Enostavno do glasbe
Pri Steinbergu se lahko pohvalijo z dolgo tradicijo izdelovanja programsko izvedenih sekvencerjev. Še več, pravzaprav se lahko pohvalijo s tem, da so v bistvu pionirji na tem področju, saj so že leta 1984 za Commodorjev legendarni model 64 predstavili Steinberg Pro 16. Podjetje je sicer v zadnjih letih kar nekajkrat menjalo lastnika. Tako ga je najprej prevzel Pinnacle in še preden je tega prevzel Avid, je Steinberg kupila Yamaha. Kljub temu ime ostaja, podobna pa ostaja tudi usmeritev - izdelovanje programske opreme za obdelovanje zvoka.
Steinbergov Sequel sodi med tiste programe za delo z digitalnim zvokom (DAW ali digital audio workstations), ki merijo predvsem na uporabnike, ki si želijo enostaven vmesnik. Takega, ki se ga je mogoče hitro naučiti in obvladati, ne ponuja pa toliko možnosti za nadzor in vplivanje na projekte, kot npr. Cubase, Pro Toolsi ali Logic. Tako je prilagojen predvsem čim bolj enostavnemu delu s ponavljajočimi se vzorci in sekvencami, programu pa je priložena lepa zbirka vzorcev različnih glasbenih zvrsti, ki tudi popolnim začetnikom hitro omogočijo izdelavo glasbenega gradiva, in to takega, ki se ga ne bi sramovali niti glasbeni mojstri z bistveno daljšim stažem. Pretiravanje? Kajpada! Kljub temu pa je mogoče z malo truda doseči zelo spodobne rezultate, tudi bolj zahtevni pa lahko program s pridom uporabljajo za enostavno in hitro izdelavo. Poenostavitev vmesnika programa za delo z več zvočnimi stezami sicer ni nikakršna revolucionarna novost. Podobni programi so na voljo že nekaj časa, predvsem pa so se v srca ljubiteljskih "namiznih glasbenikov" zasidrali izdelki, kot so Acid (prvotno Sonic Foundry, danes Sony), Fruity Loop in Abletonov Live.
Vmesnik
Sequel ima grafični vmesnik svojevrstnega videza, ki ne sledi povsem "klasični" podobi in zasnovi programov za operacijski sistem Windows. Tako program nima klasične naslovne vrstice, rob je nestandarden, na vrhu zaslona pa ne najdemo vrstice z menuji, temveč le dva manjša gumba, ki odpirata menu "datoteka" in menu "uredi". Prav tu tiči razlog za to, da program ne zna izkoristiti dveh zaslonov hkrati, resnici na ljubo pa niti ni namenjen ljudem, ki bi ponavadi imeli na računalnik priključena dva zaslona hkrati. Vmesnik je izveden kompaktno - vse delo poteka v enem oknu, ki je razdeljeno na več področij, prekrivnih oken ali dialogov ni, vmesnika pa tudi ni mogoče posebej prilagajati, razen velikosti osrednjega dela, na katerem vidimo časovnice posameznih stez. Te je mogoče prikazati v treh različnih višinah, če želimo, pa lahko v srednji velikosti prikažemo le trenutno aktivno stezo.
Kompakten vmesnik sicer ni standardno okenski, a je pregleden in enostaven za rabo.
Celoten zaslon programa je razdeljen na tri dele. Gornjega so v Steinbergu poimenovali "pilotsko" območje. Tu najdemo osnovna orodja za odpiranje in shranjevanje projektov, prikaz in izvedbo avtomatizacij, orodja za dodajanje trakov ter prikaz aranžerskega in transpozicijskega traku, na desni strani pa je tudi transportni pano za predvajanje, snemanje in pomikanje med skladbami. Tu vključimo tudi metronom ali morda uglaševalec. Tega bodo gotovo veseli predvsem kitaristi in basisti, ki želijo svoje aranžmaje opremiti tudi z zvokom svojih instrumentov, pa nimajo fizičnega uglaševalca. Ta se pojavi v osrednjem delu "pilotskega" razdelka, ki je sicer namenjen velikemu prikazovalniku trenutnega položaja, tempa, takta in ključa. Položaj lahko prikažemo v obliki števca taktnic in dob ali kot časovni števec v obliki minut in sekund. S spreminjanjem ključa vplivamo na tonaliteto celotne skladbe, tako da jo lahko zvišamo ali znižamo, pri tem pa ne vplivamo na tempo skladbe. Prav tako se ob spreminjanju tempa ne spreminja višina tonov. Pri stezah MIDI to ne predstavlja večjih težav, čiste zvočne zapise mora program seveda prilagajati. Da bi ob tem raztezanju ali krčenju posnetkov dobili čim boljši rezultat, Sequel ponuja šest različnih "raztezalnih" algoritmov (optimatiziranih za npr. bobne ali vokal). Vsakemu posnetku je mogoče določiti enega od teh. Rezultat je sicer presenetljivo dober, seveda pa deluje bolje, kadar material krčimo - torej večamo tempo ali nižamo ton - medtem ko v drugo stran hitro pridemo do motečih napak v zvoku. Do zanimive funkcije pridemo s klikom nad števcem tempa. Tako lahko namreč vklopimo t. i. "rehearsal temp", ki upočasni skladbo, tako da lahko npr. ob snemanju laže lovimo ritem in igramo bolj točno.
Največji del zaslona zaseda večstezna časovnica. Na vrhu tega osrednjega razdelka je ravnilo, s katerega lahko razberemo, kateri del skladbe je trenutno viden na zaslonu. Pod tem sta prikazana aranžerski in transpozicijski trak. Slednji je namenjen spreminjanju tempa skladbe in prikazu le-tega, medtem ko je aranžerski trak namenjen delu v tako imenovanem živem in verižnem načinu, o katerem bomo nekaj več povedali v nadaljevanju. Steze na časovnici lahko prikazujejo bodisi MIDI bodisi "surovi" zvočni material. MIDI je prikazan v obliki tablatur, zvok kot krivulje. Na levi strani vsake steze najdemo nekaj osnovnih podatkov o stezi, tu nastavimo tudi glasnost ali prostorsko razporeditev zvoka steze, stezo lahko utišamo, poslušamo le eno stezo ali jo določimo za snemanje. Snemamo lahko tako iz MIDI virov kot tudi iz zvočnih virov (npr. mikrofon, kitara), ki jih priključimo na računalnik. Žal smo pri snemanju MIDI nekoliko omejeni, saj program ne omogoča izbire kanala za posamezne steze MIDI, temveč vedno bere vse vhodne kanale hkrati. To pomeni, da hkrati ne moremo npr. snemati klaviatur na eno stezo, bobnov pa na drugo stezo. Prav tako, recimo, ne moremo snemati bobnov na eno stezo, činel pa na drugo. Škoda, saj večina konkurentov zmore tudi to.
No, za razliko od stez MIDI pa je mogoče izbrati poljuben vhod za zvočne steze. Lastniki večkanalnih zvočnih kartic lahko tako v Sequel "pripeljejo" več zvočnih virov in jih hkrati posnamejo. Delati je mogoče s 16- ali 24-bitno globino zvoka, vendar je frekvenca vzorčenja vedno 44,1 kHz, to pa je za resnejše uporabnike lahko precejšen manko, saj ti delajo večinoma pri boljših kakovostih, za ljubitelje pa pomeni manj težav pri prenašanju skladb na nosilce zvoka (predvsem CD).
Velja pohvaliti, da se vsak nov trak samodejno obarva z drugačno barvo, saj to prispeva k večji preglednosti. Tako je laže obdržati nadzor nad tem, kaj je na kateri stezi. To pri tovrstnih programih (kjer se količina stez hitro zveča prek obvladljive mere) sploh ni tako nepomembno.
Za urejanje zvoka so na časovnici na voljo štiri orodja. Vsa se pojavijo pod kazalcem miške na desni strani vsakega od prikazanih zvokov. Tako imamo orodje za podvajanje (ponavljanje), krajšanje, rezanje in utišanje vzorca. Vzorci, ki jih polagamo, se samodejno prilagajajo tempu skladbe. Tempo se sicer samodejno prilagodi prvemu vzorcu, ki ga položimo na časovnico, seveda ga lahko poljubno spremenimo, transpozicijski trak pa omogoča, da tempo spreminjamo tudi med skladbo. Če je delo z vzorci pri teh programih precej poenostavljeno, pa je slabost, da se projekti ponavadi hitro večajo v višino, to pa zmanjšuje preglednost. Sequel se temu v določeni meri izogne, saj za razliko od npr. Acida lahko na neko stezo polagamo različno gradivo in ne zgolj enega vzorca. To pomeni, da ne potrebujemo prav za vsak nov ritem nove steze. No, kakih bolj prefinjenih orodij za ustvarjanje bolj kompleksnih projektov z združevanjem trakov v kakšne imenike, podskupine, vstavljanja sekvenc v sekvence itn. pa program vendarle nima.
Multicona
Spodnji del zaslona je večnamenski, snovalci so ga poimenovali kar "multicona" (multi-zone). Tu je šest gumbov, s katerimi prikažemo različna orodja programa. Najprej je tu mešalna miza. Ta je zelo preprosta, saj omogoča tako rekoč le določanje glasnosti in prostorske razporeditve zvoka posameznih stez ali celotnega miksa. Drugi gumb odpre mešalni del za izbrano stezo, možnosti vplivanja na zvok pa je spodobno veliko. Učinke lahko dodajamo samim vzorcem, lahko jih dodamo traku (t. i. vstavki ali "inserti") ali določimo dva globalna učinka (t. i. učinki "send"), končnemu miksu pa lahko določimo še štiri dodatne učinke. Traku lahko določimo tudi virtualni instrument, na zvok pa lahko vplivamo še s tristeznim izravnalnikom. Učinki sicer niso ravno vrhunski, a je njihova kakovost sprejemljiva, predvsem pa so enostavni za rabo - seveda za ceno določenih funkcij, ki bi si jih zahtevnejši uporabniki kljub temu želeli imeti. Tako ima npr. kompresor le dve nastavitvi - prag in stopnjo stiskanja (pa še ta je izražena v decibelih in ne v razmerju). Na voljo so zakasnitveni učinki ("delay"), popačenje (namenjeni predvsem električnim kitaram), dinamični učinki (vrata, maksimizatorji, dvojni filter), modulatorji (kor, fazer, vibrato ...) in dva prostorska učinka. Za osnovno delo povsem dovolj.
Vsak trak lahko obogatimo z različnimi učinki
Tretja možnost multicone je iskalnik vzorcev. Ta je pregleden in dodelan. Gradivo je mogoče razvrščati v podskupine tako po vrsti (MIDI, zvok, nastavitve za stezo) kot tudi po slogu, ga ovrednotiti in iskati po želenih tekstovnih kriterijih. Izbrane vzorce sicer postavljamo na stezo z miško po načelu vleci/spusti.
Iskalnik je v Sequelu izveden zelo pregledno.
Vplivanju na same vzorce je namenjena četrta izbira, ki prikaže urejevalnik za MIDI ali za zvok. Če delamo z zvočnimi vzorci, lahko tu določimo višino vzorca (jo višamo ali nižamo po poltonih), izberemo algoritem za raztezanje, določimo, na kakšno razdaljo bo program rezal zvok pri raztezanju (to je zelo pomembno za samo kakovost predvajanja, saj so najboljše točke za to tam, kjer se zvok utiša). Rez lahko postavimo ročno, lahko ga določimo kot dolžino tona (npr. četrtinka), za posebne vrste glasbe (npr. jazz, funk ...) pa lahko določimo tudi t. i. "swing" parameter, ki je v bistvu nekakšna naključna napaka pri tem rezanju vzorcev. Posamezne dele vzorca lahko tudi utišamo, to pa je tudi vse. Večino teh izbir najdemo tudi, kadar delamo z vzorci MIDI (razen pač določitve algoritmov, ki pri takem gradivu niso potrebni), lahko pa v tem urejevalniku MIDI tudi urejamo (rišemo note, jih prestavljamo, daljšamo, kopiramo ...), poleg parametra "swing" tu najdemo tudi pomikač, s katerim določimo, ali je tip igranja bolj legato (vezano) ali staccato (odsekano).
Naslednja zanimiva izbira, ki jo lahko odpremo v spodnjem razdelku, je aranžerski modul, ki omogoča, da neko skladbo razdelimo na sekcije in te razvrstimo v poljubnem vrstnem redu. Tako lahko iz neke skladbe ustvarimo različne aranžmaje, modul pa je namenjen tudi delu v živo. Gradivo lahko razdelimo na največ petnajst razdelkov in te poljubno kombiniramo. Na voljo sta dva načina. Prvi je t. i. živi način, pri katerem ročno določamo, kateri razdelek se bo predvajal (za točne prehode lahko določimo tudi, na kakšen ritem se bodo menjavali razdelki), drugi pa je t. i. verižni način, v katerem predprogramiramo zaporedje razdelkov in potem le še predvajamo spremenjeni aranžma. Škoda le, da s programom ni mogoče uporabljati zunanjih kontrolerjev MIDI, saj je živo delo brez tega vsaj neprijetno.
Za preurejanje skladbe ali delo v živo je mogoče skladbo "razbiti" in kose poljubno prerazporediti.
Zadnji modul, ki ga lahko prikličemo v multiconi, so nastavitve, ki jih - glede na zasnovo razumljivo - ni ravno veliko. Omenimo še, da je programu priložen uporaben in pregleden priročnik, ki mu morda manjka nekaj več preprostih zgledov, glede na to, da je program namenjen tudi manj veščim uporabnikom. Vsekakor pa moti, da Sequel ne ponudi prav nobenega sistema pomoči. Tipka F1 tako ne rabi prav ničemur in uporabnik bo prav za vsako dilemo moral poseči po papirnati ali elektronski obliki priročnika.
Pri Sequelu gre vsekakor za zanimiv program, ki je primeren za tiste, ki bi si želeli ustvarjati svojo glasbo, pa morda nimajo dovolj izkušenj niti z instrumenti niti z elektroniko. Po drugi strani pa je dovolj dober tudi za podporo dobrim glasbenikom, ki pač nimajo ves čas na voljo celotnih zasedb, saj lahko npr. kitaristu dokaj uspešno nadomesti ritem sekcijo, to pa lahko pri "uglasbljanju idej" pomeni veliko. Ne nazadnje bi znal tudi zahtevnim uporabnikom poenostaviti nekatera opravila, predvsem kadar je izhodišče njihovega skladanja glasba, ki uporablja veliko ponavljajočih se vzorcev. Osnovni aranžma je namreč mogoče narediti v Sequelu veliko bolj enostavno kakor v kakšnem Nuendu ali Pro Tools. A za resno delo vendarle manjka možnost izvoza v kakem drugem večsteznem zapisu, podpora ReWire za uporabo sekvencerja z drugimi programi, avtomatizacija posameznih parametrov stez in še bi lahko naštevali. Mimogrede, vsa glasba za tokratno izdajo Monitor TV je bila narejena zgolj s programom Sequel. In lahko si predstavljate, da zaradi omejenega časa nismo bili ravno pikolovski v iskanju navdiha in piljenju končne podobe skladb.
Steinberg Sequel
Kaj: Program za digitalno delo z zvokom (DAW).
Proizvaja: Steinberg, www.steinberg.de.
Prodaja: MTD Electronics, www.mtd-el.si.
Cena: 102 EUR.
Za: Preprost in pregleden vmesnik, priložen dober izbor osnovnih vzorcev, samodejno obarvanje stez.
Proti: Nestandarden in slabo prilagodljiv vmesnik, nima pomoči, vhodnega kanala MIDI ni mogoče izbirati, malo zapisov za izvoz.