Fenomen Google
Najboljši spletni iskalnik, najbolj prepoznavna blagovna znamka na svetu, beseda, ki se je v različnih oblikah naselila v slovarje vseh večjih jezikov, podjetje, ki ga sicer ni treba posebej predstavljati - Google je vse to in še več. Google je svojevrsten fenomen sedanjega časa.
Splet pred Googlom
Prvih nekaj let je splet živel brez pravega iskalnika. Spletnih strani je bilo morda nekaj sto in najbolj zagnani hekerji so takrat menda vse naslove znali kar na pamet. Tisti pa, ki jih niso, so obiskali CERN-ovo spletno stran info.cern.ch , na kateri je od vsega začetka nastajal seznam vseh spletišč.
Potem je, delno po zaslugi ameriške zakonodaje, ki je omogočila trženje interneta, delno pa po zaslugi Mosaica, prvega spletnega brskalnika z grafičnim vmesnikom, splet leta 1993 prestavil v višjo prestavo. Spletne strani so pričele poganjati kot gobe po še posebej obilnem monsunu in Cernov imenik je postajal čedalje bolj nepopoln in težko pregleden, informacij v spletu pa toliko, da brez iskalnika ni šlo več.
Iskalniki so v tistih časih sicer že obstajali, a z Archijem, Veronico in kar jih je takrat pač še bilo, smo brskali le po datotekah v strežnikih FTP, ki so bili takrat glavni vir internetnih informacij. Programerji zato niso potrebovali dolgo časa, da so jih prilagodili novim razmeram in razvili iskalnike, ki so pregledovali tudi splet, torej datoteke html.
Če preskočimo nekaj praiskalnikov, je sredi leta 1993 šest študentov Stanfordove univerze že razvijalo Excite, ki pa je bil bolj imenik kot iskalnik v današnjem pomenu besede. Podobno kakor z Yahoojem, ki sta ga David Filo in Jerry Yang razvila začetek leta 1994, smo lahko z njim brskali le po naslovih spletišč in njihovih opisih.
Prvi pravi iskalnik, ki je pregledoval tudi vsebino spletišč, je bil WebCrawler. Njegovi robotki so se začeli plaziti po spletu aprila 1994. In niso dolgo ostali sami. Že julija tistega leta je pričel splet pregledovati tudi Lycos in si kmalu prislužil sloves najboljšega iskalnika. Istega leta se je pojavil tudi Infoseek.
Naslednji veliki premik se je zgodil konec leta 1995, ko so prvi kiberščaki začeli uporabljati in hvaliti AltaVisto. Naslednje leto smo dočakali še Inktomijev Hotbot in ko sta se leta 1997 pojavila vsak s svojimi prednostmi še Ask Jeeves in Northern Light, se je na prvi pogled zdelo, da je splet zasičen z iskalniki.
Rojstvo Googla
Takšnega mnenja pa nista bila Larry Page in v Moskvi rojeni Sergey Brin. Spoznala sta se leta 1995 na spomladanskem žuru podiplomskih študentov računalništva Stanfordove univerze v Palo Altu blizu San Francisca. Nekaj mesecev pozneje sta se dogovorila, da bosta v okviru svojih doktorskih nalog skupaj razvila spletno orodje za ocenjevanje spletnih strani.
Sprva namreč sploh nista imela namena narediti iskalnik, ampak orodje, s katerim bi lahko vsakdo ocenil ali komentiral spletno stran in pogledal, kaj si o njej mislijo drugi. Pri čemer jima je bilo takoj jasno, da morata, če naj bo vse skupaj vsaj približno uporabno, ocene urediti po pomembnosti, da bo lahko uporabnik iz množico ocen izbral najbolj verodostojne.
Page in Brin sta se razvoja orodja z delovnim imenom BackRub lotila začetek leta 1996. Pri ocenjevanju pomembnosti sta uporabila koncept, ki je bil že dolgo znan pri ocenjevanju pomembnosti znanstvenih del, namreč število citatov. Očitno je namreč, da je večkrat citirani članek pomembnejši. Takšen način razvrščanja seveda ni brez pomanjkljivosti, saj med pomembne uvrsti tudi članke, ki so velikokrat citirani zaradi tega, ker so slabi, spregleda pa tiste, ki iz takega ali drugačnega razloga niso pogosto citirani, recimo zato, ker so še zelo novi ali ker niso napisani v angleščini.
Kakorkoli že, Page in Brin sta namesto citiranja uporabila spletne povezave in kmalu ugotovila, da je njun sistem za ocenjevanje pomembnosti, ki sta ga poimenovala PageRank, bolj kakor za ocenjevanje uporaben za iskanje.
Ustanovitelja Googla, Larry Page in Sergey Brin. (Foto Google)
PageRank
Googlov sistem za ocenjevanje pomembnosti spletnih strani PageRank sicer res pomeni tudi "razvrščanje strani", vendar je ime dobil po Larryju Pageu.
Z naraščajočim številom spletišč se je namreč pričelo čedalje pogosteje dogajati, da so iskalniki našli preveč zadetkov. Med nekaj desetimi ali morda celo stotimi se lahko z nekaj potrpežljivosti prebijemo tudi do zadnjega na seznamu, ko je na njem nekaj tisoč zadetkov, pa so vsi, ki jih ni med prvimi recimo stotimi, za iskalca izgubljeni.
Pospešeno sta začela razvijati iskalnik, pri čemer je bila Pageova študentska soba podatkovno središče, Brinova pa pisarna. Za svoj projekt sta potrebovala čedalje več sredstev in kmalu je prerasel študijske razmere. Med drugim sta zasedala že polovico vse sicer velike pasovne širine, ki jo je imela univerza na voljo za povezavo z internetom.
Leta 1998 ju je sošolec s Stanforda in soustanovitelj Yahooja David Filo prepričal, da ustanovita podjetje. Fanta si nista dala dvakrat reči, s pomočjo družin, prijateljev in drugih vlagateljev sta zbrala milijon dolarjev, 7. septembra tistega leta ustanovila Google Inc., najela garažo pri znanki Susan Wojcicki v kalifornijskem Menlo Parku, zaposlila prvega uslužbenca, Craiga Silversteina, in začela s poslom. Craig je sedaj Googlov tehnični direktor, Susan pa direktorica proizvodnje.
Uspeh je bil tudi za hitrega dogajanja vajeni internet pravzaprav bliskovit. Že kmalu je imel iskalnik po 10 tisoč obiskov na dan, kar je bilo za tiste čase in za še čisto sveže spletišče zelo veliko. Že konec leta 1998 se je Google znašel tudi na seznamu stotih najboljših spletnih strani revije PC Magazine.
Na tem mestu se lahko pohvalimo, da smo tudi pri Monitorju Google opazili zelo zgodaj. Pisec teh vrstic je nanj naletel konec oktobra 1998, ko je bil iskalnik še v preizkusni fazi alfa, bralci naše revije pa so o njem lahko prvič brali v številki, ki je izšla konec decembra tistega leta.
Košček spletne zgodovine - zaslonska slika Googla iz obdobja alfa preizkušanja.
10100
Googlovo ime izvira iz besede googol, neuradnega matematičnega izraza za 10100. Ime si je leta 1938 izmislil takrat devetletni Milton Sirotta, ko ga je stric, ameriški matematik Edward Kasner, vprašal, kako bi rekel zelo veliki številki. Googol sicer v matematiki nima nobenega posebnega pomena, Kasner ga je v svoji knjigi Matematika in domišljija (Mathematics and Imagination) uporabil le, da bi nazorno predstavil razliko med nepredstavljivo gromozanskim številom in neskončnostjo.
10100 na prvi pogled, zlasti nematematikov, sicer ni videti tako zelo veliko, a v resnici v naravi ni ničesar, kar bi se temu število vsaj približalo. Googol je na primer trilijonkrat več od števila vseh osnovnih delcev v znanem vesolju.
Pravzaprav naj bi sprva iskalnik hoteli poimenovati kar Googol, ker naj bi pač lahko z njim brskali po velikanskem številu spletišč, pa tega nekdo ni znal prav napisati. Poleg tega se je nato izkazalo, da je naslov www.googol.com že zaseden, in Google je ostal.
Svojih pet minut slave je dočakala tudi Kasnerjeva pranečakinja, ko je lani glasno razmišljala, da bi morda lahko Google Kasnerjevim dedičem tudi kaj plačal za rabo imena. Ali se je z Googlom kaj zmenila, pa občila niso več poročala.
Obdobje razvoja
Google so torej kiberščaki opazili že leta 1998, a njegov razvoj se je takrat komaj dobro začel. Naslednje leto se je iz garaže v Menlo Parku Google preselil najprej v Palo Alto in nato v Mountain View, kjer je sedež podjetja še danes. Promet je bliskovito naraščal. Z 10.000 iskanj na dan v prvih tednih je v prvi polovico leta 1999 naraslo na pol milijona in do konca leta na 3 milijone iskanj. Sredi leta 2000 je bilo iskanj že 18 milijonov na dan in ko je do konca tistega leta naraslo na 60 milijonov na dan, je postalo dokončno jasno, da je Google postal najpriljubljenejši iskalnik. Tistega leta je postal tudi največji, saj je imel v svojem stvarnem kazalu že več kot milijardo spletnih strani. Osvojil je tudi večino omembe vrednih nagrad, kar jih spletni iskalnik sploh lahko osvoji.
Leta 2000 je Google prvič pričel širiti svojo ponudbo. Vključil je na primer Netscapov imenik Open Directory Project. Angleščini so dodali prvih deset drugih jezikov, priredili iskalnik za rabo s prenosnimi telefoni in konec leta predstavili še priročno orodno vrstico Google Toolbar.
Hitra rast se je nadaljevala tudi v novem tisočletju. V prvih mesecih leta 2001 je generalni direktor in poleg Brina in Pagea tretji človek Googla postal Eric Schmidt, prej generalni direktor Novella in tehnični direktor pri Sunu (a da ne bo pomote, to ni tudi "Ciscov" Eric Schmidt).
Google je kot privzeti iskalnik uporabljalo čedalje več spletnih dveri, z velikim Yahoojem na čelu. Dodali so arhiv novičarskih skupin Usenet, omogočili iskanje slik in različnih vrst datotek. Uporabniški vmesnik so prevajali v čedalje več jezikov, čedalje več pa je bilo tudi jezikov, ki jih je bilo mogoče uporabljati pri iskanju. Leta 2002 se jim je na primer pridružila slovenščina. Istega leta je pričel delovati tudi Google News, novičarski del, ki je samodejno zbiral novice z več tisoč novičarskih spletišč, ter Froogle, spletnim nakupom namenjen iskalnik.
Stopili so tudi v strojne vode in leta 2002 pričeli prodajati Googlov iskalni aparat, kot bi lahko prevedli Google Search Appliance. Napravo, ki je pravzaprav nekakšen hudo oskubljen PC s prirejeno programsko opremo, so izvirno razvili za lastno rabo, namenjena pa je vsem, ki potrebujejo zmogljiv iskalnik za hitro pregledovanje velikih zbirk podatkov.
Google se je širil tudi z nakupi. Leto 2003 so na primer začeli z nakupom podjetja Pyra Labs, lastnika Bloggerja, najbolj priljubljenega orodja (in strežnika) za pisanje spletnih dnevnikov, blogov. Naslednje leto so kupili Picaso, podjetje, ki je razvilo program za urejanje slikovnih zbirk, in Keyhole, podjetje, ki se je ukvarjalo s satelitskimi in zračnimi posnetki. A več o njih v nadaljevanju.
Napihovanje borznega balona
Google je do leta 2004 postal veliko in ugledno podjetje. V začetku leta so se preselili v nove poslovne prostore v Mountain Viewju, bolj znane kot Googleplex. Čedalje glasnejše so postajale tudi govorice o vstopu na borzo, o katerem se je sicer precej govorilo in ugibalo že kar nekaj časa. Kljub veličastnem propadu številnih pikakomov (".com") so namreč mnogi že nestrpno pričakovali novo možnost za hitro obogatitev z zgodnjim nakupom delnic obetavnega podjetja.
Googleplex, sedež družbe v kalifornijskem mestu Mountain View. (Foto Reuters/Clay McLachlan)
Domišljijo poslovnih komentatorjev je poleg tega buril tudi nenavaden način prve javne ponudbe, s katero naj bi Google vstopil na borzo. Največja lastnika, Brin in Page, ter generalni direktor Eric Schmidt so se namreč odločili za tako imenovano holandsko borzno dražbo (ki je ime dobila, ker na Holandskem tako že stoletja deluje borza cvetja), vsaj v Združenih državah redek način prve javne ponudbe. Podjetja tam namreč navadno pri vstopu na borzo delnice ponudijo samo velikim investicijskim bankam, ki začetno ceno delnic sicer načeloma določijo glede na vrednost podjetja, a imajo pri tem tudi svojo računico. Če se vrednost delnic po vstopu na borzo hitro poveča, pri tem namreč mastno zaslužijo.
Pri holandski borzni dražbi lahko sodelujejo vsi, torej tudi bodoči mali delničarji. Med dražbo lahko vsakdo (no, vsakdo, ki se pred tem ustrezno prijavi) odda ponudbo, v kateri navede, koliko delnic in po kakšni ceni bi kupil. Banka, ki vodi dražbo, nato na podlagi ponudb določi najnižjo začetno ceno, po kateri je mogoče prodati vse delnice. Tisti, ki so ponudili manj, se morajo zanje obrisati pod nosom, tistim, ki so ponudili več, pa ni treba več tudi plačati. Izjema so ponudniki, ki so ponudili veliko preveč, kajti tudi ti ostanejo brez delnic. Po koncu dražbe se namreč določi cena, nad katero se ponudbe označijo za špekulativne in zavrnejo.
Pri Googlu so se za tak način odločili predvsem zaradi tega, ker se jim je zdel najbolj demokratičen in v duhu njihovega poslovnega modela. Vsakdo, ki verjame v Google, bi imel tako možnost nakupa delnic po osnovni ceni. Poleg tega takšen način prepreči velike začetne špekulacije z delnicami, katerih posledica je lahko velik začeten skok, a tudi poznejši padec vrednosti. Vrednost delnic se namreč od prvega dne oblikuje glede na zanimanje vlagateljev, zaradi česar dobički tistih, ki prvi kupijo delnice, niso tako veliki, vrednost pa je vsaj v prvem obdobju stabilnejša.
Po več mesecih pričakovanj in ugibanj so konec aprila 2004 pri Googlu objavili, da avgusta prihajajo na borzo NASDAQ, kjer so zbrana predvsem tehnološka podjetja. Pred dražbo je bilo ozračje seveda primerno napeto. Napovedovali so ceno med 108 in 135 dolarji, kar bi pomenilo, da je Google vreden kar 36 milijard dolarjev. Za nekaj dodatnega razburjenja so poskrbeli pri Playboyu, saj so tik pred dražbo objavili pogovor s Sergeyem Brinom in Larryjem Pageom, s katerim naj bi ustanovitelja Googla kršila nekakšen "volilni molk", ki mora vladati pred prvo javno ponudbo, da bi ne prihajalo do špekulativnih vplivov nanjo.
Nekoliko presenetljivo se je izkazalo, da Google vendarle ni tako zelo vreden, kot so sprva napovedovali. Google je tik pred zdajci celo skoraj prepolovil število delnic, ki so nato na holandski dražbi 17. avgusta dosegle vrednost 85 dolarjev, vse skupaj pa "samo" 26 milijard dolarjev. Prvi dan trgovanja se je stanje sicer malce izboljšalo, saj so bile delnice vredne po 100 dolarjev, a je bila vrednost Googla vseeno bistveno nižja od napovedovanih 36 milijard.
Prvih štirinajst dni Googlu na borzi ni najbolje kazalo, saj je vrednost delnic pričela celo padati, potem pa se je vendarle premaknilo. In to kako! Do decembra so delnice skoraj podvojile vrednost.
Avgusta lani so z Googlovimi delnicami začeli trgovati na borzi. (Foto Reuters/Peter Morgan).
Kar pomeni, da namen holandske dražbe, ki naj bi preprečila prav takšno hitro rast vrednosti delnic, nekako ni bil dosežen. Pri Googlu vsaj med vrsticam krivijo banke, ki so vodile dražbo, češ da bi lahko dosegle višjo začetno ceno, pa je namenoma niso, kar pri tem same ne bi dovolj zaslužile. Bankirji krivdo valijo na Google in njihovo izbiro holandske dražbe za prvo javno ponudbo. Češ, če bi bila prva javna ponudba izpeljana na običajen način, bi bila tudi začetna cena precej višja.
Kakorkoli že, sredi julija so bile Googlove delnice vredne že 312 dolarjev, do srede avgusta pa so padle na 284 dolarjev. Kljub manjšemu padcu številni poznavalci napovedujejo, da bodo zrasle še vsaj za 10 ali celo 20 odstotkov. Podjetje je torej trenutno vredno osupljivih 80 milijard dolarjev in nakup se je vsem, ki so sodelovali na holandski dražbi ob prvi javni ponudbi, še kako izplačal, saj so svoj vložek v enem samem letu skoraj početverili.
Po drugi strani nekateri poznavalci opozarjajo, da je podjetje glede na dejanske rezultate poslovanja precenjeno. Lani so recimo imeli prometa za "komaj" dobre 3 milijarde dolarjev. Prav zato vodilni pri Googlu na vsakem koraku poudarjajo, da so njihove delnice dolgoročna naložba in da naj se zato vlagatelji ne zanimajo preveč za sprotna finančna poročila, ki morda niso tako blesteča, kot bi si želeli. Največjo nevarnost namreč vidijo v tem, da bi vlagatelji v strahu, da je vrednost podjetja dosegla svoj višek in da bo začela padati, delnice začeli prodajati. V tem primeru bi namreč lahko zaradi verižne reakcije kaj hitro počil še en borzni balon.
Z 80 milijardami borzne vrednosti je Google v začetku junija postal največje medijsko podjetje na svetu in za nekaj milijard prehitel prejšnjega prvaka, Time Warner (kljub temu, da je ta imel lani več kot desetkrat toliko prometa kot Google). Za primerjavo povejmo, da je na primer Boeing vreden 54 milijard, Ford pa recimo komaj malo več kot 18 milijard. No, do dobrih 275 Microsoftih milijard Googlu kljub vsemu še kar precej manjka.
Andreas von Bechtolsheim
Kdo za vraga je pa zdaj to, se verjetno sprašujete? Andy je eden najmanj znanih mogotcev Silicijeve doline. Iz Nemčije je prišel v Združene države po magisterij iz elektrotehnike, a mu je bilo v sončni Kaliforniji tako všeč, da je kar ostal. Sodeloval je pri razvoju prvih omrežnih delovnih postaj in imel prste zraven pri Solarisu, ustanovil je nekaj svojih podjetij in sodeloval s Ciscom ter predvsem s Sunom. Tule ga omenjamo, ker je leta 1998, še preden sta Brin in Page uradno ustanovila Google, vanj vložil 100.000 dolarjev. Zaradi česar ima danes dobre pol milijarde dolarjev vreden delež podjetja.
V zakulisju uspeha
Ko pišemo o Googlovem uspehu, nikakor ne smemo spregledati vsega tistega, česar uporabniki sploh ne vidimo, od programskega in strojnega do poslovnega dela Googla. Poglejmo si najprej slednjega. Nenavaden način prve javne ponudbe ni edina Googlova poslovna posebnost. Precej neobičajno je tudi vodenje podjetja, saj ustanovitelja Brin in Page ter generalni direktor Schmidt tvorijo nekakšen triumvirat z vso izvršno oblastjo.
Temu so prilagodili tudi izdajo delnic, saj so te dveh vrst. Delnice A so dostopne javnosti in so pri upravljanju podjetja vredne po en glas, delnice B, ki jih imajo Googlovi direktorji, zaposleni in drugi "insiderji" iz časov, preden je Google postal javna delniška družba, pa imajo pri upravljanju podjetja po 10 glasov. Kar z drugimi besedami pomeni, da so mali (in veliki) delničarji sicer solastniki podjetja, soudeleženi pri delitvi dobička, tako rekoč popolno oblast pri upravljanju pa imata še vedno Sergey Brin in Larry Page.
Nenavadno za podjetja na ameriški borzi je tudi to, da Google ne namerava napovedovati poslovnih rezultatov. Pri Googlu so namreč prepričani, da so takšne napovedi za podjetje škodljive, ker jih potem poskušajo vodilni tudi na vsak način doseči, ne glede na morebitne spremenjene okoliščine, ki bi morda narekovale drugačne odločitve.
Vlagatelji nad takšno poslovno prakso, ki sicer ni prepovedana, seveda niso pretirano navdušeni. Brez napovedi je namreč precej težko ugotoviti, kako se podjetje sploh namerava razvijati, predvsem pa je težko ugotoviti, kako dobro podjetje deluje, oziroma kako uspešno ga krmarijo njegovi direktorji. Tudi če je zaslužek na videz dober, je morda zaradi slabega vodenja in slabih poslovnih odločitev nižji, kot bi lahko bil in se lahko ob spremenjenih razmerah zelo hitro spremeni v izgubo.
Skromni spletni milijonarji
Sergey Brin in Larry Page imata 31 oziroma 32 let, njuno premoženje pa je, odkar so lani Googlove delnice pričele kotirani na ameriški borzi Nasdaq, vredno po okoli 6 milijard dolarjev. Obogateli so tudi številni drugi uslužbenci Googla, saj jih je med skoraj tremi tisoči približno tretjina dolarskih milijonarjev.
Pri čemer pogled na parkirišče pred sedežem Googla nikakor ne razkriva, da je to eno od večjih zbirališč milijonarjev na svetu. Ferarije in poršeje boste tam menda zaman iskali, kajti to bi bil znak, da je njihov lastnik pričel prodajati delnice in morda, bog ne daj, začel delati in razmišljali o Googlu manj kot 18 ur na dan.
Prav posebno delovno vzdušje, ki vlada med Googlovci, je vsaj deloma tudi poslovna strategija oziroma načrtna zunanja podoba podjetja. Delničarji bodo namreč v svetlo prihodnost podjetja zaupali le, če bodo videli, da vanj zaupajo tudi zaposleni. In zapravljanje hitro zasluženega bogastva seveda ni ravno zaupanja vzbujajoče, strah pred pokom še enega internetnega borznega balončka pa je še kako živ.
Marsikateri izmed približno 1000 milijonarjev, ki so zaposleni pri Googlu, se v službo še vedno vozi s kolesom. (Foto Reuters/Clay McLachlan)
Spodbujanje razvoja
Kako bosta Brin in Page krmarila svojo barko v burnih vodah Wall Streeta, bo pokazal čas, a če bosta vsaj približno tako uspešna, kot sta bila pri tehničnem razvoju Googla, se jim obeta še lepa prihodnost. Kajti niti za hip ne smemo pozabiti, da je poslovna spretnost sicer zelo pomembna, a pri podjetju, kakršno je Google, brez tehnične odličnosti in razvoja še tako dober direktor ne more storiti dosti. Pri Googlu zato že ves čas dajejo velik poudarek razvoju in inovativnosti, ki jo vzpodbujajo na najrazličnejše načine.
Eden od njih je skrb za zaposlene. V GooglePlexu imajo vsi ves čas na razpolago brezplačno hrano v neomejenih količinah, in to ne samo navadnih sendvičev ali hamburgerjev, ampak odlične zajtrke, kosila in večerje, za katere je do pred nekaj meseci skrbel Charlie Ayers, kuhar legendarne glasbene skupine Greateful Dead. Očitno se je odločil, da bo unovčil svoj paketek delnic in govori se, da bo odprl verigo restavracij z zdravo hrano. Za kakovost hrane v GooglePlexu pa se ni treba bati, saj so prav gotovo našli primernega mojstra.
Pri Googlu so ponosni na svojo gurmansko menzo. (Foto NewsMarket)
Poleg brezplačne hrane imajo Googlovci na voljo še marsikaj, na primer maserja in športna igrišča. Vendar vse to razkošja ni namenjeno razvajanju Googlovcev, ampak predvsem večanju storilnosti. Namesto da bi zaposleni odhajali na malico ali kosilo kam drugam in pri tem po nepotrebnem zapravljali čas, gredo v Googlovo menzo Charlie's Place, kjer se lahko med kosilom pomenijo s sodelavci iz kakšnega drugega oddelka in mimogrede se tam porodi še kakšna odlična zamisel. In če kdo po 12 urah sedenja za računalnikom ugotovi, da ne more več in bi šel v kakšnem drugem podjetju domov, gre lahko tu k maserju in potem morda oddela še nekaj dodatnih uric.
Storilnost in predvsem razvoj spodbujajo še na različne druge načine. Page in Brin pravita, da je Google resen samo pri spletnem iskanju in v pisarnah GooglePlexa vlada zelo sproščeno vzdušje. Nihče se ne pritožuje, če kdo na delo pripelje majhnega otroka ali morda psa. Po zgledu razvojnih oddelkov nekaterih farmacevtskih in drugih družb lahko programerji v Googlu petino svojega delovnega časa posvetijo razvoju projektov po lastni izbiri. Iz katerih se večinoma sicer ne rodi nič pametnega, od časa do časa pa vendarle nastane kaj, kar odtehta vse sicer na videz izgubljene ure. Tako je na primer nastal Googlov novičarski del, družabno spletišče Orkut in sploh večina projektov iz Googlovega laboratorija.
Zanimanje za zaposlitev v Googlu je seveda neizmerno. Vsak dan dobijo več kot tisoč prošenj in na uspeh lahko upajo le najboljši, zlasti tisti, ki so se izkazali že kje drugje. Zato skoraj ne mine mesec, da bi po Silicijevi dolini ne odmeval kakšen pomemben programerski prestop. Januarja in marca letos sta na primer h Googlu prišla dva od vodilnih razvijalcev brskalnika Firefox in seveda takoj povzročila govorice, da so pri Googlu pričeli razvijati svoj brskalnik.
V Googlovih pisarnah vlada delovno, a vseeno zelo sproščeno vzdušje. (Foto NewsMarket)
Nagrade za ustvarjalnost
Ustvarjalnost pri Googlu spodbujajo tudi z nagradami. Organizirajo tekmovanja mladih programerjev, seveda ne iz čistega človekoljubja, ampak ker tako iščejo tudi talente, nagrajujejo pa tudi zaposlene. In to ne z drobižem, kajti Nagrada ustanoviteljev (Founder's Award), s katero nagrajujejo najuspešnejše skupine, je več milijonov dolarjev vreden sveženj delnic. Lani novembra sta si 12 milijonov dolarjev razdelili dve skupini - programerska je razvila tehnologijo, s katero lahko ugotovijo, kateri oglasi naj bi najbolj zanimali posameznega uporabnika, poslovna pa je sklenila zelo pomemben posel.
Tekmovanja programerjev
www.google.com/codejam/
Pri Googlu talente iščejo na različne načine, eden od njih pa so tekmovanja, tako imenovani Code Jams, na katerih programerji tekmujejo v čim hitrejšem reševanju zapletenih programerskih problemov. Zanimanje je vedno veliko, nagrade pa sicer lepe - najhitrejši dobi 10.000 dolarjev - a še precej večji magnet za vse sodelujoče je obet povabila v službo.
Googlovi računalniki
Na prvem mestu so sicer programerji, a brez zmogljivih računalnikov bi ne bilo Googla, kakršnega poznamo. Za uspešno delovanje iskalnika morajo biti računalniki zmogljivi, hitri, zanesljivi in še dovolj poceni za povrhu. Zahteve, ki jih ni lahko združiti, a pri Googlu so očitno uspeli.
Za razliko od nekaterih iskalnih tekmecev, ki so se odločili za nekaj zelo zmogljivih superračunalnikov, Google deluje na nekaj deset tisoč oskubljenih in med seboj povezanih PC-jih, ki jih poganja prirejena različica Linuxa. Vsi računalniki niso na enem mestu, ampak imajo na različnih koncih sveta nekaj več kot 30 gruč z do 2 tisoč računalniki v vsaki. Za takšno razdrobljenost so se odločili deloma zaradi hitrejših povezav do uporabnikov, deloma pa iz varnostnih razlogov, saj bi preživeli tudi popoln izpad posamezne gruče, na primer zaradi potresa.
Za Googlovo hitro in zanesljivo delovanje skrbijo gruče s tisoči enostavnimi PC-ji. (Foto NewsMarket)
Sistem z množico enostavnih računalnikov je bolj ekonomičen, vendar so zato morali razviti vrsto izvirnih rešitev, ki omogočajo hitro in nemoteno delovanje. Razvili so na primer lasten datotečni sistem Google File System, ki je prirejen za učinkovito delo z velikimi, 64 MB paketi podatkov. Poleg tega je skoraj povsem odporen na strojne okvare, saj, ne da bi trenil, preživi okvaro kateregakoli diska, procesorja ali kakšnega drugega dela strojne opreme. In okvar je, ker je sistem sestavljen iz tisočev PCjev, vsak dan nekaj. A ker so nanje pripravljeni, jih pravzaprav ne doživljajo kot okvare, ampak bolj kot vsakodnevno vzdrževanje. Vsi podatki so na primer shranjeni na treh mestih, sistem pa lahko kadarkoli iz ene od varnostnih kopij obnovi podatke z diska, ki se je pravkar odločil, da ima vsega dovolj. Mimogrede, vsega skupaj imajo na diskih za nekaj tisoč terabajtov prostora, natančne številke pa so, podobno kot število vseh računalnikov, poslovna skrivnost.
Ves sistem je sestavljen iz treh osnovnih delov, deluje pa nekako takole. Uporabnik vpiše ključne besede v Googlov spletni strežnik. Ta pošlje poizvedbo v strežnik s stvarnim kazalom. Ta sestavi seznam iskanih dokumentov in ga pošlje podatkovnemu strežniku, v katerem so shranjene vsebine spletnih strani. Podatkovni strežnik potem vse skupaj pošlje spletnemu strežniku, na katerem uporabnik zagleda seznam zadetkov s povzetki, oglasi in sploh vsem, kar pač sodi h Googlu. Vse skupaj se zgodi v delčku sekunde, kajti ena od prioritet pri Googlu je hitrost. Samo napol v šali pravijo, da so edino spletišče, kjer si prizadevajo, da bi bili uporabniki kar najmanj časa na njem.
Izpad Googla
Vsej strojni in programski opremi navkljub se tudi Googlu zgodi, da klecne. Tako kakor na primer 7. maja letos, ko je bil nedosegljiv okoli 15 minut, dovolj, da je marsikoga močno zaskrbelo. Nekateri so že začeli razlagati o hekerskem napadu, a se je na koncu izkazalo, da so imeli le nekakšne težave s spletnim naslovom.
Googlovi iskalni aparati
Zadovoljni z računalniki, ki so jih razvili za svoje potrebe, so pri Googlu ugotovili, da bi jih lahko tudi prodajali. Trenutno imajo v svojem prodajnem katalogu tri modele Googlovega iskalnega aparata (Google Search Appliance). Model GB-1001 je sestavljen iz dveh strežnikov, ki sta skupaj kos podatkovni zbirki z do poldrugim milijonom dokumentov, v minuti pa lahko obdelata 300 iskanj. Najzmogljivejši model GB-8008 je sestavljen iz osmih strežnikov, v minuti lahko obdela do 1000 iskanj po 15 milijonih dokumentov. Nameščena je seveda tudi vsa potrebna programska oprema, cena pa je odvisna od velikosti podatkovne zbirke in ni ravno nizka. Za hitro in zanesljivo brskanje po pol milijona dokumentih je treba odšteti kar 6 milijonov tolarjev. Manjšim zbirkam podatkov z do 100.000 dokumenti je namenjen strežnik Google Mini za precej znosnejših 600 tolarskih tisočakov.
Pri Googlu izdelujejo tudi računalnike, namenjene vodenju velikih zbirk podatkov. (Foto Google).
Manjšim zbirkam podatkov so namenjeni računalniki Google Mini. (Foto Google).
Plačane povezave
Google je vreden milijarde, ampak glede na to, da ga lahko vsakdo uporablja brezplačno, se morda kdo sprašuje, od kje zaslužek? Od oglasov, seveda, ki pa so pri Googlu narejeni zelo spretno in nemoteče. Vsakokrat, ko z Googlom kaj iščemo, se poleg zadetkov na levi strani zaslona pojavi tudi nekaj zadetkov na desni strani. To so plačane povezave, AdWords (adwords.google.com), ki jih prekaljeni kiberščaki običajno kar spregledajo, vseeno pa jih opazi, in klikne, dovolj uporabnikov, da se oglaševati na tak način splača.
Pri Googlu se oglašuje tako, da oglaševalec zakupi eno ali več ključnih besed in oglasi se potem pokažejo le tistim, ki iščejo eno od teh ključnih besed. Oglaševanje na Googlu ima še dve osnovni značilnosti; oglaševalec ne plača kar vnaprej določene cene, ampak je ta odvisna od števila klikov, ceno za en klik pa določi oglaševalec sam. Od cene in ključne besede pa je odvisno, kako pogosto se bo oglas prikazoval.
Na Googlu že oglašujejo tudi nekatera domača podjetja. Reklame AdWords se namreč prikazujejo tudi glede na kraj, od koder je posamezni uporabnik.
Če si oglaševalec izbere ključno besedo, ki je še nihče ne uporablja, je lahko cena za klik zelo nizka, okoli 10 tolarjev. Kar je tudi za naše razmere pravzaprav zelo poceni, kajti upoštevati moramo, da oglaševalci plačajo le za vse tiste morebitne kupce, ki jih njihove spletne strani ali izdelki dovolj zanimajo, da kliknejo na povezavo. Za povrhu lahko sproti merijo uspešnost takšnega oglaševanja, kar pri drugih načinih oglaševanja ni tako zelo enostavno.
Pri bolj priljubljenih ključnih besedah, na primer digitalna kamera, je oglaševanje dražje. Od cene, ki jo oglaševalec ponudi, je namreč odvisno, kako pogosto se bo njegov oglas pojavljal med oglasi številnih tekmecev in če ne bo ponudil vsaj nekaj tisoč tolarjev, prav dosti upanja na uspeh ne bo imel. Poleg tega vsak oglaševalec določi tudi največji znesek, ki ga je še pripravljen plačati za oglaševanje in ko se mu nabere ustrezno število klikov, se oglasi ne prikazujejo več.
Ena od prednosti oglaševanja pri Googlu je tudi enostavnost. Zaradi oblike oglasov oglaševalci tako ali tako nimajo nobenega dela z oblikovanjem, poleg tega pa vsak oglaševalec sam sproti vodi svojo oglaševalsko kampanjo. Vse namreč poteka kar prek oglaševanju namenjene spletne strani, do katere ima dostop vsak, ki plača 5 dolarjev registracije. Najmanjša vsota za oglaševanje ni določena in na Googlu lahko poleg največjih podjetij oglašujejo tudi najmanjši oglaševalci.
Mimogrede, oglasi so resda največji, ne pa tudi edini dohodek podjetja. Iskalne strežnike smo že omenili, svoje iskalne in oglaševalske storitve pa prodaja tudi nekaterim drugim velikih spletiščem ter podjetjem z velikimi zbirkami podatkov.
AdSense
Pri Googlu poleg AdWord tržijo še eno oglaševalsko storitev, AdSense. Z njo lahko na svoji spletni strani prikazujemo tematsko ustrezne oglase in če obiskovalci nanje dovolj pridno klikajo, tudi lepo zaslužimo.
Težave z oglaševalci
AdWord je Googlov glavni vir zaslužka, a z njim imajo tudi težave. Oglaševalci namreč lahko zakupijo katerokoli besedo in spretni tržniki so hitro ugotovili, da lahko kot ključno besedo, ob kateri se pojavi njihov oglas, izberejo tudi ime konkurenčnega podjetja ali njegovega izdelka. Pri eBayu so na primer zakupili imena vseh velikih avtomobilskih znamk in če v iskalnik vtipkate Mercedes ali Audi, boste verjetno na desni zagledali eBayev oglas. Po drugi strani pa je bil tudi eBay žrtev takšnega oglaševanja, saj so se, ko je kdo v iskalnik vtipkal eBay, pokazali oglasi drugih dražbnih spletišč.
eBay in še nekatera druga znana podjetja, recimo HP in Dell, so se z Googlom uspela dogovoriti, da njihovega imena ni mogoče zakupiti kot ključne besede za oglaševanje, z nekaterimi drugimi pa se je Google srečal na sodišču. Zaplete se namreč pri sicer običajnih besedah, ki so tudi blagovne znamke ali imena podjetij. Pri nas bi taki lahko bili na primer delo ali večer.
Sicer pa tudi z morebitno prepovedjo zakupa sicer zaščitenih blagovnih znamk ni tako enostavno, kot se morda zdi. Če na primer prodajate svojega starega Mercedesa (ali pa ste recimo trgovec z rabljenimi avtomobili) in bi radi imeli v Googlu oglas, brez blagovne znamke kot ključne besede skoraj ne bo šlo.
Stališče Googla je, da je lahko za zlorabo zaščitenega imena ali zavajanje potrošnikov kriv kvečjemu oglaševalec, torej tisti, ki pri njih zakupi določeno ključno besedo, in bi torej morala podjetja, ki se zaradi tega čutijo prizadeta, tožiti neposredno oglaševalca, ne pa Google. Tožniki, med njimi na primer izdelovalec senčil in notranje opreme American Blind & Wallpaper Factory, ki ima ime iz kar štirih sicer čisto navadnih besed, pa so mnenja, da takšnih besed pri Googlu ne bi smeli prodati kar komerkoli. V Franciji je Google nekaj tovrstnih tožb že izgubil, na primer proti izdelovalcu prestižnih torbic in kovčkov Louisu Vuittonu, kako se bodo odločila ameriška sodišča, pa še ni jasno.
Iskalna optimizacija
Oglasi na Googlu so majhni in na prvi pogled precej neugledni, a poznavalci pravijo, da so plačane povezave tudi do desetkrat bolje obiskane od klasičnih oglasnih pasic, s kakršnimi nas nadlegujejo na drugih spletiščih.
A za podjetje je seveda še neprimerno ugodneje, če se njihova spletna stran znajde tudi na levi strani, med običajnimi zadetki. Zaradi tega se je razvila pravcata obrt, ki ji pravijo iskalna optimizacija (Search Engine Optimization) in s katero lahko spravite svojo spletno stran proti vrhu med Googlovimi zadetki.
Eden njenih večjih mojstrov je Bruce Clay (www.bruceclay.com), ki vam svojih trikov brezplačno seveda ne bo izdal, za nekaj dolarskih tisočakov pa naj bi znal krepko popraviti uvrstitev posamezne spletne strani in s tem obisk na njej vsaj podvojiti. Skrivnost se skriva predvsem v spretni izbiri ključnih besed, ki se morajo pojaviti na spletni strani. Kot so pokazali hekerji z googlebombingom je lahko zelo učinkovito tudi navzkrižno povezovanje različnih spletnih strani.
Googlebombe
Pri Googlu morda res nočejo nikomur škodovati, to pa ne drži za številne hekerje, ki na različne načine izkoriščajo Google v svoje nečedne namene. Eden takšnih je googlebombing.
V iskalnik vtipkajte miserable failure (bedna zguba) in na prvem mestu se bo znašla biografija ameriškega predsednika Busha. Kako je to mogoče?
Spretni kiberščaki so izkoristili Googlov način vrednotenja strani in na svojih spletnih straneh naredili veliko povezav z imenom bedna zguba, ki vse kažejo na Bushevo biografijo. Google pri pregledovanju spleta ugotovi, da veliko povezav z imenom bedna zguba kaže na eno samo spletišče in zato sklepa, da je to najpomembnejša spletna stran za vse, ki kot ključno besedo uporabijo bedna zguba.
Na ta način si hekerji niso privoščili samo Busha, ampak recimo tudi Francoze (ki so, po prepričanju mnogih Američanov, v vojni z Irakom izdali njihovo stoletno prijateljstvo). Če vpišemo ključne besede french military victories (francoske vojaške zmage) in kliknemo na gumb I'm feeling lucky, ki nas pripelje neposredno do prvega med zadetki, na zaslonu zagledamo obvestilo, da iskalnik ni našel ničesar, in vprašanje, ali nismo morda iskali francoskih vojaških porazov.
Lastnik spletne strani, ki so si jo tako privoščili, je precej nemočen, saj ne more vplivati na to, koliko povezav kaže nanjo. Za povrhu sploh ni treba, da je na njegovi spletni strani ključna beseda, pomembno je le, da dovolj tako poimenovanih povezav kaže nanjo.
Trik s povezavami seveda lahko izkoristimo tudi v svojo korist in tako svojo spletno stran spravimo na prvo mesto. Kar pa ni več googlebombing, ampak link spamming ali smetenje s povezavami.
Ameriški hekerji so z googlebombingom poskrbeli, da francoskih vojaških zmag ni.
Boj za Kitajsko
Čedalje hitreje razvijajoča se Kitajska naj bi se s 135 milijoni uporabnikov interneta že letos prebila na drugo mesto, takoj za Združenimi državami. Google je na Kitajskem šele tretji najpogosteje uporabljani iskalnik, za krajevnim Baidu.com in Yahoojem, v svojih prizadevanjih, da bi tudi tam postal prvi, se je nedavno zapletel v spor z Microsoftom. Konec julija je namreč iz Microsofta h Googlu "prebegnil" dr. Kai-Fu Lee, raziskovalec, ki je imel ključno vlogo pri razvoju Microsoftovih iskalnih orodij in ki naj bi po novem vodil razvoj Googlovih kitajskih projektov. Po pogodbi z Microsoftom sicer še leto dni ne bi smel delati za tekmece, a Googlovi pravniki so očitno našli v njej dovolj lukenj, da so si upali spustiti v sodni spor.
Iskanje z Googlom
Za velikanski uspeh se lahko Google zahvali predvsem uspešnemu iskalniku. Njegove prednosti pred tekmeci so bile očitne tako rekoč od prvega dne. Pisec teh vrstic je na primer novembra 1998, ko je bil Google še v zgodnjem obdobju preizkusnega delovanja, primerjal iskanje z vsemi takrat najpogosteje uporabljenimi iskalniki in bil navdušen, saj se je Google izkazal precej bolje kot Yahoo, AltaVista, Lycos in kar jih je še bilo. Prvi prispevek o Googlu v Monitorju se je zato končal s stavkom - kaj šele bo, ko bo Google iz faze alfa-testiranja prešel v redno delovanje?
Kaj se je zgodilo, sedaj seveda že dobro vemo. Googlov iskalni algoritem sicer še zdaleč ni popoln, a je še vedno najboljši izmed vseh. Veliko zaslug za hiter Googlov uspeh ima tudi zelo pregleden in prav špartansko skromno oblikovan uporabniški vmesnik, ki se do danes skoraj ni spremenil. Njegovi oblikovalci se dobro zavedajo, da je iskalnik namenjen iskanju in vse drugo je tam odveč. Googlovi tekmeci pa so vsi po vrsti svoje iskalnike spreminjali v vseobsegajoče dveri, ki so bile bolj kot iskalnemu orodju podobne spletnemu tabloidu, s sto in eno podrobnostjo, ki je odvračala pozornost obiskovalca, in po možnosti povzročala še počasnejše delovanje.
Iskanje z Googlom je sicer enostavno, kljub temu pa marsikdaj brez izkušenj in tega ali onega iskalnega trika ne bomo našli tistega, kar iščemo. Predvsem je koristno vedno vpisati več ključnih besed, pri čemer se vsaj na začetku ne splača preveč ukvarjati s pregledovanjem zadetkov, ki niso na prvih desetih ali dvajsetih mestih. Če je zadetkov več, hitro dodajte še eno ključno besedo. In še eno, če je zadetkov še vedno preveč.
Ko boste prišli do ene same strani zadetkov in med njimi ne bo tistega, kar iščete, ali pa iskalnik celo ničesar ne bo našel, eno od ključnih besed spremenite. Ali eno odstranite in drugo spremenite. Bodite pozorni tudi na povzetke zadetkov, pa čeprav niso pravi, in v njih poskusite najti morebitne boljše ključne besede.
Koristna je raba narekovajev, s katerimi iskalniku povemo, da mora besede med njima iskati skupaj. Včasih zna prav priti zvezdica, s katero pri Googlu ne nadomeščamo posameznih delov besed, ampak posamezne besede v frazi.
Nekateri izkušeni iskalci pogosto uporabljajo tudi različne iskalne znake, na primer OR za iskanje ene ali druge ključne besede. Kadar Google najde preveč zadetkov, se splača poskusiti z - (minus) pred posamezno ključno besedo, ker s tem iskalniku povemo, da te besede ne sme biti na spletni strani.
Če z vnosom ključnih besed v navadno Googlovo iskalno vrstico ne uspete najti želenega, poskusite z naprednim iskalnikom (Advanced Search). Dobro se izkaže predvsem takrat, ko bi radi med množico zadetkov našli samo novejše, saj lahko tudi določite starost spletne strani in tako izločite zastarele. Uporabite ga tudi takrat, ko vas zanimajo samo spletne strani v določenem jeziku, ali kadar vas zanimajo samo podatki na določeni vrsti dokumentov, recimo besedila v Wordu.
Ko z navadnim iskanjem najdemo preveč zadetkov, velja poskusiti z naprednim načinom.
Googlova orodna vrstica
Eno od uporabnejših Googlovih orodij je orodna vrstica, Google Toolbar (toolbar.google.com). Vključite jo v spletni brskalnik in Google boste imeli v vsakem trenutku pri roki. Namestite si lahko tudi Google Deskbar (deskbar.google.com) in iskalnik vgradite v opravilno vrstico (taskbar) Oken.
Google Desktop Search
Z Googlom že nekaj časa ne brskamo samo po spletu, ampak lahko to počnemo tudi po svojih diskih. Google Desktop Search je zmogljivo orodje za hitro pregledovanje vseh vrst dokumentov, a ker smo o njem nedavno že pisali, v enih od prihodnjih številk Monitorja pa bomo ponovno, ko bomo primerjali različne programe za iskanje po diskih, ga tokrat le omenjamo. Program brezplačno dobite na naslovu desktop.google.com.
Samodejni prevodi
Včasih se izkaže, da se odgovor morda skriva na spletni strani v jeziku, ki ga ne razumemo. Takrat lahko uporabimo Googlove prevajalske zmožnosti. Ob naslovih spletnih strani v nemščini, francoščini, italijanščini, španščini in portugalščini je ukaz Translate this page (prevedi to stran) in če ga kliknemo, se odpre samodejno prevedena stran. Strojni prevodi so takšni, kakršni so pač dandanes strojni prevodi - včasih povsem nerazumljivi, pogosto pa si z njimi vseeno lahko vsaj za silo pomagamo. Če drugega ne, pa zato, da ugotovimo, ali je spletna stran dovolj zanimiva, da se splača s prevodom še bolj potruditi.
Podobne strani
Koristen pripomoček utegne biti iskanje podobnih strani. Če med zadetki najdete obetavno spletno stran, na kateri pa vendarle ni tistega, kar iščete, lahko brskanje po spletu nadaljujete tako, da kliknete na Similar pages (podobne strani), ki ga najdete na koncu vsakega zadetka. S tem sprožite iskanje spletnih strani, ki so vsebinsko podobne izbrani. Ročno lahko to naredite z ukazom related.
Z related:www.monitor.si boste na primer našli vsa spletišča, po Googlovi presoji podobna našemu. Na prvem mestu je, zanimivo, blog The Glory of Carniola, ki smo ga opisali v aprilski številki, na seznamu pa so še spletne strani drugih slovenskih revij in časopisov.
Shranjena vsebina
Googlovi strežniki podatkov hranijo vsebino skoraj vsega spleta. Od vsake spletne strani (natančneje, vsakega dokumenta html) namreč shranijo prvih 100 kilobajtov. Kar je koristno, kadar iskana spletna stran trenutno ni dosegljiva, na primer zaradi okvare strežnika. Do shranjene vsebine pridemo s klikom na ukaz Cached ob zadetku. Možnost je zanimiva tudi takrat, ko recimo zaradi cenzure ali katerega drugega razloga spremenijo vsebino določene spletne strani, saj lahko tako pogosto še vedno pridemo do izvirnika. Seveda le, dokler Googlovi robotki naslednjič ne obiščejo te spletne strani in shranijo njeno novo vsebino.
Google Q&A
V iskalno vrstico lahko vpišemo vprašanje, v angleščini seveda, in če ga Google prepozna kot vprašanje, bomo na vrhu zadetkov našli kar neposreden odgovor. Vpišemo recimo What is the population of Madagascar in izvemo, da tam živi 18.040.341 prebivalcev. Ali pa vprašamo What is the speed of sound ter izvemo, da je 340,29 m/s. In če vpišemo What is the speed of sound in km/h, izvemo, da je 1225,044 km/h. Pri čemer ja pravzaprav tisti "what is" odveč, saj do enakih odgovorov pred vsemi drugimi zadetki pridemo, tudi če ga izpustimo. Vprašalni del stavka je koristno izpustiti tudi zato, ker ga prav zaradi njega Google včasih ne prepozna kot vprašanje. Na vprašanje How fast does sound travel neposrednega odgovora ne bomo dobili.
Google Images
Da slika pove več kot tisoč besed, vedo tudi pri Googlu. Slikovni iskalnik se ne splača uporabiti samo takrat, ko iščete slike razgaljenih lepotic, ampak se pogosto zelo dobro izkaže tudi pri različnih drugih iskanjih. Zelo dobro lahko nadomesti slovar ali leksikon.
Če vas na primer zanimajo stare jadrnice in bi radi vedeli, kakšna je razlika med brigom in kliperjem, vam ni treba iskati spletne strani s podrobnimi opisi, ampak enostavno v slikovni iskalnik vpišete najprej brig in potem še clipper in takoj boste videli celo vrsto slik z eno in drugo vrsto ladij.
Slikovni iskalnik je pogosto zelo koristen.
Google News
Eden zanimivejših projektov, ki so doslej prišli iz Googlovega razvojnega laboratorija, je novičarski Google. Zamisel je pravzaprav enostavna, izvedba pa, kot se za Google spodobi, zelo elegantna. Googlovi robotki ves čas pregledujejo splet in iščejo nove in spremenjene spletne strani, posebno pozornost pa namenjajo novičarskih spletiščem. Te zaradi hitro spreminjajoče se vsebine samodejno prepoznajo in pogosteje obiskujejo. V svoji velikanski zbirki podatkov imajo tako vedno sveže novice in nekdo se je vprašal, zakaj bi jih tam skrivali in čakali na iskalce s pravimi ključnimi besedami.
Novice, ali pravilneje rečeno, prvih nekaj stavkov posamezne novice z izbranih novičarskih spletišč, trenutno jih je več kot 10.000 z vsega sveta, zato objavijo na svoji novičarski strani, skupaj s povezavami do virov. Na Google News novice niso kar naključno izbrane, ampak so razvrščene po pomembnosti in tematiki, tiste o istem dogodku pa še dodatno združene. Glede na to, da za razvrščanje novic samodejno skrbi program, deluje Googlovo novičarsko središče presenetljivo dobro.
Izbiramo lahko med 22 državnimi oziroma jezikovnimi nastavitvami in če nočete, da je poudarek na ameriških novicah, lahko izberete tudi angleške, nemške, avstrijske, italijanske ... Slovenskih žal med njimi (še) ni.
Samodejna Googlova novičarska stran je namenjena vsem, ki bi bili radi na tekočem z dogajanjem v svetu.
Težave s Francozi
Francozi pri Googlu verjetno niso najpriljubljenejši narod. Oglasne težave z Louisom Vuittonom smo že omenili, novičarski oddelek pa je imel težave z največjo francosko novičarsko agencijo France Presse. Podobno, kot to počno s tisočimi drugimi podobnimi novičarskimi spletišči, so tudi novice s spletne strani France Presse prenašali oziroma povzemali na Google News. Francozom to očitno ni bilo prav in so zahtevali, da nemudoma prenehajo.
Google Groups
Včasih se zgodi, da s še tako spretnim izbiranjem ključnih besed ne najdemo želenega podatka. Vendar puške v koruzo še ni treba vreči. Namesto v spletu poskusite podatek najti v novičarskih skupinah Useneta (Groups). Tu boste našli arhiv Useneta od leta 1981, z več tisoč skupinami in več kot milijardo posameznimi sporočili, med njimi pa pravo malo bogastvo zanimivih in koristnih informacij.
Izbor skupin je velik, čeprav ne tudi popoln. Slovenskih je na primer samo 40, kar je komaj dobra polovica vseh. Če bi torej radi iz kakršnegakoli razloga pogledali v arhiv skupine si.alt.kulturniki, ga tu ne boste našli. Lahko pa z navadnim Googlovim iskalnikom hitro ugotovimo, da imajo popoln arhiv slovenskega Useneta pri Arnesu (www.arnes.si/news/archive/). Mogoče bi ga pa lahko poslali Googlu.
V Googlovem arhivu manjkajo tudi vse skupine, v katerih se pošiljajo datoteke, ali binaries, kot jim pravijo. Delno zaradi tega, ker so sporočila v njih neprimerno večja od običajnih besedilnih sporočil in bi bilo njihovo trajno shranjevanje (pre)hud zalogaj celo za Googlove petabajtne diskovne zmogljivosti, predvsem pa zato, ker so te novičarske skupine pravo leglo piratstva in pornografije, vključno z otroško.
Google Groups je pravzaprav še precej več kakor le arhiv Useneta, saj lahko tu v novičarskih skupinah tudi sodelujemo in če med tistimi, ki jih prenašajo ali arhivirajo, ne najdemo primerne, lahko v nekaj potezah ustanovimo tudi svojo. Novičarske skupine so sicer že pred nekaj leti prišle iz mode, a če bi jo radi imeli, je to najenostavnejši način, da pridete do svoje. Cena so oglasi, sicer res nemoteči, kot se za Google spodobi, a vendarle. Morda bo koga motilo tudi dejstvo, da vsa sporočila "bere" program, ki na podlagi njihove vsebine izbira oglase, ki jih bomo videli.
Marsikateri koristen podatek se skriva med milijoni sporočil novičarskih skupin Useneta.
Google Print
Že nekaj časa se hvalimo, da živimo v digitalni dobi, a veliko podatkov - če imamo v mislih samo koristne, celo večina - je še vedno odtisnjenih na papir. Tega se dobro zavedajo tudi pri Googlu, zato so se odločili, da bodo v digitalno obliko spravili kar največ knjig.
Projekta so se lotili na dva načina. Brezplačno optično preberejo vse knjige, ki jim jih pošljejo založbe, pri čemer seveda njihova vsebina ni kar brezplačno dostopna, ampak jo uporabljajo le za iskanje. Poleg tega pa so se lotili tudi optičnega branja knjig, katerih materialne avtorske pravice so že potekle, pri čemer sodelujejo s knjižnicami univerz Oxford, Harvard, Stanford in Michigan ter newyorško javno knjižnico.
Če torej pri navadnem spletnem iskanju ne najdete ničesar uporabnega, lahko poskusite tudi v knjižnem oddelku (print.google.com), kjer namesto po vsebini spleta brskamo po vsebini knjig. Namesto klasičnih spletnih povezav tu vsak zadetek predstavlja knjigo, v kateri so iskane besede ali fraze. Od vsake knjige si lahko ogledamo tudi vsebino strani, na kateri so iskane besede, kar je včasih že dovolj. V nasprotnem primeru se boste morali sprehoditi do knjižnice (pred tem na cobiss.izum.si preverite, ali knjigo pri nas sploh imajo) ali knjigo kupiti. Povezave do velikih spletnih knjigarn so seveda priložene.
Nekaj strani okoli mesta, kjer so iskane besede, si torej lahko preberemo, a če ste ob tem pomislili, da bi tako lahko z nekaj truda prebrali kar vso knjigo, ste delali račun brez Googla. Založnike so večkratno zavarovali. Nekaj naključno izbranih strani sploh ni dostopnih, poleg tega pa se morate prijaviti, če želite izkoristiti možnost ogleda dela knjižne vsebine. Uporabniki Gmaila so prijavljeni samodejno, drugi pa morajo to storiti posebej. Tako si lahko Google zapomni, katere strani ste si že ogledali, in če se mu zazdi, da bi radi s spretnim izbiranjem ključnih fraz prebrali vso knjigo, vam to prepreči. Knjige, katerih avtorske pravice so že potekle, si lahko preberete v celoti.
Google počasi, a zanesljivo postaja največja e-knjižnica.
Google Scholar
Isaac Newton je nekoč dejal, da morda res vidi dlje od drugih, a samo zato, ker stoji na ramenih velikanov. Znameniti rek so si za svoj moto izbrali tudi pri Google Scholar, še enem prispevku k iskanju po sicer teže dostopnih znanstvenih kotičkih interneta. Številne znanstvene revije in knjige so namreč že dostopne v spletu, a ne brezplačno in jih navadni iskalniki ne dosežejo.
Pri Googlu se, podobno kakor pri digitaliziranju knjig, dogovarjajo z založbami znanstvenih revij, da njihovo vsebino vključijo v svoj iskalnik, a le za iskanje. Zaradi tega z Google Scholar navadno tudi ne najdemo ravno tistega, kar pač iščemo, ampak samo izvemo, kje to je. Zadetki so namreč v večini primerov le naslovi in povzetki člankov. Članek, če ga želimo prebrati, moramo potem bodisi plačati ali se sprehoditi do knjižnice.
Google Scholar zaenkrat deluje še poskusno, njegova največja pomanjkljivost pa je v tem, da ni popoln. Ne vemo namreč, katere revije ima v svojem stvarnem kazalu in zato ne moremo vedeti, ali se ta ali oni podatek, ki ga iščemo, morda ne skriva v kateri od revij, ki jih tam ni. Zaradi tega še ne bo tako kmalu izpodrinil različnih zbirk znanstvenih bibliografskih podatkov. Ker pa so te praviloma vse precej drage, vsaj za uporabnike, ki niso zaposleni na univerzah ali različnih inštitutih, je Googlov "učenjak" vendarle že zdaj zelo dobrodošlo iskalno orodje.
Iskanju znanstvenih člankov je namenjen Google Scholar.
Froogle
Spletnim nakupovalcem je namenjen iskalnik Froogle. Nenavadno ime je zloženka iz varčen (frugal) in Google. Z njim najdemo spletne trgovine, kjer prodajajo tisto, kar pač iščemo, in hitro odkrijemo trgovino z najnižjo ceno. Google za varčne potrošnike je sicer precej bolj kakor v naših krajih uporaben v Združenih državah, kljub temu pa se ga, če se odpravljate po spletnih nakupih, splača uporabiti. Če drugega ne, zato, da na hitro ugotovite, koliko to ali ono stane.
Froogle je iskalnik za varčne spletne nakupovalce.
Spletni imenik
Googlov iskalnik je zmogljivo orodje, a zlasti manj izkušenim spletnim iskalcem informacij se pogosto dogaja, da se med množico zadetkov težko znajdejo. Zaradi tega je velikokrat, zlasti pa takrat, ko ne iščemo točno določenega podatka, ampak bolj splošno uporabne spletne strani, koristno pogledati v spletni imenik (Google Directory). Tam so tematsko razvrščene in na kratko opisane samo tiste spletne strani, ki so jih uredniki imenika ocenili kot dovolj zanimive in uporabne.
Pri Googlu so posvojili imenik Open Directory Project in ga obogatili s svojo iskalno tehnologijo. Odprti imenik sestavljajo prostovoljci z vsega sveta in je sicer na voljo v kar 73 jezikih, tudi slovenščini, vendar so na Googlovem spletišču poleg angleškega imenika dostopni samo še trije največji.
Ko ne vemo natančno, kaj iščemo, je imenik boljše izhodišče od iskalnika.
Googlovi odgovori
Kaj pa, če vsemu trudu navkljub podatka, ki ga iščete, niste našli ne z iskalnikom, ne v novičarskih skupinah in tudi imenik ste zaman prečesali? Ni še vse izgubljeno, le malce bo treba seči v žep. V ozadju Googlove storitve "odgovori" (Answers) je namreč več kakor 500 izbranih spletnih raziskovalcev, ki bodo poskušali odgovoriti na vaše vprašanje. Koliko se bodo pri tem potrudili, je odvisno od honorarja, ki ste ga za odgovor pripravljeni plačati. Za vsako zastavljeno vprašanje morate plačati pol dolarja, koliko boste plačali za odgovor, pa določite sami. Ponuditi morate med 2 in 200 dolarji, ki jih plačate samo v primeru, da dobite odgovor.
Pri iskanju nam lahko, za primerno plačilo, pomagajo tudi spletni raziskovalci.
Priročna iskalna orodja
Iskanje z Googlom lajšajo številna priročna orodja, vgrajena v iskalnik. Nekatera med njimi so bolj očitna, za nekatera pa marsikateri uporabnik sploh ne ve. Najbolj očiten je črkovalnik, saj vsakokrat, ko napačno vpišemo to ali ono besedo, in črkovalnik to uspe ugotoviti, pred prvim zadetkom ponudi pravilno besedo. Če smo se pri tipkanju hudo zmotili, ta sicer ni vedno tista, ki smo jo imeli v mislih, v večini primerov pa nam je vgrajeni črkovalnik v precejšnjo pomoč. Žal deluje samo v večjih jezikih, če Google uporabljamo v slovenščini oziroma kadar je ključna beseda slovenska, pa nam črkovalnik ne bo stal ob strani.
Koristen je tudi vgrajeni pretvornik merskih enot. Namesto da bi morali za to uporabljati poseben program, lahko enostavno v Googlovo iskalno vrstico vpišete, kaj bi radi preračunali, in če bo pretvornik to prepoznal, boste namesto običajnih zadetkov zagledali rezultat preračunavanja. Če bi torej radi vedeli, koliko je 87 Fahrenheitovih stopinj v Celzijevih, vpišite enostavno 87 F in C. Ključna beseda je tu in (v), s katero povemo, da bi radi pretvarjali enote. Pretvornik je dovolj "pameten", da prepozna več različnih načinov zapisa merske enote. Namesto 87 F bi lahko napisali tudi 87F, 87 Fahrenheit, 87 degrees F in še kakšna možnost bi se verjetno našla.
Googlovo računalo se pogosto izkaže kot zelo priročno orodje.
Pretvornik lahko uporabimo tudi za pretvarjanje med arabskimi in rimskimi številkami. Vpišemo MMV in arabic numerals in dobimo 2005. Slabost Googlovega pretvornika pred klasičnimi programskimi je v tem, da lahko pri slednjih enote izberemo s seznama, pri Googlu pa se nam včasih zgodi, da enote kljub vsemu ne bomo znali prav napisati. Nm recimo ne bo prepoznal kot enote, Newton meter pa. Prav dosti si tudi z navodili ne bomo mogli pomagati, ker je očitno Googlovcem za podrobnejša zmanjkalo volje. Je pa zato Googlov pretvornik za vsakdanja preračunavanja, recimo iz palcev in čevljev v centimetre in metre, vsekakor zelo priročno orodje.
Pretvornik je pravzaprav le sestavni del Googlovega računala. V njegovi iskalni vrstici namreč lahko tudi računamo in če vanjo vpišemo na primer 123 x 55 (ali 123 * 55), bomo izvedeli, da je to 6765. Googlovo računalo je sicer precej zmogljivo, a ker moramo pri bolj zapletenih izračunih vedeti, kako jih je treba vpisati, je najbolj uporabno za enostavne račune, ko z vpisom v iskalno vrstico do rezultata pridemo hitreje, kakor če bi morali računalo posebej odpirati.
Koristen utegne biti tudi vgrajeni leksikon. Ključna beseda za to je define. Uporabljamo ga lahko na dva načina. Če vpišemo na primer define hemostat, bomo na vrhu zadetkov izvedeli, da je to kirurški inštrument za stiskanje žil, sledili pa bodo drugi zadetki. Če vpišemo define:hemostat (z dvopičjem in brez presledkov), bomo na zaslonu zagledali samo različne definicije. Google pri iskanju pomenov namreč uporablja različne spletne slovarje in enciklopedije.
Nasploh se Google trudi ugotoviti, kaj ste vpisali v iskalno vrstico in temu prilagoditi iskanje. Če na primer v iskalni vrstici prepozna naslov filma, se na vrhu zadetkov znajde kratek opis filma in povezava do ocen. Prepozna tudi borzne oznake podjetij in če recimo vpišete goog, boste na vrhu zadetkov zagledali najnovejše vrednosti Googlovih delnic.
Google prepozna oznake (ameriških) delnic in na prvem mestu pokaže njihovo trenutno stanje na borzi.
Google Video
video.google.com
Za naše kraje sicer precej neuporaben, a zanimiv, ker kaže, kaj vse lahko vključuje iskalnik, je Googlov televizijski iskalnik. V njem so (ameriški) televizijski sporedi z bolj ali manj podrobnimi podatki o oddajah, vključno s podnapisi. V Združenih državah so namreč s sistemom, podobnim našemu teletekstu, mnoge oddaje opremljene s podnapisi za slušno prizadete. S tem iskalnikom torej lahko brskamo po vsebini televizijskih oddaj, rezultat pa je naslov oddaje ter ura, ko bodo ali so bile na sporedu. Le izjemoma si lahko ogledamo tudi kratek odlomek. Tudi tu je Google trčil ob varovanje avtorskih pravic, a prav nič težko si ni predstavljati, da bo v ne tako oddaljeni prihodnosti na ta način mogoče izbirati oddaje in gledati televizijo.
Z Googlom lahko iščemo tudi po vsebini televizijskih oddaj, zaenkrat seveda samo ameriških.
Google Catalog Search
catalogs.google.com
V digitalni dobi, ko se kupuje v spletnih trgovinah, so klasični "poštni" katalogi že nekoliko iz mode, a ker marsikdo še vedno raje kakor v spletu naroča po pošti, so pri Googlu digitalizirali na stotine katalogov, v glavnem ameriških. Evropske, recimo Conradovega ali Neckermannovega, boste zaman iskali, zato ta del Googla za naše kraje ni kaj prida koristen.
Povezave
Zanimiv iskalni pripomoček je ukaz link, s katerim pridemo do seznama vseh spletnih strani, na katerih je povezava do določene spletne strani. Z link:www.monitor.si na primer izvemo, kdo vse ima na svoji spletni strani povezavo do Monitorjeve.
Osebna stran
www.google.com/ig
Google že od vsega začetka slovi po špartansko urejeni izhodiščni strani, če pa se vam zdi, da bi tam radi videli še kaj več kakor Googlov logotip in iskalno vrstico, jo lahko prilagodite svojemu okusu. Za začetek morate biti pri Googlu prijavljeni. Uporabniki Gmaila, novičarskih skupin in še nekaterih drugih storitev so že, drugi pa se morajo prej še registrirati. Kar je seveda brezplačno, vpisati morajo le svoj e-naslov, ki bo poslej uporabniško ime za dostop do Googlovih storitev, in geslo.
Ko ste prijavljeni, na spletnem obrazcu označite, kaj vse bi radi videli na izhodiščni strani. Tu lahko recimo vidite najpomembnejše novice, vremensko napoved za izbrani kraj, borzne podatke in še marsikaj. Uporabniki Gmaila lahko kar tu vidijo tudi novoprispelo e-pošto.
Do svoje osebne Googlove izhodiščne strani lahko pridete iz kateregakoli računalnika, na naslovu www.google.com/ig. Če uporabljate javni računalnik, se na koncu seveda ne pozabite odjaviti.
Prilagoditi pa ni mogoče samo videza iskalnika, ampak tudi zadetkov. Pri Googlu namreč preizkušajo tudi osebno iskanje (Personalized Search), pri katerem na razporeditev zadetkov vpliva naše dosedanje iskanje in brskanje po spletu. Prilagojeno iskanje je pravzaprav del iskalne zgodovine Search History, orodja, ki ga vklopimo na naslovu www.google.com/searchhistory/. Sprva bo iskalna zgodovina seveda prazna in nam pri iskanju ne bo v pomoč, sčasoma pa bo iskalnik vedel, kaj nas najbolj zanima, in bo ustrezne spletne strani uvrstil više, kakor bi jih sicer. Če vas le ne skrbi preveč, da si Google zapomni, katere vse spletne strani ste iskali in obiskali.
Googlovo domačo stran lahko prilagodimo lastnemu okusu in potrebam.
Krajevna orodja
Nekaj sicer zanimivih orodij je žal (zaenkrat) uporabnih le v Združenih državah. V iskalno vrstico lahko na primer vpišemo ime, priimek in (ameriško) mesto in če je tam kdo s takšnim imenom in telefonskim priključkom, bomo njegovo telefonsko številko posebej označeno zagledali na prvem mestu med zadetki. Lahko vpišemo tudi samo telefonsko številko in če jo Google prepozna kot telefonsko številko, kar takoj izvemo, čigava je.
Podobno neuporaben za naše kraje je tudi krajevni iskalec (Local), ki pa nam vseeno utegne priti prav, če se odpravljamo v Združene države ali Veliko Britanijo. Z njim namreč lahko iščemo lokale, trgovine in podjetja v posameznih krajih. Vpišemo recimo bb (ali bed & breakfast) in Stornoway ter si ogledamo seznam vseh prenočišč v tem mestecu na otoku Lewis v Zunanjih Hebridih na Škotskem. In če vpišemo še pub, bomo izvedeli, kje se lahko zvečer pogrejemo z izbornim enosladnikom.
Na podoben način lahko izvemo, v katerem kinu vrtijo ta ali oni film. Zadostuje, da v iskalno vrstico vpišemo naslov filma, in če ga Google prepozna kot film, se na vrhu zadetkov pokažejo dodatne možnosti. Vpišemo lahko na primer ime ali poštno številko (ameriškega) mesta in izvemo, v katerem kinu in kdaj vrtijo film. Če Google že ve, kje smo (to lahko določimo v orodju Local), je dovolj, da v iskalno vrstico vpišemo showtimes ali movies in na vrhu zadetkov se pojavi filmski spored za naš kraj.
Na hitro si lahko ogledamo tudi vremensko napoved. V iskalno vrstico vtipkamo weather in ime ameriškega mesta ter pred vsemi drugimi zadetki zagledamo trenutno stanje in vremensko napoved za štiri dni.
Le klik oddaljeni so zemljevidi. Dovolj je, da kliknemo na izbrani kino (ali krčmo v Stornowayu) in na zemljevidu pogledamo, kje je. Izvemo lahko tudi, kako priti do tja, le še svoj trenutni naslov moramo vpisati. Skratka, pri roki imamo popolno navigacijo, ki pa zaenkrat deluje le v najbolj razvitih delih sveta.
Krajevni iskalnik je tesno povezan z zemljevidi.
Prepoznavanje številk
Google poleg telefonskih prepozna še nekatere druge številke. Vpišemo lahko na primer ameriško poštno številko in izvemo, za kateri kraj velja. Prepozna tudi sledilne številke nekaterih podjetij za paketno dostavo, na primer FedEx in UPS. Vpišemo lahko tudi številko ameriškega patenta ali registrsko številko ameriškega letala in na vrhu seznama zadetkov bodo podatki o njem.
Google Maps
Navigacija je pravzaprav že del kartografskega dela Googla, ki ga lahko uporabljamo tudi samostojno, ne prek iskanja gostiln ali kinodvoran. V zemljepisno iskalno vrstico vpišite mesto in če ga bo Google prepoznal, boste kar takoj zagledali ustrezen zemljevid, v nasprotnem primeru pa boste morali biti nekoliko bolj natančni.
Na žalost so z natančnimi zemljevidi predstavljene le Združene države, Kanada, Japonska, Velika Britanija in Irska. Če vpišete Ljubljana, bo Google sicer ugotovil, kaj bi radi videli, a na zaslonu bo le prazna koordinatna mreža. Če izberete manjšo povečavo, boste zagledali zemljevid Slovenije, a brez kakršnihkoli podrobnosti. No, skoraj, kajti če kliknete na gumb za satelitski posnetek, se bo na zaslonu pokazala Slovenija, in to kar precej podrobna.
In ko smo že ravno pri zemljevidu Slovenije, izkoriščamo priložnost in vse, ki ga še ne poznajo, še enkrat opozarjamo na Interaktivni naravovarstveni atlas Slovenije (kremen.arso.gov.si/NVatlas), enega od redkih biserov slovenskega spleta.
A vrnimo se h Googlu. V državah, ki so kartografsko bolje obdelane, lahko na zemljevidu najdemo tudi čisto določen naslov ali recimo hotel, podjetje ali karkoli pač že iščemo. Dovolj je, da vpišemo mesto in ime hotela, in če ga bo Google prepoznal, bomo takoj videli, kako priti do njega.
Googlovi zemljevidi so zaenkrat uporabni predvsem v ZDA in Združenem kraljestvu.
Zemljevidi za hekerje
Pri Googlu so nedavno omogočili brezplačno rabo svojih zemljevidov na drugih spletnih straneh. Objavili so namreč programske vmesnike (API), s katerimi je mogoče zemljevide vključiti v spletno stran in nadgraditi s kakršnimikoli podatki. Na zemljevidu lahko recimo označite položaje lokalov, internetnih kavarn, šol ali karkoli bi pač radi označili (in še ni označeno). Izjema so nezakonite dejavnosti. In kaj bo imel Google od tega? Predvsem reklame seveda, ki jih zaenkrat zraven tako "posojenih" zemljevidov sicer še ne prikazuje, a si je to pravico že rezerviral. Poleg tega lahko, če to avtorji dovolijo, Google dodatne podatke uporablja tudi na svoji različici zemljevidov, ki tako postajajo še bolj uporabni.
Google Earth
Googlov kartografski oddelek ima v rokavu še nekaj adutov. Eden med njimi je Google Earth, program, s katerim dobimo neposredni dostop do Googlovih zemljevidov in satelitskih posnetkov, in to na še precej zanimivejši način kakor s spletne strani. Mimogrede, Google Earth se je do pred nekaj meseci imenoval Keyhole, po podjetju, ki je program razvilo in ga je Google lani kupil.
Na voljo so tri različice, od katerih je le osnovna brezplačna. Earth Plus stane 20 dolarjev, tržni rabi namenjen Earth Pro pa 400. Napredni različici imata vrsto dodatnih zmožnosti. Če na računalnik priključimo sprejemnik GPS, bomo na primer na Googlovem zemljevidu videli, kje trenutno stojimo.
Z Google Earth v računalnik namestimo nekakšen zelo popoln interaktivni atlas, ali recimo raje digitalni globus, kajti pogled na naš planet je, kolikor pač to zaenkrat dopušča tehnologija, trirazsežen. Na zaslonu torej vidimo podobo Zemlje, ki jo z miško enostavno vrtimo ter se ji na izbranem kraju poljubno približamo. Kaj vse bomo tam videli, je odvisno od tega, kako natančno ima Google tisti del našega planeta kartografsko obdelan. Natančnost je zelo različna. Ponekod ne vidimo kaj dosti več od navadne satelitske slike, večja mesta v Združenih državah pa so na primer predstavljena kar s trirazsežnimi modeli, na katerih vidimo vsako posamezno zgradbo.
Kaj vse bomo na zemljevidu videli, je odvisno tudi od vrst podatkov, ki smo jih izbrali, oziroma slojev, kakor temu pravijo. Izbiramo lahko med različnimi zemljepisnimi, političnimi ali recimo turističnimi podatki. Na zemljevidu ameriških mest lahko na primer vidimo položaj vsakega posameznega bankomata.
In kako je v Google Earth videti naša domača kokoška? Označenih je kar precej krajev, čeprav se zdi, da so izbrani precej naključno. Brez napak seveda ne gre. Vzhodno od Ljubljane je recimo Ajdovstina (sic), za katero sprva ni bilo čisto jasno, kaj tam počne. Pogled na prej omenjeni slovenski atlas razkrije, da je tam, blizu Beričevega, precej neugleden hribček Ajdovščina. Kako in zakaj si je prislužil mesto na Googlovem zemljevidu, pa ostaja skrivnost.
Tipkarskih napak je še kar nekaj in tako na zemljevidu vidimo recimo Manhart ali Mojstravko. Tudi sicer med označeni kraji v Sloveniji prednjačijo vrhovi, zanimivo pa je, da so mnogi v Googlovi zbirki označeni tudi z italijanskimi imeni. Ne bodite zato preveč ogorčeni, če boste v Alpah zagledali Monte Prisani ali Monte Solcato. Zemljevid malce povečajte, oddaljite, dajte Googlu čas, da se zbere, ugotovi, da ste v Sloveniji in napisi se bodo kar sami od sebe spremenili v Prisank in Razor. Vsaj v večini primerov, kajti Črni vrh je kar ostal Cima Nera in recimo Konjska škrbina Cresta del Cavallo. Z imeni in napakami na zemljevidu bi se sicer lahko še dolgo zabavali, a smo tega pravzaprav že kar nekako navajeni in pojdimo zato raje dalje.
Zemljepisni podatki se v računalnik pretakajo sproti, zato moramo biti pri rabi Google Earth vsaj prvič priključeni v internet, pozneje pa lahko uporabljamo tudi podatke iz predpomnilnika, če tam seveda so tisti, ki jih potrebujemo. Od širine internetne pipice je odvisno, kako hitro se lahko sprehajamo po digitalnem globusu, a če imate vsaj kaj več od navadne telefonske povezave, bo vse skupaj delovalo precej tekoče.
Google Earth je imeniten atlas sveta.
Google Moon
moon.google.com
Google se širi tudi v vesolje, za začetek do Meseca. Na satelitskem posnetku dela Mesečeve površine si lahko ogledamo mesta, kjer je med leti 1969 in 1972 pristalo šest odprav Apollo. Če se površini dovolj približamo, pa bomo videli, da je Mesec "res" iz sira.
Googlovi laboratoriji
Googlovi laboratoriji so valilnica zamisli, ali, kot sami raje rečejo, igrišče njihovih programerjev, v katerem razvijajo in v resničnem življenju preizkušajo različne projekte. Tu najdemo različna orodja in storitve, od katerih smo mnoge, recimo Zemljevide, Učenjaka ali recimo Google Compute, v tem prispevku podrobneje opisali, nekaj pa jih bomo omenili bolj na kratko.
Ride Finder je iskalnik taksijev. Deluje samo za nekatera večja ameriška mesta, zamisel pa je prav zanimiva. Na zemljevidu vidimo trenutni položaj taksijev in limuzin za najem, opremljenih s satelitsko navigacijo, in tako takoj vidimo, ali je kateri v naši bližini.
Koristno orodje utegne biti tudi Google Suggest, ki nam sproti, ko vpisujemo ključne besede v iskalnik, svetuje, katere bi bilo morda še koristno uporabiti. Če na primer vpišemo monitor, nam svetuje, da bi bilo morda bolje, če bi vpisali monitor calibration, monitor audio, monitor reviews ... Pri Slovenia pa svetuje kot dodatne ključne besede še map, tourism, holidays, real estate ... Prekaljenih guglarjev to seveda ne bo pretirano ganilo, manj izkušenim spletnim iskalcem pa utegne koristiti.
Bolj zabavno kakor neposredno koristno je orodje za iskanje nizov (Sets). Vpišemo nekaj pojmov in Google izpiše krajši ali daljši seznam pojmov, za katere presodi, da sodijo v ta niz. Iskanje nizov utegne biti koristno, če se ne spomnimo te ali one stvari, poznamo pa nekaj sorodnih. Če imamo recimo na koncu jezika znano italijansko znamko motociklov, pa se je nikakor ne moremo spomniti, lahko v Sets vpišemo Kawasaki, Honda in Yamaha. Google bo pravilno ugotovil, da nas zanimajo motocikli in nam bo med desetinami izdelovalcev ponudil tudi Ducati, Moto Guzzi, Aprilia, Laverda, Bimota, Moto Morini, MV Agusta ...
Poleg tega Googlova umetna pamet očitno presodi, da nas, kot večino ljubiteljev motorjev, zanimajo tudi ženske, kajti na koncu seznama motorjev se je znašel tudi woman.
Orodja v Laboratorijih delujejo preizkusno, zato tu seveda ne smete pričakovati povsem brezhibnega delovanja, nekatera pa bodo morda celo nedosegljiva. Ko smo na primer poskušali preizkusiti Spletni pospeševalnik (Web Accelerator), s katerim, kakor pove ime, pohitrimo brskanje po spletu in nalaganje spletnih strani, nas je pričakalo le obvestilo, da se nam sicer zahvaljujejo za zanimanje, a so žal dosegli največje število uporabnikov, ki jim lahko zaenkrat to storitev omogočijo.
V Laboratorijih najdemo še nekaj drugih orodij in storitev, recimo Froogle za prenosne telefone ali dodatek za uporabnike Firefoxa, vanj pa se splača od časa do časa pokukati tudi zato, da vidimo, kaj novega nam pripravljajo Googlovi programerji.
Preizkusne projekte najdemo zbrane v Googlovem laboratoriju.
Google X
Nekateri projekti Googlu tudi ne uspejo. Marca letos je samo približno en dan poskusno deloval animiran grafični vmesnik Google X. Googlovi programerji so se zgledovali po Applovem uporabniškem vmesniku in njegovi opravilni vrstici. V njej so ikone najpogosteje uporabljanih programov, ki se, ko na posamezno zapeljemo miško, povečajo. Ni sicer čisto jasno, kako so si pri Googlu predstavljali, da bodo na takšno "zgledovanje" gledali jabolčni odvetniki, saj je zanje dobro znano, da se z vsem razpoložljivim pravniškim orožjem spravijo tudi na manjše posnemovalce. Kakorkoli že, verjetno je zadostovalo eno samo e-sporočilo in Google X so umaknili. A ne dovolj hitro, da bi kiberščaki ne naredili kopije, ki si jo lahko ogledate na naslovu elliottback.com/wp/wp-content/google-x/googlex.htm.
Google X: Googlov uporabniški vmesnik v jabolčni podobi je deloval en sam dan.
Google Compute
Pred nekaj leti je bil zelo priljubljen SETI@Home (ki, mimogrede, še deluje, dobite pa ga na naslovu setiathome.ssl.berkeley.edu), program, s katerim smo procesorsko zmogljivost svojega računalnika, ko bi ta sicer samo lenaril, posodili za iskanje nezemeljske inteligence. Sledilo mu je več posnemovalcev, med katerimi je tudi Google Compute. Google Compute se naseli v Googlovo orodno vrstico (Google Toolbar). Zaenkrat na ta način sodelujemo v projektu Folding@Home in pomagamo raziskovalcem Stanfordove univerze pri raziskovanju prostorske oblike beljakovin, pozneje pa bodo procesorske zmogljivosti naših računalnikov lahko na voljo tudi različnim drugim projektom.
Mednarodni Google
Veste, v katerem jeziku Elektu Google-n kiel vian hejmpa^gon pomeni "določite Google za svojo domačo stran"? In naj vas nikar ne skrbi, če niste ugotovili, kajti esperanto res ni jezik, na katerega bi naleteli vsak dan, je pa samo eden od nekaj več kakor stotih jezikov, v katerem lahko uporabljamo Google. Na seznamu, do katerega pridemo v Googlovih nastavitvah, so tudi tako eksotični jeziki, kakor na primer interlingua, še en romantični poskus univerzalnega svetovnega jezika, škotska keltščina, pa retoromanski ali recimo frizijski jezik, če omenimo samo tri redke evropske jezike.
Googlov uporabniški vmesnik je na voljo v skoraj vseh jezikih sveta.
www.google.si
Google lahko že nekaj časa uporabljamo tudi v slovenščini. Nedavno se je pojavil celo "slovenski Google" na naslovu www.google.si, ki pa je videti precej nenavadno. Na spletni strani se namreč res pojavi Google v slovenščini, vendar je to, če si stvar ogledamo malo bolj natančno, le www.google.com/intl/sl/ v okviru, nad njim pa se pojavi še vrstica, ki z Googlom nima nič skupnega in je namenjena registraciji slovenskih internetnih domen.
Izkazalo se je, da so "slovenski Google" registrirali pri murskosoboškem podjetju Jasico, ki se med drugim ukvarjajo z registracijo internetnih domen in spletnim trženjem.
Nenavaden je bil tudi odgovor, ki smo ga dobili, ko smo jih vprašali, kako in kaj.
Spostovani,
Na zalost v zvezi z Google.si ne dajem nobenih pojasnil.
Lep pozdrav
Pri Arnesu, kjer skrbijo za registracijo domen, so nam povedali, da odkar so letos aprila podeljevanje domen sprostili, lastništva in morebitnih dovoljenj za rabo te ali one blagovne znamke ali zaščitenega imena ne preverjajo. Registrirajo prav vsako domeno, ki še ni zasedena, za morebitne kršitve pa odgovarja tisti, ki je domeno registriral.
In kaj pravijo pri Googlu? Zaenkrat nič, saj odgovora na naše vprašanje nismo prejeli.
Velikonočna jajca in druge šale
Ostanimo še malo pri jezikih. Znate prebrati n0rM4L s34rCh? Ali EyE Am ph33|1n6 |u(ky? Če vam je uspelo, vsaj brez posebnega naprezanja, verjetno sodite v skupino ljudi, ki jim nekateri pravijo hekerji, drugi pa računalniški piflarji. Če vam ni uspelo, sta tu še prevoda - normal search in I am feeling lucky.
Dobro, hekerščine morda ne razumeta, kaj pa Qapla' in petaQ? Če ste gledali Zvezdne steze, verjetno veste, da je prvo klingonski pozdrav (dobesedno uspeh, po naše pa bi rekli srečno), drugo pa kletvica.
Programerjem je v prostem času očitno dolgčas in zato lahko Google uporabljamo ne samo v več kakor stotih resničnih jezikih, ampak tudi v nekaj izmišljenih. Poleg hekerščine (www.google.com/intl/xx-hacker/) in klingonščine (www.google.com/intl/xx-klingon/) je na seznamu še elmerfudščina (www.google.com/intl/xx-elmer/), ali kakor bi pač rekli govorici lovca z govorno napako, ki v risankah neuspešno preganja zajčka Bugsa, kuharska švedščina (www.google.com/intl/xx-bork/), če se še spomnite kuharja Borka iz Muppet Showa, in otroški skrivni jezik "prašičja latinščina" (www.google.com/intl/xx-piglatin/).
Google za ljubitelje klingonščine.
elgooG
K izmišljenim jezikom bi lahko šteli tudi zrcalni Google. Ko so leta 2002 za nekaj časa na Kitajskem prepovedali Google, so raziskovalci harvardske pravne fakultete brž naredili elgooG (www.alltooflat.com/geeky/elgoog/), zrcalno podobo Googla. Kitajske cenzorske programe je to seveda zmedlo, saj v elgoogu niso prepoznali Googla, potem pa so tako ali tako kmalu ugotovili, da vse skupaj nima smisla in so dostop do najbolj priljubljenega iskalnika spet sprostili.
Izmišljeni jeziki seveda niso edini zabavni del Googla. Na naslovu www.google.com/intl/en/Easter/feature_easter.html boste na primer našli igrico z velikonočnim zajcem in pirhi. K pirhom, kot pravimo takšnim zabavnim dodatkom (ker je ponekod običaj, da jih za veliko noč skrijejo in jih morajo otroci iskati), lahko štejemo tudi odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem. V Google vpišite answer to life, the universe and everything in izvedeli boste, da je to natanko 42. Če ne veste, da je tako izračunal največji računalnik v vesolju, Globoka misel, si na drugem mestu med zadetki poglejte še razlago iz Wikipedie.
Da lahko Googlovo izhodiščno stran oblikujete po svojem okusu, smo že omenili, morda pa ne veste, da so pripravili tudi takšne za ljubitelje Microsofta (www.google.com/microsoft), Macov (www.google.com/mac), Linuxa (www.google.com/linux), BSD-ja (www.google.com/bsd) in za ameriške domoljube (www.google.com/unclesam).
V Googlu se skriva tudi enostavna igrica.
Googlov golobnjak
www.google.com/technology/pigeonrank.html
1. aprila 2002 so pri Googlu končno razkrili skrivnost delovanja njihovega iskalnika. Na podlagi revolucionarnih odkritij utemeljitelja behaviorizma, ameriškega psihologa Skinnerja, sta ustanovitelja Googla ugotovila, da lahko za iskanje in razvrščanje zadetkov uporabita cenene skupine dobro dresiranih golobov (pidgeon cluster ali PC), ki s kljuvanjem posebne tipke označijo spletne strani, na katerih zagledajo ključno besedo. Ker so golobi poceni, hitri in zanesljivi, lahko z njimi pregledujejo splet hitreje kakor na kakšen drug način, podrobnosti pa si preberite na zgornjem naslovu.
GoogleFight in druge igre
Vas zanima, ali bi zmagal Superman ali Batman? Ali je boljši eurokrem ali viki krema? Odgovore na ti in vsa druga podobna vprašanja lahko najdemo z Googlom, najenostavneje na spletni strani GoogleFight (www.googlefight.com), kjer enostavno vpišemo oba dvobojevalca in si ogledamo izid, temelječ na številu zadetkov. Mimogrede, prepričljiva zmagovalca sta Batman in eurokrem.
Googlovi boji niso edina igra, pri kateri uporabljamo Google. Med kiberščaki je priljubljen tudi Googlewhack. Cilj igre je najti par besed, ki, vpisane v Google, dajo en sam samcat zadetek. Podrobnejša pravila (besede morajo biti resnične, ne smejo biti v narekovajih ...) najdete na naslovu www.googlewhack.com. V angleščini je take pare čedalje težje najti, v slovenščini pa prehudih težav goooglewhackerji še nimajo. Slovenski googlewhack je recimo svetleča koleraba ali plazeči orel. Vsaj dokler ta prispevek ne bo objavljen na Monitorjevi spletni strani, kajti potem bosta ta para besed dala že po dva zadetka.
Igram z Googlom je namenjena tudi spletna stran GooglePlay (japple.freeshell.org/googleplay/), na kateri boste našli še nekaj zanimivih zgledov zabavne rabe iskalnika.
Google lahko uporabimo za zabavne dvoboje.
Guglanje
Najboljši dokaz, kako Google postaja del vsakdanjega življenja, je njegov vpliv na naš jezik. "Guglanje" postaja čedalje pogostejši izraz za iskanje, pa ne samo v Združenih državah in ne samo z Googlom.
Gmail
Aprila 2004 je Google tako rekoč šokirali svet interneta, ko je pričel poskusno delovati njihov e-poštni strežnik Gmail, na katerem je imel lahko vsakdo brezplačno kar 1 GB velik e-poštni predal, pravzaprav omaro. Vsi dotedanji brezplačni ponudniki e-poštnih storitev so namreč uporabnikom ponujali le skromne, morda 10 ali 20 MB velike predalčke, za večje pa so veselo zaračunavali naročnino.
Prelepo, da bi bilo res, in na Google so se kmalu zgrnile številne kritike zaradi načina, na katerega so se lotili svoje e-poštne ponudbe. V ospredju je bilo seveda varovanje zasebnosti. Pri Googlu so namreč objavili, da e-pošta na njihovem strežniku ni tako zelo zasebna, kakor bi si to marsikdo želel. V zameno za brezplačen gigabajt boste namreč od časa do časa deležni reklamnega sporočila, in to ne kar kateregakoli, ampak skrbno izbranega. Na podlagi vsebine vaših e-sporočil bodo namreč pri Googlu ugotavljali, kaj vas zanima. Kar se seveda sliši še kar hudo.
Pri Googlu so seveda takoj hiteli zatrjevati, da bo vse skupaj narejeno tako, da bodo vaša e-sporočila brali izključno programi in jih nikoli ne bo videlo človeško oko, vsaj ne pri Googlu. Prav tako zatrjujejo, da e-naslovov ne bodo prodajali oglaševalcem in da skratka nihče ne bo mogel vedeti, kaj koga zanima in komu se prikazujejo določeni oglasi, a že to, da lahko na podlagi vsebine e-pisem ugotovijo, da nas zanimajo avtomobili, glasba ali, recimo, erotično perilo, je dovolj zaskrbljujoče. Vsaj malce zaskrbljujoča je tudi opomba v drobnem tisku, da lahko vaše e-pismo ostane na Googlovem strežniku, tudi ko ga ročno izbrišete iz svojega e-poštnega predala.
Možnosti za zlorabo je veliko, saj lahko Google brez posebnih težav poveže vaš e-poštni naslov s spletnimi stranmi, ki jih obiskujete, reklamami, ki jih klikate, in še čim. Zagotovila, da se to nikoli ne bo zgodilo, pa so v podivjanem svetu kapitalizma bolj blažev žegen kot karkoli drugega. Nekaj sušnih mesecev in pri Googlu se bodo morda tudi premislili. Če o možnosti, da jih kdo, skupaj z vso našo e-pošto, kupi, niti ne razmišljamo.
A po drugi strani je brezplačni gigabajt, oziroma celo poltretji, kajti do danes so postali še bolj radodarni, močan magnet in glede na to, da e-pošta tudi kje drugje ni nič bolj varna, pri manjših ponudnikih, ki niso tako na očeh javnosti, pravzaprav še precej manj, je bilo uporabnikov Gmaila čedalje več. Gmail sicer deluje že dobro leto, a še vedno le poskusno, kar pomeni predvsem to, da se ne morete kar enostavno prijaviti, ampak vas mora kdo povabiti. Vsak uporabnik Gmaila dobi namreč določeno število povabil, ki jih potem deli svojim prijateljem, znancem in naključnim mimoidočim.
Ker dobi trenutno vsak uporabnik 50 povabil, ni težko najti koga, ki jih ima nekaj še na zalogi. Če bi torej radi dobili e-naslov na Gmailu, poglejte, ali ima v vašem e-poštnem imeniku kdo naslov @gmail.com in ga prosite za "invite". Če ne poznate nikogar, ki bi uporabljal Gmail, pa se malce pozanimajte med znanci, če kdo pozna koga. Zanesljivo vam bo uspelo.
Gmail je, če za trenutek pozabimo na varnostno-zasebna vprašanja, zanesljiv in do uporabnika dovolj prijazen e-poštni strežnik. Uporabljamo ga lahko v njegovi spletni različici, pa tudi na bolj običajen način, s katerim od e-poštnih programov. Pri čemer lahko e-sporočila puščamo kar na Gmailovem strežniku, saj tam zlepa ne bo zmanjkalo prostora. Nekateri Gmailov strežnik izkoriščajo tudi za varovanje svojih podatkov. Besedila, slike ali karkoli pač lahko kot priponko v e-pismu pošljete sami sebi in hranite v svojem e-poštnem predalčku. Google sicer ne odgovarja za morebitno izgubo podatkov, a so tam zanesljivo varnejši kot na vašem domačem disku. Vsaj dokler se ne bojite, da bi kdo pogledal, kaj shranjujete.
V zameno za poltretji gigabajt velik poštni predal morajo uporabniki Gmaila pristati na reklame.
Google Watch
www.google-watch.org
Medtem ko večina veselo in brez posebnih pomislekov uporablja Google in je marsikdo nekaj svoje zasebnosti pripravljeni žrtvovati za gigabajtno poštno omaro pri Gmailu, druge čedalje večji Google vedno bolj skrbi. Večino teh skrbi najdemo zbranih na spletni strani Google Watch, kjer bodo sicer najbolj uživali teoretiki zarot, preberemo pa lahko tudi marsikaj poučnega o tem, kako Google vdira v našo zasebnost.
Orkut
Gmail ni edina dodatna Googlova storitev oziroma spletišče. V želji, da bi za začetek obvladali ves splet in nato še svet, so svoje lovke stegnili na skoraj vsa področja spleta. Googlov je recimo Orkut, družabno spletišče, na katerem si lahko postavite nekakšno enostavno osebno stran in se povežete v bolj ali manj razvejana družabna omrežja z drugimi uporabniki Orkuta.
Včlanjenje v Orkut nekoliko spominja na pridobivanje e-naslova pri Gmailu, saj se kar sami ne morete včlaniti, ampak vas mora nekdo, ki je že član, povabiti. Ko povabilo sprejmete, se že znajdete povezani v družabno omrežje tistega, ki vas je povabil, s svojimi vabili pa potem gradite še svoje omrežje.
Na Googlovem spletišču Orkut se tkejo družabne vezi.
Blogger
www.blogger.com
Na nekoliko drugačen način so družabni blogerji, o katerim smo pred nekaj meseci v Monitorju že podrobneje pisali, tokrat pa samo na kratko ponovimo, da je Google že nekaj časa lastnik prvega in največjega blogerskega središča.
Picasa
picasa.google.com
Pri Googlu so kupili tudi Picaso, program za urejanje fotografij in sploh vseh digitalnih slik, in ga brezplačno ponudili vsem, ki bi ga radi uporabljali. A tudi tu ne gre za posebno človekoljubje. Pri Googlu se dobro zavedajo, da je digitalna fotografija čedalje bolj priljubljena, še posebno, odkar je fotoaparat vgrajen že v vsak malce boljši prenosni telefon. Na računalniku imamo zato čedalje več fotografij, ki jih je treba pregledno urediti, zaslužek pa se skriva v dodatni ponudbi, zlasti pri tiskanju fotografij.
Ker smo o Picasi v Monitorju nedavno že podrobneje pisali, bomo tokrat omenili samo še zanimiv neobjavljen trik. Ko ste z miško nad sličico fotografije, kliknite skupaj CTRL in ALT in dokler boste tipki držali pritisnjeni, bo fotografija raztegnjena čez ves zaslon. Zelo priročno, če si želite samo na hitro ogledati to ali ono fotografijo.
Picasa je za rabo enostaven, a dovolj zmogljiv program za urejanje in obdelavo fotografij.
Googlovi spominki
www.googlestore.com
Največjim navdušencem je namenjena Googlova trgovina s spominki. V njej lahko kupite najrazličnejše izdelke, okrašene z Googlovim logotipom. Na primer Googlovo brisačo, skodelico, budilko, lavno lučko, svetlečo značko, magnetno sestavljanko ...
Postopek iskanja po nosilcih informacij
Če v Google vtipkamo 20040122811, iskalnik ugotovi, da je to verjetno številka ameriškega patenta in na prvem mestu zagledamo povezavo do patenta, ki so ga 24. junija lani podelili Larryju Pageu za postopek iskanja po nosilcih informacij (Method for searching media). Bistvo patenta je povezava med lastnikom informacij, uporabnikom in Googlom kot posrednikom med obema, ki bi omogočila, da bi lastnik informacij vedel, da nekdo njegovo informacijo uporablja in na tak ali drugačen način s tem tudi kaj zaslužil. Zaslužil bi lahko neposredno, s tem, da bi moral uporabnik plačati za ogled informacij, ali posredno z oglasi, ki bi se prikazovali med pregledovanjem informacij. Oglasi bi bili seveda posebej izbrani glede na informacijo oziroma njenega lastnika in uporabnika.
Na ta način si pri Googlu obetajo privabiti zlasti vse tiste lastnike najrazličnejših vsebin, od knjižnih založb do filmskih studiev, ki še niso dostopne v spletu, pa tudi vse tiste lastnike spletnih vsebin, ki niso brezplačno dostopne in jih zato velikokrat z iskalnikom sploh ne dosežemo.
Končni cilj Googla, oziroma njegovih ustanoviteljev, je več kot očiten. Postali bi radi univerzalni iskalnik česarkoli, nekakšen štoparski vodnik po galaksiji, v katerem bi lahko našli vse in vsakogar, ne glede na vrsto podatka in kraja, kjer je shranjen. Seveda ne vse tudi brezplačno. Google bi tako postal največji svetovni trgovec z informacijami, posredno pa tudi z dobrinami. Ali z drugimi besedami povedano, daleč največje in najbogatejše podjetje na svetu, v primerjavi s katerim bo današnji Microsoft videti kot majhno garažno podjetje. Že imate kakšno njihovo delnico?