Facebook: deset ur na vročem stolu

Po razkritjih afere Cambridge Analytica, kjer se je izkazalo, da je omrežje Facebook podatke o svojih uporabnikih delilo z več podjetji, ta pa so jih nato izkoriščala v oglaševalske namene, so svoj kos mesa poleg razburjenih uporabnikov in nevladnih organizacij zahtevali tudi ameriški politiki v senatu in kongresu.

Zaslišanja so trajala deset ur, v tem času pa je moral Zuckerberg pojasnjevati delovanje svojega najbolj znanega izdelka, načine varovanja zasebnosti uporabnikov tega spletnega sistema in se opravičiti za nastal razmere.

A če se je na začetku zdelo, da bo triintridesetletni razvijalec mala malica za predstavnike ameriškega ljudstva, se je po na koncu izkazalo, da je zmagovalec pravzaprav Mark. Delnica Facebooka je poskočila, Mark pa je svojemu podjetju prinesel sedemnajst milijard dolarjev. Ni slabo za deset ur dela.

Kaj vse je narobe s Facebookom?

To seveda ne pomeni, da senatorji in kongresniki niso dregnili v nekaj občutljivih točk Markovega digitalnega imperija.

Kongresnik Ben Lujan je s svojim vprašanjem o zbiranju podatkov o uporabnikih, ki se niso nikoli registrirali v omrežju Facebook, presenetil tudi Zuckerberga. Izvil se je z odgovorom, da mu podrobnosti tega zbiranja niso jasne, da pa to počnejo zaradi varnosti. Kongresnika iz Lousiane, Steve Scalisa, je zanimalo, kako Facebookovi algoritmi odločajo o vidljivosti vsebin, ki jih uporabniki delijo v tem omrežju, in ali so govorice o bojkotiranju republikanskih vsebin resnične.

Zasliševalce je zanimalo tudi pretirano zbiranje podatkov o uporabnikih spletnih mest, ki imajo nameščen zdaj že rahlo zloglasni gumb »Like«, in kako Facebook rabo tega orodja preprečuje mlajšim uporabnikom (formalno gledano, lahko Facebook uporabljajo samo starejši od trinajst let).

Mark je svojemu podjetju prinesel sedemnajst milijard dolarjev. Ni slabo za deset ur dela.

Senatorji so opozorili na težavo pri dejanskemu brisanju podatkov, ko se uporabnik enkrat odloči, da bi rad nehal uporabljati omrežje Facebook. Čeprav naj bi se podatki po besedah Marka Zuckerberga izbrisali takoj, so prakse pokazale, da Facebook uporabniške podatke v svojih strežnikih shranjuje še več mesecev po tem, ko se je uporabnik odločil zapustiti to omrežje. Seveda to velja samo za podatke v strežnikih omrežja Facebook – če podatke dobijo v roki preprodajalci uporabniških podatkov, je nadzora in možnosti izbrisa konec.

Zanimiva so bila tudi vprašanja o poslovnem modelu in pravilih rabe. Kongresnica Anna Eshoo je Marka namreč pobarala o spremembi poslovnega modela, ki ne bi tako očitno ogrožal zasebnosti uporabnikov, Zuckerberg pa jo je šokiral z odgovorom, da vprašanja ne razume. Prav tako ni odgovoril na vprašanje o poenostavitvi pogojev rabe tako, da bi uporabniki vedeli, v kaj se spuščajo s prijavo v to družabno omrežje.

Kritiki so še opozorili na določeno dvoličnost prvega moža omrežja Facebook, ki je na vprašanja o varovanju zasebnosti svojih uporabnikov vedno znova ponavljal, da ima uporabnik možnost odločati o tem, katere vsebine bodo javne in katere ne. A je pri tem priročno zamolčal, da to velja samo med uporabniki, oglaševalci pa »vidijo« vse vsebine in jih lahko uporabijo za tarčno oglaševanje. Hinavski je bil tudi odgovor na vprašanje o preprodajanju uporabniških podatkov, ko je Zuckerberg trdil, da Facebook uporabniških podatkov ne preprodaja. To je sicer res, a to ne pomeni, da podatkov oglaševalci ne morejo izkoriščati in da teh podatkov ne preprodajajo tretje osebe.

Zaslišanje so spremljali tudi predstavniki Evropske komisije, ki se ji Mark Zuckerberg ni odzval na vabilo na zaslišanje, temveč je tja poslal svoje predstavnike. Nemška pravosodna ministrica Katarina Barley je bila nad odgovori razočarana.

»Facebook mora zavarovati zasebnosti svojih uporabnikov in še dobro, da smo v Evropski uniji sprejeli zakonodajo, ki bo do kršiteljev zelo stroga,« je zapisala v svojih komentarjih zaslišanja.

Vodja združenja evropskih informacijskih pooblaščencev Andrea Jelinek pa je zaslišanje komentirala z besedami, da »se večmilijardni poslovni imperij ne bo izmazal s preprostim opravičilom« in da »je praksa zbiranja podatkov v omrežju Facebook zelo verjetno samo simptom večjega problema podatkovne ekonomiije.«

Kaj vse je narobe s politiki?

Če so nekatera vprašanja Marka Zuckerberga spravila v resno zadrego, pa se je pri drugih izkazalo, kako tehnično in teoretično nepodkovani so ameriški odločevalci, ki naj bi skrbeli za regulatorni okvir informacijske družbe.

Tako ga je štiriinosemdesetletni senator Orrin Hatch vprašal, kako Facebook služi denar, če njegovi uporabniki ne plačujejo za uporabo, Mark pa mu je odgovoril, da Facebook denar dobi s prodajo oglaševalskega prostora. Petinštiridesetletni senator Brian Schatz je hotel vedeti, kje konča elektronska pošta, ki jo pošilja v aplikaciji WhatsApp, štiriinšestdesetletna senatorka Shelley Moore pa je Marka vprašala, ali bi ji lahko pomagal z napeljavo širokopasovnega dostopa do spleta v njenem okraju, kjer trenutno tega nimajo.

Hinavski je bil odgovor na vprašanje o preprodajanju uporabniških podatkov, v katerem je Zuckerberg trdil, da Facebook uporabniških podatkov ne preprodaja. To je sicer res, a to ne pomeni, da podatkov oglaševalci ne morejo izkoriščati in da teh podatkov ne preprodajajo tretje osebe.

Kritiki so izpostavili tehnično nepodkovanost odločevalcev in njihovo navdušenje nad Markom Zuckerbergom, s katerim so se po koncu zaslišanja slikali, med zaslišanjem pa govorili o svojih vnukih, »ki so navdušeni uporabniki aplikacije Instagram in jih na tem mestu enostavno moram omeniti.«

Težava je bila tudi v protokolu. Kolumnist časopisa Guardian, Jonathan Freedland, je namreč v svojem komentarju po koncu zaslišanja zapisal, da je bilo zaslišanje kot predstava v gledališču, kjer so se senatorji in kongresniki bolj posvečali lastnemu izpostavljanju pred kamero kot resnosti in teži svojih vprašanj.

Problem je tudi že prej omenjena tehnična nepodkovanost, ki je Marku omogočala enostavno izmikanje konkretnemu odgovoru, saj so bila nekatera vprašanja preprosto preširoko zastavljena in so mu to tudi dopuščala. In kot da to ne bi bilo dovolj, so kritiki pri nekaterih političnih predstavnikih opazili nezanimanje za temo Cambridge Analytice in izrabo podatkov v predvolilni kampanji – senatorja Ted Cruz in Roy Blunt se te teme nista dotaknila niti enkrat, mediji pa so izpostavili, da sta oba senatorja storitve tega podjetja uporabila v lastni kampanji.

Kaj se bo zgodilo zdaj?

Analitiki so si enotni – politična klima v Združenih državah Amerike se po katastrofi Cambridge Analytice vse bolj nagiba k regulatornim posegom na področju družabnega spleta in trgovine z uporabniškimi podatki. K temu je pripomogel tudi Mark Zuckerberg, ki se na zaslišanju ni hotel zavezati k samoregulaciji, s katero bi morda lahko dosegel, da odločevalci ne bi tako očitno navijali za pripravo zakonodaje. A je od navijanja do dejanskega regulatornega okvira še kar nekaj korakov.

Zanimivo je bilo tudi Zuckerbergovo mnenje o evropski zasebnostni zakonodaji GDPR, ki jo je označil kot korak v pravo smer in dopuščanje možnosti uvedbe plačljivega modela uporabe svoje storitve v zameno za večjo zasebnost in manjšo odvisnost od oglaševalskega modela.

Še najbolj očitno je Marku Zuckerbergu z regulacijo zagrozil ameriški kongresnik Billy Long, ki je Marka najprej izprašal o cenzuriranju vsebin v tem omrežju, nato pa, očitno nezadovoljen z odgovorom, rekel, da »je kongres dober samo v dvojem – mirovanju in pretiravanju. Na področju družabnega spleta smo doslej mirovali, zdaj pa bomo pretiravali z ukrepi.«