Ekonomija urbanega transporta
Razmišljanje o prevozu z levo možgansko polovico. In s preglednico.
Novi načini prevoza (elektrika, samovozeča vozila …) in tudi novi poslovni modeli osebnega prevoza (souporaba avtomobila …) so sprožili dialog, razmišljanje o tem, kaj se »izplača« in kaj ne. Menim pa, da je le malokdo »zložil« številke v preglednico in preračunal, kaj je zanj ekonomsko najugodnejša izbira.
V tem prispevku sem se lotil točno tega: zbrati nekaj osnovnih podatkov in izračunati, koliko nas kaj stane. Izračunali bomo strošek lastnega vozila in mu nato dodali cene alternativnih oblik prevoza. Ogledali si bomo nekaj scenarijev prevažanja skozi leto in si ogledali, kakšne sklepe nam ponujajo.
Pa dajmo!
Kot pravijo, je treba narediti načrt, razumsko zbrati in pretehtati vsa dejstva, podatke, narediti izračune. Potem vse skupaj vržemo proč in se odločimo po občutku. Podzavest je namreč zelo močan in sposoben koprocesor zavestnemu delu našega medušesnega računalnika.
Idealna kombinacija, »sweet spot«, se namreč izkaže za zelo izmuzljivo. Tudi zato, ker so del enačbe zelo slabo definirane kategorije, na primer »udobje«, »svoboda« ..., ki so pri vsakem posebej in drugače definirane. Zelo močno učinkujejo na izbiro, čustva in občutki so pač zadnja in nepreklicna instanca odločanja.
Ko možganom nasujemo podatkov, začnejo samodejno odkrivati vzorce in povezave, v tem je njihova glavna moč. Pokažejo se alternative, različne možnosti, ob katerih imamo različne občutke: zanimivo, brez zveze, to hočem, tega niti v sanjah … Če smo vprašani, zanje potem iščemo utemeljitve, ki nas peljejo nazaj v podatke – ali pa tudi ne, naša odločitev je jasna.
No, v podzavest, v svet Freuda in Junga se na tem mestu ne mislim spuščati, skušal bom pripraviti podatke, s katerimi bosta naš procesor in koprocesor morda ugotovila kaj novega.
Mestni avtobus na minuto po voznem redu, souporaba koles in avtomobilov, električna vozila, nova varčnejša vozila na fosilna goriva ...
V urbanem okolju imamo danes za prevoz od točke A do točke B veliko različnih možnosti. Razlikujejo se po porabi časa in denarja, tudi vložku naše energije, zmožnosti prevoza več oseb ali tovora itd.
Na eni strani razpona možnosti hodi pešec, ki mu za prevoz ni treba plačati ničesar. Vlaga svojo energijo (pogon na fižol, pravijo) in v eni uri ne pride dosti dlje kot 5 km.
Že po prvih 100 metrih ga prehiti kolesar, ki z uporabo bistroumne naprave (pozor, investicija!) v istem času prekolesari do 20 km, kar je večinoma dovolj za mestne potrebe. Iz Grosupljega in Vrhnike v Ljubljano ali iz Poljanske doline v Kranj kolesarijo samo zagrizenci, zahteva pač preveč energije in časa.
Noge in kolo pustimo tokrat ob strani, čeprav sta za duha, telo in denarnico najboljši rešitvi, in se podrobneje posvetimo prevoznim sredstvom z motorjem in streho. Izpustili bomo tudi moped in motorna kolesa, ki so nekje vmes. Ko je vreme slabo za kolesarjenje, je slabo tudi za motor.
Postavimo si višje zahteve, bodisi zaradi kislega vremena, pomanjkanja časa, prevoza več oseb in tovora ali iz drugega razloga. Hočemo sedež s streho, motorjem in prtljažnikom. To je namreč videti realna potreba aktivnega odraslega človeka.
Če se poskušamo izogniti naložbi v lastno vozilo, je naslednja možnost (mestni) avtobus. V Ljubljani stane od 120 centov na osebo za poljubno relacijo znotraj mesta do 250 centov za najbolj oddaljene kraje. Njegova povprečna hitrost je znotraj mesta dobrih 20 km/h, gosta mreža zagotavlja v mestu največjo oddaljenost 500 m od najbližje postaje. Kaj pa vložek potnika? Treba je priti do postaje, počakati na avtobus oziroma načrtovati prihod na postajo ob času, usklajenem z voznim redom izbrane linije. Tudi od izstopne postaje do cilja je verjetno nekaj pešačenja. Za nameček je morda treba vmes tudi prestopati, kar vzame še nekaj časa.
Mestni avtobusni promet ima danes večina slovenskih mest in mestec. Lahko bi celo rekli, da je avtobusni promet edino omrežje javnega prometa, ki kolikor toliko pokriva vso državo. Vlak je znotraj Slovenije žal neuporaben, razen v redkih primerih, ko se naš potovalni načrt ujame z voznim redom in smerjo. Ali vozi preredko, prepočasi ali pa potniškega prometa v potrebno smer sploh ni. Za lastno porcijo razočaranja skušajte načrtati vikend izlet od svojega bivališča, recimo kakšnih 100 km daleč (dobro uro z avtom, nič posebnega). Ljubljana–Pohorje? Novo mesto–slovenska Istra? Kranj–Ptuj?
Poleg LPP imamo v Ljubljani, začenja pa se tudi v drugih mestih (Murska Sobota), tudi možnost kratkotrajne izposoje avtomobila, tako imenovani »car-sharing«, o katerem smo v Monitorju že pisali. Na določenih parkiriščih je moč avto prevzeti, se odpeljati po opravkih in ga vrniti na eno od parkirišč – postaj. Zamisel je že uveljavljena v večjih urbanih središčih Evrope, kjer je ljudi veliko, parkirnih prostorov pa malo in niso poceni. Tak trend je opaziti tudi v Ljubljani, verjetno Maribor ne bo daleč zadaj. Storitev izposoje vozila pri Avant2go stane okrog 25 centov na kilometer in 7 centov na minuto. Super, toda to še vedno ni od vrat do vrat in parkirišč, kjer si lahko avto izposodimo in ga vrnemo, je zaenkrat dovolj le v središču mesta.
Ostali so nam še taksisti. Po Ljubljani nas vozijo za 65–80 centov na km in švigajo po mestu, kolikor jim dovoljujejo omejitve in promet. Potrudijo se, da pripeljejo od vrat do vrat in če se dogovorite, lahko peljejo tudi pralni stroj. Čakalna ura je običajno 12 EUR/h oziroma 20 centov/minuto. Imajo tudi to prednost, da lahko pred vožnjo spijete kakšno pivo ali dve, ker pride vozilo v kompletu s (treznim) šoferjem. Praktično, a ne najceneje. V manjših krajih je taksi nekaj dražji, tako da ostane kot rešitev za prevoz v primerih, ko nam zmanjka za kak opravek na relaciji, ki je javni promet ne pokriva dovolj učinkovito.
Samostojnost za vsako ceno? Izračunajmo!
Idealno si želimo transport od vrat do vrat, točno takrat, ko se nam zahoče. Razmišljamo v smeri samozadostnosti, neodvisnosti, zaradi česar hočemo imeti vsaj eno lastno vozilo, ki nam je vedno na razpolago. Koncept je uveljavljen (kar malo »čudno« je, če nimaš svojega vozila) in večina nas pridno investira mukoma pridelana sredstva v požiralca denarja na štirih kolesih. Vendar se tudi srednješolec brez avtomobila z nekaj načrtovanja znajde na pravem mestu ob pravem času. Za pot je porabil nekaj več časa, a veliko manj denarja.
Navsezadnje v urbanih središčih družbeni analitiki zaznavajo vedno več ljudi, ki ne kupujejo prevoznih sredstev, temveč storitev prevoza v različnih oblikah, s šoferjem ali brez, individualno ali skupinsko.
Koliko nas v resnici stane lasten avto, lahko izračunamo dokaj preprosto. Najprej zberemo vse stroške: nabavno ceno (skupaj s stroški financiranja, zavarovanja kredita, kasko zavarovanja, če vanj sili financer), avtomobilskega zavarovanja, cestnine, tehničnih pregledov, registracije, pnevmatik, stroške popravil, rednih servisov, vinjete.
Potem odštejemo trenutno vrednost vozila. Dobimo jo tako, da pogledamo na avto.net, za koliko prodajajo podobna vozila, in odštejemo vsaj 10 %, da bo cena realistična, ali uporabimo Eurotax. Dobljena razlika je solidna ocena vsote denarja, ki smo jo do zdaj dali za svoje prevozno sredstvo, recimo temu strošek vozila.
Temu dodajmo povprečen strošek goriva, ki ga dobimo tako, da prevožene kilometre zmnožimo s povprečno porabo in povprečno ceno goriva. Če si sproti zapisujemo, koliko smo natakali, seveda uporabimo točnejše podatke.
Zdaj strošek vozila in strošek goriva seštejemo in delimo s prevoženimi kilometri, da dobimo povprečen strošek na kilometer, če bi avto v tem trenutku prodali.
Dobljeno številko lahko primerjamo z računovodsko postavko za največji davčno priznan strošek kilometrine (prevoza). Ta se izračuna kot 30 % cene super bencina in je trenutno 39 centov na kilometer ter naj bi nekako ustrezala neki srednji vrednosti prevoženega kilometra. Čestitajmo si, če je naš rezultat manjši.
Lahko bi rekli, da je avtobusni promet edino omrežje javnega prometa, ki kolikor toliko pokriva vso državo.
Za lažjo primerjavo z drugimi oblikami transporta in zaradi dinamike nastanka je strošek smiselno razdeliti na dva sestavna dela:
• koliko nas stane vozilo za vsak dan ali uro, ko ga posedujemo, če se vozimo ali ne, in
• koliko plačamo še dodatno za vsak prevoženi kilometer.
Čisto pošteno bi bilo, da gredo v drugi postavko vsi stroški, ki so odvisni od prevoženih kilometrov. Če ne znamo oceniti npr. obrabe gum, ki jih moramo po nekaj letih tako ali tako zamenjati, če smo jih »zvozili do konca« ali ne, jih pustimo v prvi postavki. Enako lahko poenostavimo tudi s stroškom rednih servisov, saj so tudi od proizvajalca definirani kot npr. »vsakih 20.000 km ali največ 2 leti«. Če se letna kilometrina v času računanja ne spreminja veliko, ne bomo dosti zgrešili.
1.) Tabela 1. Izračunajmo stroške za novo vozilo, ki ga vozimo tri leta. Recimo, da smo zanj plačali 25.000 evrov (skupaj s stroški financiranja) in je danes staro tri leta, prevozilo je 45.000 km. Tipično je tak avto izgubil okrog 50 % vrednosti, se pravi, da je danes vreden okrog 13.000 evrov (berite avto.net). V treh letih smo kupili dva kompleta gum (po ugodni ceni 250 evrov za komplet) in opravili 3 redne servise (po 150 evrov). Pokvarilo se ni do zdaj nič, seveda pa je bilo treba plačati tri registracije, zavarovanja, vinjete – skupaj 1800 evrov.
Strošek kilometra bo potemtakem ob povprečni porabi recimo 6l/100km okrog 40 centov.
Kaj pa »čakalni« dan? Reci in piši, 13,50 evra!
2.) Tabela 2. Če bi avto uporabljali 10 let v približno istem ritmu, bi se skupna cena kilometra znižala za četrtino in cena dneva ravno pod 10 evrov. Popravila, če niso res prevelika, pri tem ne vplivajo kaj dosti.
3.) Tabela 3. Enako izračunajmo stroške še za rabljeno vozilo, ki smo ga kupili za 8000 evrov pred tremi leti in je danes vredno še 4000 evrov. Nakupna cena 8000 evrov, dvakrat zavarovanje+cestnina+registracija cca 1500 evrov, ene letne in ene zimske gume skupaj 500 evrov, servisi 450 evrov in nekaj popravil za skupaj 1500 evrov. Prevozili smo 45.000 km s povprečno porabo 7l/100km (starejše vozilo, precej mestne vožnje), kar da strošek goriva 3780 evrov.
Do danes smo torej za to možnost prevoza plačali 10.830 evrov, dobrih 27 centov na kilometer. Precej manj kot novo vozilo v prvih treh letih.
Drugače je videti, če izračunamo, koliko nas stane avto, če ga uporabljamo ali ne: 6,44 evra na dan.
Hmm.
4.) Tabela 4, 5 in 6. Kaj pa električni avto?
Pri nakupni ceni 27.000 evrov (z upoštevano subvencijo s tem dosežemo približno 35.000 evrov) dobimo rezultat malo manj kot 18 centov na kilometer in 6,32 EUR/dan.
Električni avto je ravno zaradi nizkih stroškov vzdrževanja in uporabe (poceni gorivo in redni servis) že danes dokaj konkurenčen novemu klasičnemu vozilu, subvencija prednost še močno izboljša. Izkaže se tudi, da EV vrednost pada občutno počasneje kot običajnemu vozilu..
Pozor: nekateri ponudniki električnih vozil (EV) vam baterije dajo v najem, za kar zaračunajo od 75 evrov na mesec naprej. To lahko ekonomijo precej spremeni in spravi EV bliže stroškom klasičnega vozila. Izračunajte si za vašo situacijo.
Drugačen pogled
Pa nadaljujmo razmislek.
Bi lahko lasten avto nadomestili s čim ekonomsko ugodnejšim, če bi za redne dnevne vožnje uporabljali kaj cenejšega? Bi se nam še splačalo kupovati, servisirati in skrbeti za lastno vozilo? Strogo racionalno gledano, seveda.
Vzemimo za primer številke iz zgornjega izračuna za novo klasično vozilo, ki so za alternativo najbolj obetavne: vsak dan nas stane 13,50 evra in vsak kilometer nas stane še 7 centov zraven.
Če se en teden vozimo na delo in domov z avtobusom, nas to stane: 5×2×1,20 EUR = 12 EUR. Z odpovedjo posedovanja avtomobila smo pri tem prihranili: 7×13,50 EUR za vsak dan tedna in 5×10×0,07 EUR za 5km v vsako smer, kar je približno 80 evrov.
Razlika v enem tednu torej kar – 80 evrov.
S tem denarjem zlahka najamemo soliden avto ali kombi za dan ali dva. Kar nam pač takrat ustreza: dobili smo celo možnosti izbire, ki je prej ni bilo!
Tudi pri cenejšem rabljenem vozilu, kjer nas stane vsak dan 6,44 evra, je prihranek še vedno okrog 50 evrov na teden.
Seveda in na srečo je za večino prebivalcev mesta »kuća-pos’o, pos’o-kuća« le teorija. Radi hodimo tudi na izlete, tudi vsak dan ne bomo šli z avtobusom, ker bo kdaj vreme res preslabo, ali bomo kaj tovorili ...
Poleg tega smo vse izračune izdelali za posameznika, po sistemu vsak gre po svoje – kaj se zgodi s stroški, če je potnikov več in vožnje kombiniramo?
Pripravil in izračunal sem nekaj kombinacij poti in iskal ugodne in praktične rešitve (tabela 7).
Stroške sem izračunaval na letni ravni, saj določene aktivnosti počnemo samo nekajkrat na leto, a so pomembne: počitnice na morju, daljši izleti ... Skušal sem izbrati nekaj zanimivih kombinacij in jih analiziral.
Izračun cene posamezne poti ne pokaže ničesar, česar nismo že vedeli: rent-a-car je za vožnjo v službo dosti predrag in avtobus tudi ni čisto zastonj. Taksi in souporabljani avtomobili, cenovno gledano, plešejo drug okrog drugega in je v določeni situaciji cenejši en, drugič drug.
Za daljše vožnje so v igri lasten avto, javni prevoz (za enega potnika zelo konkurenčen), najet avto (poceni najet avto je lahko cenejši od dragega lastnega).
Zanimivo postane, ko začnemo zlagati mozaik prevozov skozi vse leto, zato si nekaj teh »mešanic« oglejmo posebej (tabela 8):
Mešanica 1: Samostojna samska oseba, ki hodi vsak dan v službo, vsak drugi vikend na izlet, dvakrat na daljši izlet in enkrat za 14 dni z avtom na potovanje.
Ker prevozi kar nekaj kilometrov, je EV zanj čisto konkurenčen. Izleti, daljši od 100 km v eno smer, so seveda pod vprašajem dosega, tako da je ob EV realističnejši najem klasičnega vozila, s čimer že lahko prispe na strošek klasičnega avta.
Zanimivejšo rešitev dobimo, če se v službo vozi z avtobusom (ali celo kolesom?) in za izlete vozilo najame. To se mu dejansko precej izplača.
Po mestu se najceneje vozi z EV, kar je poleg tega tudi udobno in zabavno, za potovanje pa najame klasično vozilo, vsakič drugo, po izbiri.
Mešanica 2: Stereotipna družina 2 + 2, vozijo se skupaj.
Zanimivo, da je javni prevoz za več kot eno osebo hitro na isti ali višji ceni kot lastniški avto. Družinam naložba v lastno prevozno sredstvo očitno ne uide.
Mešanica 3: Scenarij uporabe drugega avta v družini.
Uporablja se za prevoz na delo in nazaj, na izlete gredo s prvim avtom. Glede na rabo je tu idealen mini EV, gre tudi z javnim prevozom in s taksijem oziroma kombinacijami. Odločilen kriterij je, kako dobro javni prevoz pokriva potrebne relacije. Običajno je najpomembnejši čas, in pri času javni promet hitro izgubi.
Mešanica 4 in 5: Po mestu kolesarijo, razen 2–3 mesece na leto, ko jim razmere tega ne omogočajo ali imajo kakšne posebne potrebe. Če imajo avto, so na istem, ker avto, ki stoji, ne stane dosti manj od avta, ki vozi; če ga nimajo (nočejo imeti), je dokaj konkurenčen javni prevoz in najem avta za izlete.
Mešanica 6: Poleg šole vozijo otroke še na interesne dejavnosti.
Edina možnost zmanjšanja stroškov je uporaba javnega prevoza za interesne dejavnosti, ko so otroci dovolj stari, da gredo samostojno.
Analiza mešanih scenarijev nam pokaže, da je dodaten kilometer z avtom, ki ga že tako imamo, najcenejši. Največ nas stane to, da ga imamo in zanj skrbimo, dodatni kilometri ne prinašajo velike razlike, splača se nam ga torej čim bolj izkoriščati.
Hkrati ugotovimo, da gre brez avta le v nekaterih primerih (samostojna oseba, drugi avto), tako da smo večinoma obsojeni na lastno vozilo, ker je to ekonomsko še vedno smiselno. Slaba novica za urbano okolje oziroma velik izziv za javni promet.
Brez lastnega avta je ekonomsko smiselno tudi, če svoje dnevne prevozne potrebe zadovoljimo s kolesom ali peš in na daljša potovanja odpotujemo sami, oziroma so take narave, da jih z avtom ne bi mogli (letalo, ladja).
Druga zanimiva ugotovitev je, da je električno vozilo zelo konkurenčno v območju, v katerem imamo rešeno polnjenje. Z novimi vozili, ki imajo doseg več kot 200 km, suvereno pokrivamo radij 100 km okrog izhodišča. Z občasno uporabo hitrih polnilnic in polnjenja na cilju (priklop na gostilno, hehe) s tem tudi zlahka obvladamo vikend izlet oziroma skoraj vso Slovenijo.
Konec koncev ugotovimo tudi, da bi bilo mogoče z nekaj razmišljanja vnaprej moč odpeljati večino urbanih relacij za manj denarja, nekaj več časa in kakšen korak peš, česar nam v sodobnem življenju tako ali tako manjka.
V moji osebni situaciji razmišljam o tem, ali se mi izplača naložba v drugi družinski avto ali ne. Trenutno uporabljam mešanico taksija, avtobusa in Avant2go (souporaba EV). Racionalno bi bilo majhno in poceni električno vozilo zanimiva rešitev. No, potem zaidem v iracionalno in si zaradi izkušnje vožnje z EV želim čim prej imeti svojega … naj stane, kar hoče?