Fortnite. Prekletstvo letošnjih spričeval

V vsaki generaciji otroci najdejo način, kako psihološko mrcvariti starše. Saj veste, svetloba, ki pozno v noč pronica izza vrat mulčeve sobe, roditeljem povzroča posebne skrbi. Kaj neki počne pozno v noč? Tik pred drugo svetovno vojno je začelo grbančiti čela branje stripov. Pa poslušanje jazza in rokenrola. Kmalu bo pol stoletja, kar so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v naše domove vdrli računalniki. S tem so domačo zabavo zavzele tudi najrazličnejše igre. Sprva benigno preskakovanje sodov in razbijanje zidov, postopoma pa vedno bolj realistične.

In zdaj je tu Fortnite. Za tiste, ki vas na področju digitalne zabave prehitevajo kače, gre za večigralsko igro, v zadnje čase vročem žanru Battle royale, ki je postala vsesplošna uspešnica. Doslej si jo je namreč namestilo že več kot 60 milijonov igralcev. So trenutki, ko na strežnikih drug drugemu hkrati streže po življenju kar tri milijone igralcev. Starši so zaskrbljeni, psihologi modrujejo.

Najprej, ves ta nenadni medijski direndaj ima kanček podlage v tem, da so bile igre vedno nekakšno trinajsto prase, ko gre za medije. Donedavna. Čeprav gre za precej staro vrsto zabave, ki povsem konkurira knjigam, filmom in serijam, po zaslužkih pa jih tudi že presega, se jih resni mediji niso dotikali niti s petmetrsko palico. V igrah z glasom in stasom nastopi, denimo, Kevin Spacey. Ta je, vemo, medtem globoko zabredel in vsi smo izvedeli, kako so ga pometali iz filmov in serij. Da pa ga je iz superzaslužkarske franšize Call of Duty zabrisal Acivision in ga zamenjal z na novo nasnetim Tomom Hanksom, pa priznajte, niste brali skoraj nikjer.

Kaj je torej razlog, da je Fortnite postal tema dneva? Med mladimi, pa tudi med pretežno začudenimi starejšimi? Končno tudi v medijih, saj tudi domači že vneto pišejo o pojavu. Novinarska blokada je torej prebita. Za to je bil sicer zaslužen že Pokemon Go, in sicer zato, ker je bil prvi dober izdelek prirejene resničnosti in zato grozno kul, pa so si ga brž namestili in preizkusili vsi.

Ključno pa je, da je Fortnite zelo zvito zasnovan kos komercialne zabave. Pritaknjene so vse sestavine, ki so jih v letih izkušenj nabrali razvijalci pri Epic Games. Znani so po naslovih, kot so Unreal, Gears of war, še najbolj pa po svojem grafičnem pogonu Unreal Engine, ki poganja še številne druge igre in jim prinaša stalen pritok denarja. Prvi razlog, da je Fortnite uspešnica, tiči ravno v tem, da je brezplačen, ker si uveljavljeni založnik to lahko privošči. Nekaj denarja sicer prinesejo oglasi, pa dodatki in olepšave, ki si jih lahko omislimo, a njihov največji konkurent, PlayerUnknown's Battlegrounds oz. PUBG, vam za igranje zaračuna 30 evrov (vsaj na PCju).

V igrah z glasom in stasom nastopi, denimo, Kevin Spacey. Ta je, vemo, medtem globoko zabredel in vsi smo izvedeli, kako so ga pometali iz filmov in serij. Da pa ga je iz superzaslužkarske franšize Call of Duty zabrisal Acivision in ga zamenjal z na novo nasnetim Tomom Hanksom, pa priznajte, niste brali skoraj nikjer.

Zgodba se je namreč začela lani, s PUBG, ki je uspešno vpeljal koncept Battle Royale in začel podirati rekorde. Za tiste, ki še ne veste: gre pravzaprav za nekoliko izbrušen način igranja, kot je deathmatch oz. Last man standing, ki ju poznamo že dolgo. Skupina ljudi se spoprime na omejenem ozemlju, srž vsega pa je ostati živ zadnji. Ključno je, da se igralni prostor med igro ves čas oža in tako sili igralce k aktivnemu igranju, namesto kampiranju, kot se v žargonu reče strahopetnemu skrivanju po grmovju. Partija traja v povprečju manj kot pol ure, kar je naslednji razlog za uspeh: če je igra ravno prav dolga, se pokaže tisti znani sindrom: samo še eno, potem pa reeeees na delo/učenje.

Pri PUBG Corporation so zato vsiljivim posnemovalcem na začetku zagrozili s sodiščem. A se pri Epic niso dali motiti. Ugibam, a najbrž zato, ker sta podjetji obenem v razmerju stranke in principala. PUBG namreč teče na Unreal Engine. Pa tudi sicer je med igrama kar nekaj razlik; PUBG je skoraj realistična vojaščina, pri kateri šteje tudi kanček strateškega razmišljanja. Liki so docela človeški in na zaslonu teče kri. Fortnite je bolj risankast, liki pa med bliskovitim nažiganjem in sekljanjem nasprotnikov igrivo poplesujejo in sprožajo vidne učinke. Njihove zmagoslavne geste pa zdaj na igriščih po svetu posnemajo vrhunski športniki. Fortnite je nekakšen Super Mario med tretjeosebnimi streljankami. Zato pa ga v smislu prikazanega gorja mirno izenačimo s kakim Tomom in Jerryjem. To starši nekoliko lažje prenesejo, če ugledajo na otrokovem zaslonu.

Vse našteto je povzročijo, da igro trenutno nažiga staro in mlado. Kot že Pokemone, tako fantje kot dekleta. In to je še poslednji razlog za evforijo. Punce so v našem digitalnem razvoju vedno poskrbele za mini revolucije. Tako na oko se je zanimanje za bolj tehnično obarvani del sveta prvič povečalo, ko so odrasli prvi milenijci. Torej na prelomu tisočletja. To je bil čas, ko so poznavanje sci-fi filmov in branje Tolkiena za kul vzela tudi dekleta. Na kakem Lanpartiju so znale zasesti spodoben del dvorane. Računalniki in druge naprave so zato postajali vedno bolj trendi in vedno bolj jih je začel prodajati dizajn. Zadnja leta se naprave dobile prostor v t. i. lifestyle medijih. No, kot rečeno, s Pokemoni in Fortnitom so nogo med podboje vrat množičnih medijev končno zabile tudi igre.

Pa zaskrbljeni starši in psihologi? Če pogledamo, otroci smo se od nekdaj streljali. Če so nam plastično orožje slučajno odvzeli, smo ga nadomestili s prvo odtrgano vejo. Če bi nam odvzeli še to, bi si pištolo – kakopak, še boljšo, bionično – naredili kar iz palca in kazalca. Končno, če boste otroka odpeljali na kako bolj vročo nogometno tekmo, bo mali, in to v živo, doživel lepo merico precej bolj zaresnega nasilja. Problem je torej do pike enak kot pri vseh kul stvareh. Vedeti, kdaj in koliko je dovolj. Korenček je zdrav, a če ga pohrustate celo samokolnico, se zagotovo ne bo dobro izteklo.