Fujifilm GFX 50S

Fujifilm si je v zadnjih letih ustvaril sloves izdelovalca odličnih digitalnih fotoaparatov, ki združujejo dobra tipala z odličnim upravljanjem. S slednjim namreč merijo na uporabnike, ki pri tehnični plati fotografiranja razmišljajo o zaslonkah, času in občutljivosti, ne pa o programih za pokrajino, šport ali portrete. Kar veliko pohval pa so si zaslužili tudi po zaslugi oblikovanja, ki se močno opira na aparate preteklosti.

Tokrat preizkušeni GFX 50s predstavlja nov korak, gre za njihov prvi digitalni brezzrcalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi, ki ima tipalo srednjega formata. V Monitorju se v resne podrobnosti tipal sicer ne spuščamo, a si to tipalo kljub temu zasluži nekaj besed.

Ko govorimo o optičnih tipalih pri digitalnih fotoaparatih, jih praviloma primerjamo s t. i. 35 mm formatom, to je velikost klasičnega, 35 mm fotografskega filma. Tako velikost tipal imajo fotoaparati »full-frame«, denimo Canonova serija 5D in Nikonov pred časom preizkušeni D850.

Večina cenejših aparatov ima manjša tipala, pri DSLRjih to opišemo tudi s faktorjem povečave goriščnice. Ta je pri cenejših DSLRjih praviloma 1,5. Zaradi manjšega tipala se namreč zajame le del slike, to se v praksi izraža, kot da bi imeli daljši objektiv. Ta tipala imajo približno polovično površino tipal prej omenjenega formata »full-frame«. Pri majhnih, žepnih aparatih so tipala še občutno manjša, faktorji povečave še dosti višji, a tam se niti ne pogovarjamo več o dejanskih goriščnih razdaljah, saj vsi citirajo že preračunane številke.

Majhna tipala imajo kar nekaj prednosti, pa tudi slabosti. Prednost je nižja cena, lažja vgradnja stabilizacije slike, zaradi nižjih ločljivosti je tudi zajem slike iz tipala lahko hitrejši itd. Je pa pri manjših tipalih tudi več šuma, manj ostrine in manj natančna reprodukcija barv.

Seveda pa tipala »full-frame« niso zadnji korak, so tudi večji formati. Pravzaprav je bil v analognih časih ta 35 mm format ocenjen kot majhen (saj je omogočal za tiste čase presenetljivo prenosljive aparate), korak nad njim so bili fotoaparati srednjega formata, še večji pa aparati velikega formata. V digitalni dobi je tega res malo, obstali so še nekateri izdelovalci fotoaparatov srednjega formata, najbolj znana sta švedski Hasselblad in japonska Mamiya.

Tem se je z GFX 50S pridružil še Fujifilm. Srednji format je sicer manj strogo definiran kot manjši formati, tipalo v tem primeru meri 43,8 × 32,9 mm, njegova površina je za 68 % večja kot površina prej omenjenega Nikona D850 in Canona 5D. Zaradi tega je tudi faktor povečave goriščnice tu manjši od 1, torej postane objektiv še nekoliko širši, kot smo vajeni, oziroma kot bi velevale oznake na njem. Tipalo je sicer odlično, ponuja ločljivost dobrih 50 milijonov pik.

Ti aparati so seveda razmeroma dragi. Aparati s 35 mm tipalom stanejo približno 1000 evrov in več in segajo nekako do 7000 evrov (govorimo samo o ohišju), to pa je ravno cena ohišja GFX 50S. Če k temu dodamo še fiksni širokokotni objektiv GF 23 mm F4, bomo za komplet odšteli 9800 evrov. To je za aparat srednjega formata pravzaprav zelo ugodno. Najlažja je primerjava s tri leta starim Pentaxovim 645Z, ki se ga ta hip dobi za okoli šest tisoč evrov, ob začetku prodaje je stal okoli deset tisoč evrov. Najcenejši aparat podjetja Hasselblad (model X1D) stane približno 9000 evrov.

GFX 50S je na prvi pogled razmeroma majhen aparat, pač glede na velikost tipala in v primerjavi s starejšimi aparati srednjega formata. Primerljiv je z (recimo) Nikonovim D850, torej so preostali v zelo razumnih okvirih. Veliko k temu prispeva to, da aparat ni DSLR, torej nima sistema pentaprizme in fizičnega zaklopa. Ohišje je resda zelo kakovostno, zaradi odebeljenega ročaja na desni strani res lepo leži v roki.

Na vrhu je digitalni okular, tega lahko tudi odstranimo. Računamo, da bodo s časom predstavili tudi druge dodatke, trenutno je na voljo vmesnik, s katerim lahko okular nagibamo. Seveda ponuja tudi klasični hot-shoe vmesnik za zunanje bliskavice. Odličen zaslon je občutljiv za dotik, hkrati ponuja dve osi nagiba. Presenetljivo koristen je tudi majhen zaslon na zgornji strani, ki nam kaže osnovne podatke fotografiranja. Ker gre za zaslon z elektronskim črnilom, pa nam kaže stanje tudi takrat, ko je aparat ugasnjen (v tem primeru vidimo stanje baterije in preostali prostor na pomnilniških karticah).

Upravljanje aparata je res odlično, gre za enako filozofijo kot pri drugih aparatih te znamke. To pomeni, da ima vsak od treh parametrov (torej zaslonka, čas in občutljivost) samostojno kolesce, vsako od teh ima tudi možnost samodejnega delovanja. Sistem je po našem mnenju res dober in enostaven, smo pa tu pogrešali kolesce za splošno kompenzacijo osvetlitve – do tega pridemo s kombinacijo tipke in večfunkcijskega kolesca na zadnji strani. Po ohišju je še veliko funkcijskih tipk, večini lahko sami na meniju spremenimo namembnost.

Zelo smiselno so postavili tako reži za pomnilniške kartice (vstavimo lahko dve kartici SD, podprte so seveda tudi hitre kartice SDXC) kot režo za vstavitev baterije, saj so vse na straneh aparata. To pomeni, da lahko vse to menjavamo tudi takrat, ko imamo aparat na stativu, kjer bo sicer kar pogosto. Ti aparati se namreč precej uporabljajo v studijski in pri pokrajinski fotografiji.

Ena izmed slabosti aparata je nekoliko omejena hitrost ostrenja. Vgrajen je namreč le sistem za zaznavanje kontrasta, ne pa tudi sistem za zaznavanje razlik v fazi kot pri DSLRjih. Zaradi velikega tipala je manjša tudi globinska ostrina, obenem je količina stekla, ki se mora v objektivu pri ostrenju premakniti, nekoliko večja. Aparat tako ostri počasneje, kot smo vajeni pri večini DSLRjev – a to na splošno velja tudi za druge aparate srednjega formata. Natančnost ostrenja je dobra, ima pa aparat kar pogosto težave v slabih svetlobnih razmerah.

Aparat se spozna tudi na video, a je tu razmeroma omejen. Ponuja ločljivost do 1080/30p, hkrati manjši izrez, torej ne uporablja celotne širine tipala. Kakovost videa je solidna, primerljiva z večino DSLRjev. Na strani imamo tudi vhod za zunanji mikrofon in izhod za slušalke, a gre kljub temu za aparat, ki je namenjen predvsem fotografom.

Novi GFX 50S je še en fotoaparat, s katerim se lahko pri Fujifilmu pohvalijo. Jasno je namenjen zahtevnim fotografom, ki točno vedo, zakaj kupiti aparat tega formata. Zanj je že na voljo veliko adapterjev za uporabo objektivov tretjih izdelovalcev – najdemo tudi adapterje, s katerimi lahko uporabljamo Nikonove in Canonove objektive, sicer namenjene manjšim tipalom. To v praksi deluje predvsem z daljšimi objektivi, ki lahko pokrijejo večjo površino tipala v GFX.

Fujifilm GFX 50S

Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: Do 8256 × 6192.

Tipalo: Efektivno 51 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 43,8 × 32,9 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 0,78.

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 7000 EUR (ohišje), 9800 EUR (ohišje in objektiv GF 23 mm F4).

Za: Kakovost fotografij, odlično tipalo, kakovost izdelave, kompaktno ohišje (glede na velikost tipala).

Proti: Cena.