Fotografije... Kam bi del...

Internet spreminja svet v globalno vas, medijem ni mogoče več verjeti, tehnološko nadarjeni posamezniki "mikročipirajo" naivne slehernike ... No ja, z obrabljenim populističnim izrazoslovjem in kovanjem teorij zarot raje ne bomo pretiravali. Dejstvo pa je, da se navade spreminjajo. Tudi zaradi uporabe novih tehnologij. In fotografiranje ni izjema.

Res je lepo, ko ob pritisku na sprožilec ne premlevaš več, koliko fotografij še lahko napraviš na ta film, koliko te bo stalo razvijanje, ali bo slika sploh dobra in ali nisi napravil že preveč podobnih. A tudi nadebudno pritiskanje na sprožilec ima slabosti. Kopico fotografij, ki zasedajo vse več prostora na disku in ki pogosto utonejo v pozabo, saj so delno spravljene na zgoščenkah, delno na enem disku, nekaj na drugem, kartice še niso spraznjene ... In kje so že tiste s predlanskega sankanja?

Kam torej s fotografijami? Možnosti je veliko, vsaka ima svoje prednosti in slabosti.

Pomnilniške kartice

Začnimo z najbolj neprimerno, a žal še preveč zastopano možnostjo - shranjevanjem na pomnilniške kartice. Digitalni fotoaparat ima danes že praktično vsak. Tudi tisti, ki ni vešč rabe računalnika ali ga celo nima. Fotografije z najbolj razširjenih kartic SD res znajo prikazovati že predvajalniki DVD in celo novejši televizijski sprejemniki, a namen kartic ostaja še vedno začasna hramba posnetkov, ki jih nato pretočimo v računalnik ali pa jih izročimo foto studiem, ki nam fotografije izdelajo.

Pomnilniške kartice so kljub vedno nižjim cenam in vedno višjim zmogljivostim namenjene le začasni hrambi fotografij.

Izdelava v foto studiih

Če sodite v skupino priložnostnih fotografov in ste bili popolnoma zadovoljni s klasičnimi "trotl ziher" fotoaparati, digitalci pa so za vas pač nujno zlo sodobnega časa, je izdelava fotografij v foto studiih najboljša izbira. Pomnilniško kartico prinesete s seboj in s prodajalcem oz. fotografom za računalnikom izbereta fotografije, ki jih želite izdelati (oz. "razviti", čeprav danes to ni več pravi izraz) na foto papir. Ta izbor lahko sicer opravite tudi sami, kar na fotoaparatu, če slike, ki jih ne želite, prej zbrišete.

A verjetno je med bralci Monitorja malo takih, ki bi uporabljali zgoraj omenjene možnosti, fotografije pa bi kljub temu želeli imeti v otipljivi obliki. Obstojnost kakovostnega tiska vendarle presega 50 let in klasično dojemanje fotografij je še vedno globoko zasidrano v našo podzavest. Cena pa tudi ne bi smela biti prevelika ovira, če vam pregledovanje klasičnih foto albumov kaj pomeni. In morda boste svoje fotografije nekaterim, predvsem starejšim generacijam, laže pokazali.

Večina ponudnikov omogoča naročilo prek spleta in celo pošiljanje izdelanih fotografij po pošti, še vedno pa je tudi možnost osebnega obiska z optičnim nosilcem, ključkom USB ali pomnilniško kartico. Velja pa omeniti, da mnogi na spletna naročila ponujajo popuste. Fotografije pošljete s posebnim programom, ki je dosegljiv na strani foto studia. Vanj uvozite fotografije, izberete format in želeno količino, morda še malce uredite, in program vam pred pošiljanjem naročila le še sporoči končno ceno. Tudi v Monitorju smo že opravili test ponudnikov izdelave fotografij prek spleta, primerjavo kakovosti in cen.

Nahrbtnik za 200 milijonov pik

Okorni, a že uporabni Kodak DCS-100 je začel dobo digitalne fotografije."

Res je neverjetno, kako v računalniškem svetu čas hitro beži. Prvi digitalni fotoaparati so se pojavili v začetku devetdesetih let in so danes že pravi muzejski primerki. Do prve resne sinergije med fotografi in računalnikarji je prišlo s Kodakovim izdelkom DCS-100, ki je uporabljal Nikonovo telo fotoaparata, sam pa je predstavljal nadomestek filma in posebno enoto za hrambo fotografij, ki je morala biti priključena na fotoaparat. Tipalo je zajemalo sliko z ločljivostjo 1,3 milijona pik, 200 MB disk, vgrajen v zunanjo enoto, pa je shranil do 600 slik, če je bila vanj vgrajena enota za stiskanje JPEG. Seveda pri Kodaku niso računali, da se bo DCS-100 množično polagal pod novoletne jelke, saj za to ni bil primeren niti zaradi zapletenosti niti udobnosti uporabe, kaj šele zaradi cene 13.000 dolarjev. Je pa pokazal, da se tehnologija razvija v pravo smer.

Domači tehnološki navdušenci pa kljub temu niso ostali prikrajšani, saj se je na trgu obenem pojavila napravica, ki ni prav dosti spominjala na fotoaparat. Imenovala se je "Dycam Model 1", črno-bele slike ločljivosti 320 × 240 pik pa je shranjevala na vgrajen pomnilnik. 8-bitna "barvna" globina, prostora za 16 slik, vgrajena bliskavica in fiksni objektiv brez ostrenja za 1000 dolarjev? A na enega prvih mejnikov uporabnosti je bilo treba počakati vsaj še štiri leta. Casio QV-10 je bil prvi digitalec, ki je vseboval vgrajeni zaslonček LCD, ki je postal najbolj prepoznavna lastnost novih potrošniških fotografskih igračk.

Izdelava kar doma

Cena posamezne fotografije, če jo natisnemo doma, je sicer višja kot v fotostudiih in tudi ustrezno kakovost je težko doseči, saj preprosti brizgalni tiskalniki ne reproducirajo barvno pravilnih slik. Z izbiro boljšega papirja pa lahko z nekaj kompromisi kljub temu dosežemo zadovoljiv rezultat. Ne smemo pa pozabiti, da je trajnost "razvitih" fotografij večinoma daljša kot trajnost doma natisnjenih. Še posebej, če nimamo specializiranega foto tiskalnika višjega cenovnega razreda.

Na trgu so dosegljive namenske rešitve v obliki manjših sublimacijskih foto tiskalnikov, ki zmorejo natisniti fotografije do velikosti 10 × 20 cm. Papir lahko kupimo kar v kompletu s kartušo, uporabo pa olajšajo pogosto že kar vgrajeni bralniki pomnilniških kartic. In tudi cene niso pretirane, saj si lahko tak tiskalnik omislimo za nekaj več kot 100 evrov, posamezna fotografija pa nas stane približno 33 centov. Izdelovalci si upajo trditi, da je obstojnost natisnjenih fotografij s sublimacijskim tiskalnikom kar sto let. A to smo v Monitorju že zelo dobro ovrgli, saj so naše fotografije na soncu zbledele že v dobrem letu.

Domača izdelava razmeroma kakovostnih fotografij postaja vedno bolj dostopna, a je še vedno občutno dražja od izdelave v foto studiih.

Računalniški diski

Vsak disk postane premajhen. Vedno. In zato so na voljo vedno večji. Vendar pa je primanjkljaj prostora pogosteje posledica neurejenosti in kopičenja nepotrebnih datotek, kot pa dejanska potreba po prostoru.

Diski so praktični, saj zaradi velikih zmogljivosti omogočajo hrambo vseh fotografij na enem mestu. Omogočajo tudi naknadno urejanje, preimenovanje in označevanje, o katerem si lahko kaj več preberete v okvirčku. Udobno in učinkovito je tudi iskanje po ključnih besedah ali imenu datotek.

A to, da so vse fotografije na eni pomnilniški enoti, ni vedno najboljša izbira. Vsaka palica ima dva konca, diski pa pogosto žal le enega. In zato toliko bolj resnega in nepredvidljivega. Ob okvari namreč lahko gredo vse naše stvaritve in digitalni spomini rakom žvižgat. Če se vam to še ni zgodilo, ne čakajte, da se vam bo, temveč bodite raje pripravljeni. Možnosti je več. Uporabljajte še en, po možnosti zunanji disk in na njem hranite varnostne kopije ali pa kar neposredne kopije fotografij (in tudi drugih pomembnih podatkov, se razume), kakšno od varnostnih konfiguracij RAID, ali pa hranite fotografije še v spletnih strežnikih ali na optičnih nosilcih. Nobena od teh možnosti ne bi smela predstavljati prevelikega finančnega zalogaja. Še posebno ne, če vložek primerjate z neprecenljivostjo izgubljenih fotografij.

Svetlobna tipala vedno večjih ločljivosti terjajo davek tudi pri velikosti fotografij na pomnilniških nosilcih.

Kaj se sme in kaj ne

Z možnostjo spletnih objav se poraja dvom o tem, katere fotografije smemo objavljati in katere nam lahko povzročijo težave. V slovenski pravni praksi naj bi veljalo, da fotografije ljudi na javnih mestih, kjer se ne pričakuje zasebnosti, lahko uporabimo v namene objave, če nam fotografirani tega ni izrecno prepovedal. Torej fotografijo lahko objavimo v medijih, ne smemo pa je uporabiti v komercialne namene (npr. v oglaševanju). Znan je primer, resda v Ameriki, ko se je podjetje Virgin Mobile odločilo, da v oglaševalski kampanji uporabi fotografije, objavljene na Flickru pod licenco Creative Commons, ki ob navedbi avtorja dovoljuje kakršnokoli uporabo avtorskega dela. Zataknilo pa se je pri uporabi fotografije s portretirancem. Priložnostni fotograf se z izbiro omenjene licence odpove le svojim pravicam, ne more pa tega storiti v imenu portretiranca, in ta je zato vložil tožbo proti že omenjeni multinacionalki.

Ogroženi pa niso le fotografirani, temveč tudi fotografi. Nemalo je primerov, ko se fotografija, objavljena v spletu, pojavi na kakšni drugi spletni strani, tiskanih medijih ali celo v propagandnem gradivu. Po evropskem pravnem redu za uveljavljanje avtorskih pravic zadostuje napis na fotografiji ali ob njej z imenom in priimkom avtorja. Če tega ni, pa avtorske pravice pripadajo mediju, v katerem je bilo delo najprej objavljeno. Po ameriški zakonodaji pa je treba na fotografijo dodati znak (C), ime in priimek avtorja ter leto nastanka.

Vse lepo in prav. A amaterskim fotografom bo še najlaže, če na objavljene slike v spletu dodajo podpis v obliki vodnega žiga oz. "wattermarka" in si s tem vsaj pogojno zagotovijo, da če bo slika že "sposojena", bo na njej viden vsaj avtor. Smiselnost terjatev po pravni poti pa je odvisna od posameznega primera in je pogosto, žal, neprijetna, negotova in dolgotrajna.

Kaj pa CD in DVD?

Že žepni fotoaparati zmorejo fotografije ločljivosti 8 megapik in velikosti slike se gibljejo okrog 4 MB. Ploščki CD zato s svojo zmogljivostjo pogorijo na vsej črti. Nosilci DVD se sicer odrežejo nekoliko bolje, a jih bržkone čaka podobna usoda kot že omenjene starejše brate. Pojavljajo se tudi dvomi o vzdržljivosti ploščkov, saj so občutljivi za mehanske poškodbe, zapisljivi nosilci pa še na časovno degradacijo zaradi temperaturnih sprememb in vlage. Tako bi primerno shranjene ploščke DVD priporočali bolj za hrambo varnostnih kopij kot za redno rabo. Oteženo je namreč tudi pregledovanje fotografij zaradi daljših dostopnih časov, sive lase pa povzroča tudi iskanje ustreznega ploščka, pri čemer se (bolj ali manj) ne moremo zanašati na iskalnike v programih. In ne nazadnje lahko pozabite na naknadno urejanje fotografij brez uporabe novega nosilca.

Delček slave pa ploščki doživijo s tem, da večina predvajalnikov DVD zmore prikazati tudi fotografije. Kakovost je sicer slaba, saj le najnovejši blu-rayi premorejo ločljivost, ki je višja od PAL.

Da, svoj pohod so po na videz silovitem boju med zagovorniki HD DVD in blu-ray ter zmago slednjega začeli tudi modrejši ploščki z zmogljivostmi 25 GB za enoslojne in 50 GB za dvoslojne izvedenke. To ni zanemarljivo, a cene zapisovalnih enot se gibljejo nad 200 evri, enoslojne ploščke blu-ray pa prodajajo za okrog 15 evrov. Pogled na primerjalno tabelo v tokratnem članku vam bo bržkone namignil, zakaj omenjena tehnologija še ni tako razširjena. In številni dvomljivci se sprašujejo, ali sploh kdaj bo.

In če se odločite, da boste bodisi fotografije bodisi varnostno kopijo posnetkov vendarle hranili na optičnih nosilcih, vsekakor ne varčujte in ne kupujte najcenejših ploščkov. Vsak "zapečen" izdelek pa preverite, preden ga shranite za nedoločen čas.

Optični nosilci so bili še do pred kratkim ena boljših možnosti za prenašanje in arhiviranje podatkov, danes pa jih spodrivajo ključki USB, prenosni diski in pošiljanje prek spleta.

Spletni albumi

V naši reviji smo že večkrat pisali o selitvi aplikacij v svetovni splet, ki ima še kako svetlo prihodnost. In če imate širokopasovno povezavo, postajajo spletni albumi zelo mikavna rešitev. Poleg osnovne hrambe vaših stvaritev vam omogočajo ogled in nalaganje fotografij od povsod, kjer vam je na voljo dostop do spleta (tudi npr. na potovanjih). Nekaj lastnosti, kot so dodajanje prijateljev ter komentiranje fotografij, si delijo tudi z vedno bolj priljubljenimi družabnimi omrežji in to uporabnost le še poveča.

In ko že omenjamo družabna omrežja, kot sta Facebook in Myspace, je treba omeniti, da obe podpirata nalaganje in objavljanje fotografij v nekakšnih albumih, a so te dodatno stisnjene in pomanjšane na ločljivost približno 600 × 400 pik. Zato bomo raje podrobneje opisali dve bolj "zaresni" spletni možnosti - Flickr in Google Picaso.

Družabna omrežja omogočajo foto albume, a so slike dodatno stisnjene in pomanjšane."

Kaj in kako hraniti na disku in kako objavljati v spletu

Z možnostjo neomejenega fotografiranja se nam kopiči tudi veliko nezanimivih in med seboj podobnih fotografij, zato vam predlagamo, da premorete nekaj samokritike. Ohranite le dobre posnetke in jih vestno uredite v mape. Eden od primernih načinov je, da poleg kraja nastanka ali naziva dogodka v ime mape vključite še datum. Uporabno je, če na prvo mesto uvrstite leto, na drugo mesec in na zadnje dan, nato pa navedete še ime mape. Tako bodo mape razvrščene po datumu nastanka tudi takrat, ko bo prikaz razvrščen po abecednem redu.

Zmogljivejši programi za pregledovanje fotografij, kot so ACDSee, Picasa ali Adobe Lightroom, pa vam omogočajo še dodajanje ključnih besed k posamezni fotografiji. V spletu pa se najde tudi več namenskih programov, ki se uporabljajo le za označevanje. A splača se biti pazljiv in izbrati možnost zapisovanja ključnih besed s standardom IPTC, saj jih v tem primeru vsebuje sama datoteka JPG in ne le interna programska baza. Iskanje bo zato mogoče tudi z drugimi programi. Ključne besede oz. gesla nam namreč omogočajo, da v iskalnik vpišemo, denimo, "ljubljana marija -prijatelji" in program vam bo prikazal le fotografije, na katerih je Marija in ne več vaših prijateljev, posnete pa so bile v Ljubljani. Če ste jih seveda ob urejanju na računalniku vestno označili.

Če boste fotografije objavljali v spletu, bodisi na blogu bodisi bodo dostopne veliko ljudem, je priporočljivo dodati vodni žig oz. podpis. Na voljo je množica programov, ki to storijo avtomatsko, a se med seboj precej razlikujejo in omogočajo različne modifikacije. Če pa ste kaj bolj domači s Photoshopom, se vam vsekakor splača malo preklikati možnosti paketne obdelave in ustvarjanja makrov, ki jih program omogoča.

Flickr

Spletna aplikacija Flickr je svojo pot začela leta 2004, ko je bila namenjena igranju računalniških iger prek spleta. Kasneje so avtorji dodali še klepetalnico, ki je vsebovala nekaj naprednih funkcij za izmenjevanje fotografij. Kanadsko podjetje je vzbudilo zanimanje spletnega giganta Yahoo in po prevzemu se je ponudba le še širila. Tako je Flickr zrasel v enega izmed najzmogljivejših spletnih albumov.

Če izberemo brezplačno storitev, moramo upoštevati nekaj omejitev: na mesec lahko naložimo do 100 MB fotografij (to bo morda za koga tudi že omejitev ...), ustvarimo do tri albume, v našem profilu pa je vidnih zadnjih 200 fotografij, dosegljiva ločljivost fotografij v spletu pa je 1024 pik po najdaljši stranici. Uporabno torej za priložnostno izmenjavo in predstavitev, a za hrambo, o kateri govori članek, potrebujemo nadgraditev na t. i. profesionalni račun. Če smo pripravljeni odšteti nekaj manj kot 20 evrov na leto, nam Flickr ponudi neomejeno količino prostora in shranjevanje fotografij v polni ločljivosti. Edina preostala omejitev je posamezna velikost datoteke, ki ne sme presegati 20 MB. Če se odločimo za nadgraditev osnovnega računa, so nam v polni ločljivosti dosegljive tudi poprej naložene fotografije.

Poleg hrambe in organizacije galerije z možnostjo sprejemanja komentarjev spletnih in tudi "analognih" prijateljev lahko naložene fotografije urejamo z aplikacijo Picnik, vključeno v internetni brskalnik. Mogoča so tudi naročila izdelave fotografij, vizitk, fotoknjig in še kaj bi se našlo.

Pa vendar ni vse tako popolno, kot je videti. Ob poskusu nalaganja surovih posnetkov (RAW oz. NEF) nam je Flickr ponudil le velikost 160 × 120 pik v formatu 4 : 3, čeprav je bil osnovni format stranic 3 : 2. Kaj se je zgodilo z originalom, pa žal ne vemo. Pri poskusu z datoteko TIFF je vse potekalo tako, kot je treba. A fotografija nič kaj nadstandardne ločljivosti deset megapik se razkomoti na 34 MB, to pa je preveč tudi za plačljiv račun. Celo ob uporabi algoritma za stiskanje zip znotraj datoteke TIFF je velikost fotografije okrog 16 MB, to pa je za brezplačni račun še vedno preveč. Verjamemo pa, da so to detajli, ki se tičejo majhne skupine uporabnikov, saj malo ljubiteljskih fotografov sploh fotografira v formatu RAW, kaj šele, da bi ga arhivirali.

Flickr Picnik nam omogoča preprostejše urejanje kar v oknu spletnega brskalnika.

Kaj vse še lahko storimo s fotografijo

Verjetno nam dandanes tudi zaradi upada količine izdelanih fotografij fotografski studii po vedno dostopnejših cenah ponujajo več zanimivih storitev. Fotografije lahko povečate in kaširate na trdo penasto podlago do velikosti kvadratnega metra, izdelate sestavljanke, vizitke, koledarje in še bi lahko naštevali. Vse bolj priljubljene pa postajajo fotoknjige, ki jih oblikujete s posebnimi programi. A o tem smo že podrobneje pisali.

Izdelava fotoknjig je vedno bolj priljubljena, ponujajo pa nam jih tudi spletni albumi."

Picasa

Večni tekmec Yahooja, Google, trga spletnih albumov ni prepustil naključju. Naredil je še en korak naprej in poleg spletne ponuja še brezplačno programsko aplikacijo za pregledovanje, urejanje in arhiviranje fotografij Picasa.

Praktičen program, ki ga namestimo kar prek spleta, je močno orodje. Ponuja veliko naprednejših možnosti, kot so iskanje po ključnih besedah, prevladujočih barvah in celo prepoznavanje fotografij z obrazi. Poigramo se lahko z avtomatskim generatorjem plakatov ali pa slike, ki prikazuje kupček naših fotografij. Omogoča še samodejno izdelavo albuma v obliki HTML. Vsako fotografijo lahko obdelamo s preprostim urejevalnikom, ki pa kljub temu omogoča tudi razmeroma učinkovito retuširanje, s katerim lahko zbrišemo kak odvečen mozolj. S posebnimi učinki nas program ne zasuje, tisti, ki jih ponuja, pa so več kot uporabni in všečni. Še posebej naknadna nastavitev temperature beline, ki jo fotoaparati ob umetni svetlobi pogosto zgrešijo. V kombinaciji s prijetnim in preglednim uporabniškem vmesnikom je zato zelo ugodna rešitev za neprofesionalne uporabnike.

A tisto, kar nas tokrat zanima, je objavljanje v spletu. Fotografije v album naložimo neposredno iz programa, ki nam ponuja dodajanje vodnega žiga in spremembo velikosti naloženih fotografij. Seveda pa jih lahko naložimo tudi v polni velikosti, ki nam je potem na voljo kljub brezplačnemu računu. Žal pa smo omejeni na le 1 GB prostora in to Googlu kar malo zamerimo, saj za vsak poštni predal ponuja že skoraj 8 GB, ki jih res potrebuje le malokdo. A seveda gre v tem primeru za tržno razmišljanje. Za nekaj več kot 15 evrov na leto nam t. i. shrambo nadgradijo na 10 GB, 400 GB pa vas bo stalo kar 390 evrov na leto. Sliši se veliko, saj bi vas, za primerjavo, toliko stali trije terabajtni zunanji diski na leto. In naj dodamo še, da med našim preizkusom tudi Google Picasa ni najbolje prenesla nalaganja datoteke RAW in jo je samovoljno spremenila v JPG z visokim stiskanjem.

Picasa ni le spletni album, temveč tudi zmogljiv brezplačen pregledovalnik in priložnostni urejevalnik fotografij.

Kaj torej izbrati?

Vsaka izmed opisanih možnosti ima svoje prednosti in slabosti. Fotografije boste skoraj zagotovo hranili v računalniku, če boste le imeli dovolj prostora. Za brezplačno urejanje in pregledovanje je zelo uporabna Picasa. Če ste član katerega od spletnih družabnih omrežij, je najpreprosteje fotografije deliti s prijatelji kar tam, če se vam zdijo fotografije zaradi pomanjševanja in stiskanja preveč zmaličene, pa vam preostaneta poleg mnogih drugih, a ne tako opaznih, še Flickr in Picasa. Flickr je za ugodno ceno uporaben tudi za arhiviranje fotografij, google pa je bolj praktičen za predstavitve, saj na 1 GB spravite znatno več kot 200 fotografij zadovoljive kakovosti, na kar vas sicer omejuje Flickrov brezplačni račun. A to je le naše subjektivno mnenje, ki smo si ga ustvarili med pisanjem članka. Upamo pa, da smo kaj pripomogli tudi k vaši izbiri.