Dve srci domače zabave

To, da so si medijske vsebine in računalniki tako rekoče usojeni, je jasno že dolgo. A za pravo ustvarjanje tako imenovanih HTPCjev (Home Theater PC) je treba imeti ustrezne programske rešitve, ki skušajo ustvariti red iz nereda in znajo poenostaviti rabo računalnikov v zabavne namene, da je po preprostosti bolj podobna upravljanju televizorja ali, denimo, igralne konzole. Že dolgo na tem področju kraljujeta XBMC in Plex.

XBMC se je sicer pred kratkim preimenoval v Kodi, s tem so ustvarjalci tako rekoč prerezali popkovino, ki sega vse do leta 2002, saj izvirno ime izhaja iz konzole Xbox, ki ji je bil XBMC predvsem namenjen (Xbox Media Center). Odlej se je resda marsikaj spremenilo. Xbox,  denimo, sploh ni bil podprt, je pa seznam podprtih naprav in sistemov, ki lahko poganjajo Kodi, postal zelo obsežen. Poleg tega Kodi tudi ni več zgolj medijski predvajalnik, temveč celovit center za zabavo, ki zmore prek dodatkov (Add-ons) početi še marsikaj drugega. Denimo poganjati stare igre prek posnemovalnikov, prikazovati videe z Youtuba in Vimea, pretakati vsebine iz spleta ali na druge naprave v domačem omrežju, prikazovati novice, elektronsko pošto, objave prijateljev na Facebooku, predvajati spletne radie in tako naprej. Dodatki sicer niso le neka samostojna enota znotraj Kodija, temveč se lahko tudi dopolnjujejo. Tako lahko namestimo različne dodatke za iskanje podnapisov, »trailerjev« ali slikovnega gradiva za film ali glasbo. Ti se lahko sprožijo tudi v povezavi z neko vsebino – tako lahko Kodi, denimo, prikazuje različne slike izvajalca, ki ga ravnokar predvajamo.

Kodi je na voljo za operacijske sisteme Windows, OSX, Linux in Android, pa tudi za Raspberry Pi in odklenjene naprave iOS. Funkcionalnost, ki jo združuje, je res osupljiva, saj se večina pametnih televizorjev v primerjavi z njim zdi dokaj kratke pameti. Kajti ne le, da zna predvajati vsebine s krajevnih in omrežnih diskov, prek dodatkov zna predvajati lepo število filmov  iz bolj ali manj legalnih virov. Med opaznejše tovrstne dodatke spadajo 1Channel, Crackle, Genesis, Icefilms in MoviesHD. Vsi ti ponujajo nekaj deset tisoč naslovov filmov in televizijskih serij, od katerih so številni tudi ločljivosti HD (ponavadi 720p). Razlikujejo se predvsem po tem, kakšne kakovosti vsebin ponujajo. Icefilms tako ponuja zgolj »preverjeno« kakovost, to pomeni, da uporabnik ne bo naletel na filme, ki bi bili posneti s kamero ali bili drugače slabo zakodirani. To pa seveda pomeni, da se tu le redko znajdejo najnovejši filmi. Po dostopnosti teh vodi 1Channel, a pogosto postreže tudi z vsebinami slabše kakovosti. Podobno velja tudi za MoviesHD in Genesis. Prvi se ponaša z nadvse enostavno rabo, saj nima kompleksne razvejenosti imenikov, niti ni treba izbirati vira oziroma strežnika, s katerega bi radi predvajali vsebino, temveč le kliknemo film, ki je, kot pove ime, vedno kakovosti HD. Je pa seznam bistveno krajši. Genesis združuje vire tako iz IceFilms kot tudi 1Channel (pa še katerega) in ima sploh najdaljši seznam naslovov. Žal pa so ti pogosto navedeni, ne da bi sploh bili na voljo. Ker gre večinoma za dodatke, katerih raba je legalno sporna, niti ne čudi, da vsebine na izbranih strežnikih večkrat niso na voljo in da mora uporabnik iskati delujoč vir med podanimi možnostmi. Poleg tega tudi prenos pogosto ni optimalen in v tem primeru je prav tako treba najti bolje delujoč strežnik. Zastonjkarstvo pač nikoli ni bilo enostavno.

Zbirke dodatkov za Kodi

Kodi vsekakor ni zbirka nelegalnih dodatkov. Ti dodatki namreč niso del uradnega repozitorija Kodi oz. zbirke dodatkov, temveč jih je treba vleči iz nabora drugih repozitorijev. Podobno kot v Linuxu namreč lahko zbirke dodatkov ustvarjajo tudi druge skupine, ne le uradna. Prav v teh je tudi največ dodatkov, ki so lahko sporni iz takih ali drugačnih razlogov ali pa niso potrjeni s strani skupnosti Kodi iz nekih drugih razlogov, nemara jih tja nočejo uvrstiti niti sami razvijalci. Poleg omenjenih dodatkov za predvajanje filmskih in tv vsebin so tu še razni dodatki za predvajanje porno vsebin, širši nabor tudi bolj obskurnih zvočnih in video virov z vseh delov sveta, pa tudi dodatki za enostavnejše nameščanje večjega števila dodatkov naenkrat. Najbolj priljubljena sekundarna repozitorija sta Superrepo in Fusion, ki združujeta dodatke številnih drugih repozitorijev, ki jih sicer najdemo po različnih koncih spleta.

Še bolj zapleteno postane pri gledanju tv programov v živo. Kodi zna namreč prek dodatkov PVR prikazovati tudi signal IPTV, če le vnesemo ustrezen naslov. Zbrane v predvajalne datoteke m3u jih je sicer mogoče najti na različnih spletnih forumih. To je seveda zanimivo za vse tiste, ki bi radi gledali svoje najljubše nogometno moštvo, pa ga v deželi na sončni strani Alp ne prenašajo ali celo blokirajo. V tem primeru zna biti Kodi priročen izhod v sili, pa čeprav kakovost slike ponavadi ne dosega tiste, ki jo dobimo s strani operaterja. Mimogrede, naročniki T-2 in Siol v spletu najdejo tudi ustrezno datoteko za svojega ponudnika in s tem, denimo, računalnik spremenijo skorajda v televizor, saj je Kodi veliko bolj prijazen kot,  denimo, VLC. Ker oba ponudnika preverjata, kam pošiljata signal, signalov ni mogoče zlorabljati s strani nenaročnikov. Podobno kup tujih TV kanalov z omenjenih seznamov ne deluje v naši državi. Temu se je sicer mogoče izogniti ob pomoči preusmeritve ali VPN, a to seveda ni več tako enostavno niti stabilno.

Mimogrede, če naprava, na kateri teče Kodi, in televizor podpirata protokol CEC (Control Electronics Control), je mogoče Kodi upravljati kar z daljinskim upravljalnikom televizorja. Poleg tega je na voljo tudi kar nekaj aplikacij za mobilne naprave, ki omogočajo, da Kodi upravljamo s telefonom ali tablico. Kodi ima tudi grafični vmesnik z velikimi elementi. To je razumljivo, saj je namenjen rabi na velikih zaslonih. Pri tem pa imamo na voljo kup zelo različnih tem, bolj nadarjeni pa lahko ustvarijo tudi kar svoje.

Kodi

Vrsta: program za HTPC.

Podpira: Windows, OS X, Linux, Raspberry Pi, Android, Ios (odklenjen)

Izdeluje: XBMC Foundation, kodi.tv

Cena: brezplačen.

✓    Veliko število dodatkov, zelo prilagodljiv lastnemu okusu in potrebam, podpira CEC, presega zgolj predvajalnik.

✗    Slaba podpora dostopu do vsebin na daljavo, dogotrajno prilagajanje, nekateri dodatki ne delujejo dobro, nekatere oddaljene vsebine niso na voljo.

Enostavnost dostopa z različnih naprav

Za razliko od Kodija, Plex temelji na strežniku in odjemalcu. Strežniški del programa lahko namestimo na enega ali več računalnikov, potem pa lahko do vsebin, ki so v teh strežnikih Plex, pridemo z odjemalcem, ki je lahko kar spletni brskalnik ali namenska aplikacija za dostop do teh vsebin. Te so na voljo za Windows, Linux in OSX, pa tudi za Android, Ios, Windows Phone, Xbox, Playstation, Chromecast, Amazonov FireTV, Roku, Android TV in nekatere pametne televizorje (Samsung, Vizio in Opera TV). To je seveda osupljiv seznam, ki omogoča, da svoje vsebine gledamo praktično povsod in na katerikoli napravi, če le ni ravno kakšna eksotika. To je velika prednost v primerjavi s Kodijem, pri katerem je pošiljanje vsebin težavno celo v domačem omrežju, zunaj tega pa skorajda nemogoče. Plex zna pri tem sam iskati optimalno stopnjo stiskanja, glede na povezavo, s katero je naprava povezana na sam strežnik in tudi samo napravo.

Poleg tega je vsebine mogoče deliti s prijatelji, a morajo tudi ti imeti svoj račun Plex. Plex je sicer mogoče povezati tudi s pametnim telefonom tako, da se foto in video vsebine samodejno prenesejo v strežnik. A v tem primeru je treba imeti plačljiv račun, to pa poleg tega prinese še prostor v oblaku in možnost gledanja dodatnih vsebin o neki vsebini (intervjuji, promo filmi in podobno). Cena je sicer 5 evrov na mesec, 40 na leto ali 150 evrov za doživljenjsko naročnino. Vprašljivo je, ali so dodatne storitve res vredne te žrtve.

Način, kako Plex uredi video, zvočne in slikovne vsebine, je res zgleden, saj je vmesnik lepo oblikovan, pregleden in ga je enostavno uporabljati, pa naj gre za odjemalec PC, ki ima velike menuje in površine, ali za velik zaslon ali za mobilno različico, ki jo, denimo,  poganjamo na tablici. Plex tudi sam najde ustrezne slikovne vsebine za ponazoritev na primer izvajalca ali filma. Lahko ustvarjamo sezname predvajanj, strežnik pa si zapomni, kaj smo že slišali ali videli. To je tudi prednost osrednjega strežnika, saj so vsebine poindeksirane enotno in je nadzor nad njimi boljši. Tako lahko, denimo, neko vsebino predvajamo z mobilne naprave in ko pridemo domov nadaljujemo na domačem televizorju od tam, kjer smo končali. Za Plex je sicer na voljo tudi lepo število dodatkov za predvajanje videov z Youtuba ali Vimea ali za, recimo, gledanje serije South Park. Res pa seznam nikakor ni primerljiv s Kodijevim, kar je tudi razumljivo. Plex je namreč veliko bolj zaprt komercialni izdelek, za razliko od Kodija, ki je v usmerjen v skupnost in popolnoma brezplačno rabo. A dejansko šele skupaj sestavljata par, ki mu ni mogoče skorajda ničesar očitati, saj zadovoljujeta praktično vse scenarije dostopanja do vsebin, ki bi si jih lahko zamislili.

Plex

Vrsta: program za HTPC.

Podpira: Windows, Linux in OSX, Android, Ios, Windows Phone, Xbox, Playstation, Chromecast, Amazonov FireTV, Roku, Android TV, Samsung, Vizio in Opera TV (neuradno tudi Raspberry Pi).

Izdeluje: Plex, plex.tv

Cena: Brezplačen, mesečna (5 evrov), letna (40 evrov) naročnina ali enkratno plačilo 150 evrov za dodatne storitve.

✓    Pregleden in preprost za rabo, omogoča dostop do vsebin na daljavo, podpira številne naprave in sisteme.

✗    Manj dodatkov, slaba prilagodljivost, malo dodatnih možnosti.