Fotografija kot življenjska priložnost

Spletnih strani, na katerih lahko prodajamo svoje fotografije (iStock, Shutterstock ...), se je v zadnjih nekaj letih nabralo kar nekaj. Zelo so priljubljene tudi pri nas, tako pri medijih oziroma naročnikih fotografij kot med fotografi. O fotografiranju za te strani smo se pogovarjali s fotografom samoukom Samom Pflaumom.

Si se s fotografijo profesionalno ukvarjal že prej?

Fotografiram že približno dvajset let, a za denar šele dve leti. Tu in tam sem fotografiral razne dogodke, poroke in podobno, a nikoli za tak denar, kot ga danes dobim iz fotografije. Tisto je bilo občasno, po naročilu, koncept "stock" fotografije pa je popolnoma drugačen. Fotografiraš nekaj, za kar nimaš naročila, delaš to, kar bo nekdo potreboval jutri, namesto tistega, kar je potreboval včeraj.

Kako ste pravzaprav začeli?

Fotografirati sem začel seveda na film, fotografije sem tudi sam razvijal. Sčasoma sem prišel do DSLR fotografije, pred dobrim letom pa sem ugotovil, da je mogoče s tem tudi zaslužiti. Torej mi fotografija ni več samo konjiček. Kamorkoli grem, fotografiram. Seveda zase, za prodajo pa je popolnoma drug koncept, in to dvoje med seboj ločim. Fotografije, vzete za zabavo, ne bodo prišle na prodajne spletne strani. Pozabiš lahko na to, da boš doma fotografiral psa. Sem pa bolj pozoren, oziroma več razmišljam o fotografiji; recimo, ko s kolegi sedimo pri kavi, ves čas gledamo, kaj bi lahko fotografirali in dali na iStock.

O takih spletnih straneh med nepoznavalci marsikdaj velja prepričanje, da gre za hitro zaslužen denar. Je v tem kaj resnice?

Ne, nikakor. Tako kot povsod tudi tu velja, da je zaslužek povezan s tem, koliko truda vložiš. Hkrati pa tudi ne smeš zaspati, torej tudi če že imaš naloženih veliko fotografij in si visoko na seznamih priljubljenih fotografov, moraš še vedno ostati aktiven. Poznam kar nekaj ljudi, ki so začeli, a hitro uvideli, da ni tako preprosto. Nakupili so si opremo, na prodajne strani naložili kar nekaj fotografij, pa potem nobena ni bila sprejeta. Enostavno so bile tehnično preslabe ali premalo zanimive, zato so zadevo po nekaj mesecih opustili. Na vseh teh spletnih straneh so namreč nekakšni sprejemni izpiti. Opraviti ta izpit, je kar "znanost". Začne se pri testu, kjer moraš rešiti okoli trideset vprašanj, recimo, kaj je narobe z neko določeno fotografijo, kaj pomeni to ali ono. Praktično znanje, torej. Pri prijavi pa moraš priložiti tudi nekaj svojih fotografij, ki jih ocenijo - te morajo biti tehnično popolne. Sam sem začel na Shutterstocku, kjer so mi fotografije prvič zavrnili. Nič čudnega, saj sem jim poslal take, za katere me je danes prav sram, da sem jih sploh naredil. Sproti nekako dojemaš, kaj je dobro in kaj ne.

Standard je torej izredno visok, a najbrž je bil na začetku nižji?

Seveda, če si bil med prvimi, je bilo bistveno laže kakor zdaj, ko je gor že toliko fotografij in so standardi toliko višji. Fotografij, ki so bile naložene okoli leta 2005, danes noben inšpektor ne bi sprejel. Lahko imaš super fotografijo, a ti bo njihov inšpektor našel 35 napak - od svetlobe, do šuma, slabo upoštevanega pravila tretjin ... Veliko je dejavnikov, zaradi katerih je mogoče fotografijo zavrniti. Danes je standard tako visok, da samo z nadpovprečno fotografijo sploh ne prideš zraven, kaj šele, da bi jo prodal. Je veliko dela. Ravno zadnjič sem na nekem fotografiranju posnel skupaj okoli 400 fotografij, od tega sem jih naložil le pet. Pri vsaki je treba upoštevati še kake pol ure obdelave v računalniku, vse mora biti brezhibno. Zavrnejo te že zaradi enega mozolja - dobesedno. Te obdelave je danes veliko, nobena fotografija ni neposredno iz fotoaparata, to lahko kar pozabiš. Vse gre čez resno obdelavo v Photoshopu. Seveda mora biti vse v mejah, če boš iz slabe fotografije poskušal narediti dobro, bo tudi to odpadlo.

Kaj pa umetniške fotografije?

Lahko jih nalagaš, a v praksi se te stvari ne kupujejo. Kolega, ki je na iStockovih seznamih zelo visoko, posname veliko umetniških fotografij in ima zelo veliko število ogledov - proda pa praktično ničesar. Je že bolje fotografirati kakšne tablete, stresene na krožnik, ali pa kako jabolko.

In kaj se ta hip najbolje prodaja?

Trenutno je zelo priljubljen in zaželen iPad na belem ozadju. Sicer pa se dobro prodajajo oziroma so zelo iskane fotografije ljudi - poslovneži na sestanku, med rokovanjem, predavanje v učilnici ipd.

Pri tem najameš modele?

Delamo pravzaprav v skupini. Najprej se dogovorimo med seboj, nato najamemo modele. Tu ne delamo z agencijami, temveč osebno, imamo že kar nekaj stikov. Seveda morajo ti podpisati izjavo, da dovolijo uporabo teh fotografij, vsakega je treba tudi plačati. Tu gre za določeno tveganje, saj imaš neki koncept in neke zamisli, a ne veš, ali bodo uspešni. Enostavno ne veš, ali bo fotografije kdo tudi v resnici kupil. Iz prakse lahko povem, da se najbolj prodajajo ravno tiste fotografije, za katere bi si mislil, da se bodo najmanj. Pri fotografijah z ljudmi je tudi zanimivo, kakšni so ljudje na fotografiji. Recimo, če imaš bledolično žensko, bo zanimiva za azijski trg. Če imaš nekoga iz Azije, bo zanimiv za evropski ali pa ameriški trg.

Praviš, da delate v skupini, si razdelite zaslužek?

Vsak fotografira svoje. Sam se s tem ukvarjam še najmanj časa, približno leto dni, se pa dobro razumemo in si med seboj pomagamo. Enostavno so stroški bistveno nižji, pa tudi sicer ni ravno enostavno sam fotografirati. Potrebuješ kakega pomočnika, da ti pomaga. Vsak pa naredi svoje fotografije, jih obdela in naloži na spletne strani.

Koliko pa je tu zaslužka?

Povsem odvisno, kako resno se tega lotiš in koliko dela si pripravljen vložiti. Poznam ljudi, ki zelo lepo živijo samo od tega.

Tudi v Sloveniji?

Tudi. Če se aktiven, se ti načeloma prodaja samo povečuje. Nekateri so začeli z 10 dolarji na mesec, zdaj pa zaslužijo že po 10.000 dolarjev na mesec in se jim prodaja še naprej veča. Počasi si večaš zbirko fotografij, s tem pa tudi zaslužek. Je pa omejeno, koliko lahko nalagaš, na teden nekje od 15 pa do največ 150 fotografij, odvisno od strani in od ocene, ki jo imaš. Fotografij ne moreš kar pošiljati v nedogled, omejen si namreč z razmerjem sprejetih fotografij. Če torej pošlješ 100 fotografij in ti jih 90 zavrnejo, imaš razmerje le 10 % in boš padel v zelo nizek razred. Dokler ne izboljšaš tega razmerja, boš lahko naložil le dve fotografiji na teden.

Še kaj vpliva na ta razred?

Seveda, teh dejavnikov je kar nekaj, tudi to, koliko dejansko prodaš. So pa algoritmi, ki določajo, kam na seznam padeš, zelo skrivni, nikogar ne poznam, ki bi natanko vedel, kako delujejo. Vsi bi seveda radi bili na prvi strani med zadetki, nihče pa ne ve natančno, kako priti tja. Poznam tudi nekaj ljudi, ki so zaposleni pri teh spletnih straneh, a ne vedo (ali pa ne smejo povedati), kako se posamezne fotografije ocenjujejo oziroma razvrščajo. Vsak stremi k temu, da bi prišel med prvih tisoč fotografov. Stranke namreč gredo čez prvih nekaj strani, ne ljubi se jim brskati do sedemdesete strani.

Z razredom se torej prej znajdeš na straneh z zadetki, če prav razumem?

Da, poleg tega se ti dviga tudi delež, ki ga zaslužiš od posamezne fotografije. Ta je v začetku okoli 30 % (odvisno seveda od agencije), sčasoma pa se lahko poveča tam do 60 %, v določenih primerih še bolj.

Kakšen pa je začetni vložek? Je dovolj, če imamo fotoaparat DSLR in kak boljši fiksni objektiv?

Začetni vložek je nekje med 7000 in 10.000 evrov.

Ali ni to nekam veliko?

Največji strošek so luči, brez katerih res ne gre. Tudi če fotografiraš nekaj povsem preprostega, potrebuješ luči za nekaj tisoč evrov. Doma imam studio s petimi lučmi, veliko pa je seveda tudi optike. Z navadnim objektivom ti bodo fotografije zavrnili, ker ostrina enostavno ne ustreza standardom. Potrebuješ takega, ki stane tisoč evrov in več. Fotoaparat velja, recimo, dva tisoč evrov, že sama miza lahko stane 500 evrov in več.

Pa kdo uporablja tudi aparate srednjega formata?

Redko, sicer se najdejo taki, ki imajo za studijsko uporabo Hasselblad ali pa PhaseOne, a ti so uporabni praktično res le za studio. Toda ti aparati so še bistveno dražji, stanejo 30.000 evrov in več.

Spremljaš približno, kaj se prodaja, kakšne so ločljivosti, od kod so kupci tvojih fotografij?

Za ločljivosti niti ne veš, kaj je stranka kupila, saj jih ima veliko račune, kjer imajo možnost "potegniti dol" določeno število fotografij na mesec. Se pa najbolj prodajajo fotografije za medije, za tisk. Za članke se najbolje prodajajo fotografije srednje velikosti. Manjše so za internet, za kakšen blog. A kot rečeno, največ se prodajajo srednje velike, recimo 1280 × 1024 pik, kar gre za tisk. Pri Shutterstocku sicer vidiš, iz katere države je kupec, na drugih pa ne, ne veš, kam gre fotografija. Poznam le število prodaj na mesec. Enako velja za končnega kupca, torej večinoma niti ne ve, od kod izvira fotografija. Kot fotograf si sicer lahko prijavljen z imenom, lahko pa imaš tudi le uporabniško ime. Agencije to sicer vedo, mi pa ne.

Na katerih straneh objavljaš?

iStock, Shutterstock, Dreamstime, Fotolia, Big Stock in 123 Royalty Free.

Pa lahko daš isto fotografijo na vse?

Dokler nisi ekskluzivni fotograf ene, lahko, seveda. Kot ekskluzivni fotograf pa podpišeš pogodbo in lahko fotografije prodajaš le prek te agencije. Vprašanje, kaj je bolje, torej delati le z eno agencijo in več zaslužiti pri tej ali pa delati pri več agencijah in vsega skupaj več prodati. Najbolj prodajan fotograf v našem poslu je pri vseh agencijah, ima 3 ali 4 studie po svetu, dela pa vse na prej omenjenem srednjem formatu. Proda več kot dva milijona fotografij na leto.

Za konec še to, bi menjal redno službo za fotografiranje za stock strani?

Trenutno fotografiranja ne vidim kot zamenjave za službo. Delam pa z ljudmi, ki so to storili. Osemurni delovnik so spremenili v ustvarjalen dan, ki ne zahteva jutranjega vstajanja, čakanja na konec tedna, 15. v mesecu za plačo, čakanja na dopust ... Za povrh delajo prav to, v čemer uživajo, in takrat, ko jim ustreza. Morda se bom čez leta tudi sam podal v to, zaenkrat pa ne. Pustimo se presenetiti ...