Lani sem pisal o domačem oblaku, o odprtokodnih rešitvah, ki jih ženem na dveh namenskih domačih strežnikih. Bistvenih novosti pri tem letos ni bilo, nameravam pa dvema majhnima strežnikoma v kratkem dodatki tretjega, saj mi počasi primanjkuje strojnih zmogljivosti. Kot sem omenil že lani, uporabljam majhne, poceni namizne računalnike, ki zasedejo liter volumna, poraba elektrike pa je v razredu od 10 do 20 W. Nad res odličnim hipervizorjem Proxmox sem navdušil še Matjaža, on pa mene nad odprtokodnim pregledovalnikom fotografske zbirke, programom Photoprism, ki teče v Proxmoxu, pardon, Dockerju. Tega še nisem imel časa namestiti, a pride kmalu. Ideja je v tem, da bi imel vmesnik za enostaven pregled nad domačo fotografsko zbirko, ki počiva na domačem strežniku NAS.

Kriza srednjih let

Boris Šavc

Leto je naokoli in znova sem številko bliže strašljivemu jubileju. Ura vse hitreje teče in občutek imam, da je treba nekaj spremeniti. Prvič v življenju uporabljam več kot tri leta star telefon, imam enak računalnik kot lani ter tablico, ki ob uporabi zahteva potrpljenje moje razredničarke iz srednje šole v razredu, polnem od hormonov ponorelih fantov. Odpovedal sem vse naročnine, razen glasbenih in se posvetil stari strasti – bobnanju.

Yamaho DD-75 sem občutno nadgradil z elektronskimi bobni par excellence Roland TD-27KV2, ki se ponašajo z odličnim modulom ter mnoštvom tipal tako na bobnih kot činelah. Čeravno niso vpadljivega videza, njihova kompaktna oblika omogoča postavitev v sleherno bivališče ter daje dovolj prostora za dodatno opremo, ki jo v mojem primeru zaseda zvočnik Roland PM-100. Ta se ponaša z odličnim zvokom, ki žal ni sosedom prijazen, zato pri vsakodnevnem izživljanju običajno uporabljam slušalke z nadmočno izolacijo zvoka Vic Firth SIH2. Bobne sem z iMacom 27 zadnje Intelove generacije povezal prek kabla MIDI Roland UM-ONE mk-2 ter zvoke iz čudežne škatle nadgradil z mokrimi sanjami vsakega e-bobnarja – s programom EZdrummer 3. Ugotavljam, da sem pri igranju (kot v drugih sferah življenja) zelo zarjavel. Na srečo me z optimizmom navdajajo učitelji spletne platforme Drumeo, ki bobne na zabaven način približajo učencem vseh stopenj.

Tenisa zaradi težav z rameni ne igram več tako resno kot preteklih 40 let, zato sem se poleti z dušo in s srcem vrgel v gorsko kolesarstvo. Stik z naravo mi omogoča kolo Giant XTC SLR 29, ki zavistne poglede na osvojenih gorskih vrhovih žanje predvsem zaradi odsotnosti elektrike. Napredek spremljam z uro Garmin Fenix 7 in s priloženim programom Garmin Connect. Da se staram, opažam pri netipičnem pomanjkanju zanimanja za umetno inteligenco, ki jo praktično uporabljam le pri občasnem izdelovanju grafičnih prilog novicam na spletni strani naše ljube revije. Midjourney dela iz dneva v dan boljše slike in kmalu ne bom več vedel, kaj je resnično in kaj ne.

Raje kot umetno inteligenco pilim lastno. Z branjem, seveda, ki tudi ni več tako preprosto kot nekoč. Udobje mi od letos zagotavljata novi leči v starem okvirju očal 1.5 INN Computer 1,3 m M ULTRA BLUE. Ker največkrat požiram elektronske črke, sem si na letošnji črni petek omislil nov elektronski bralnik Kindle Scribe, ki poleg branja omogoča tudi pisanje. In to na klasičen način s pisalom! Žal je ta zaradi božične norije še vedno nekje na poti in ga ne morem ustrezno pohvaliti iz prve roke.

Več tehnoloških novosti iz preprostega razloga ni našlo poti v moj dom. Varčujem, da poplačam dolgove in zaprem obstoječe račune v domačih bankah. Že pred časom sem se namreč odločil, da se bom otresel oderuških okovov in vse svoje prilive preusmeril v digitalno banko N26, ki je ob ustreznem ravnanju lahko popolnoma brezplačna. Če mi bo selitev v letu 2024 uspela, bo moj naslednji prispevek izdatno bogatejši.

Spodobno žrebe v hlevu

Jurij Kristan

Dve leti je od tega, ko sem se namenil sestaviti novo, zmogljivejšo delovno »mašino« – in moral podvig zaradi podivjanih cen komponent vedno znova odlagati –, a zadeva naposled šumi pod mizo. Procesorju AMD Ryzen 9 7900X delajo družbo 64 gigabajtov Kingstonovega DDR5 Rama in Asusova grafična kartica TUF Radeon RX 7900 XT. Matična plošča je kar Gigabytova B650 Gaming X, ker ne nameravam navijati. Časa za zafrkavanje s frekvencami in vodna hlajenja je pač zmanjkalo, doprinos pa truda večinoma ne odtehta več. Takšna dejavnost je dandanes pretežno le še za zabavne, navdušenske sorte, časi norih pospeškov Celeronov 300A pa davno pozabljeni. Osnovno shrambo predstavlja tandem Samsungovih 2-terabajtnih SSD 990 Pro M.2, kot odložišče služi poleg še Toshibin 10-terabajtni disk. Računalnik je torej kombinacija inženirske in medijske delovne postaje ter igričarske naprave, pri čemer sem šel tokrat še vedno v smer surove rasterizacije – od tod odločitev za Radeon (plus Nvidijine navite cene). Ray tracing vztrajno pridobiva veljavo, a v tem hipu še vedno ni takšna nuja; čez dve leti zna biti že drugače. Za radovedno eksperimentiranje z Geforceom RTX imam navsezadnje še vedno Asusov igričarski prenosnik. Za RX 7900 XTX pa je denarja žal zmanjkalo, šmrc. Zaslon je v tem hipu še igričarski AOC Q27G2U, naslednje leto bo čas za bolj pošten ultraširok monitor.

Resnici na ljubo je bil sprva v načrtu igričarski stroj, ki ne bi potreboval takšnega procesorja, toda v zadnjih letih zaradi službenih nalog iz različnih smeri na računalniku teče vse več požrešnih namenskih orodij. V prvi vrsti okolje CAD Solidworks in kopica manjšega simulacijskega programja ter občasno zafrkavanje s platformo Stable Diffusion in z odprtim okoljem za razvoj iger Godot, ki sem se ga končno lotil, pretežno zaradi letošnjega Unityjevega fiaska z monetizacijo. Zadevi, ki ju na začetku leta na svojih napravah nisem pričakoval, pa sta Cyberlinkov urejevalnik videa PowerDirector 2024 in ... prvi Photoshop po davni CS dvojki. Adobejev izključno naročniški model mi še vedno ne diši in zadeve sem se lotil bolj iz radovednosti; za rezervo imam še vedno kup zastonjskih orodij, kot je GIMP. Praktični razlog tiči v letošnjem spoznanju, da se bo treba z dezinformacijami, s katerimi se pretežno ukvarjam v popoldanskem času, soočiti proaktivno. To pomeni, z medijsko precej bolj domišljenimi prijemi od sterilnega fact-checkanja. Sleherni novinar bo moral postati bistveno bolj vešč v zmogljivih medijskih orodjih ali postati del ekip z izurjenimi grafiki, kar se sicer že kaže v slikovnih člankih izpostavljenih medijskih hiš. Drugo spoznanje je, da potrebujem lastno lokalno zbirko podatkov, zato bom v 2024 očitno moral spet zagristi v neko sorto SQL in nemara celo postavljanje sistema NAS, kar mi je takoj povzročilo Vietnam flashbacke na študentske čase.

Skrivnost nekega podstrešja

Andrej Troha

»Znanec iz Ormoža je podedoval hišo in na podstrešju našel kup neke računalniške krame … Če te zanima.« Tako me je, brez pretiranega uvoda, konec aprila nagovoril prijatelj. »Zvečer gredo na morje, in če ne prideš danes do dveh, gre vse na deponijo.« Glede na to, da je prijatelj računalniško povsem nepismen (nima niti e-pošte), bi bilo kakršnokoli dodatno zasliševanje čista izguba časa. Torej sem si rekel, da bo zadevo treba preveriti v živo.

Težava je bila, da se je dobršen del slovenskih lemingov mrzlično odpravljal na prvomajce, kar je pomenilo, da bo naš ljubi avtocestni križ bolj ali manj parkirišče. Vedoč, da je do Ormoža in nazaj, ob povsem prazni štajerki, slabih pet ur vožnje, me je zvilo v želodcu. Takšnega barn finda seveda ne gre zamuditi, vprašanje pa je bilo, kako bom po Googlovi temno rdeči avtocesti sploh prišel tja. Ampak nostalgija in zbirateljska vnema imata nadnaravno moč, zato sem nekaj minut kasneje že stal v koloni. Kakopak.

Kljub nekajurnemu prisilnemu spoznavanju slovenskih lepot in stranpoti se je izlet izplačal. V petih razmajanih kartonastih škatlah je bil pravi zaklad igralnih konzol iz 70. let in računalnikov iz 80.

V prvi škatli sta bili dve konzoli iz poznih 70. – Hanimex TVG 070C (1976) in Prinztronic Tournament IV (1977). Zadevi sta, tako kot vse v ostalih škatlah, začuda delovali brezhibno. Tudi druga škatla je postregla z dvema Pong klonoma: Intercordovim TVS-6 Telespielom (1977) in Universumovim (Quelle) TV-Multi-Spielom 4010 (1977).

V najbolj zanemarjeni škatli z napisom »filips« sta luč novega tisočletja ugledala konzola Philips Videopac G7000 (1978) in z MSX združljiv osembitnik Philips VG-8000 (1983) z zelo zgodnjim Microsoftovim basicom.

Zadnji dve škatli sta postregli z dvema avtorju zelo ljubima in domačima računalnikoma. V prvi je bil lepo zavit Schneider CPC 464 (1984) skupaj z brezhibno delujočim zelenim monitorjem GT 65, kar je skrajno uvidevno, saj imajo ti osembitniki napajalnik v monitorju in brez njega enostavno ne delujejo.

V peti, zadnji škatli pa se je skrivala izjemno ohranjena prva različica Amige 500 (1987), tista najbolj iskana, ki ima pod napisom Amiga le majhen kvadratast Commodorjev logo. Češnjica na vrhu vsega pa je bil brezhiben Commodorjev monitor 1084 skupaj s pogosto manjkajočimi vratci gumbov za nastavitve.

Ormoški izplen je bil torej izjemen, edinstven v zbirateljski karieri.

Dvoživka

David Vidmar

V službi uporabljam prenosnik z Windows, za zasebne namene pa MacBook Pro, torej sem dvoživka. Prste in možgane sem že toliko streniral, da lahko brez težav preklapljam med dvema načinoma dela, dvema vrstama tipkovnice, dvema svetovoma.

O tej temi smo letos objavili serijo člankov z nasveti. Med pisanjem sem podrobno prečesal najboljše kose programske opreme in med njimi me še vedno navdušuje poganjalnik Raycast, ki je postal tudi moj primarni način pogovarjanja s ChatGPT. Navdušil me je še Pixelmator Pro, fenomenalni urejevalnik slik in odlično orodje za vsakega oblikovalca digitalnih vsebin, ki lahko nadomesti orodja, kot je Photoshop, in hkrati oblikovalska orodja, kot je Canva. Ena ključnih prednosti je, da zanj ni treba plačevati naročnine!

Še vedno redno menjavam programe za upravljanje nalog in trenutno uporabljam minimalističen Things 3, ki pa ima očitno pomanjkljivost – ni uporaben na napravah, ki jih ni izdelal Apple.

Leto 2023 je bilo tudi leto izgubljenih programov. Tako sem se moral posloviti od Tweetbota, kar je povzročilo, da sem se v veliki meri vzel slovo od bivšega Twitterja in presedlal na Mastodon, kjer še iščem idealnega odjemalca, trenutno uporabljam Ice Cubes. Odkar je ugasnil Apollo, redko zaidem na Reddit. Zdi se tudi, da bo izginil Castro, ki ga uporabljam za spremljanje poddaj. Če oziroma ko se to zgodi, bom verjetno spet postal uporabnik aplikacije Overcast.

Osebne navade je zelo spremenilo zapiranje spletne trgovine BookDepository. Niti brezplačna poštnina za večje nakupe na Amazon.de ne more nadomestiti manjka BookDepositoryja, zato sem nad papirnimi knjigami malodane obupal in vedno večkrat v roke raje vzamem Kindle Paperwhite.

Večjo spremembo na seznamu strojne opreme za vsakdanjo rabo predstavlja letošnji nakup nove miši. Končno sem popustil in si omislil boljšo, večjo in dražjo – kot mnogi drugi sem izbral Logitech MX Master 3S. Vsekakor odličen kos strojne opreme, a težko rečem, da ne bi mogel delati brez nje.

Pri mobilnih napravah je leto minilo brez spremembe. Na prvi strani iPhona 14 se je pojavila ikona Photomator, brat že omenjene aplikacije za urejanje slik in oblikovanje. Od ostalih tradicionalnih prvokategornikov omenim še Bitwarden za hrambo skrivnosti, Spotify za glasbo, Home Assistant za pametni dom, Spark za zasebno elektronsko pošto in Microsoftov Office in Teams za službene potrebe. Za polnjenje telefonov pa tudi tablice in prenosnika imam že pravo zbirko polnilnikov Anker GaN. V zbirko napravic za iskanje sem dodal nekaj kosov AirTag, ki v Find My delajo družbo sorodnim napravicam Chipolo.

Dobri stari Kodi, ki je tekel na Vero 4K+, je zamenjal Apple TV, na katerem so nameščeni odjemalci pretočnih servisov in Plex. Fenomenalna odzivnost naprave in dobro sodelovanjem s televizorjem sta razlog, da doma gledamo več filmov in serij. Celo pri spremljanju formule 1 namesto F1 Multiviewerja, ki je sicer resnično fenomenalen način pretočnega gledanja, zaradi preprostosti zaženem F1TV na Apple TV. Ta je postal tudi eno izmed dveh izhodnih vozlišč domačega omrežja VPN, ki ga poganja odprtokodna in brezplačna rešitev Tailscale.

Drugačna dvoživka!

Matej Huš

Medtem ko imamo pri Monitorju zelo močna in različna mnenja o uporabi Windows ali Applovih sistemov, se v bolj računskih in teoretičnih vedah težko izognemo Linuxu. Za premetavanje podatkov in guljenje številk je ta dostikrat prikladnejši, superračunalniške gruče pa tako in tako tečejo praktično izključno na tej ali oni distribuciji Linuxa. Da, macOS je v svoji srži zgrajen na unixovskem jedru, a na mojih računalnikih vseeno sobivata Windows in Linux.

V nekih precej drugačnih časih se je uporabljal dual-boot, danes živim v obeh operacijskih sistemih, kar ni več nikakršen bavbav. Izkazalo se je, da je z vidika izkoriščanja lokalne strojne opreme bolj smiselno namestiti Windows 10 (enajstica se zaradi prestarega procesorja pritožuje), nato pa Ubuntu ugnezditi v navidezni stroj v Oraclovem VirtualBoxu. Odkar imajo procesorji strojno podporo za virtualizacijo, ki jo moramo včasih omogočiti v BIOS, je cena za poganjanje gosta v gostitelju v obliki upočasnitve zanemarljiva. Tudi prenos podatkov med obema je enostaven, odkar obstajajo Shared Folders – to so gostiteljeve mape, vidne gostu. Niso redki dnevi, ko sem izključno v tej virtualki.

Povezovanje do superračunalniških gruč prek SSH je v Linuxu trivialno, v Windows pa je na voljo več možnosti. Največkrat uporabim Bitvise SSH Client, imam pa tudi program MobaXterm, ki zmore isto. Oba ponujata okni za enostaven prenos datotek iz Windows na oddaljeni strežnik in obratno, hkrati pa zmoreta odpreti oddaljeni terminal.

Zgodilo se je tudi že, da sem moral na računalniku z nameščenim Linuxom pognati kakšno aplikacijo za Windows. Poleg virtualke, v kateri teče Windows, obstaja še ena elegantna možnost: Wine. Ta pravzaprav ni emulator, temveč služi kot vmesni sloj za poganjanje programov za Windows neposredno v Linuxu tako, da sproti prevaja klice Windows API v POSIX API in podobno.

Odkar Windows 10 podpira WSL (Windows Subsystem for Linux), včasih uporabim tudi neposredno v Windows nameščeni Ubuntu, dasiravno je kljub vsej reklami v primerjavi z virtualko to še vedno inferiorna rešitev. Ima pa – in to je lahko zelo koristno – dostop do vseh map gostitelja. Pomaga, če je treba nad neko naključno mapo pognati naključno bash skripto ali postoriti kaj kompleksnejšega.

Leta 2024 je torej potrebna tehnologija že dovolj izpopolnjena, da sočasno delo v obeh sistemih ne predstavlja nobenih ovir. Še najtežji del je bilo zagotoviti povezanost dveh ločenih fizičnih računalnikov v službi, kjer ima eden nameščen Windows, drugi pa Linux. A k sreči ima Ubuntu že vgrajene odjemalce za VNC in SSH, za Windows pa tudi ni težko najti TightVNC in Putty pa tudi vgrajeni Windows PowerShell že razume SSH.

Na poti

Alan Orlič

Prva misel? »Letos ni bilo nič posebnega.« A ko sem naredil inventuro, se je nabralo, skupni imenovalec pa – konsolidacija. Odkar sem preizkusil prve 360-stopinjske kamere, so me zadeve zasvojile. Težava je bila v tem, da so bile ene dobre za fotografijo, druge za video. Tako sem imel dve, letos pa sem obe prodal in kupil Insta360 One R 1", ki pokriva oboje. Ricohova Z1 je še vedno malce boljša, a za moje potrebe je Insta360 več kot dovolj dobra.

Priznam, postal sem »škrtuh«, ker proizvajalcem ne nudim zadovoljstva ob kupovanju nove opreme, saj se večinoma odločam za rabljeno. Enega od starejših omrežnih diskov sem upokojil in namesto njega kupil rabljen NAS, QNAP T431P. Rabljene diske sem kupil pri drugem prodajalcu na Bolhi, nastavil RAID5 in za slabih 300 evrov pridobil 12 TB diskovja. Kako se lahko IT-jevec zanaša na rabljeno opremo? Glede na to, da do diskov dostopam bolj poredko, računam, da bo trajalo vsaj nekaj let, preden bo kateri od njih izpustil dušo. Vsekakor bo treba razmisliti o kakšni oblačni shrambi, a najprej bo treba pohitriti internetni priključek.

Pomembnejši je bil skok v lokalne omrežne vode, kjer je prišel na vrsto Wi-Fi 6. Ojačevalec signala je nadomestil mali beli stolpič in hitrost prenosa se je v prvem nadstropju več kot podeseterila. Kombinacija Linksysa MX8500 in MX5500 se je pri namestitvi izkazala za trd oreh, a to predvsem zaradi tega, ker »jaz že ne bom zaupal aplikaciji na telefonu«. Po treh urah neuspešnega nastavljanja prek brskalnika sem popustil in zadeva je 15 minut kasneje delovala v vsej svoji lepoti.

Telefon, računalnik in oba prenosnika niso doživeli sprememb, ker ni bilo potrebe. Ali želje. Ali ideje, zakaj sploh. Morda drugi monitor, pa ga nimam kam postaviti na mizi. Pomnilnika in diskovja je dovolj, ostane le še telefon. Žal nisem dobil nobenega novinca z enopalčnim tipalom, da bi ga lahko preizkusil. Ostala roba od Samsunga in Appla sicer navdušuje, a me ne prepriča, da bi odštel za telefon toliko, kot za spodoben fotoaparat, kot je Sony RX10 m4. Čeprav je zadeva vsaj na papirju že stara, je vseeno veliko zmogljivejša, kot vsi novi telefoni, tako da za zdaj hvala, predragi ste. Ali pa to spada v kategorijo »škrtarjenja«, kdo bi vedel. Moti me tudi izbor objektivov, ki jih vgrajujejo; moje svete trojice, ki sliši na 20, 28 in 85 mm, še lep čas ne bo, saj se glavni objektiv na telefonih trenutno vrti okoli 24 mm, širokokotni pa je 14-milimetrski.

Zaključujem z elektromobilnostjo. Med letos preizkušenimi avti je bil tudi Tesla X Plaid, tista zverina z dobrimi 1.000 in še nekaj konjiči, a bolj me je prepričal Hyundai Ioniq 6. Tudi ta je spodobno nabrit, a bolj vodljiv, z razkošno notranjostjo in s samosvojim videzom. Osebno sem nato šel v popolnoma drugo smer in si omislil Renault Twizy, tisto malo dvosedo igračo z omejitvijo hitrosti na 80 km/h. Štirikolesnik, zadeva namreč ne spada med avtomobile, ima samo dve težavi – nima gretja in vrata so bolj za okras kot resno zaščito pred vetrom. Vse ostalo požrem, saj se odlično pelje, a pozimi je za razvajenega voznika, ki želi vsaj topel sedež, vseeno prehudo, četudi le za 10 minut.

Reciklaža

Domen Savič

Ob vsakem povabilu k oglaševanju naprav/aplikacij/storitev, ki jih uporabljam, najprej pomislim na problem spodbujanja potrošništva zaradi potrošništva samega. Kot da bi obstajalo pravilo, po katerem bi morali vsako leto poiskati nekaj novega, ugotoviti veliko prednost novitete pred starejšimi rešitvami in jo nato navdušeno oceniti kot izredno uporabno.

To je še posebej problematično pri novejših modelih financiranja razvoja programske opreme, ki se vedno bolj nagibajo k naročninam namesto plačilu v enkratnem znesku, kar dodatno otežuje trajnost uporabe oziroma povzroča druge težave v povezavi z dejanskim lastništvom storitve.

Seznam treh izpostavljenih rešitev tokrat zato ni zbir čisto pravih novitet, temveč res uporabnih programskih rešitev na področju dela in iger malo starejšega datuma. Na žalost brez naročnin pri nekaterih od njih ne bo šlo, a ponujajo toliko uporabnega, da se še vedno izplačajo.

Word Transcribe (2020)

Tale funkcija spletne različice Wordove pisarne obstaja že dlje časa, a sem jo letos resneje začel uporabljati za prepisovanje intervjujev ter posnetkov poddaj. Zadeva sicer ne deluje za prepisovanje slovenskih besedil (Asta, kje si?), a je vsaj za angleščino izredno uporabna. Enostavno naložite zvočni posnetek ali video, počakate dobrih deset minut in prepis (po)govora je pred vami. Vključeni sta tudi časovna koda in oznaka posameznih govork in govorcev. Seveda ne gre brez tipkarskih napak, a je prihranek časa pri prepisovanju daljših (po)govorov vseeno precejšen. Preizkušeno tudi z govorci, ki jim angleščina ni materni jezik in v razmerah, kjer posnetek motijo šumi okolja. Za dobrih pet evrov na mesec, znotraj katerih dobite še terabajt spletne shrambe in celotno Microsoft Office rešitev na spletu, kar je več kot dobra kupčija.

Call of Duty Cold War (2020)

Zgodba te streljaške pustolovščine sicer ne bo pustila dolgotrajnega vtisa, boste pa zato toliko bolj uživali v hitremu in uravnoteženem večigralskem načinu, ki je dober kompromis med arkado in bolj taktično simulacijo. Čeprav gre za starejši naslov iz serije Call of Duty, je grafična podoba vseeno na nivoju, hkrati strežniki še vedno ponujajo dovolj igralk in igralcev iz vsega sveta, da na partijo ne boste čakali predolgo. Idealna sprostitvena rešitev za odmore po deset minut, za katere se nato izkaže, da se magično podaljšujejo.

Adobe Premiere Rush (2021)

Premiere na mobilni napravi? Ja, točno to. Idealno orodje za vplivneže, videaste in tiste, ki bi radi na telefonu z dejansko uporabno aplikacijo montirali, urejali, podnaslavljali svoje videoposnetke ter jih nato objavljali na platformah družabnega spleta. Rešitev zelo dobro simulira svojega dedka, programsko rešitev Adobe Premiere, zelo dobro pa deluje na telefonih višjega cenovnega razreda in visoke ločljivosti. Malo slabšo izkušnjo bodo imeli uporabniki z debelejšimi prsti, v poštev pride e-pero. Strošek? Slabih 40 evrov na leto.

(Pre)pametna ura

Marko Kovač

Letošnji sprehod po osebni tehnološki krajini se na žalost računalniške industrije bistveno ne razlikuje od lanskega (in verjetno leta pred tem). Najbrž lahko za to krivim tehnološko utrujenost, naveličanost nad večnim iskanjem novega tehnološkega 'gadžeta', ki me bo naslednjih par sekund navdajal z lažnim upanjem, da svet ne gre v 'maloro'. Res pa je, da mi je najnovejši tehnološki izdelek fizično še najbliže. Privoščil sem si novo uro – Garmin Venu 2, ki je nadomestila osnovnejši model, ki je žal razpadel. Čeprav sem bil na začetku uporabe nove ure navdušen nad vsem mogočim, kar omogoča, sem sčasoma napredne funkcije izklapljal, saj so se izkazale za bolj moteče kot koristne. Resno, kdo potrebuje uro, ki ga opozarja, da mu v žepu zvoni telefon? Zato smo izumili telefonsko vibriranje, pa še prijetnejše je. Kakorkoli že, po mesecih uporabe je edina lastnost, ki pametno uro razlikuje od klasične, merilnik srčnega utripa. Ciniki bi verjetno dejali, da tudi ta ni potreben – če srce ne utripa, sem pač že mrtev. Ni še tako hudo, toda merilnik vnaša v vsakdanjo hektičnost življenja nekaj dolgočasne rutine, kar pri moji starosti verjetno ni slabo. Me pa v dobro voljo spravlja funkcija, ki me opozarja na pretiran stres in podobne novodobne tegobe. Vklopi se namreč par minut po tem, ko se že – pod težo dogodkov – znajdem na kavču. Glede na to bi lahko celo rekel, da ima moja zadnja plat več tovrstne pameti od pametne ure, no, zanesljivo pa ima več izkušenj.

Če sem na začetku omenil, da nimam veliko novih izdelkov, pa je preteklo leto minilo v solidnem vzdrževanju nekaterih precej uporabljanih reči. Moje električno mestno kolo Urban Drivestyle Unimoke vztraja že šest let kljub resni rabi, pri čemer sem prevozil prek 12.000 km. Čeprav je izdelovalec kolesa zaradi finančnih težav proizvodnjo preselil iz Evrope, pa je kolo sestavljeno tako, da uporablja pretežno vsakdanje dele. Nekako tako kot smo včasih sestavljali osebne računalnike. Tako ni težav z iskanjem nadomestnih delov, večino popravil pa lahko opravim v domači delavnici. V zadnjem letu ugotavljam, da baterija morda res ni več v najboljši formi, a verjetno bo zdržala še sezono ali dve. Potem pa lahko naročim obnovo baterije pri lokalnem strokovnjaku ali pa naročim čisto novo z drugega konca sveta.

Pri uporabi programske opreme sem opazil, da so sodobni produkcijski sistemi narejeni za elektronske izdelke, manj pa za fizične. Umetna inteligenca se zdi super za samodejno generiranje filmčkov, kjer umetni mladeniči in mladenke poplesujejo na zaslonu, a je prekleto neuporabna pri izvozu grafov iz Microsoftovega Excela v format pdf, da bi jih lahko uporabil v namenskem programu za postavljanje čisto prave tiskane knjige. Ja, saj se da, toda Microsoft in Adobe govorita vsak svojo različico »pdfščine« in kar nekaj časa je potrebnega, da uspešno spregovorita drug z drugim. Na srečo starejši računalniški zanesenjaki obvladamo starodavno slovensko feng šuj metodo – »okol' rit' v varžet«, ki obsega skoraj neskončno različnih vmesnih orodij in korakov.

Čez Raspberry Pi 5 ga ni!

Simon Peter Vavpotič

Pri nas doma uporabljamo Raspberry Pi 4 in 5 za nešteto stvari: od gledanja videa in televizije ter poslušanja radia do snemanja videov, pisanja besedil in programiranja modulov Arduino.

Potem ko sem v začetku lanskega leta izgubil skoraj vsako upanje, da bom lahko sinu za novo leto kupil obljubljeni novi Raspberry Pi 5, se je 28. septembra moje razočaranje spremenilo v veselo in napeto pričakovanje. Pooblaščeni trgovci so začeli sprejemati prednaročila za Raspberry Pi 5 in dodatke zanj. Ker sem bil prepričan, da bom med odsluženo računalniško opremo in neuporabljenimi komponentami iz različnih projektov zagotovo našel vse potrebno za sestavo delujočega računalnika, sem za 103 evre z dostavo naročil le računalnik z 8 GB glavnega pomnilnika.

Prvi so ogledne različice Raspberry Pi 5 dobili youtuberji, nato pa še ostali predstavniki sedme sile. Paket je vseboval računalnik, hladilnik z ventilatorjem, tipkovnico, miško, kartico SD z novim operacijskim sistemom Bookworm in kabel za tipkovnico. Vse zelo mikavno, a vendarle brez ohišja. Najbolj me je skrbelo, če bo Raspberry Pi 5 res nujno potreboval zmogljiv ventilator s hladilnim rebrom. No, potem pa je v začetku novembra tehnološko zastareli Rapberry Pi 3 moral prepustiti svoje ohišje in napajalnik novincu ter se preseliti na eno izmed polic v moji omari.

Raspberry Pi 5 je čisto zadovoljen z mini bakrenim hladilnim rebrom (pa tudi brez njega) in velikim neslišnim počasi vrtečim se ventilatorjem iz starega napajalnika ATX, ki pri napajalni napetosti 5 V skozi veliko odprtino na pokrovu ohišja zrači njegovo notranjost. Konstantno pihanje precejšnje količine zraka neposredno v sistem enemu čipu BCM2712 in v krmilnik napajanja DA9091 se dozdevno izkaže celo bolje kot originalni hladilnik z velikim aluminijastim hladilnim rebrom in majhnim ventilatorjem.

Z zvočno kartico USB se Raspberry Pi 5, ki razen prek mikro HDMI ne more predvajati zvoka, odlično izkaže tudi v kombinaciji s starim radiem s kasetofonom in predvajalnikom plošč CD, ki zahteva analogni izhod.

Pa video? Youtube je odličen medij za objavljanje vsakovrstnega videa, še posebej s področij zabave, tehnike in računalništva. Medtem ko lahko video ustvarimo z različnimi programskimi orodji, denimo z zastonjskim OpenShot Video Editorjem, ki ga uporabljam tudi sam, je njegova objava na lastnem kanalu brezplačna. Precej težje je s kakovostno vsebino pridobiti naklonjenost publike in nove naročnike. Za novo leto sem si prek Amazona kupil studijski mikrofon Tonor, ki odlično posname zvok, a za odličen video mora biti prav tako odličen tudi govorec.

Nadgradnje in razgradnje

Vladimir Djurdjič

Ena izmed posledic dolgoletnega navdušenja nad računalništvom in elektroniko je ta, da se s časom nabere kopica naprav naprave in storitev, ki jih je treba prej ali slej treba nadgraditi in zamenjati. Včasih pa tudi opustiti, če jih v družini ne uporabljamo.

Med pomembnejše nadgradnje v preteklem letu sodi Apple Watch 9. Doslej sem uporabljal Applovo uro tretje generacije, ki je po petih letih rabe in zlorabe še vedno v odličnem stanju, predana drugemu družinskem članu. Prvi vtis: nova ura je neverjetno hitrejša in neprimerno bolj odzivna v primerjavi s predhodnico in tudi pri podpori za zdravje ter šport nudi precej več.

Morda največjo nadgradnjo sem privoščil družinskemu članu: prenosnik Apple Macbook Air. In ostal sem odprtih ust. Čeprav gre za osnovni model M1, ta povsem zadostuje, saj celo prekaša modele z okoljem Windows. Predvsem pa študentko navdušuje celodnevno trajanje delovanja ob majhni teži in s tem razmeroma skromni bateriji. Ne bom pretiraval, verjetno je najboljši prenosnik ta hip, vsaj kar se tiče strojne opreme in razmerja zmogljivost – cena.

Nekaj stvari sem letos tudi opustil. Prekinil sem naročnine na Netflix in Disney, relikvije iz časov korone, ki jih ni nihče več gledal. Izklopil sem domačo pomočnico Alexa, ker se nihče več ne pogovarjal z njo. Na žalost sem moral izklopiti tudi nekaj pripomočkov za pametno hišo, saj jih proizvajalci ne podpirajo več. V bodoče bom bolj previden, komu bom zaupal.

Nadgradil pa sem pametni televizor z novim večpredstavnim predvajalnikom. Amazon FireTV Stick 4K Max je zelo zmogljiva naprava za zelo nizko ceno, sploh če je kupljena na črni petek. Čeprav ima tudi domači TV vgrajen Android TV, se ta po hitrosti niti približno ne more kosati z novincem, ki ima za povrh prijaznejši (novejši) uporabniški vmesnik.

Na področju programske opreme me je razveselil program DAW Logic Pro za tablice iPad, ki zna skoraj vse, kar zmore večji brat v računalnikih Mac. Presenetilo me je, da na iPad Pro lahko brez težav priklopim kitarski ojačevalec Boss Katana II pa zvočni vmesnik Behrniger, klaviaturo, tipkovnico, miško, zunanjih disk in monitor. Ali pa nič od tega in še vedno lahko urejam posnetke, kjerkoli najdem čas. Kdo bi si mislil, da tablica zmore vse to zmore.

Področje, ki pa je v drugi polovici leta poželo največ moje pozornosti, je generativna umetna inteligenca, kjer sem se posvetil predvsem spoznavanju možnosti in iskanju načinov konkretne rabe, ki lahko dejansko koristi pri vsakdanjem delu. Mislim, da smo šele na začetku tega novega potovanja in bodo spoznanja ter orodja že konec drugega leta krepko drugačna od letošnjih.

Na strehi hiše na priklop čaka sončna elektrarna, kar pomeni, da me v naslednjem letu verjetno čakata podobna prenova in novi krog nadgradnje ter organizacije pametne hiše.

Mali dodatki za veliko veselja

Peter Gedei

Letošnje leto je bilo končno tisto, ko si nisem privoščil velikih nakupov, so pa zato prazen prostor lahko zapolnili manjši, a nič manj uporabni izdelki. Največ uporabniškega veselja sem pričakoval z nakupom majhnega ojačevalca za glasbene inštrumente. Današnji ojačevalci imenovani modeler so se v zadnjem desetletju razvili v izredno zmogljive, računalniško podprte naprave, ki združujejo klasičen ojačevalec in nabor predposnetih zvenov številnih starejših ojačevalcev, zvočnikov in efektov. Ledino je zaoralo nemško podjetje Kemper, danes pa je izbor modelerjev že skorajda nepregleden. Zanimivo rešitev ponujajo pri podjetju NUX, kjer so minimizirali ojačevalec na velikost večjega daljinca, ki ga preprosto vtakneš v inštrument, priklopiš slušalke in že uživaš v vesolju zvokov in nastavitev. Mighty Plug Pro lahko brezžično nastavljamo prek telefona ali računalnika, ga prek USB uporabimo kot zvokovni vir, omogoča pa tudi sedem prednastavitev, ki jih lahko enostavno preklapljamo s tipko na napravi. Dodane so vse dobrote iz klasičnih modelerjev, podkrepljene s številnimi zveni efektov, ojačevalcev in zvočnikov.

Hitrosti CFexpress kartic so za današnje razmere velike in spravljajo v zadrego še tako zmogljive SD-kartice. Res pa je, da mora fotoaparat takšen tip kartice tudi podpirati, vendar je to pri novejših in zmogljivejših fotoaparatih že obvezna oprema. Poleg hitrosti CFExpress kartic pa so visoke tudi njihove cene. Še nedavno so bile precej navite, za 512 GB je bilo treba odšteti kar nekaj evrskih stotakov. Ob poplavi novih izdelkov so začele upadati tudi cene, zdaj so na voljo tudi za dober stotak. No, še vedno se za kakovost plača več, a kljub temu imate lahko srečo tudi s takšnimi, ki nimajo ravno najbolj blestečega slovesa. Transcendova 512 GB kartica je na voljo že za 115 evrov, a jo boste po takšni ceni morali poiskati v evropskih spletnih prodajalnah, v Sloveniji cenovnega znižanja namreč še niso uvedli.

Za konec pa sem si privoščil še dodatno konzolo Loupedeck Live, ki resda ni ravno zadnji tehnološki hit, a je imela v decembrski nakupovalni poplavi znižano ceno, vredno ne ravno obveznega nakupa. K temu me je spodbodla že leta trajajoča travma premikanja »slajderjev« z miško v grafičnih in video programih, kar je bilo skoraj vedno nenatančno in frustrirajoče. Vem, lahko bi poskusil tudi z grafičnim peresom, a se ga nikoli nisem privadil uporabljati, namenskih tipkovnic pa si raje nisem niti ogledoval. Live je zelo uporabna dodatna konzola, ki omogoča nastavljanje šestih vrtljivih in 12 običajnih gumbov za izbrane operacije. Te so lahko bližnjice, sistemski in makro ukazi, zagon zvokov, programov in podobno. Deluje z vsemi nameščenimi programi, prek spleta pa so na voljo tudi »tovarniške« nastavitve za bolj poznane programe. Nekaj truda je treba vložiti v izdelavo lastnih namestitev, a ko enkrat spoznate način delovanja, vam ne bo žal. Na voljo so tudi alternative. Podobno konzolo izdeluje tudi Elgato, ponuja pa jo tudi Razer, ki pa je identična Loupedeckovi.

Užitek na replay

Matjaž Jeruc

Začenjam s priznanjem, da sem letos preprosto užival v tistem, kar si lastim že od prej. Natančneje, vsaj dve leti ali več. Službenim zadolžitvam zadostuje HP ZBook v navezi z Applovo tablico devete generacije. Applov iPhone 13 Pro Max in Apple TV 4K zaokrožita »jabolčni« ekosistem, od katerega ne odstopam že 15 let. Mac? Imel in bo enkrat spet na meniju, ko bo ZBook odtlačanil svoje. Skorajda bi pozabil na Apple Watch SE prve generacije, ki je svoje že skoraj odslužila. Mene ne prepričajo tipala »kajjazvemčesavsega«, vedno priključeni zaslon in druge podobne posodobitve; možnost klicanja prek ure je še vedno nenadkriljiva.

Še iz koronskih časov se v naboru najdeta Playstation 5 in Xbox Series X, Nintendo Switch pa poganja izključno igre, izdelane s tem sistemom v mislih in ni jih prav malo. Ko izide vsaj tretjina novo napovedanih iger za PS VR2, si poveznem na glavo tudi to in upam, da mi je ne zagode morska bolezen. Morda v roke vzamem tudi Portal, tu se bogovi (in najstniki v gospodinjstvu) še niso odločili.

Zaprtih slušalk ne uporabljam; ušesa se mi vedno segrejejo do vrelišča in zalije jih dobršna količina potu ne glede na izdelek. Sonyjeve WF-1000 XM4 so trenutno na servisu (znane težave okrog trajanja baterije na eni izmed slušalk), žičnatih pa sploh ne štejem več, ker vse prej kot v enem letu končajo v smeteh. Kobo Libra H2O služi branju knjig in druge dokumentacije, za arhiviranje podatkov in občasno preizkušanje Moodla in WordPressa pa poskrbi Synology DS218 Play v navezi zbrezžičnim usmerjevalnikom Synology WRX560. Je na prvem tudi Plex, povprašate? Ne (več), mogoče pa (spet).

Med spomladanskim čiščenjem sem zgrožen ugotovil, da se mi je nabralo za nekaj škatel elektronskih smeti v obliki polnilnikov in najraznovrstnejših kablov. Čeprav nerad priznam, so imeli proizvajalci mobilnih telefonov vsaj delno prav; polnilnikov imamo veliko doma, a praktično nič več ni uporabno! Na ključna mesta v stanovanju sem zato postavil Ugreenove pametne polnilnice GaN z več izhodi, prehod na izključno USB-C pa bo popoln, ko zamenjam Applove naprave. Ups, torej sem vseeno nekaj novega kupil …

Med aplikacijami sem v zadnjem letu doktoriral iz elektronskih beležk, ker sem iskal alternativo OneNotu. Pravzaprav nekaj, kar bi OneNote moral biti. Na tak ali drugačen način sem namestil praktično vse, kar se na tržišču ponuja, na koncu sem pristal pri aplikaciji Simplenote. Minimalistična, podpira vse sisteme, ki jih uporabljam, sinhronizacija je bliskovita, in kot pove že ime, aplikacija je simpl ko pasulj in še vedno brezplačna. Vpišeš se in že se lahko osredotočiš na kaj drugega. Aja, mar nisem povedal, da sem ljubitelj Typore? Naravnosti idealen par aplikacij za nekoga, ki ga motita pretirana barvitost in načičkanost nekaterih konkurentov.