Glasba na konicah prstov

Zasloni, občutljivi za dotik, v svetu predvsem elektronske glasbe niso nič novega, pa so ponavadi imeli omejeno funkcijo nadzora enega ali več parametrov učinkov ali sintetizatorjev. Ker je večina muziciranja povezana z dotikom, so tablice nekako po pričakovanju hitro dobile različne aplikacije, ki omogočajo takšno ali drugačno ustvarjanje, oblikovanje in preoblikovanje zvoka. Predvsem tu vodi Ipad, saj imajo Applovi izdelki za sabo celo vojsko različnih ustvarjalcev, kreativcev in, ne nazadnje, tudi programerjev, ki skušajo ponuditi nove programske zamisli.

Glede na pristop do ustvarjanja zvokov in glasbe pa se aplikacije za Ipad precej razlikujejo. Predvsem najdemo programe, ki zgolj posnemajo določene instrumente iz "realnega" sveta. Tu vodijo razna tolkala, kot so konge, tarabuke, ksilofoni, pa tudi celotni kompleti bobnov. Uporabnost teh programov je sicer dokaj omejena, saj je občutek igranja na pravi instrument kljub vsemu precej drugačen od potrkavanja po steklenem zaslonu. Podobno bi lahko rekli tudi za posnetke raznih drugih instrumentov, kot so klavirji, kitare, citre, basi in podobno. Zaslon Ipada je pač še vedno premajhen za tako simuliranje, občutek igranja pa je tako drugačen, da imajo ti programi kvečjemu vzgojno vlogo spoznavanja lastnosti glasbil ali pa zgolj zabavno, čeprav se zdi, da se jih uporabnik kaj hitro naveliča. Je pa res, da je veliko teh programov, ki jih ponavadi najdemo pod preprostimi imeni tipa Congas, Djembe, Xylophone ipd., brezplačnih, zato jih je mogoče vsaj preizkusiti in nemara lahko za nekaj časa animirajo vsaj otroke.

Tablična garaža

Za resnejše uporabnike so primernejši programi, ki sicer še vedno posnemajo zvočila iz realnega sveta, a omogočajo večji razpon funkcij, predvsem pa omogočajo kombiniranje več instrumentov, snemanje, obdelavo in distribucijo posnetkov v medmrežju ali na drug računalnik za nadaljnjo obdelavo. Najbolj znan med temi programi je gotovo Applov GarageBand. Načelo "garažnega benda" je zaslovelo že v izvedbi za MacOS, saj omogoča, da tudi tisti, ki se ne spoznajo na vsak instrument, naredijo spodobno glasbo. Temu so namenjeni tako imenovani pametni instrumenti (smart instruments), ki poenostavijo rabo sicer kompleksnih instrumentov. GarageBand za Ipad ima tako, denimo, pametno kitaro, pameten bas, pametne klaviature in pametne bobne.

GarageBand: Pametni instrumenti omogočajo igranje tudi manj veščim.

Načelo rabe pametnih glasbil je enostavno. Ko, denimo, igramo ritem kitaro, nam vsako polje vratu predstavlja en akord (ali, po domače, "prijem"), ki harmonično ustreza osnovnemu tonu naše skladbe. Če pritisnemo na vrh, "zaigramo" celoten akord, lahko pa se dotikamo tudi posameznih strun, kar ustvari občutek, da prav mojstrsko "ubiramo" posamezne strune akorda. Če je tudi to prezahtevno, pa lahko program strune ubira tudi sam, le stikalo na zaslonu preklopimo v enega od štirih načinov igranja spremljave. GarageBand za Ipad pa je bržkone še najbolj zaslovel zaradi svoje solistične kitare. Ko namreč igramo nanjo, lahko strune tudi zvijamo (bending), tako da jih kratko malo vlečemo z dotikom in tako spreminjamo višino tona, kar je seveda osnova vsakega rokerskega in metalnega solokitarista, ki kaj da nase, če smo malo zajedljivi. Če zraven uporabimo še funkcijo, ki nam omogoča igranje le tistih tonov, ki so na določeni lestvici (denimo pentatonika, ki je nekako najbolj priljubljena lestvica za hitro soliranje), pa praktično nobena spremljava več ne more zveneti "nepravilno", ne glede na to, kako hitro igramo. Sicer lahko izbiramo med več vrstami kitar, pri čemer velja omeniti, da je še najboljši distorzirani zvok "težkorokerske" kitare, drugi posnetki pa so kar daleč od zvena resničnih glasbil. Podobno načelo igranja sicer uporablja tudi pametni bas, pametne klaviature pa poskrbijo, da ni več treba vedeti, katere črne ali bele tipke je treba pritisniti, da bi zvok zvenel skladno in ubrano.

GarageBand: Zvijanje strun, kot bi imeli pravo kitaro

Nekoliko drugače se uporabljajo pametni bobni, čeprav nič manj enostavno. Tu kratko malo razporedimo enega od šestih vrst bobenskih kompletov na površino, ki vodoravno določa kompleksnost ritma, navpično pa glasnost. Tako lahko ustvarimo bodisi zelo preproste ritme ali pa tudi kompleksne ritme, ob katerih bi se namučili tudi vešči igralci bobnov. Ti sicer lahko igrajo tudi na "zaresnem" kompletu brez avtomatizacije, a ta podobno kot elektronske klaviature trpi zaradi premajhnega zaslona in slabšega občutka, kot če bi igrali na resen instrument. Poleg omenjenih instrumentov GarageBand sicer ponuja še vzorčevalnik (ali, bolj domače, "sempler"), kitarski ojačevalnik, ki omogoča, da priključimo kitaro in zvok obarvamo v zvok različnih modelov kitarskih ojačevalcev, snemalnik za zvok pa je namenjen snemanju zvoka mikrofona (vgrajenega ali zunanjega), ki ga lahko še dodatno obarvamo s precej kičastimi učinki (kot sta, denimo, robot ali pošast). Skladbe lahko razdelimo na več delov (sekciji) in jih kombiniramo, vse skupaj pa se snema in ureja na osmih stezah. Prek Itunes pa je mogoče projekte tudi izvoziti za uvoz v GarageBand za MacOS, kar še poveča uporabnost aplikacije. Vsekakor ima GarageBand za Ipad zanimiv pristop, ki odlično izkorišča vmesnik tablice in, ne nazadnje, tudi deluje presenetljivo dobro, predvsem pa omogoča, da zamisli uresničimo tako rekoč kjerkoli in kadarkoli.

GarageBand

Kaj: Sekvencer.

Izdeluje: Apple.

Cena: 3,99 EUR.

Za: Intuitivni vmesnik, pametni instrumenti.

Proti: Le osem možnih stez, nekateri instrumenti so dokaj slabi.

Klasični elektronski ritmi

Če je GarageBand usmerjen v ustvarjanje glasbe, ki ima pridih analognih instrumentov, pa večina drugih programov bolj sledi liniji elektronske glasbe. Razumljivo, ne nazadnje so Applovi računalniki tako rekoč kralji elektronske produkcije glasbe. Tako je na voljo kar nekaj aplikacij, ki posnemajo različne sintetizatorje, med zanimivejšimi pa najdemo Rhythm Studio, ki pravzaprav posnema kar nekaj "legendarnih" instrumentov, ki imajo svoje trdno mesto v zgodovini elektronske glasbe. Zasnova programa je na moč preprosta, saj uporabljamo pravzaprav le en zaslon, na katerem vidimo vse module precej pomanjšane. Modul, ki ga želimo povečati, kratko malo dvakrat "tapnemo", kot je v navadi pri iOS, med instrumenti pa se lahko tudi sprehajamo, tako da vlečemo prst po prazni površini ali uporabljamo dva prsta za večanje/manjšanje. Rhythm Studio ponuja posnetek "ritem mašine" Roland TR-808 (tu poimenovan DR8), bas sintetizatorja TB-303 (TB3), nam neznanega sintetizatorja, imenovanega ST1, ob tem pa ponuja še kontrolno XY tablico, s katero lahko nadziramo dva parametra izbranega instrumenta in ustvarjamo zapletene zvočne prehode ali učinke (podobno kot, denimo, Korgov Kaoss počne s fizičnimi instrumenti). Izbor naprav dopolnjujeta še dva učinka (prostorski in popačenje) ter trikanalna mešalna miza. Kljub preprosti zasnovi je ustvarjanje ritmov in glasbe enostavno. Kot je v navadi, se skladbe ustvarjajo iz posameznih ritmičnih vzorcev (patterns), katerih vrstni red kombiniramo v skladbo (song). Vzorce je mogoče ustvarjati tudi naključno, ročno ali ob pomoči kontrolne tablice, prek Itunes pa je mogoče zvok tudi izvoziti za nadaljnjo obdelavo. Preprost, a zmogljiv program, ki ima, ne nazadnje, tudi dober zvok in nizko ceno.

Rhythm Studio: Klasiki elektronske glasbe na preglednem vmesniku

Veliko dražji je Fruity Loops Studio HD (ali, krajše, FL Studio HD). Program je ljubiteljem elektronske glasbe morda znan iz sveta osebnih računalnikov, saj je na voljo že dolgo časa. Različica Ipad je zelo zmogljiv večstezni sekvenčnik, ki vsaj za to zvrst glasbe ponuja precej. Še posebej hitro se ga bodo navadili uporabniki različice za osebni računalnik, saj je način dela zelo podoben, le vmesnik je prilagojen tablici. Vsi moduli so dostopni prek jezičkov na vrhu vmesnika, preglednost je odlična. FL temelji na nekaj vrstah zvoka. To so instrumenti in sintetizatorji, ki jih nadziramo prek klaviature, ki omogoča tudi hitro spreminjanje velikosti in premikanje po oktavah (to, denimo, pogrešamo pri GarageBand). Drugo skupino predstavljajo bobenski kompleti in ritmični vzorci (loops). Ni jih sicer toliko kot v "ta velikem" FL, a zadovoljivo za tako majhno napravo. Tudi v FL so osnova ritmični vzorci (patterns), s katerimi gradimo skladbo. Za ustvarjanje teh uporabljamo stikala, ki vklopijo zvok na želenem mestu ali urejevalniku zvoka, ki je podoben tistim iz Midi programov, kot je Cubase, in imajo podobo mreže, po kateri rišemo dolžino not določene višine. Vzorce lahko hitro podvajamo, kopiramo, vklapljamo, izklapljamo in jim dodajamo različne učinke, narejene skladbe pa je mogoče prek Itunes izvoziti tudi v "pravi" Fruity Loops.

FL Studio Mobile HD: Intuitiven in odlično pregleden vmesnik FL Studia HD

Rhythm Studio

Kaj: Sekvencer.

Izdeluje: Pulse Code.

Cena: 0,79 EUR.

Za: Dober zvok, pregleden vmesnik.

Proti: Omejen sekvencer, nadzor nad vzorci je manj pregleden.

FL Studio Mobile HD

Kaj: Sekvencer.

Izdeluje: Image Line Software.

Cena: 15,99 EUR.

Za: Zelo pregleden vmesnik, širok nabor možnosti.

Proti: Zahtevnejši za rabo.

Resnično tablična glasba

Če smo do zdaj govorili o aplikacijah, ki bolj ali manj uspešno posnemajo bodisi "prave" instrumente bodisi glasbene programe, kakršne poznamo iz sveta večjih računalnikov, pa je Ipad poskrbel za nekaj povsem novih "pogruntavščin", ki odstopajo od želje po posnemanju in na tablice prinašajo povsem nove vrste zvočnih možnosti. Govorimo o programih, katerih vmesnik izhaja iz logike rabe, ki jo ponuja zaslon, občutljiv za dotik - to pa je seveda možnost, da z več prsti upravljamo zvočne parametre - in ne izhajajo iz že videnih rešitev, temveč Ipad dojemajo kot mobilno napravo, ki lahko, ne nazadnje, rabi tudi kot kompleksen instrument in ne posnetek že videnega.

Kot, denimo, Rj Voyager, ki ga je izdelalo precej zanimivo podjetje RjDj, katerega programi sicer bolj spominjajo na umetniške instalacije kot pa na zvočno programje. Gre za program, ki omogoča ustvarjanje elektronske plesne glasbe v realnem času s pomočjo večjega števila ritmičnih vzorcev in z dinamičnim dodajanjem učinkov. Posamični zvoki so ob robu zaslona, vsakega od njih vklopimo ali izklopimo s prsti ali pa ga lahko "potegnemo" na osrednji del zaslona, ki rabi kot nadzorna plošča za manipulacijo zvoka posameznega vzorca. Tako lahko, denimo, dodajamo "čudežne" ambientalne prehode, spreminjamo hitrost bobna, odjek vokala itd., vse v realnem času in vse s pomočjo več prstov, kar ponuja povsem nove možnosti preoblikovanja osnovnega zvoka. Na drugi strani zaslona so še štiri prednastavljene kombinacije vzorcev, tako da lahko hitro preklopimo na, denimo, bolj umirjeno ali pohitreno kombinacijo zvokov.

RJ Voyager: Veliko število parametrov na dosegu prstov

RJ Voyager

Kaj: Program za ustvarjanje živih elektronskih setov.

Izdeluje: Apple.

Cena: Brezplačen.

Za: Odličen nadzor nad raznimi parametri vzorca.

Proti: Nima možnosti snemanja, svoje sete je mogoče ustvarjati le na Macu.

V osnovi ob programu dobimo nekaj brezplačnih skladb, nekaj jih je mogoče tudi kupiti, a za "resnega" uporabnika bo bržkone najbolj zanimiva možnost ustvarjanja lastnih kompletov ali "setov" s pomočjo brezplačnega programa RJC 1000, ki je na voljo na spletni strani razvijalca. Žal zgolj za operacijski sistem MacOS. S tem programom lahko sami uvozimo katerikoli zvok in ga vežemo na širok seznam različnih učinkov. Program sicer ne omogoča snemanja tistega, kar počnemo. Temu tudi ni prvenstveno namenjen, kljub temu pa bi bila to dobrodošla dodatna zmožnost programa, ki sicer uvaja svež koncept v svet živih elektronskih nastopov.

Nekaj podobnega lahko nedvomno rečemo tudi za Reactable. Kot glasbeni instrument je zaslovel na različnih festivalih in pa zato, ker ga v zadnjem času odmevno uporablja islandska glasbenica Björk. V "pravi" izvedbi gre za veliko napravo, ki je oblikovana kot nekakšna okrogla miza z velikim zaslonom na vrhu. Nanj postavljamo različne predmete, ki glede na položaj, oddaljenost in postavitev med seboj učinkujejo na različne načine, to pa lahko ustvarja prave zapletene kompozicije. Na Ipad sicer ni mogoče dajati različnih kock, krogcev in podobne šare, prav tako niso mogoče določene geste, ki jih zmore "veliki brat" programa, je pa Reactable za Ipad povsem prilagojen rabi s prsti in zaslonom, občutljivim za dotik. Prav tako izkorišča položaj zaslona in tudi vgrajenega merilca pospeškov, saj lahko, denimo, svojega "tresemo" in tako določimo hitrost in ritem. Predmete, kot so oscilatorji, modulatorji, vzorčevalniki, sekvencerji ... lahko vrtimo, jih prestavljamo, jim spreminjamo razmerja, krivuljo dinamike zvoka in tako naprej. Program za rabo namreč ni niti najmanj enostaven in zahteva precej truda, da ga vsaj približno osvojimo. Tudi sicer ne omogoča, da bi snemali sam zvok, ki ga igra naš Ipad, shraniti je mogoče le različne kombinacije modulov - torej različne instrumente, ki jih sestavimo.

Reactable Mobile: Povsem samosvoja zasnova glasbenih strojev, ki pa jo je zelo zahtevno obvladovati.

Reactable Mobile

Kaj: Virtualni instrument.

Izdeluje: Reactable Systems.

Cena: 7,99 EUR.

Za: Možnost sestavljanja zelo nenavadnih instrumentov, podpira tresenje, premikanje in obračanje tablice.

Proti: Zahtevna raba, nepreglednost, ne omogoča snemanja.

Omogoča pa snemanje naslednji v vrsti samosvojih zvočnih programov za Ipad. NodeBeat HD prav tako temelji na interakciji posameznih elementov, ki jih postavljamo na zaslon svoje tablice. Med temi elementi najdemo generatorje zvoka za različne oktave, generatorje ritma in note. Vsak od generatorjev pulzira glede na izbrano hitrost ritma in ko njegov "pulz" doseže noto, ta zaigra. Da bi bilo še bolj dinamično in nepredvidljivo, lahko mojstrovini dodajamo še gibanje not ali oktav, gravitacijo, naključnost in podobno. Generatorje je sicer mogoče izklapljati in vklapljati med samim predvajanjem in tako, denimo, skrbeti za dinamiko samega dela. Rezultati so seveda odvisni predvsem od domišljije, saj lahko dobimo preproste psihedelične kompozicije, ki so primernejše za čas pred tremi desetletji, ali pa "našponane" plesne kompozicije, ki se jih ne bi sramovali niti trši elektronski ustvarjalci sedanjosti.

Nodebeat: Povezovanje temeljnih elementov omogoča ustvarjanje zelo različnih kompozicij.

Nodebeat

Kaj: Virtualni instrument.

Izdeluje: AffinityBlue.

Cena: 1,59 EUR.

Za: Inovativen pristop, preprosto upravljanje.

Proti: Omejene zmožnosti nadzora tonov in vzorcev, hitro postane monoton.

Zvok za podzavest

A podobno kot NodeBeat je tudi Aura Flux primernejša za ustvarjanje ambientalnih podlag v okviru kakega kompleksnejšega nabora instrumentov. Kot pove že samo ime, gre za aplikacijo, ki ustvarja bolj ambientalen zvok. V bistvu je celotna površina zaslona nekakšen upravni del sintetizatorja, ki temelji na harmonijah pentatonske lestvice. Tipk zares niti ne vidimo, a lahko po površini zaslona igramo tudi kar s prsti. Podobno kot pri prejšnjih aplikacijah lahko postavljamo tudi generatorje in note, vendar je višina tona odvisna od postavitve na tem navideznem sintetizatorju. Poleg tega lahko kombiniramo večje število različnih zvokov sintetizatorja, kar omogoča precej "odštekane" rezultate. Res pa je, da so rezultati tudi precej predvidljivi in se lahko človek hitro naveliča igrati s svojo "avro". Sicer pa je programov, ki si želijo biti nekaj med instrumentom in terapevtskim pripomočkom, veliko. Denimo Tonalverse, ki ne omogoča nič drugega kot to, da postavljamo na zaslon različno velike kroglice, ki potem padajo, se odbijajo in sproščajo zvoke, ki naj bi pomirjali. Če verjamete!

AuraFlux: Ambientalno, a tudi preveč predvidljivo.

Aura 2: Flux

Kaj: Virtualni instrument.

Izdeluje: High Five.

Cena: 1,59 EUR.

Za: Preprosto ustvarjanje ambientalnih zvokov, možnost igranja s prsti po zaslonu.

Proti: Hitro postane monoton.

Če smo že pri aplikacijah, ki so primernejše kot dodatek drugim zvočilom, omenimo še enega zmogljivejših virtualnih sintetizatorjev, ki nima predstavnika v resničnem svetu, četudi bi ga nemara lahko imel. Polychord temelji na tem, da omogoča igranje prelepih ambientalnih melodij (ne, brez heca), ki po zvenu še najbolj spominjajo na islandsko elektroniko (vrste Sigur Ros ali Björk). Zasanjano in počasi. Levo stran vmesnika predstavljajo tipke, ki omogočajo igranje akordov, na desni pa so tipke, ki v vsakem trenutku omogočajo igranje harmoničnih tonov. Seveda lahko spreminjamo obliko zvoka, hitrost ritma in dodajamo tudi različne ritme (kot se za sintetizator spodobi), vse skupaj pa lahko tudi posnamemo in svoj razneženi izdelek objavimo kar neposredno na zvočnem oblaku oziroma SoundCloudu. Zvok sintetizatorja je izjemen in niti ni poceni, je pa res, da lahko ob pretirani rabi kaj hitro zaspimo.

Polycord: Odličen sintetizator za sanjave

Polychord

Kaj: Virtualni sintetizator.

Izdeluje: Shoulda Woulda Coulda.

Cena: 7,99 EUR.

Za: Enostaven za igranje, lep zvok.

Proti: Omejene zmožnosti nadzora, dokaj povprečni spremljevalni ritmi.

Ipad JE instrument

Vsekakor velja reči, da je Ipad odlična naprava za razvoj povsem novih možnosti generiranja in ustvarjanja glasbe, kot smo jih poznali doslej. Tu smo se seveda omejili le na nekaj programov, ki so pritegnili našo pozornost, je pa na AppStoru na voljo še stotine bolj ali manj zanimivih programov, od katerih bi si marsikateri zaslužil pozornost (nekateri pa tudi ne). Škoda le, da je tako "jabolčno" omejen sistem, da je predvsem prenašanje izdelkov v druge programe mučno in zamudno, pa tudi omejena strojna podpora zvočnim rešitvam ni v pomoč. Če bo kateri od naslednjih Ipadov ponujal še kakšen dodaten vhod/izhod za zvok ali vsaj podporo večkanalnim zunanjim rešitvam in nemara boljšo podporo zunanjim pomnilnikom, pa bi lahko postal kar standard med različnimi novodobnimi virtuozi. A Steve Jobs pač ni glasbenik in videli bomo, ali bo Apple v prihodnje postal vedno bolj "ljudski" računalnik ali pa bo podjetje imelo posluh tudi za zahtevnejše uporabnike.