Fujifilm X-T30

Fujifilmov X-T30 je na voljo že skoraj leto dni, gre pa za izredno zanimiv brezzrcalni aparat v srednjem cenovnem in zmogljivostnem segmentu. Aparat meri na zahtevne ljubiteljske fotografe pa tudi na profesionalne uporabnike, ki iščejo manjšo alternativo zmogljivemu modelu X-T3 ali ravnokar predstavljenemu X-T4. Tem bi lahko prišel prav tudi kot drugo ohišje.

Fujifilm je v zadnjih mesecih še nekoliko razširil prodajno paleto, s čimer pa lahko pride do nekaj zmede. Na vrhu imamo tri modele – X-H1 z nekoliko večjim poudarkom na video, X-Pro3 meri na klasično fotografsko izkušnjo aparatov Rangefinder, X-T3 (ali novi X-T4) pa je klasični fotografski model. Korak niže je tokrat preizkušen X-T30 – v primerjavi z X-T3 je manjši in lažji, ohišje ima nekoliko bolj omejene možnosti upravljanja, manjka statusni zaslon na zgornji strani.

Še korak niže je novi X-T200 – ta je še nekoliko manjši in lažji od X-T30, hkrati je upravljalna shema bolj prilagojena začetnim uporabnikom, namesto poudarka na ročnih funkcijah so tam v ospredje potisnjeni samodejni programi. Na koncu pa najdemo še modele X-A7, X-A5 in X-E3, ki so še manjši aparati brez okularjev in s še nekoliko enostavnejšo upravljalno shemo, kjer velik del prevzame zaslon, občutljiv na dotik.

X-T30 je torej ravno na sredini in ima po našem mnenju najširšo mrežo potencialnih uporabnikov. Njegovo ohišje na videz spominja na ohišje dražjega modela X-T3, po oblikovanju se zgleduje po ohišjih klasičnih analognih aparatov iz sedemdesetih. Kovinsko ohišje, odeto v gumo, je zelo kakovostno, a ni zaščiteno pred vremenskimi vplivi. Občutno je manjše od omenjenih dražjih alternativ, ima še vedno izboklino za digitalni okular in bliskavico, a zelo majhno izboklino na desni strani (namesto držala). Tako ni najbolj udobno za daljše fotografske podvige in za uporabo večjih ter težjih objektivov, a to je pač cena manjše teže in manjšega volumna.

Upravljalna shema ostaja značilno Fujijeva, ki je na kožo pisana bolj tradicionalnim fotografom. Tako je na desni rami kolešček za nastavitev časa, ob njem kolešček za prilagajanje svetlosti, zaslonko pa nastavljamo z obročkom okoli objektiva – seveda če ga ta ima. Ob tem sta še dve funkcijski kolesci, eno pod prožilcem, drugo pa zadaj, ki ga upravljamo s palcem. Njuna namembnost se spreminja glede na program, seveda pa jima jo lahko določimo tudi sami. Načelno bo eden namenjen prilagajanju občutljivosti ISO, ob uporabi objektivov brez obročka za zaslonko pa bo eden od njiju prevzel to vlogo.

Zadaj je še nekaj funkcijskih tipk. Za sprehajanje po menijih je na voljo odlična večsmerna paličica, aparat pa ima tudi zaslon, občutljiv na dotik. Ta ponuja tudi nekaj nastavljivih bližnjic z drsanjem v konkretno smer. V praksi se upravljalna shema solidno obnese, a ima tudi nekaj pomanjkljivosti. Kot smo zapisali že pri X-A7, se na zaslon, občutljiv na dotik, nismo zares privadili. Tu je dodatna težava pri okularju, saj se nam je tudi dogajalo, da smo približali aparat očesu, ob tem pa z nosom nehote sprožili neko akcijo na zaslonu.

Neposrečeno pa je postavljena tudi tipka »Q« za dostop do hitrega menija. Ta je na majhni izboklini, namenjeni boljšemu oprijemu palca. A ker je ta razmeroma majhna, se nam je pogosto zgodilo, da smo tipko sprožili nehote. Po nekajdnevni rabi smo jo enostavno izključili, hitri meni pa prestavili na eno zmed dveh malo više postavljenih funkcijskih tipk. Izključili pa smo tudi zaslon, občutljiv na dotik. Kljub temu nismo ničesar pogrešali, aparat pa je postal bolj obvladljiv. Mimogrede, tipkam lahko spremenimo namembnost tudi tako, da jih za nekaj sekund pridržimo.

Na levi strani so vratca, ki skrivajo vmesnike, tam najdemo vmesnik USB-C, izhod micro-HDMI in 2,5-milimetrski vhod za mikrofon. Škoda, da ne gre za klasični vmesnik 3,5 mm. Torej si bo pač treba omisliti adapter. Pohvalimo pa izbiro USB-C, prek katerega napajamo baterijo (ob aparatu ne dobimo samostojnega napajalnika za baterije, le napajalnik, ki ga priključimo na aparat). Podpira pa tudi napajanje prek drugih virov, denimo prenosnih zunanjih akumulatorjev. Po besedah proizvajalca lahko z eno baterijo (ta je sicer enaka kot pri predhodniku in modelu X-T3) pričakujemo okoli 380 fotografij, kar je po naših izkušnjah realna ocena, se pa kar hitro izprazni pri zajemu videa.

Vratca za menjavo baterije in dostop do reže za kartice SD so na spodnji strani. Žal so tik ob klasičnem navoju za pritrditev na stative, kar pomeni, da bomo ob uporabi stativa morali za menjavo pomnilniške kartice aparat vsakič odmakniti in odviti ploščico stativa. Res škoda, da jim ni uspelo vsaj pomnilniške kartice prestaviti drugam. Ima pa aparat vgrajeni tudi brezžični povezavi bluetooth in Wi-Fi, prek katerih ga lahko upravljamo aplikacijo za telefone.

V uporabi je enako tipalo kot pri dražjem modelu X-T3. To ponuja 26 milijonov pik in res odlično kakovost fotografij. V primerjavi s konkurenco so nam res všeč Fujijevi barvni programi, povzeti po njihovih analognih filmih (Velvia, Astia, Eternia). Iz teh aparatov so nadpovprečno dobre navadne fotografije v formatu JPEG. Poseg po formatu RAW pa ponudi res odličen dinamični razpon z zelo malo šuma pri naknadnem osvetljevanju temnih delov fotografij.

Poseg po formatu RAW pa ponudi res odličen dinamični razpon z zelo malo šuma pri naknadnem osvetljevanju temnih delov fotografij.

Področje, ker so v zadnjih letih brezzrcalni aparati najbolj napredovali, je hitrost, sploh samodejnega ostrenja – to velja tudi pri X-T30, ki je naredil občutni korak naprej v primerjavi s svojim predhodnikom. Uporablja hibridni sistem s tipali za zaznavanje fazne razlike svetlobe po vsej širini tipala, izboljšano občutljivost v slabih svetlobnih pogojih in boljše zaznavo obrazov ter oči. Pri zadnjem nas je sicer zmotilo, da ta sistem vedno prevlada pred nastavljeno točko ostrenja. V teh primerih je najlažje, da sistem zaznave obrazov (ali oči) enostavno ugasnemo.

Kot rečeno, je ostrenje zelo hitro in natančno, solidna pa je tudi odzivnost aparata. Nekoliko nas je zmotil le čas, ki ga aparat potrebuje za obuditev iz spanja. To je sicer le kako sekundo, a pač počasneje, kot smo vajeni pri konkurenci (sploh pri aparatih DSLR). Sprehajanje po menijih je sicer dovolj hitro in odzivno.

Ob aparatu smo preizkusili še cenejšega izmed dveh zum objektivov, ki si ju lahko omislimo v kompletu. Gre za objektiv XF 15-45 z optično stabilizacijo slike in elektronskim krmiljenjem, tako goriščne razdalje kot ostrenja. Objektiv se odlično poda k aparatu, saj je izredno majhen in lahek, ob uporabi se nekoliko iztegne iz ohišja (žal moramo zaradi tega pred menjavo tega objektiva aparat ugasniti, da se pospravi nazaj vase). V primerjavi s »kit« objektivi drugih proizvajalcev je ta malenkost širši (kar je po našem mnenju koristno), je pa tudi med najostrejšimi tovrstnimi objektivi. Manjka mu le fizični obroček za nastavitev zaslonke, kar pa mu glede na nizko ceno (v kompletu z aparatom) lahko odpustimo.

X-T30 je odlična izbira v tem cenovnem razredu. Ponuja solidno krmiljenje z veliko možnostmi prilagoditve in res odlično kakovost fotografij. Vsekakor priporočamo nakup v kompletu z omenjenim objektivom, saj je tak komplet le petdeset evrov dražji od nakupa samega aparata, objektiv pa je prijetno majhen in optično zelo soliden.

Fujifilm X-T30

Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi

Ločljivost: do 6240 × 4160

Tipalo: efektivno 26 milijonov pik

Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 849 EUR (ohišje), 899 EUR (ohišje + objektiv XF 15-45 mm OIS PZ)

Za: Kakovost fotografij, hitrost ostrenja, velikost in teža, upravljanje.

Proti: Omejeno upravljanje na dotik, omejitve pri uporabi stativa.