Eno žezlo za vladanje svetu (ali vsaj dnevni sobi)

Vsi diktatorji si želijo zavladati svetu. In če niste tako velikopotezni in si želite vladati le napravam v svoji dnevni sobi? Po možnosti z enim samim žezlom oziroma napravo, ki bi jo (in z njo vas) ubogale vse druge. Z nekakšnim univerzalnim daljincem, torej.

Sodobni telefoni in tablice naj bi bile vsestranske naprave, ki omogočajo tisoč in eno bolj ali manj koristno opravilo, obenem pa smo njihovi uporabniki postali vedno bolj vajeni lagodnosti in s tem dodobra razvajeni. Pametni telefoni naj bi upravljali pametne hiše in pametne televizorje, a kaj ko smo uporabniki nekoliko starejših tehnologij še vedno obsojeni na nekoliko manj inteligentne, a kljub temu povsem delujoče naprave.

Sodobni telefoni imajo spet tudi infrardeči oddajnik in ustrezno aplikacijo. Na sliki Samsung Galaxy S 4.

Današnji pametni telefoni in tablice imajo na voljo številne možnosti povezav: WiFi, nekateri bluetooth, na pohodu pa je tudi NFC. Nekoliko arhaičen infrardeči oddajnik, ki je pred poldrugim desetletjem kraljeval v dlančnikih, pa je v nemilosti. Čeprav IR povezava trpi za kar nekaj boleznimi – kratek domet in občutljivost za sončno svetlobo – je precej koristna pri komunikaciji z večino naprav zabavne elektronike – od televizorjev prek glasbenih stolpov in klimatskih naprav pa vse do igrač (se še spomnite originalnega furbya ali pa prve serije Lego mindstorms?). V preteklosti so temu sledili tudi pisci aplikacij, ki so marsikateri dlančnik spremenili v univerzalni daljinec. Zdelo se je, da je usoda z daljinci prekritih klubskih mizic zapečatena, a svet daljincev je očitno udaril nazaj. Število naprav v dnevni sobi je v zadnjem desetletju ali dveh poskočilo in ker je vsaka naprava pripeljala s seboj v hišo svojega daljinca, se je nered le krepil.

Kaos so poskusili popraviti ali vsaj izkoristiti izdelovalci univerzalnih daljincev. Boljši med njimi omogočajo programiranje, prilagoditev svojim potrebam, a kaj ko izdelovalci in uporabniki govorijo različne jezike. Gledalec si na primer želi ogledati vabljivo oddajo ali zavrteti sproščujočo glasbo ne glede na to, katere gumbe je treba pritisniti in v kakšnem zaporedju. Vendar univerzalni daljinci kljub nedvomnemu napredku človeškega načina razmišljanja ne razumejo, temveč pričakujejo malodane vojaško stroge ukaze. Še korak naprej v zahtevnosti predstavlja programiranje takih naprav in morda je to poglavitni vzrok, da univerzalni daljinski upravljalniki tako niso postali naprava, ki nadomesti vse druge, temveč le še ena nadloga, ki povzroča dodatno zmedo.

Zmart Remote v praksi

Ker je pametovanje brez preizkusa kot vonjanje rožic skozi plinsko masko, smo preizkusili Zmart remote – dokaj ličen vtičnik po dovolj nizki ceni, da nakup lahko upravičimo tudi pri vodji financ (beri: ženi zgoraj podpisanega).

Sam izdelek naj bi bil sicer dobavljiv v beli in črni barvi, a je bil v našem primeru neposredno pri izdelovalcu – hongkonškem podjetju AMAC – na izbiro le črn. Zmart remote je opremljen le s skromnim opisom in šifro izdelka, ki je potrebna za avtorizacijo. Zdi se, da ta preprečuje uporabo vtičnika z drugimi oziroma neodvisnimi aplikacijami, kar je nekoliko bedasto, saj kupec izdelek pošteno plača. A neumnostim še ni konca: vtičnik je mogoče uporabiti le za dve aktivaciji, potem pa plačati dodatnih 5 dolarjev za naslednji dve. Dve aktivaciji se zdita veliko, a če je v družini več telefonov oziroma tablic, vtičnika ni mogoče uporabljati na vseh. Da niti ne omenjam, da telefone praviloma menjujemo precej hitro.

Po tem, ko smo se uspešno spopadli z aktivacijo, smo lahko v nameščeni aplikaciji začeli dodajati svoje naprave. Zaradi lažjega nadzora nad številnimi daljinci oziroma napravami so ti razdeljeni po različnih sobah – od dnevne sobe in spalnice do kuhinje in kopalnice. Naprave dodajamo s seznama že znanih ali pa sprogramiramo svoj daljinec. Prvo je razmeroma elegantno – določimo vrsto in izdelovalca naprave, potem pa z nekaj poskusi določimo pravi standard. Na žalost ni mogoč avtomatski način, ko bi telefon ob pritisku na tipke daljinca sam ugotovil, kateri napravi pripada. Po koncu dodajanja naprave se na zaslonu prikaže delujoč »daljinec«.

Pri seznanitvi aplikacije z nekaterimi bolj znanimi napravami smo ugotovili, da se izrisani daljinec ne ujema povsem s fizičnim daljincem. Vzrok je najbrž v velikem številu daljincev, vendar bi uporabnik še vedno hotel imeti enakovreden nadomestek, ne pa da se je treba privajati na nekoliko drugačno razporeditev tipk. Te težave so še posebej pereče pri daljincu neznanih napravah, saj ni mogoče narediti svojega daljinca, temveč je treba uporabiti splošnega, ki lahko ali pa tudi ne ustreza krmiljeni napravi. Prav tako ni mogoče posneti makro ukazov, kjer bi s pritiskom na en gumb lahko krmilili več naprav. In da je mera polna, je aplikacija opremljena z reklamno pasico, kar pri 20 dolarjev dragi napravi pušča precej grenak priokus.

Vsekakor takšne naprave zahtevajo dobro podporo izdelovalca ali skupnosti uporabnikov. Na žalost tu Zmart, predvsem v programskemu delu, pogrne na vsej črti in vtičnik se že nekaj časa praši na polici.

Zmart remote

Oddajnik IR za telefone in tablice iOS in Android.

Kje: www.zmartremote.com, www.amac.hk/zmart.

Koliko: 15,50 EUR.

✓    Najcenejši vtičnik IR na trgu. Omogoča krmiljenje TV, ojačevalcev in drugih naprav tudi tablicam in telefonom, ki nimajo posebnega oddajnika IR.

✗    Aktivacija le za dva telefona ali tablici, programska oprema je precej osnovna in ne omogoča naprednih možnosti.

Zgodovina se ponavlja

Pa vendar, izdelovalci pametnih telefonov in tablic se v zadnjem času vračajo k infrardečim oddajnikom. Tako imajo nekateri Samsungovi in Sonyjevi telefoni in tablice tudi infrardečo »lučko« in ustrezen program za nadzor te lučke. Drugi, ki smo z elektronskimi pripomočki ostali nekje v vmesnem obdobju brez IR, lahko svojo zagato rešujemo – kako izvirno – z novo vmesno napravo, ki omogoča sporazumevanje pametnih in malo manj pametnih naprav. Ti vmesniki so dveh sort: prave dodatne naprave, ki jih položimo nekam pred »neumne« naprave in spreminjajo WiFi ali bluetooth signal v valove IR spektra, ter vtičnike, ki se priklopijo v vtičnico za slušalke.

Med polnokrvnimi napravami je morda najbolj znan Logitech Harmony Link, ki je bil prva samostojna naprava v obliki črnega diska in je WiFi signal pretvoril v ustrezen signal IR. Prednost Logitechovega izdelka so nedvomno izkušnje z daljinci in s tem podpora velikemu številu teh naprav. Na žalost pa je bila priložena aplikacija precej osnovna in ni ponujala vseh prednosti sodobnih tablic oziroma telefonov (na primer elektronskega vodnika).

Logitech je zategadelj svoj izdelek posodobil z dvema novima: Harmony Ultimate in Harmony Smart Control. Oba kombinirata WiFi pretvornik in univerzalni daljinec, razlika med njima pa je večinoma le v tem, da je prvemu dodan daljinec z zaslonom na dotik, drugemu pa le poenostavljen model s tipkami. Oba izdelka naj bi imela tudi nekaj sladkorčkov, kot je možnost telefonskega upravljanja igralnih konzol prek pretvorbe signala v bluetooth. Čeprav je bila spletna aplikacija posodobljena, pa se uporabniki nad njo še vedno zmrdujejo, tako da Logitech tu čaka še nekaj dela. Žal izdelki Harmony v Sloveniji bolj ali manj niso na voljo, oddelek za sodelovanje z nami novinarji pa je na Hrvaškem, kar je približno enako, kot da ga ni.

Logitechov Harmony Smart Control je vmesnik med Wifi in infrardečimi napravami.

Če že brskamo po spletu, omenimo še Griffin Beacon (store.griffintechnology.com), ki WiFi signal prav tako pretvarja v ukaze IR. Aplikacija podpira tudi elektronski vodnik, a na žalost le za ZDA in Kanado. Cena v ZDA je slabih 70 dolarjev, precejšnja slabost pa je to, da je za vsak ekosistem (iOS in Android) potrebna posebna naprava. Podobnih naprav z zvenečimi imeni je sicer še nekaj, na primer Peel ali Gear4 Unity, vendar so v Evropi še teže dosegljive, saj ne podpirajo določenih možnosti, ki jih imajo uporabniki onkraj luže. Ker pa te naprave povečini niti nimajo ustreznega evropskega napajalnika, je njihova uporabnost v teh krajih vprašljiva.

Drugačna vrsta naprave so vtičniki, ki jih enostavno vtaknemo v vtičnico za slušalke. Prvi tak izdelek je bil IRdroid (www.irdroid.com), ki ga je mogoče dobiti tudi v obliki seta, morebitni bodoči uporabnik pa ga mora sestaviti in zlotati. Načinu sestavljanja odgovarja tudi videz, ki je, milo rečeno, amaterski in zato v resnici namenjen le androidnim napravam. Dobesedno odprt pristop je privabil več neodvisnih izdelovalcev aplikacij, eksperiment pa vas stane od 36 dolarjev naprej. A da ni vse v videzu, kaže veliko elegantnejši izdelek RedEye, katerega izdelovalec pa je končal v bankrotu. Podobno dodelan je Zmart remote (www.zmartremote.com). Namenjen je obema vodilnima mobilnima operacijskima sistemoma in tudi cena 20 dolarjev je razmeroma ugodna. Zmart oziroma njegova aplikacija podpirata veliko število naprav, seveda ju je mogoče ročno priučiti na nove.

Griffin Beacon in njegov uporabniški vmesnik na tablici. V resnici je uporaben le v ZDA.

Nekateri izdelovalci pa so se problema lotili z druge strani – če tablica ne more postati daljinec, morda lahko daljinec postane tablica. Tipičen primerek je 7 palcev velika tablica – Touchsquid (www.touchsquid.org), ki ima nameščen Android in lahko z njo veselo opravljamo tudi vsa tista opravila kot z običajno tablico. In kot je v navadi pri hibridih, Touchsquid ni ne tič ne miš – slabo izdelana tablica in premalo robusten daljinec. Isto podjetje za 50 dolarjev ponuja tudi aplikacijo za telefone/dlančnike, ki imajo vgrajen infrardeč izhod, a cena je napihnjena, še posebej zaradi nedomiselne izvedbe.

Tudi Steve je poskušal …

V svoji avtobiografiji z naslovom iWoz Steve Wozniak – Applov ta drugi Steve – pojasnjuje svojo frustriranost s krmiljenjem večjega števila naprav. Zato je po odhodu iz Appla v začetku osemdesetih ustanovil podjetje CL 9, ki je ustvarilo prvi univerzalni programabilni daljinski upravljalnik Core.

Po obliki se je daljincu sicer poznalo, da je Steve velik ljubitelj HPjevih kalkulatorjev iz tistih časov, vendar je bil njegov čar v možnosti, da se nauči infrardečih ukazov drugih daljincev. Čeprav je bila zamisel privlačna, sta bila oblika in način dela preveč samosvoja, da bi pritegnila širši krog ljubiteljev. Kasneje so se pojavili podobni univerzalni daljinci bolj zvenečih blagovnih znamk, kar je pomenilo Corov zaton.

Še zanimivost – Core je imel kar dva procesorja! Prvi, 4-bitni, je skrbel za zaslon in tipkovnico, drugi, 8-bitni, pa za preostalo programsko pamet.

Za konec

Pregled različnih načinov daljinskega krmiljenja takih in drugačnih kratkočasnih naprav razkriva pravo kakofonijo na tem področju, kjer vsak izdelovalec svojo malho hvali. Zanimivo, da se stanje ni spremenilo že skoraj 30 let, od časov Stevea Wozniaka. Prihodnost pa se vseeno kaže z uveljavljanjem vmesnika WiFi v novejših napravah (televizorjih in telefonih/tablicah). A pri tem je kljub vsemu treba biti previden, saj vsak izdelovalec zaenkrat tišči v svojo smer s svojo aplikacijo, univerzalnih pa (še) ni na voljo. Obenem je WiFi dokaj požrešen na energijo, kar pomeni pogostejše zamenjavo ali polnjenje baterij. A tega smo se pri telefonih/tablicah že tako ali tako navadili.

Touchsquid - če tablica ne more postati daljinec, morda lahko daljinec postane tablica.

Irdroid, samograditeljska rešitev za navdušence

Vtičniki, ki tablicam dodajo oddajnik IR, so moteči in daleč od ležerne uporabnosti, kar bi pričakovali od običajnega daljinca. Zdi se, da je zaradi podpore in univerzalnosti v tem trenutku najugodnejša izbira enega od Logitechovih izdelkov iz linije Harmony. Če si res želite upravljanja s tablico, potem Harmony Smart Control ali Harmony Ultimate. Obe napravi ponujata dovolj piškotkov, da opravičita svoj namen. Če pa vas zanima le en univerzalni daljinec, s katerim boste spet zavladali svoji dnevni sobi, bo dovolj dober tudi kateri od daljincev Logitech Harmony. Cenejše modele je mogoče kupiti celo v slovenskih (spletnih) trgovinah …