Elektronski papir

Bralci ples črk od nekdaj najraje spremljamo na papirju omamnega vonja. To velja še danes, zato je tedenski obisk knjigarne ali knjižnice še vedno na urniku slehernega ljubitelja branja. A vendar vedno več beremo tudi na e-papirju. E-braniki na e-papirju z e-črnilom zlahka prikažejo na stotine knjig, ne da bi ob tem umrlo eno samo drevo. Izum nam omogoča, da imamo knjižnico vedno ob sebi.

Zgodba o sodobnem branju se je začela v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je Nick Shendon za podjetje Xerox v Palo Altu iznašel majhno, okoli 100 mikrometrov veliko kroglico iz Janusovih delcev. Ti so posebne vrste nanodelcev ali mikrodelcev, katerih površine imajo različne fizikalnih lastnosti (dve ali več). Nanodelci, poimenovani po rimskem bogu z dvema obrazoma, imajo na eni strani črno plastiko z negativnim nabojem, na drugi pa belo s pozitivnim. Ko jih postavimo v mrežo znotraj prozorne silikonske plošče in jih obesimo v majhen mehurček olja, se lahko vrtijo na katerokoli stran, odvisno od tega, ali je naboj, ki jim je poslan, negativen ali pozitiven. Nickova ideja je bila olajšati pisarno za papir in čim bolj posnemati videz črnila na njem. Torej ko ima delec svojo črno stran obrnjeno navzgor, je videti kot črnilo, in ko je njegova bela stran obrnjena navzgor, je videti kot prazen »papir«. Tako se besede in slike zlahka oblikujejo, možgani pa informacije obdelujejo na enak način kot tiskane knjige in časopise. Nastalo je elektronsko črnilo.

Podjetje Panasonic je razvoj elektronskega papirja opustilo na rovaš zaslonov LCD in s tem prispevalo k skoraj dve desetletji dolgemu zatišju na področju razvoja te obetajoče tehnologije.

Skoraj istočasno so svoj elektronski papir razvijali tudi na Japonskem. Prvi ga je z lastnimi izdelki predstavil Panasonic. Zaradi dokaj visoke stopnje pokvarljivosti in zavisti do Sharpovega LCD-zaslona so tehnologijo leta 1976 opustili. Odločitev se je za japonsko podjetje izkazala kot odlična poteza, saj so si z zasloni LCD ustvarili ime in skovali velike dobičke, a je hkrati pomenila, da je na področju elektronskega papirja nastopilo obdobje zatišja, ki je trajalo dolgih 20 let.

Barrett Comiskey je eden od očetov e-papirja in ustanovitelj podjetja, ki te elektronike proizvede največ.

Na podlagi Nickovega izuma so leta 1997 Barrett Comiskey, Joseph Jacobson in JD Albert s tehnološkega inštituta Massachusettsa MIT ustvarili prve prave elektronske papirnate zaslone. Namesto vrteče se plastične kroglice so uporabili okroglo komoro, napolnjeno s čisto tekočino, ki je vsebovala različne črne in bele delce. Ti so lebdeli na vrhu krogle in ohranjali stanje, odvisno od električnega naboja, ki so ga prejeli. Ustanovili so podjetje E Ink, ki je danes vodilni proizvajalec elektronskega papirja na svetu. Tehnologijo so razvijali naprej in leta 2001 svetu predstavili aktivno matrični elektronski papirni zaslon, ki je omogočal dodajanje barvnih sprememb.

Pri IBM so bili prepričani, da je elektronski papir prihodnost časopisja.

Še prej, leta 1999, je IBM na največjem založniškem sejmu v ZDA predstavil elektronski časopis, s katerim je požel ogromno zanimanja in pohval. Pri tehnološkem velikanu so bili prepričani, da bo v prihodnosti le en časopis – elektronski, ob katerem bodo bralci uživali v vsebinah katerekoli izbrane založniške hiše. Koncept je obetal veliko prihrankov in vedno sveže novice, a je bila ta zamisel pred svojim časom. Podporno omrežje ni dohajalo veličine originalne zamisli, zato je projekt zamrl. Ker je bilo jasno, da za neuspeh ni bila kriva tehnologija, se je elektronski papir razvijal naprej.

Prvi elektronski bralnik je izdelalo podjetje Sony.

Naslednja prelomnica se je zgodila leta 2004, ko je Philips ustvaril poceni tanke in upogljive liste elektronskega papirja, ki so močno znižali stroške proizvodnje elektronskih bralnikov. Sony je tehnologijo uporabil za izdelavo prvega e-bralnika, Sony Librie. Čeprav je bila naprava za današnje pojme zelo počasna in je imela dokaj nizko ločljivost, je lahko prikazala ležeče ali pokončno besedilo, ki ga je bilo mogoče prebrati na neposredni sončni svetlobi, obenem pa za ohranitev slike ni potrebovala energije – ta se je porabljala zgolj za spreminjanje strani.

Amazonov Kindle so razprodali v petih urah in pol.

Dokaj nišni izdelek je tri leta kasneje čez noč postal uspešnica, ko je svoj e-bralnik predstavil spletni velikan Amazon. Prvi Kindle so razprodali v petih urah in pol! Amazonove inovacije so stroške proizvodnje elektronskega papirja znova prepolovile in tehnologiji utrle pot na nova področja uporabe. Leta 2010 je e-papir s pametnimi nalepkami na prodajnih policah trgovin vstopil v svet digitalnega označevanja. Majhni zasloni na blagajnah in v bližini izdelkov so kupcem prikazovali posodobljene informacije o izdelkih in cenah. Bili so enostavni za namestitev, lahki, niso potrebovali žic in jih je bilo enostavno brati iz skoraj vseh zornih kotov.

V zelenih pisarnah je najbolj priljubljena naprava z elektronskim papirjem Visionectova Joan, plod slovenskega znanja in izkušenj.

Leta 2014 je bil predstavljen prvi večji zaslon na e-papirju. Velike zaslone so po večini uporabljali v muzejih, maloprodajnih obratih, za oglaševanje, kot digitalne oznake, iskanje poti in drugo. Istega leta se je rodila Joan, ki je tlakovala pot zelenim pisarnam. Gre za odlično tablo z urnikom in rezervacijami konferenčnih sob, ki jo razvija slovensko podjetje Visionect. Leta 2015 je Avstralija za obveščanje javnosti začela uporabljati e-papirne prometne znake na sončno energijo, v Londonu pa so na avtobusnih postajah namestili zaslone iz elektronskega papirja, ki so prikazovali podatke o prihodih in odhodih javnega prometa v realnem času, interaktivne zemljevide poti in drugo. Prav tako v 2015 je Yusuke Komazaki razvil e-papir, na katerega je bilo mogoče pisati z magnetom in še dodatno odprl možnosti rabe inovativne tehnologije. Visionect je leta 2016 predstavil prve širši potrošnji namenjene barvne zaslone z e-papirjem, ki niso uporabljali niza barvnih filtrov. V Evropi so se na tovornjakih za dolge razdalje začeli pojavljati prikazovalniki iz elektronskega papirja, ki so prikazovali oglase, informacije o prometnih zastojih, razdalji do naslednje bencinske črpalke in druge koristne informacije za voznike. Estonski narodni muzej je prav tako začel uporabljati zaslone na e-papirju za prikazovanje zanimivih informacij ter kot digitalne nalepke za izboljšanje izkušnje obiskovalcev.

Najtanjša tablica na svetu uporablja elektronski papir. To je digitalna beležnica z veliko začetnico – reMarkable 2.

Danes doživlja e-papir novo pomlad. Po nekaj poskusih križanja s pametnimi telefoni in tablicami je našel svoj dom v pisarnah, restavracijah in domačih knjižnicah kot dežurni bralnik ter v zadnjem času tudi v podobi naprednega rokovnika. Lep primer takšne futuristične beležke sta najnovejši Kindle Scribe in odlični reMarkable 2. Analitiki tehnologiji napovedujejo lepo in bogato prihodnost. Trg elektronskega papirja naj bi bil leta 2027 vreden že zajetne štiri milijarde ameriških dolarjev.