Dva tabora
Da so procesorji za osebne računalnike danes (in že od nekdaj) razdeljeni na dva tabora, verjetno ni treba posebej razlagati. Intelu pripada daleč največji del pogače, preostalo je zapolnilo podjetje AMD.
Intel uporablja natančnejši proizvodni proces pri izdelavi procesorjev, zato na majhno površino lahko postavi več milijonov in milijard tranzistorjev. A ta medalja ima dve plati – večja gostota tranzistorjev je ob svojem napenjanju moči izziv za klasične hladilne rešitve.
AMD APU
podnožje FM2/FM2+
Procesorska oznaka APU pri družbi Advanced Micro Devices označuje kratico za Accelerated Processing Units, torej pospešene procesorje. Njihova posebnost je v tem, da imajo poleg matematičnega dela, ki se ukvarja s tradicionalnimi procesorskimi ukazi, vgrajeno še sredico, ki obdeluje grafične ukaze. Pravzaprav gre za nekoliko okrnjena grafična jedra, kakršna sicer najdemo na nekaterih grafičnih karticah Radeon te znamke. Pri zmogljivejših modelih procesorjev je vgrajena grafika celo na zavidljivi ravni, saj se lahko primerja z zmogljivostmi grafičnih kartic, ki stanejo med 50 in 60 evrov.
Procesorji AMD APU so trenutno na voljo v dveh različnih generacijah – poslavljajoči se arhitekturi Richland in ob začetku leta predstavljeni arhitekturi Kaveri. Prvi sodelujejo s podnožjem FM2, drugi pa zahtevajo novejše, a k sreči nazaj združljivo podnožje FM2+, na katerem smo vse procesorje tudi preizkusili.
V AMDju so si za svojo serijo modelov APU poimenovanje družin procesorjev izposodili kar pri nemškem izdelovalcu avtomobilov, saj so na voljo modeli z oznakami A4, A6, A8 in tudi (neavtomobilski) A10. V praksi to pomeni, da imamo opravka bodisi z dvojedrniki ali štirijedrniki, ki imajo različne delovne takte osrednjega procesorja in različno zmogljivo grafično sredico. Razlikujejo se tudi po količini drugonivojskega predpomnilnika (od 1 do 4 MB). To, kot bomo videli v nadaljevanju, znatno vpliva na njihove zmogljivosti. Nekateri boljši modeli premorejo še funkcijo samodejnega povišanja delovnega takta procesorskih sredic ob manjši toplotni obremenitvi. Termalna ovojnica procesorjev AMD APU se giblje med 45 in 100 W. To je, upoštevaje vgrajeno grafično sredico, zelo dober podatek in jih lahko označimo za energijsko učinkovite.
Prav s potezo, ko so pred leti v AMDju kupili izdelovalca grafičnih kartic ATI Technology, so si bržkone nevede rešili kožo. Danes podjetje izdeluje zmogljive grafične pospeševalnike, njihove nekoliko okrnjene sredice pa so integrirane tudi v procesorje iz družine APU. Tako imajo ti procesorji že vgrajene različne tehnologije za izboljševanje in pospeševanje slike in videa, vgrajena podpora GPGPU pa hkrati pomeni, da znajo pospeševati vse ustrezno napisane aplikacije, ki jih je iz dneva v dan več (trenutno jih je že več kot 200). In to se pozna tudi v praksi, saj so sistemi, zgrajeni na AMD APU, prav tako odzivni kot tisti s pregovorno zelo dobrimi procesorji Intel Core.
Intel Celeron, Pentium in Core (i3, i5 in i7)
podnožje LGA1150
Intel praktično z vsako novo generacijo procesorjev malce spremeni njihovo podnožje, in sicer razveseli izdelovalce osnovnih plošč, jezi pa uporabnike, ki tako ostanejo brez možnosti nadgradnje. Arhitektura procesorjev četrte generacije, imenovana Haswell, deluje s podnožjem LGA1150, na njem pa najdemo tako najcenejše in najmanj zmogljive procesorje Celeron in Pentium kot tudi zmogljivejše modele iz družine Core i3, i5 ter i7. No, vsaj izbira procesorjev na enem podnožju je v tem primeru resnično pestra.
Aktualni Celeroni in Pentiumi namreč prav tako temeljijo na ohromljeni arhitekturi procesorjev Core, a se kljub ustrezno prirezanim krilom še vedno precej spodobno odrežejo pri vsakdanjih opravilih. Obenem za svoje delovanje potrebujejo nizke napetosti, pri tem pa porabljajo malo energije in oddajo malo toplote. Da niso prehitri in ne hodijo v zelje dražjim procesorjem, skrbijo nižji delovni takti in manjše količine sekundarnega predpomnilnika, zato se pri matematično zahtevnih opravilih ne izkažejo najbolje, pa tudi vanje vgrajene grafične rešitve so praktično najšibkejše na tokratnem preizkusu.
S procesorji, imenovanimi Core, pa se v Intelu začne svet resnejšega računalništva. Res, njihove cene kaj hitro poskočijo nad evrskega stotaka (pa tudi dva in tri), a smo za to nagrajeni z zmogljivostmi in odzivnostjo računalnika tudi ob večjih obremenitvah. Danes je z nami že četrta generacija teh procesorjev, znanih pod kodnim imenom Haswell. Med njene poglavitne novosti sodita predvsem znatno izboljšana grafika in majhna poraba energije, še posebno v mirovanju, kar sicer prinaša več prednosti modelom procesorjev, ki so namenjeni prenosnim računalnikom. A nič ne de, vsak evro prihranka pri računu za električno energijo je dobrodošel. Termalne ovojnice novih procesorjev tako dosegajo vsega med 54 in 84 W, pri čemer se za potratnejši del osvežene sredice vsekakor izkaže zmogljivejša grafična rešitev. Ta je na voljo v različicah Intel HD Graphics 4400 (cenejši modeli i3) in HD Graphics 4600 (vsi drugi i3, i5 in i7). Intel ima v ponudbi tudi modele s še zmogljivejšo grafiko Iris Pro Graphics 5200, a je ta na voljo le na najdražjih primerkih procesorjev Core i5 in i7 ter zato domačim uporabnikom precej nedostopna. Pa tudi sicer je precej bolj logično Intelove procesorje opremiti z ločeno grafično kartico, če želimo doseči večje grafične zmogljivosti.
Krčenje proizvodnega procesa na vsega 22 nanometrov in velikanske količine tranzistorjev so že v prejšnji generaciji prenesle neprijetno presenečenje v obliki močnega segrevanja ob daljših obremenitvah. Ta neprijetnost se je žal ohranila, a se povprečen uporabnik kljub temu nima česa bati, navijalci sistemov pa še predobro vedo, da morajo za doseganje visokih delovnih taktov najprej poskrbeti za visoko učinkovito hlajenje komponent.
AMD A4 in A6
V družinah procesorjev AMD A4 in A6 najdemo cenovno zelo dostopne primerke procesorjev. Njihove cene so bile tokrat med 36 in 54 evri, kar je resnično ugodno. Za odšteti denar prejme uporabnik solidno zmogljiv procesor, v primeru preizkušenega modela A6-6400K celo enega najzmogljivejših dvojedrnikov s spodobno grafiko. Drugi najcenejši procesor na tokratnem preizkusu, model A4-4000, predstavlja zanimiv nakup za najmanj zahtevne uporabnike, a bi v vsakem primeru brez razmišljanja dodali tri evre in si privoščili model A4-6300, tudi zato, ker bo ta s svojimi visokimi frekvencami še nekoliko bolje kos zahtevam prihajajočih aplikacij. Četudi je v preizkušena modela A4 vgrajena grafika Radeon HD, od njiju ne moremo pričakovati igranja iger v polni visoki ločljivosti (še posebej ne novejših naslovov), precej dobro pa se odrežeta v starejših in spletnih igrah.
AMDjevi procesorji se po grafični plati še kar solidno obnesejo, na matematičnih preizkusih pa potegnejo »kratko«, kar lepo kažejo tudi rezultati v vseh matematično zahtevnih aplikacijah. Šibkosti so seveda očitnejše v primeru vseh dvojedrnikov, ki jim v primerjavi s konkurenti manjka sape. Ob nižji termalni ovojnici in le dvema srčikama je nižja tudi poraba energije (tako med mirovanjem kot pod polno obremenitvijo), a vendar velja dodati, da bi bili nazadnje ti procesorji v rokah zahtevnejšega uporabnika celo potratnejši, saj bi za opravljanje zadanih nalog porabili več časa. Zakaj »bi bili«? Ker jim pač niso namenjeni. Namenjeni so najmanj zahtevnim uporabnikom in računalniškim sistemom, kjer o nakupu odloča le in zgolj cena. S tega vidika pa se obnesejo naravnost odlično, saj po zaslugi nekoliko nižjih cen osnovnih plošč s sistemskimi nabori za procesorje AMD še vedno kraljujejo v najcenejšem segmentu.
Računalniki s temi procesorji so namenjeni nezahtevni domači in pisarniški rabi, predvsem brskanju po spletu, urejanju nezahtevnih dokumentov, poslušanju glasbe in ogledu video vsebin, kaj lahko pa prevzamejo tudi vlogo računalnika v hišnem kinu.
AMD A4-4000
Cena: 36,4 EUR.
✓ Cena.
✗ Računske zmogljivosti.
AMD A4-6300
Cena: 39,4 EUR.
✓ Cena.
✗ Računske zmogljivosti.
AMD A4-6400K
Cena: 53,9 EUR.
✓ Cena, odklenjen procesor.
✗ Računske zmogljivosti.
AMD A8
Skok v svet AMDjevih štirijedrnikov velja že skoraj stotaka (in več), saj je najcenejši štirijedrni procesor na tokratnem preizkusu veljal dobrih 92 evrov. Za odšteti denar pri modelu A8-6600K ne dobimo le dodatnih dvoje jeder, temveč tudi večjo količino predpomnilnika ter zmogljivejše grafično srce, zato se nadgradnja v naših očeh vsekakor splača. Ker gre za procesor z oznako »K«, ga bomo laže tudi navili in iz njega iztisnili še več moči, če si tako želimo.
Modeli A8 pri AMDju že pomenijo skok v vode resnega računalništva, saj so kos večini nalog, ki jim jih zada povprečen uporabnik. Novejši model A8-7600, ki temelji na sveže predstavljeni arhitekturi Kaveri z vgrajeno grafiko Radeon R7, se ne ustraši niti igranja sodobnih iger. Na naš preizkus smo k sreči dobili vsaj inženirski primerek, saj v času preizkusa škateljne različice še ni bilo v domače trgovine (prav zato v tabeli tudi ni podatka o ceni). Gre za nadvse zanimiv procesor, ki omogoča (v navezi s primerno ploščo, seveda) nastavljanje lastne termalne ovojnice med 45 in 65 W. V prvem primeru se prelevi v varčneža, saj deluje tudi z nižjimi delovnimi takti (3,1 in 3,3 GHz). To se hitro pozna tudi pri porabi. Za namene tokratnega preizkusa pa smo ga kljub temu raje pustili dihati s polnimi pljuči, pri čemer je dokazal, da se lahko spogleduje z rezultati dražjih modelov A10. Vsekakor je AMD A8-7600 eden izmed kandidatov za tokratnega prejemnika zlatega Monitorja, saj gre za zelo uravnotežen procesor, ki ob razmeroma nizki porabi energije ponuja zelo dobre grafične in računske zmogljivosti. Če bo tudi na slovenskem trgu na voljo po ceni, nižji od 120 evrov (uradna priporočena prodajna cena v ZDA je le 119 ameriških dolarjev), se za njegov uspeh ni bati.
AMD A8-6600K
Cena: 92,4 EUR.
✓ Odklenjen procesor, solidna grafika.
✗ Računske zmogljivosti.
AMD A8-7600
Cena: Še ni znana (verjetno bo okoli 120 EUR).
✓ Dobra grafika, nastavljiva poraba, HSA.
✗ Računske zmogljivosti brez podpore HSA.
AMD A10
Družina procesorjev A10 predstavlja najboljše AMDjeve primerke procesorjev z vgrajeno grafiko. Na preizkusu smo poleg starejšega in poslavljajočega se modela A10-6800K imeli še dva povsem sveža »Kaverija«, in sicer model A10-7700K in zastavonošo A10-7850K. Oba se od starejšega brata bore malo ločita po matematičnih zmogljivostih v klasičnih aplikacijah, ki izkoriščajo ukaze x86, imata pa znatno zmogljivejše grafično srce. To je namreč po vzoru nove generacije grafičnih kartic Radeon sestavljeno po arhitekturi GCN in tako daleč najzmogljivejše med vsemi testiranimi grafičnimi sredicami. Za delovanje v procesorju so mu inženirji seveda odvzeli več cevovodov in mu znatno znižali delovni takt, saj so želeli porabo procesorja ohraniti na sprejemljivi ravni. AMD A10-7700K in A10-7850K zato veljata za zelo dobro uravnotežena procesorja, ki s svojimi grafičnimi zmogljivostmi dokazujeta, da je moč igre igrati tudi na procesorjih z integrirano grafiko, zato lahko z njima brez težav sestavimo računalnik za manj zahtevnega igričarja. Procesorja kot ena redkih z vgrajeno grafiko podpirata tudi prikaz slike v ločljivosti 4K. Zahvaljujoč tehnologiji Dual Graphics, s katero AMD svojim procesorjem iz družine APU omogoča delovanje v paru z nekaterimi grafičnimi karticami, pa lahko dobimo za razmeroma ugoden znesek že prav pošten računalnik za igre. Zadnja generacija procesorjev tako zna delovati v paru s karticama Radeon R7 240 in Radeon R7 250, ki v igrah prinesejo tistih dodatnih nekaj deset (v polni visoki ločljivosti praviloma 30 do 40) sličic na sekundo, da je igranje tudi najnovejših iger lepo tekoče in brez zatikanj. To dokazuje tudi poteza AMDja, ki trenutno vsem novim procesorjem s sredico Kaveri dodaja tudi licenco za eno boljših iger Battlefield 4 založnika EA, kar še poveča vrednost paketa v očeh uporabnika, ki rad igra igre (vsem drugim pa povsem nepotrebno podraži procesor).
Da procesorja s sredico Kaveri (v to družino sicer sodi tudi model A8-7600) v vsakem primeru upravičita višjo ceno od modela A10-6800K, dokazujejo tudi tri zelo inovativne tehnologije, ki obljubljajo hitrejše delovanje. Vtičnik Mantle tako obljublja neposreden dostop do strojnih virov grafične sredice, podobno kot pri konzolah, kar naj bi v primerjavi z izvajanjem ukazov s pomočjo knjižice DirectX, ki jo danes v igrah uporabljajo praktično vsi procesorji, prineslo nekaj desetodstotne pohitritve. To trditev bomo tudi sami preverili takoj, ko bodo na voljo bolj zreli gonilniki in popravki za igre ali pa nove igre z neposredno podporo rešitvi Mantle. Večina uporabnikov se danes ne zaveda tega, da osrednji procesor precej pomaga tudi pri obdelavi zvoka v igrah, kar mu odvisno od igre in nastavitev navadno pobere od 5 do 10 odstotkov zmogljivosti. Tehnologija TrueAudio pa zvočno obdelavo preloži v izvajanje na precej hitrejše grafično jedro in tako še dodatno razbremeni osrednji procesor. Toda v AMDju si upravičeno daleč največ obetajo od tehnologije HSA (glej okvir v članku o navijanju) in hUMA. Novi procesorji s sredico Kaveri tudi vidijo celoten pomnilnik kot pomnilniški bazen (hUMA), do katerega lahko tako matematični in grafični del dostopata hkrati glede na svoje potrebe. S tem odpade kopiranje podatkov v pomnilniku med enim in drugim delom, zato je procesor precej bolj učinkovit. Prav zato praktično vsi AMDjevi procesorji pridobijo kar precej hitrosti, če jim namenimo hitrejši pomnilnik, zadnja generacija pa hiter delovni pomnilnik dobesedno obožuje, kar kaže tudi naš preizkus zmogljivosti procesorja, sparjenega z različnimi pomnilniškimi moduli.
AMD svojemu zastavonoši (A10-7850K) namenja kar opis, da gre za procesor z dvanajstimi obdelavnimi jedri (štiri prispeva procesor, osem pa grafika). Trenutno stanje iger in programske opreme teh trditev sicer ne potrjuje v celoti, rešitve, ki novo arhitekturo že podpirajo, pa dokazujejo njen izjemen potencial. Ne nazadnje zmore grafična sredica v najzmogljivejšem AMDjevem procesorju kar okoli šestkrat več GFLOPs kot njegov matematični del.
Pohvalimo lahko tudi prakso, da AMD vse svoje najzmogljivejše procesorje pušča z odklenjenim množilnikom, kar prepoznamo po črki K na koncu imena modela ali po oznaki Black Edition. Tako je navijanje procesorjev močno poenostavljeno, čeprav lahko zapišemo, da večinoma ne gre za prav dobre navijalce, a dodatnih 10 do 15 odstotkov zmogljivosti se bržkone ne bo branil nihče.
AMD A10-7700K in A10-7850K sta tako zelo dobra procesorja, s tem da je prvi v prednosti, ko upoštevamo še nabavno ceno, saj drugi enostavno ne upraviči nekaj desetevrskega doplačila.
AMD A10-6800K
Cena: 128,1 EUR.
✓ Dobra grafika, odklenjen procesor.
✗ Računske zmogljivosti.
AMD A10-7700K
Cena: 143,1 EUR.
✓ Zelo dobra grafika, odklenjen procesor, podpora HSA.
✗ Računske zmogljivosti brez podpore HSA.
AMD A10-7850K
Cena: 172,8 EUR.
✓ Zelo dobra grafika, odklenjen procesor, podpora HSA.
✗ Računske zmogljivosti brez podpore HSA, cena.
Intel Celeron in Pentium
S predstavitvijo družine procesorjev Core so v Intelu pred leti začeli pisati novo poglavje. Ime Pentium kar naenkrat ni bilo več rezervirano za zmogljive procesorje, temveč so ga namenili cenejšim, a še vedno solidno zmogljivim alternativam. Obenem so ohranili blagovno znamko Celeron, s katero označujejo najmanj zmogljive, a zato tudi najdostopnejše namizne procesorje.
Glavi adut preizkušenih modelov Intel Celeron G1820 in Intel Pentium G3220 je torej cena, saj nam 35 oziroma 52 evrov kupi solidno zmogljiv procesor. Gre za dvojedrnika zanimive zasnove. Kot rečeno, oba temeljita na sredici Haswell, kar pomeni, da imata veliko hitrostnega potenciala, ki so ga morali Intelovi inženirji nekako zavreti, da procesorja ne bi hodila v zelje dražjim modelom. Zato so Celeronu najprej močno znižali delovni takt, ki tako dosega »le« 2,7 GHz, pa tudi Pentium s tremi gigaherci ni hitrostni kralj. A to še vedno ni bilo dovolj. Precej bolj drastičen padec zmogljivosti namreč povzroči rezanje količine drugonivojskega (L2) in tretjenivojskega (L3) predpomnilnika, v katerem se hranijo podatki, ki gredo nato v obdelavo. Če je predpomnilnika manj, se hitreje porabi, nato pa procesor dostopa do precej počasnejšega sistemskega pomnilnika. In razlog za slabše rezultate je tu. Slabost je tudi to, da ni Intelove tehnologije Hyper Threading, kar pomeni, da lahko dvojedrnik v praksi obdeluje le dve niti ukazov hkrati. To pa se pozna predvsem v zahtevnejših aplikacijah. Odsotnost tehnologij napredne virtualizacije in kriptiranja datotek tudi pomeni, da sta ta procesorja praktično neprivlačna tudi za manj zahtevna strežniška okolja. Komu sta torej namenjena? Pisarniškim uporabnikom, ki imajo navadno odprtih nekaj manj zahtevnih aplikacij, saj jima lahkotnejša opravila kar ležijo, obenem pa pri svojem delu ne porabita veliko energije. Da so sodobne igre zanju prevelik izziv, hitro pokažejo grafični preizkusni programi in same igre. V procesor vgrajena grafika Intel HD Graphics je namreč postregla z najslabšimi rezultati na tokratnem preizkusu, saj enostavno ni bila kos tekočemu poganjanju iger, a tega od nje tudi nismo pričakovali. Intelova Celeron G1820 in Pentium G3220 sta tako pisana na kožo povprečnim uporabnikom, ki jih igre niti malo ne zanimajo, želijo pa si cenovno ugodnega računalnika, ki bo kos njihovim nezahtevnim (predvsem spletnim) izzivom.
Intel Celeron G1820
Cena: 35,3 EUR.
✓ Cena.
✗ Računske in grafične zmogljivosti.
Intel Pentium G3220
Cena: 51,7 EUR.
✓ Cena.
✗ Računske in grafične zmogljivosti.
Intel Core i3
S predstavitvijo procesorjev Core i3, temelječih na jedru Haswell, je Intel uslišal želje številnih uporabnikov, ki so si želeli zmogljivega, a hkrati dostopnega procesorja. Družina Intel Core i3 namreč obsega obilo dobrot, ki jih cenejše alternative pogrešajo. Preizkusili smo tako »klasično« kot tudi varčno različico modela Core i3. Varčni model Core i3-4330T se odlikuje z okoli tretjino manjšo porabo energije, pri čemer pa je upad zmogljivosti precej manjši. Ker je obenem še desetino cenejši od modela Core i3-4340, ni nobenega dvoma o tem, katerega bi raje izbrali.
Oba procesorja zmoreta doseči in preseči delovni takt 3 GHz, dvoje jeder pa zna hkrati obdelati štiri niti ukazov, zato nekatere aplikacije (pa tudi operacijski sistem) procesorja prepoznajo kot štirijedrnika. S procesorjem Core i3 opremljen sistem je visoko odziven, prav tako kot z zmogljivejšimi različicami procesorjev. Šele visoke obremenitve razkrijejo njegove morebitne slabosti v primerjavi z dražjimi modeli, kjer zopet privre na plan razlika v delovnem taktu in količini predpomnilnika.
Zanimiva je odločitev Intela, da že v modele Core i3 vgradi grafično rešitev Intel HD Graphics 4600, ki je nekoliko nadgrajena najboljša grafična rešitev prejšnje generacije. Ta seveda še vedno ni kos resnemu igranju iger, a kakšno starejšo igro bo v visoki ločljivosti še sposobna pognati. Imajo pa procesorji Intel Core i3 že dovolj moči, da jih velja vpreči skupaj z namensko grafično kartico in uživati v igrah. Vsekakor nam je bila všeč tudi nizka poraba energije, ki jo je ob polni obremenitvi izmeril naš merilnik.
Intel Core i3-4330T
Cena: 123,1 EUR.
✓ Varčnost, računske zmogljivosti.
✗ Grafične zmogljivosti.
Intel Core i3-4340
Cena: 140,9 EUR.
✓ Računske zmogljivosti.
✗ Grafične zmogljivosti, cena.
Intel Core i5
Pri modelih Intel Core i5 procesorski gigant že neha s pretiranim varčevanjem. Uporabnikom so na voljo procesorji z večjo količino predpomnilnika L2 in L3, kar hitro zviša njihove matematične zmogljivosti na več kot le zadovoljivo raven. Tehnologije za pospeševanje kodiranja in odkodiranja podatkov ter obdelavo videa poskrbijo, da se različne naloge stiskanja videa in zvoka hitro končajo, razlike med tremi preizkušenimi procesorji Intel Core i5-4440, Core i5-4570 in Core i5-4670K pa so bile dejansko majhne in enostavno pojasnljive z razlikami v njihovem delovnem taktu. V vseh primerih gre za zmogljive štirijedrnike, ki lahko obdelujejo štiri niti ukazov hkrati, obenem pa so le nekaj desetakov dražji od modelov Core i3. Model Core i5-4670K sodi med odklenjene procesorje in uporabniku omogoča enostavno dvigovanje delovnega takta čez mejo štirih gigahercev, a ker je zavoljo tega že znatno dražji od svojih dveh bratov, ga le težko priporočimo. Zdi se, da je zlata sredina tokrat prava pot, če iščemo zmogljiv procesor. Če ga bomo uporabljali za igre, mu velja dodati namensko grafično kartico, saj je vgrajeno grafično srce Intel HD Graphics 4600 s tega vidika le zasilna rešitev.
Intel Core i5-4440
Cena: 165,7 EUR.
✓ Računske zmogljivosti.
✗ Grafične zmogljivosti.
Intel Core i5-4570
Cena: 169,4 EUR.
✓ Računske zmogljivosti, cena.
✗ Grafične zmogljivosti.
Intel Core i5-4670K
Cena: 194,9 EUR.
✓ Računske zmogljivosti, odklenjen procesor.
✗ Grafične zmogljivosti, cena.
Intel Core i7
Edini procesor iz družine Core i7 na tokratnem preizkusu nam je dal hitro vedeti, zakaj pri Intelu to družino procesorjev postavljajo najviše. Zmogljivostim preprosto ne moremo ničesar očitati, saj je blestel prav pri vsaki meritvi, tudi s porabo energije glede na prikazano ni razočaral. Štiri jedra, ki jim procesor po potrebi frekvenco lahko dvigne tudi do 3,9 GHz, lahko hkrati obdelujejo kar osem niti. To pride še posebej prav pri obdelavi večjih količin podatkov. Tak procesor je lahko idealen spremljevalec grafičnih in video oblikovalcev, ki jim je vsaka sekunda pri delu pomembna. Še več, procesor sodi v družino redkih navijalcev, zato lahko na sodobnih osnovnih ploščah njegovo frekvenco povišamo na 4,5 GHz in še više. Celotno podobo kazijo le rezultati grafičnega dela, kjer Intel HD Graphics 4600 preprosto ni kos AMDjevim v procesorje vgrajenim grafičnim sredicam.
Čeprav tudi cenovno precej odstopa od tokrat preizkušenih procesorjev, saj je tudi edini procesor s ceno (krepko) nad 200 evrov, pa razliko vsekakor upraviči z zmogljivostmi, če jih le uporabnik potrebuje. In plača.
Intel Core i7-4770K
Cena: 274,8 EUR.
✓ Računske zmogljivosti, odklenjen procesor.
✗ Grafične zmogljivosti, cena.