Fujifilm X-A7

Fujifilmov novi fotoaparat z izmenljivimi objektivi X-A7 predstavlja vstopni model.

Gre za aparat z razmeroma majhnim in kompaktnim ohišjem brez omembe vrednih izboklin. Ohišje je nevsiljivo in preprosto, gre pa za naslednika leta 2018 predstavljenega modela X-A5. Aparat meri na tiste, ki bi radi naredili prehod od fotografiranja s telefonom k nečemu zmogljivejšemu. Seveda gre tudi za soliden vstopni model v svet izmenljivih objektivov, denimo za uporabnike starejših kompaktnih fotoaparatov ali pa tudi pri menjavi sistema.

Kot že rečeno, gre za preprosto oblikovano ohišje brez posebej poudarjenega ročaja na desni strani, tam je le manjša izboklina. Aparat nima okularja, ima pa v levem vogalu pospravljeno bliskavico (to sprostimo s fizično tipko), na sredini nad objektivom pa tudi klasični vmesnik za zunanje bliskavice. Kolesce za izbiro programa je poravnano z višino samega ohišja, desno od njega sta še funkcijski kolesci za prilagajanje nastavitev – eno upravljamo s palcem, drugo s kazalcem (ta je sicer postavljen okoli prožilca). Postavitev je dokaj klasična, so pa zaradi razmeroma majhnega ohišja ta tri kolesca precej skupaj.

Drugih tipk je po ohišju razmeroma malo. Namesto tega je na zadnji strani presenetljivo velik zaslon diagonale 3,5 palca. To se morda sliši malo (vsaj v primerjavi s pametnimi telefoni), a je v svetu digitalnih fotoaparatov, kjer podjetja še vedno vztrajajo pri treh palcih, daleč nad povprečjem. Še vedno imajo sicer kar nekaj neizkoriščenega prostora, saj je okoli zaslona razmeroma veliko roba, je pa zaslon montiran na vrtljivi tečaj in, kar je pomembneje, občutljiv na dotik.

Razmeroma velik zaslon, občutljiv na dotik, je glede na malo število funkcijskih tipk zelo koristen, a vseeno bi si želeli večjo prenovo menijev in uporabniškega vmesnika. Določen korak naprej so naredili – med fotografiranjem je na zaslonu ikona, ki prikliče ikone za različne nastavitve (temperaturo beline, popravljanje osvetlitve, vstop v hitri meni). A meniji ostajajo nespremenjeni z gostim besedilom, za prehod nazaj moramo večinoma poseči po fizični tipki back. Po našem mnenju bi se morali pri vmesnikih na dotik zgledovati po proizvajalcih telefonov in staro organizacijo menijev, zasnovano okoli besedila, temeljito prenoviti.

Kljub tej kritiki smo bili z aparatom načelno zadovoljni. Verjamemo, da bo večina uporabnikov ostala pri samodejnih nastavitvah, kjer se aparat odlično odreže. A tudi zahtevnejši se enostavno držijo dobre kombinacije treh kolesc na zgornji strani, ostale nastavitve pa upravljajo prek večsmerne paličice in klasičnih menijev. Največji korak naprej v primerjavi s predhodnikom je po našem mnenju izboljšan sistem samodejnega ostrenja. Predvsem je občutno hitrejši kot prej, bolje se znajde tudi v težkih pogojih (torej pri slabši svetlobi in manjšem kontrastu). Seveda je to odvisno tudi od objektiva, a gre za opazen korak naprej.

Največji korak v primerjavi s predhodnikom je po našem mnenju izboljšan sistem samodejnega ostrenja.

Tipalo ponuja 24 milijonov pik, zato sumimo, da gre za enako kot pri predhodniku (vsaj številke na papirju to potrjujejo). H kakovosti fotografij nismo imeli pripomb. Seveda je na voljo fotografiranje v obliki RAW, kot vedno pa so tudi tu na voljo nastavitve, ki simulirajo Fujijeve analogne filme (Provia, Velvia, Astia). Zelo uporaben je prikaz oziroma primerjava dveh teh nastavitev na isti sliki, da tudi v praksi lažje vidimo, kako se različni filmi ločijo med seboj. Šuma ni preveč, vsaj tam do ISO 1600, nekje od ISO 3200 dalje pa je že opazno kar močno programsko odpravljanje šuma, ki vpliva na ostrino slike.

Korak naprej so naredili tudi pri zajemu videa. Predhodnik, torej model X-A5, je lahko zajemal video pri ločljivosti 4K, a le pri petnajstih slikah na sekundo. Novinec ponuja dejansko uporaben video 4K, saj omogoča 30 in bolj filmskih 24 slik na sekundo. Ima vhod za mikrofon (čeprav gre za manjši vhod 2,5 mm), nima pa vgrajene stabilizacije slike v ohišje (le v določenih objektivih).

Ob aparatu smo preizkusili še klasični »kit« objektiv z goriščnicami od 15 pa do 45 milimetrov (torej od dobrih 22 pa do slabih 70 milimetrov v klasičnem formatu 35 mm). Ta je razmeroma majhen, med uporabo se nekoliko iztegne iz ohišja, je pa njegovo upravljanje povsem elektronsko. Obroč, s katerim nadziramo zum, je tako le krmilnik za upravljanje z vgrajenim motorčkom. Sami bi si vseeno želeli klasični, fizični nadzor.

Novinec je sicer dobra opcija za vstop v svet zahtevnejše fotografije. Tudi cena aparata v kombinaciji z omenjenim objektivom je dovolj razumna. Fujifilm ponuja kar soliden nabor objektivov, v zadnjih letih pa se za ta sistem najde tudi vse več objektivov tretjih proizvajalcev.

Fujifilm X-A7

Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi

Ločljivost: Do 6000 × 4000.

Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,7 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 750 EUR (ohišje + objektiv XC15-45 mm OIS)

Za: Kakovost fotografij, hitrost ostrenja, velikost zaslona.

Proti: Omejeno upravljanje na dotik, elektronsko upravljanje zuma.