Emulirajmo na Androidu

V življenju si včasih vroče zaželimo, da bi lahko za trenutek postali kdo drug. Z drugimi lastnostmi in novimi spretnostmi. Chuck Norris, recimo. Pa žal ne gre. Take meje pa se da zlahka prestopiti v svetu programske opreme oziroma operacijskih sistemov, in to z emulatorji. Gre za programsko opremo, redko tudi strojno, ki gostiteljskemu sistemu omogoča poganjanje aplikacij za gostujoči sistem.

S kako nizko ločljivostjo smo nekoč igrali na televizorjih opazimo šele, ko igro, kot je Blue Max s Commodorja 64, poženemo na telefonu.

Googlova platforma Android je v vseh svojih letih razvoja edina dosegla raven razvejanega ekosistema aplikacij, primerljivega s tistim, ki že od nekdaj pripada Microsoftovim Oknom. Ampak stvari so vedno take, ko imamo enkrat veliko, hočemo še več, se pravi tudi tisto, kar imajo ostali. Tako je na teh napravah danes mogoče vzpostaviti praktično vsako okolje. Želite z iPhonom zablesteti pred partnerjem (ki mora biti slaboviden, da ne prepozna ohišja), pa imate samo povprečni Android? Nobenega problema. Namestite katerega od »launcherjev« iOS in ob zagonu telefona boste lahko izbirali, s katero platformo bi želeli nadaljevati dan. Dalje, mnogi med nami so odraščali v strašno davni preteklosti, denimo, v osem- in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in deževne popoldneve so si krajšali čas z nabijanjem Gameboya, NES ali prvega Playstationa. Zdaj ko smo na stara leta v igrah prenažrti sijajne grafike in kristalnega zvoka, pa se za obhajanje skromnosti tu in tam vendarle spodobi pognati kak Super Mario Land. Nekoliko več zapletov lahko pričakujejo tisti, ki bi na telefonu ali tablici radi pognali kaj iz sveta Linuxa, še precej več pa vsi, ki bi želeli na mobilni napravi ugledati katero od aplikacij za Microsoftova Okna.

Igre

Emulatorjev za igre je kot peska in trave. Med sabo se seveda razlikujejo in pri vprašanju, katerega izbrati, je najbolje upoštevati dva ključna atributa: platformo, ki jo želimo posnemati, in drugič, različico Androida, ki poganja našo napravo. Glede prvega je odgovor precej lahek. Večina igralnih emulatorjev zmore poganjati več platform, nesporni prvak pa je RetroArch. Gre namreč za programski pogon, v katerem lahko nato zaženemo številne odprtokodne emulatorje, zato se skorajda nikoli ne bomo znašli v zadregi. Pa naj bo to igra s Sinclairja ZX81, z vseh mogočih Commodorjev in Atarijev pa vse do NES, SNES, PlayStationa, Sega Genesisa in drugih. Gre za vsega skupaj 18 jeder operacijskih sistemov v vseh mogočih različicah. Včasih, ko kaj ne deluje – RetroArch nam je med testiranjem dvakrat »krešnil« –, tako velja preprosto poskusiti še s kakim drugim jedrom. Dalje, za tiste, ki se ne igrate radi sami, aplikacija omogoča tudi, da se prek nje pridružimo večigralski igri ali pa jo gostimo. Zadnja pohvala gre celostni zasnovi, RetroArch je kljub kompleksnosti pregleden in preprost za uporabo.

ClassicBoy ima poudarek na spajanju starih iger s sodobnimi načini upravljanja.

Drugi med našim izborom igralnih emulatorjev je ClassicBoy, zanimiv zato, ker je poleg zmogljivega zaganjalnika tudi aplikacija, ki omogoča napredno nastavljanje igralnih kontrol. Jasno, igre za konzole predvidevajo, da pred njimi sedi človek z igralnim ploščkom v rokah. Tako lahko na zaslon dodamo prosojne gumbe za upravljanje, jih poljubno razmeščamo in določimo njihovo velikost. Priključimo lahko tudi zunanji krmnilnik, denimo igralni plošček, in še marsikaj drugega. Vse to v brezplačni različici. Za polčetrti evro pa dobimo še dodatne funkcionalnosti, denimo igranje z gestami. Pomeni, da nam po potrebi celotnega zaslona ne bodo zasedli gumbi za upravljanje. Ukaze lahko vežemo na prstno premikanje v osem smeri, in to na vsaki strani zaslona. Za določene funkcije je mogoče uporabiti tudi merilnik pospeškov – če ga seveda naprava ima. Aplikacija ima tudi zmogljiv oddelek za kalibracijo, v katerem boste lahko upravljanje podrobneje nastavili za vsako igro posebej, nastavitve pa seveda shranili v profile, ki se ob zagonu igre tudi samodejno naložijo. ClassicBoy je v svoji osnovi vendarle tudi emulator, ki zmore poganjati jedra za osem najpopularnejših retro konzol.

In ko smo pri konzolah … Kaj pa tiste modernejše? Dolphin Emulator uvrščamo na listo, ker je eden redkih emulatorjev, ki zna zadovoljivo posnemati okolji Wii in Gamecube. Ponuja precej nastavitev, zlasti grafičnih, s katerimi lahko igralno izkušnjo prilagodimo praktično vsakemu telefonu s še tako eksotično oblikovanim ekranom. Aplikacija podpira tudi Wiijev igralnik in zunanji zvočnik. Dolphin je brezplačen, a to bo domnevno trajalo le, dokler bo v fazi razvoja.

Menda obstajajo tudi delujoči emulatorji za Xbox, PS3, celo PS4 … Menda. Med brskanjem po spletu nismo našli takega, ki bi ga z neko zdravo mero zaupanja namestili na svoj telefon. Povezava za prenos običajno vodi na spletne strani sumljivega izvora, obenem pa nikjer ni mogoče najti kake izkušnje z namestitvijo, zato smo ta del ponudbe raje pustili ob strani.

Namesto tega poglejmo še v drugo smer. Kaj, če si zaželimo, da bi kako igro z Androida zaigrali na osebnem računalniku? Recimo PUBG, ki je na mobilnih napravah brezplačna, na računalniku pa plačljiva. Tudi tu ni problema. Nox app Player, trenutno je na Nougatu, torej sedmi različici Androida, nam pričara dokaj popolno Android izkušnjo tako na PC kot Macih, pri čemer podpira uporabo tipkovnice, miši in tudi igralnih ploščkov. Pohvalno je, da je brezplačen, ob tem pa tudi popolnoma brez oglasov, kar danes res redko srečamo.

Nox je uporaben tudi za tiste, ki iz tega ali onega razloga potrebujejo sistem z dostopom do korenskega imenika, po domače »zrootan« sistem. Noxu na las podoben in približno enako znan je tudi emulator BlueStacks.

Ajfon na našem Androidu

Tudi emulatorjev Applove mobilne platforme je precej in tako rekoč vsi omogočajo zaganjanje aplikacij spisanih za iOS in večina jih tudi brez težav deluje. Verjetno najbolj znan in enako verjetno tudi najboljši je Cider, a po njega se je treba odpraviti na splet, saj ga v Play Storu ne boste našli. Domnevno naj bi z njim uspešno delovalo največ aplikacij in iger, obenem je sistemsko zares nezahteven, občutek uporabniškega vmesnika pa je res še kar prvinsko applovski. Končno, tudi Cider je brezplačen in brez oglasov.

Preizkusili smo še iOS 13 Launcher, ki je trenutno najbolje ocenjen na Googlovi tržnici. Deluje podobno kot Cider (in številni drugi zaganjalniki), le da boste tu in tam in res ne prepogosto naleteli na diskreten oglas. Tudi v njem verjetno zares vseh aplikacij ne bo moč pognati, a v tem primeru lahko vedno poskusite še s kakim drugim, ki jih je že v samem v Play Storu kot zrnc peska v Sahari.

Windows

Kot smo že uvodoma namignili, je z resnim emuliranjem Oken križ. Še najboljša možnost za simuliranje Oken je Wine, ki pa pravzaprav ni emulator (Wine je kratica za Wine Is Not an Emulator), saj gre za nekakšen kompatibilnostni kontejtner, ki sproti prevaja ukaze API. Razvijajo ga že vse od leta 1993, vendar je bil donedavna na voljo le za UNIX in sorodne sisteme. Po namestitvi se na zaslonu prikaže pravcato Okensko namizje s start gumbom levo spodaj in podporo za osnovno grafiko ter zvok. Stvar je še v precej razvojni fazi, zato nikar ne pričakujte preveč, zlasti ne igranja kompleksnejših iger. Tudi sicer je delovanje precej odvisno od konkretne naprave, na katero ste ga namestili. Vsekakor bolje deluje na napravah z x86 arhitekturo in slabše na tistih z ARM, kar je verjetno razlog, da ga zaradi trmastega zmrzovanja nismo mogli zares kaj prida preizkusiti.

Linux

Da, nekateri bi iz tega ali onega razloga na mobilni napravi radi ugledali Linux namizje. Mimogrede, operacijska sistema sta daljna sorodnika, saj je tudi Androidovo jedro v resnici Linuxovo. A po drugi strani sta tudi precej, precej različna. Večina emulatorjev za Linux zahteva dostop do korenskega imenika, kar bi odsvetovali. Mimo tega, da s tem zelo verjetno izgubite garancijo na vaši napravi, pa vse do tega, da jo lahko postopek nepovratno spremeni v opeko. Lahko pa seveda vedno poskusite z virtualno različico, denimo prek zgoraj omenjenega Noxa.

Da, tudi Linux se da namestiti.

Limbo Emulator je brezplačna odprtokodna aplikacija, ki omogoča virtualizacijo nekaterih operacijskih sistemov, originalno razvitih za Intelovo x86 arhitekturo, denimo DSL Linux, FreeDOS, Debian in druge. Limba prav tako ne boste našli na Googlovi tržnici, pač pa ga boste na telefon morali prenesti posebej. Uporabniški vmesnik je nadvse preprost, vse, kar moramo narediti, pa je prenos programske slike operacijskega sistema na mobilno napravo. Za lažje upravljanje Limbo podpira tudi priključitev tipkovnice in miške.

Če je vaša naprava bolj moderna in opremljena s Qualcommovim procesorjem, denimo Snapdragonom 670 ali z novejšim, potem poskusite s prav tako brezplačnim emulatorjem AnLinux. Tudi tu bosta nujni miška in tipkovnica, poleg njiju terminalski emulator Termux, ob tem pa še 64 GB prostora na disku. AnLinux podpira deset različnih distribucij, med njimi seveda tudi najpopularnejše, kot sta Ubuntu in Debian.

iOS emulatorji po želji jabolčno preoblečejo tudi Androidov uporabniški vmesnik.

Legalnost tovrstnega početja

O tem, ali so sami emulatorji zakoniti za uporabo, skorajda ni nobenega dvoma, saj so le programska oprema, ki imitira drugo programsko opremo in razen z nekaj sistemske kode, denimo BIOS, ne posega na področje tujih avtorskih pravic.

Nekoliko drugače je pri stvareh, ki jih v emulatorjih poganjamo. Igre, programe, karkoli boste že poganjali, si boste morali priskrbeti sami. Tu pa, kot vemo, obstajata dve poti. Zakonita in tista … manj zakonita. Prenašanje še tako starih datotek s posnetki ROM s spleta je podobno močvirnato področje kot prenašanje glasbe in filmov. Župnik in učitelj ne bosta navdušena nad tem, kako ste zabredli, a najverjetneje ne boste končali pred sodnikom. Če aplikacij niste kupili in jih tudi ne nameravate, potem vam vsekakor svetujemo, da obiščete katero od abandonware strani, torej stran s staro programsko opremo, katere ponudniki so se avtorskim pravicam odpovedali in jih dali v javno rabo. Recimo www.myabandonware.com.

Čeprav niso najbolj primerne za male zaslone, se da nanje spraviti tudi Wiijeve igre.

Pa me potem vprašate … Kaj pa, če imam trideset let star ROM, pa bi igro zdaj rad odigral na telefonu, ali mar v tem primeru smem sneti kopijo s spleta? Nak, tudi ne. Zna biti, da bi bil to dober argument pred kakim sodnikom, ampak strogo gledano je tudi to narobe. Dobro. Kaj pa, če »zripamo« svoj lastni ROM, kot se temu reče? To se že bolje sliši, a v zares zagamanih primerih bi nam vseeno lahko očitali, da smo tudi v tem primeru napravili kopijo. Nelegalno. Seveda pa je daleč najslabše od vsega, če bi se kakršnokoli kopijo odločili deliti z drugimi na spletu. Nintendo, denimo, ostro preganja take posameznike.

Po pameti, torej.