Fenomen Facebook

Facebook, spletna stran, ki združuje mlade in vse bolj tudi "stare", je v osmih letih postala svetovni fenomen. Ljudje kar derejo nanjo (900 milijonov aktivnih uporabnikov!), vlagatelji jo že dolgo ocenjujejo v milijardah dolarjev, danes pa kaže, da je na borzi doživela polom. Kaj je narobe?

Odgovor je preprost in kratek - nič ni narobe. Vse je natanko tako, kot si je zamislil ustanovitelj in lastnik Mark Zuckerberg. Vprašanje je le, ali bo tudi na koncu zmagal ali pa bo povožen s strani "finančnih trgov".

Facebook je že od začetka bolj ali manj Markov osebni projekt, ki se ga je lotil iz osebne zabave in fascinacije nad številom uporabnikov, ki jih je njegova kreacija pritegnila. V začetku je poskušal shajati z lastnim denarjem (80 dolarjev na mesec za najem strežnika), kasneje z denarjem sovlagateljev/prijateljev. Šele ko se je izkazalo, da je naval uporabnikov mogoče vzdrževati le s skorajda dnevnim nameščanjem novih strežnikov, je težkega srca popustil in na takratni www.thefacebook.com pripustil tudi oglaševalce z "bannerji". Pa tudi takrat jih je zelo omejil in prepovedal vsiljivo oglaševanje z velikimi in celo celostranskimi oglasi, ki so jih in jih še vedno kot vrhunec oglaševalske inovativnosti prikazujejo oglaševalska podjetja.

Toda Facebook je še vedno neznosno hitro rasel, posledično pa tudi njegove potrebe po denarju. Resnem denarju. Kmalu je bil h koritu pripuščen Microsoft s svojim strojem za prodajo oglasov in kmalu so bili h koritu pripuščeni vlagatelji z resnimi milijoni dolarjev. Toda vedno na način, da so "smeli" vložiti milijone, pridobili pa so le minimalen odstotek lastništva podjetja in še veliko manjši odstotek glasovalnih pravic. Sploh pa je bil le redko kateri vlagatelj pripuščen v upravni odbor, ki ima pravico odpuščati in nastavljati izvršnega direktorja, beri Marka Zuckerberga. Saj veste, upravni odbor, to je tisto telo, v katerem sedijo zunanji vlagatelji, ki včasih odpustijo tudi ustanovitelja podjetja. Kot npr. Steva Jobsa, pa tudi Seana Parkerja, ustanovitelja podjetij Napster in Plaxo. Tistega Seana Parkerja, ki je potem v Facebooku odigral ključno vlogo pri tovrstnem zavarovanju Marka Zuckerberga.

Slednji ima danes v lasti 22 % podjetja in hkrati kar 57 % glasovalnih pravic in, ker ima v tudi upravnem odboru nekakšno večino (prek prijateljev; mimogrede, med njimi je tudi Mark Andreessen, ustanovitelj Netscapea), to pomeni, da je Facebook v resnici kar enako Mark Zuckerberg. Kakor reče in si zaželi, tako pač je.

Z nekaj odkloni, seveda. Prvi je, da podjetje še vedno potrebuje velikanske količine denarja, da sploh lahko deluje. In, drugo, številni zaposleni (in soustanovitelji ter seveda prijatelji vlagatelji) so ob pristopu v podjetje dobili dostop do delnic, ki pa v resnici niso prav veliko vredne, če podjetje ne kotira na borzi ali pa ni morda odprodano. Slednje je bilo v kratki zgodovini podjetja že nekajkrat na tapeti, med drugim je Facebook že skorajda kupil Yahoo, skorajda stepla zanj pa sta se tudi Google in Microsoft. Vsakič je bilo govor o tako hudih denarjih (Microsoft je že leta 2007 ponujal 15 milijard), da so se poznavalci kar križali, a to snubcev ni zmotilo. In še vedno je posel padel v vodo zato, ker Mark Zuckerberg svojega otroka enostavno ni hotel dati iz rok. Možna razloga sta samo dva - milijard je bilo premalo in je čakal, da bo podjetje še zraslo, ali pa mu do milijard sploh ni, raje bi obdržal otroka.

Z odhodom na borzo, ki se je zgodil sredi maja, je podjetje ubralo nekakšno srednjo pot. Prinesla naj bi mu "nekaj" denarja in za nekaj časa olajšala nadaljnji razvoj, "nekaj" denarja pa naj bi dobili tudi ustanovitelji, vlagatelji in zaposleni z delnicami. Zanimivo, da se je ta borzni odhod zgodil po zelo podobnem scenariju, kot so se dogajala minula pogajanja z vlagatelji in snubci za odkup - podjetje (oz. Mark) je zahtevano vrednost podjetja dvignil do že skorajda nesramne vrednosti. Cena za delnico, ki je bila nastavljena za začetek trgovanja, je namreč nakazovala, da je podjetje vredno več kot 100 milijard dolarjev, kar je že skorajda blizu Googla, denimo. Kako je to mogoče, ko pa ima podjetje okoli 4-5 milijard letnih prihodkov in seveda veliko manj dobička? Je mogoče vrednost podjetja določiti le na podlagi njegove priljubljenosti med uporabniki, ne glede na dobičkonosnost poslovnega modela? Modela, ki slabi, ko vedno več uporabnikov uporablja Facebook po telefonu, kjer ni oglasov? Investicijska banka Morgan Stanley, ki je vodila vstop na borzo, očitno meni, da ja, Facebook/Mark pa se seveda lahko le strinja.

Rezultat je znan - po tej izredno visoki ceni so delničarji prodali nekaj mini odstotkov podjetja in pridobili milijarde dolarjev, vrednost delnice pa se je takoj nato začela zniževati (mimogrede, tudi Morgan Stanley je menda zaslužil dobrih 100 milijončkov ...). Danes je podjetje vredno "le še borih" 70 milijard dolarjev. Pa kaj? Denar je pridobljen, novi vlagatelji pa "nategnjeni". Pa je to res vse? Kot kaže ne, zloglasni "finančni trgi", ki tudi sicer krojijo prihodnost sveta, se neradi počutijo nategnjene, in napovedujejo tožbe, tudi proti Marku Zuckerbergu osebno. Se je 28-letnik nemara le lotil premočnega nasprotnika?

Cena za delnico, ki je bila nastavljena za začetek trgovanja, je nakazovala, da je podjetje vredno več kot 100 milijard dolarjev, kar je že skorajda blizu Googla.