Električna avantura

Ker sem navdušen nad avtomobili, nad električnimi pa še toliko bolj, sem si v okviru tokratne »električne številke« Monitorja tudi sam izboril nekaj dni za preizkus.

Tehhnologija se mi zdi res odlična in obetavna, ponuja kup prednosti, od učinkovitejšega in cenejšega delovanja do dobrih voznih lastnosti in enostavne rabe. Seveda pa ima tudi pomanjkljivosti.

Razprava o električnih vozilih v primerjavi z vozili z motorji na notranje izgorevanje je sicer res nehvaležna – dejavnikov za in proti je veliko, trdno zakoličenih mnenj še toliko več, vsak pa ima povsem lastne potrebe (dejanske ali izmišljene). Brez težav si sicer predstavljam svet, v katerem bi prevladovali električni avtomobili in bi bili motorji z notranjim izgorevanjem v manjšini. Sicer se zavedam, da gre bolj za neko vmesno fazo, dokler ne dočakamo samovozečih avtomobilov, ki bodo tako ali tako večinoma električni.

Ko srečam polnilnico …

Moje prvo soočanje z električnim avtomobilom, konkretno Renaultovim Zoe, je bilo zelo pozitivno in je podprlo moje mnenje, da imajo ta vozila res svetlo prihodnost. Čeprav je šlo za avtomobil nižjega cenovnega razreda, me je električni motor navdušil. Nekaj tega navdušenja pa je ob prvem stiku z električnimi polnilnicami izpuhtelo.

Prvi poizkus je bil pri električni polnilnici na večjem javnem parkirišču na južnem koncu Ljubljane. Navodila na polnilnici so velevala obisk določene spletne strani, kjer se mora uporabnik prijaviti. A kaj, ko prijava ni delovala ne na iPhonu, ne na Samsungovi Galaksiji – z urednikom sva se pripeljala, a ostala brez elektrike. Doma, za računalnikom, je sicer obema uspelo urediti prijavo, tako da sem si v drugo le obetal nekaj energije, a na to se mora uporabnik pripraviti vnaprej (no, morda bi šlo, če bi imela s seboj še kak prenosnik).

Toda, ali sem energijo v drugo vendarle dobil? Skorajda ne. Ko sem se na istem parkirišču priklopil in sledil navodilom, torej poslal na določeno številko SMS s kodo, ki naj bi vklopila pretok energije, sem v odgovor dobil sporočilo: »Zavrnjeno: Splošna napaka.« Še preden sem premislil, kaj bi naredil, sem dobil še eno sporočilo, enako prvemu. In tretje. In četrto. Vmes sem se sprehodil okoli avta in opazil, da je armaturna plošča začela veselo utripati in kazati, da se avto v resnici že polni. To je potrdila tudi polnilnica, ki je povedala tudi, koliko energije (v kW) sem »natočil«. Kljub temu sem dobil pet SMSjev o zavrnjenosti in šestega, ki mi je povedal, da je ta vtičnica trenutno zasedena in naj uporabim najbližjo, ki je (kako koristno) oddaljena 0 metrov. A važno, da sem »elektriko« vendarle dobil …

Naslednjič sem prišel do polnilnice na parkirišču trgovskega centra Interspar na Viču. Podobna zgodba – spet sem se lahko prijavil prek spletne strani (a druge kot v prvem primeru) ali pa se sprehodil do informacij. Kot introvertiran računalnikar sem se jasno odločil za prvo, a kaj, ko na URLju nikjer nisem našel nobene možnosti, da bi se človek prijavil. Poklical sem na mobilno telefonsko številko, ki je bila napisana zraven, in tam mi je nekdo (ki se ni predstavil) povedal, da prijava prek spletne strani še ne deluje (čeprav je črpalka tam že več kot eno leto) in da moram do informacij v trgovini. Še dobro, da sem bil tam ob pol devetih zvečer in je bila trgovina ravno še odprta. Na informacijah sem izpolnil kratek obrazec in dobil kartico s čipom RFID (kar v trajno last), s katero sem zagnal polnjenje. Kartica je delovala brez težav, tudi polnjenje je bilo tam razmeroma hitro.

… in ko je ne …

Tretje polnilnice žal sploh nisem našel – aplikacija na mojem iPhonu mi je sicer na zemljevidu kazala, kje naj bi bila, a je ni bilo videti. Po dveh počasnih vožnjah mimo kraja, kjer naj bi stala, sem enostavno odpeljal naprej. S četrto polnilnico sem imel še največ sreče – kljub temu da je na njej pisalo, da se je treba prijaviti (in sem s tem tudi že nadlegoval zaposlene v Lidlu), je delovala brez prijave. Vmes sem naletel tudi na polnilnice, ki so bile že zasedene (s po dvema ali celo tremi električnimi avtomobili). Resda na tudi sicer obljudenih krajih (strogi center Ljubljane ter parkirna hiša pri City Parku v BTCju), a je bilo kljub temu nadležno, če smo na tiste polnilnice dejansko računali. Kaj bi naredil, če bi res nujno potreboval polnjenje, ne vem, saj se kabli na obeh straneh zaklenejo in bi tistega, ki je prišel pred mano, malce težko na silo odklopil.

Slabo izkušnjo sem imel tudi doma. Avtomobil sem priključil na vtičnico v garaži, pokazal je, da se polni, a počasi (ocenil je, da bo za vse skupaj potreboval okoli 13 ur). No, zjutraj me je pričakovalo povsem enako stanje kot zvečer – avto se ni nič napolnil (čeprav je bilo prejšnjo noč videti, da se polni). Sumim, da je bila kriva moja vtičnica, ki morda ni pravilno ozemljena, a moramo biti kljub temu tudi pri tem pozorni. Si mislim, da ima take težave marsikatera hiša (ali starejša garaža). Na drugi vtičnici se je avtomobil namreč normalno polnil, a še vedno je tudi tam polnjenje trajalo okoli dvanajst ur.

Podobne zgodbe s hitrimi polnilnicami sem slišal tudi od drugih. Od tega, da je uporabnik ob nemogoči uri klical varnostnika, naj mu pride dvignit zapornico, pa do znanca, ki je preklical pol kraja, da je prišel do človeka, zaposlenega v turističnem društvu, ki mu je fizično prišel odklenit polnilnico. Je pa teh polnilnic resda vedno več in počasi prehajamo s tega, da si jih podjetja (trgovine, trgovski centri, tudi turistični objekti) nameščajo zgolj zato, da se z njimi hvalijo, kako so eko.

In če ostanemo brez?

V Renaultu za Zoe sicer računajo najem akumulatorja, a je v ceno všteta tudi morebitna pomoč na cesti. Če nam torej zmanjka elektrike, nam asistenca avtomobil prepelje do najbližje (delujoče) polnilnice. Zaradi fizike pač ne gre tako enostavno kot pri klasičnih motorjih, mehanik bi malce težko prinesel kantico elektrike … avto je treba odpeljati do polnilnice.

Kljub navdušenju nad električnimi avtomobili, nad tehnologijo, zmogljivostmi, varčnostjo in preprostostjo, z veseljem priznam, da bo treba počakati še nekaj let, preden bodo to avtomobili za vsakogar (ali je tako zaradi zaviranja razvoja s strani klasičnih izdelovalcev ali zaradi česa drugega, je stvar debate). Trenutno je lastništvo električnega avtomobila še vedno avantura. Resda taka, ki bi se jo z veseljem šel, če bi si to lahko finančno privoščil, a kljub temu. Uporabnik se mora pri nekoliko daljših izletih o stanju polnilnic prepričati vnaprej, drugače ga lahko pričaka neljubo presenečenje. Navigacija je tu torej pomembnejša, kot smo vajeni, je pa avtomobil res natančen pri oceni, kako daleč bomo še prišli.

Za tiste, ki praktično ves čas poznajo razdaljo in ne nameravajo preizkušati zgornjih dometov, te težave odpadejo. Vsakdanja vožnja v službo, recimo. Morajo pa živeti v hiši ali imeti v garaži bloka dostop do elektrike, to pa je v gostejših naseljih že lahko problem. Več težav imamo takrat, ko se dejansko odpravimo na malenkost daljšo pot, ki presega nazivni domet (oziroma polovico tega dometa). Torej takrat, ko se zavedamo, da bomo morali vmes vsaj še malo napolniti. Takrat se moramo v spletu pozanimati, kje na poti bomo prišli do polnilnice in kakšno je stanje v zvezi z njo. Na mobilnih sistemih (iOS/Android) se sicer že najdejo aplikacije, kamor lahko uporabniki vpisujejo komentarje o posameznih polnilnicah, torej ali je zanje potreben kak dodaten korak pri uporabi in podobno. Vsekakor priporočam – na iOS sem si namestil PlugShare, se pa najdejo tudi take spletne strani.

Polnilnic je vedno več, tudi na našem avtocestnem križu hitro rastejo. Na avtocestnih počivališčih oziroma bencinskih črpalkah so že plačljive in prav nič poceni. Uporabo računajo na minute (ob predplačilu z nekaj popusta), hiter izračun pa pokaže, da je »tankanje« na elektriko dražje od tankanja dieselskega goriva. In kje je zdaj ta slavni »eko«? Res pa je, da je lastnik polnilnic Petrol, ki si pač (še) ne želi izpodjesti zaslužka od naftnih derivatov …

Zadnje, na kar moramo opozoriti, je čas polnjenja. Preizkusni Zoe ima akumulator zmogljivosti 22 kWh, to je malenkost manj od Nissanovega Leafa (24 oziroma 30 kWh v najnovejšem modelu) in občutno manj od Tesle. Kljub temu bi na najhitrejši polnilnici, ki sem jo preizkusil (zunaj avtocestnega omrežja), potreboval vsaj uro in pol, da bi praktično prazen akumulator povsem napolnil. Večina polnilnic bi potrebovala še več časa, domače vtičnice pa so sploh počasne. To pomeni, da če želimo iz Ljubljane do sorodnikov v Mariboru in nazaj, se bomo morali na Štajerskem ob priklopu na navadno hišno vtičnico zadržati kakih osem ur.