Fujifilm X-S10

Fujifilm je v svetu digitalne fotografije zanimiv proizvajalec, ki nekatere zadeve naredi malo po svoje. Ena takih je uporaba lastno razvitega tipala, ki uporablja drugačno razporeditev svetlobnih celic od ostalih. Gre za tipala, imenovana X-Trans, ki zaradi omenjene razporeditve ne potrebujejo nizkopasovnega filtra, s čimer ponudijo nekoliko ostrejšo sliko.

Vsaj v praksi pa je večja posebnost njihova logika pri upravljalni shemi. Pri digitalni fotografiji smo načelno vajeni funkcijskega kolesca, s katerim izbiramo način fotografije. Pri vstopnih aparatih so tam nanizani vnaprej določeni programi (šport, narava, portreti), pri zmogljivejših, namenjenih zahtevnejšim uporabnikom, pa imamo programe s prioriteto zaslonke ali časa, povsem ročni način ali t. i. »programski« način, kjer osnovne nastavitve (čas, zaslonka) prepustimo aparatu, določene (občutljivost ISO) pa sami nastavimo.

No, pri Fujiju se držijo nekoliko starejše, mogoče celo analogne logike. Tam so praviloma tri samostojna kolesca – eno za čas, drugo za občutljivost ISO in tretje za nastavitev zaslonke (to je pogosto nameščeno na objektiv). Če želimo program s prioriteto zaslonke, prva dva postavimo na položaj »A« (torej na samodejno, avtomatsko nastavitev), ročno pa prilagajamo le zaslonko. Enako, če želimo ročno popravljati le vrednost ISO – zaslonko ter čas nastavimo na »A«, občutljivost pa sami nastavljamo.

Gre za to, da smo nekateri enostavno vajeni, da pri fotografiji razmišljamo o teh treh nastavitvah. Če fotografiramo portret, bomo zaslonko odprli, kolikor pač gre, drugi dve vrednosti pa pogosto kar pustili na avtomatiki. Če fotografiramo šport, bomo zaslonko spet pustili bolj odprto, čas dovolj dolg, da se dogajanje pred objektivom dovolj zamrzne, ISO pa lahko prepustimo aparatu.

Ta opis je potreben, ker se tokrat preizkušeni X-S10 odmakne od te ustaljene formule in vpeljuje način, ki ga poznamo iz canonov, nikonov, panasonicov in ostalih. Tako je na zgornji strani ohišja kolesce, namenjeno izbiri programa, pod palcem in kazalcem pa sta funkcijski kolesci, ki se jima namembnost spreminja glede na uporabljeni program.

Tradicionalisti v svetu Fujija bomo ob tem vznemirjeni, a gre za zavestno potezo, s katero želijo pri Fujiju pridobiti več začetnih uporabnikov pa tudi uporabnike, ki so doslej uporabljali aparate drugih znamk. Kakšna shema je boljša, je seveda odločitev posameznika, vsake se pač navadimo.

Aparat je sicer zelo kakovosten, v uporabi je magnezijeva zlitina z gumijasto prevleko. Po velikosti in teži je primerljiv s cenejšimi DSLR, ohišje z baterijo tehta 465 gramov. Pri tem velja omeniti, da ponuja Fujifilm veliko majhnih in lahkih objektivov, s katerimi ostane aparat lahek in nevpadljiv. Ohišje sicer ni zaščiteno pred vremenskimi vplivi, kar v tem cenovnem razredu ni nič nenavadnega.

Poleg omenjene sheme s kolesci je po ohišju še kar nekaj funkcijskih tipk, zadaj ob palcu pa tudi večsmerna krmilna paličica. Zaslon je občutljiv na dotik, podpira tudi geste, torej drsanje v različne smeri, kjer lahko vsaki smeri nastavimo določeno funkcijo. Pogrešali smo le drsnik za spremembo programa ostrenja (enkratna izostritev, neprestana ostritev, ročno ostrenje), ki ga najdemo na večini drugih aparatov tega proizvajalca.

Po obliki spominja na tipične aparate DSLR z nekoliko odebeljenim ročajem na desni strani ter grbino, v kateri je okular, nad njim pa klasični vmesnik za zunanje bliskavice. Okular je seveda digitalen, zraven je tudi tipalo za izklop zaslona. Ko aparat približamo k očesu, pa je okular (ki je tipa OLED) med manjšimi.

Zaslon je nameščen na vrtljiv tečaj, kar je koristno zlasti pri uporabi stativa in med zajemom videa. Fujifilm pri nekaterih aparatih ponuja tudi le nagibne zaslone, ki so fotografom pogosto bolj pogodu, a so manj priročni pri snemanju videa (sploh če snemamo sami sebe).

Nabor vmesnikov je soliden, ponuja izhod microHDMI, klasičen 3,5-milimetrski vhod za mikrofon in vmesnik USB-C za priklop na računalnik. Ob aparatu dobimo tudi vmesnik, prek katerega lahko na ta USB-C priklopimo navadne slušalke – vsekakor pohvalno. Manj pohvalno pa je dejstvo, da ob aparatu ni namenskega napajalnika. Baterijo tako napajamo neposredno v aparatu prek omenjenega vmesnika USB-C.

V uporabi je tipalo, znano že iz modela višjega razreda X-T4. Gre za Fujijev tip tipala X-Trans, ki smo ga omenili že v uvodu, ponuja pa 26 milijonov pik. Kakovost fotografij je odlična, tako po dinamičnem razponu kot šumu, ki se pojavi pri višjih vrednostih ISO. Največ seveda pokaže pri uporabi RAW in naknadni obdelavi, kjer lahko tako iz presvetljenih delov kot pretemnih potegnemo še kar nekaj podrobnosti.

Ena največjih prednosti tega aparata v primerjavi z večino drugih Fujijevih je stabilizacija slike, vgrajena v samo ohišje.

Pri občutljivosti ISO sta dve področji delovanja – do ISO 800 je na voljo ves dinamični razpon, a ima zato malenkost več šuma kot nekateri konkurenti pri teh vrednostih, od vključno ISO 800 pa se nekoliko zmanjša dinamični razpon na račun malo manj šuma. Razlike so sicer tako majhne, da jih s prostim očesom praktično ne opazimo, do njih pridemo na računalniku pri obdelavi fotografij RAW. Šuma je malo, po našem mnenju so fotografije odlične do vključno ISO 3200, pri ISO 6400 pa že opazimo nekaj več šuma – vseeno gre za odličen dosežek in lepo pokaže, kako so napredovala tipala v tem velikostnem razredu.

Ena največjih prednosti tega aparata v primerjavi z večino drugih Fujijevih je stabilizacija slike, vgrajena v samo ohišje, torej stabilizacija, ki premika samo tipalo. To sicer pozna tudi dražji model X-T4 in je res izredno dobrodošla. Deluje namreč z vsemi objektivi, predvsem tudi s fiksnimi, ki tradicionalno nimajo vgrajene stabilizacije. Hkrati deluje tudi z objektivi tretjih proizvajalcev in celo s starimi, analognimi, ki jih uporabljamo z adapterjem. Pri večini objektivov tako dobimo za okoli šest zaslonk stabilizacije (torej lahko iz roke fotografiramo s toliko počasnejšim časom).

Pri video posnetkih imamo opravka z ločljivostmi do 4K pri 24 ali 30 slikah na sekundo, po oceni Fujifilma lahko zajamemo posnetke, dolge do 30 minut (pri neprekinjenem snemanju). Pri tem omenjajo novo dodano ploščico iz magnezijeve zlitine, ki odvaja toploto od tipala. Pri ločljivostjo FullHD pa lahko zajamemo video vse do 240 slik na sekundo.

Sistem samodejnega ostrenja je hiter in natančen, le sledenje hitrejšim subjektom (denimo pri športu) je nekoliko slabše kot pri konkurenci. V praksi smo pri teh primerih tako raje uporabili sredinsko točko. Za fotografijo ljudi pa se dobro obnese prepoznava obrazov in oči, kar je standardna funkcija že nekaj časa.

Novi X-S10 je res odličen fotoaparat, ki bo marsikomu ponudil vse, kar bi si lahko želel. Poleg tega je razmeroma majhen in kompakten, sploh v kompletu z zum objektivom XC15-45 OIS PZ, pa tudi z nekaterimi manjšimi Fujijevimi fiksnimi objektivi. Kakovost izdelave je dobra, tudi med funkcijami težko najdemo kako pomanjkljivost.

V primerjavi z ostalimi aparati tega proizvajalca je največja prednost stabilizacija slikovnega tipala. Predvidevamo, da se bo to sicer sčasoma pojavilo tudi pri drugih modelih te znamke. Večje pa je odstopanje pri upravljalni shemi. Ta je sicer dobra, zaradi kolesc, ki jim lahko spreminjamo namembnost, ponudi tudi veliko fleksibilnosti. Sicer pa je bolj »standardna« od Fujijeve tradicionalne sheme, kar bo dosedanje uporabnike te znamke morda zmotilo (tudi nas je).

Ostaja tudi tradicionalna prednost Fujija – odlične barve in zelo dobri barvni programi, ki simulirajo njihove analogne filme (Velvia, Provia, Astia, Acros …). Seveda lahko do podobnih barv pridemo tudi pri aparatih drugih znamk, a tu so na voljo enostavneje, predvsem pa že pri fotografijah v navadni obliki JPEG.

Fujifilm X-S10

Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi

Ločljivost: Do 6.240 × 4.160.

Tipalo: Efektivno 26 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS, faktor goriščnice 1,5

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 999 EUR (ohišje), 1.099 EUR (ohišje in objektiv XC15-45 OIS PZ)

Za: Kakovost fotografij in videa, optična stabilizacija.

Proti: Cena.