Glasba v gigabajtih
Format MP3 se je že trdno zasidral v vseh vejah zabavne elektronike. Večina sodobnejših naprav zna predvajati posnetke v njem, v boj za čim večji kos pogače pri predvajalnikih pa so se podala tudi podjetja, ki na svojem repertoarju doslej še niso imela teh naprav.
Format MP3 ima že kar dolgo zgodovino, saj je nastal že pred sedemnajstimi leti. Za njegov razvoj je zaslužen nemški raziskovalni institut Fraunhofer. Format MPEG-1, ki se uporablja za zapisovanje video posnetkov, so prilagodili zapisovanju zvoka. V začetku devetdesetih so na Fraunhoferju predstavili tudi predvajalnik tako zapisanih datotek, a ni dosegel večje priljubljenosti. Prvi bolj razširjen predvajalnik datotek MP3 je tako postal program AMP podjetja Advanced Multimedia Product, ki je bil predstavljen leta 1997, torej kar deset let po predstavitvi zapisa MP3. Skupina študentov je predvajalniku dodala preprost uporabniški vmesnik za okolje Windows, izdelek pa so poimenovali WinAMP. Predvajalnik je še danes med najbolj priljubljenimi, njegova prednost pa je tudi to, da je že od leta 1998 brezplačen, za razvoj pa skrbi podjetje Nullsoft pod okriljem velikana AOL.
Poleg preprostega in brezplačnega predvajalnika (ki mu je kmalu sledila cela vrsta drugih) pa je bil za priljubljenost formata MP3 potreben tudi dostop do datotek. Za to je poskrbel Napster, prvi program za izmenjavo datotek po internetu. Z njim je velikanska količina datotek MP3 postala dostopna velikemu številu uporabnikov, tako da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uveljavitev formata MP3 kot najbolj priljubljenega formata za zapisovanje glasbe v digitalni obliki.
Od nelegalne distribucije glasbe po spletu do legalnih spletnih trgovin z glasbenimi datotekami seveda ni daleč. V zadnjih letih je bilo že kar nekaj poizkusov prodaje glasbe po spletu, a do nedavna nobenemu podjetju ni uspelo najti formule, ki bi zadovoljila velike glasbene založbe, obenem pa omogočala tudi dovolj dobička prodajalcu.
Legalna glasba v spletu
Najnovejši hit pri distribuciji digitalne glasbe so spletne trgovine, v katerih lahko kupimo pesem ali pa celotni album v obliki glasbenih datotek, ki si jih prenesemo v računalnik. Te posnetke lahko potem poslušamo s programskim predvajalnikom, ki je ponavadi sestavni del programske opreme za sprehajanje po trgovini in nakupovanje, ali pa jih zapišemo na CD, ki ga lahko predvajamo v vseh glasbenih CD predvajalnikih. Kljub temu da so bile velike glasbene založbe še do nedavna sumničave do vsakega razpečevanja glasbe po internetu, spletne trgovine z glasbo rastejo kakor gobe po dežju.
Podjetje Apple se je pri ljubiteljih digitalne glasbe trdno zasidralo s svojimi prenosnimi predvajalniki glasbenih datotek iPod. iPodi sodijo med najbolj priljubljene tovrstne naprave, na njihove uporabnike pa je Apple tudi računal, ko je odprl spletno trgovino iTunes (www.itunes.com). Podjetje, ki se je doslej ukvarjalo predvsem s prodajo strojne in programske opreme, je močno presenetilo z odprtjem spletne trgovine z glasbo. Trgovina je med bolje založenimi, saj ima Apple pogodbe z vsemi petimi velikimi ameriškimi založbami, na voljo pa je tudi zelo veliko skladb, ki jih sicer distribuirajo manjše neodvisne založbe. Za dostop do trgovine iTunes moramo namestiti istoimensko programsko opremo, ki je bila sprva na voljo samo za uporabnike Applovih računalnikov, pred kratkim pa je izšla tudi različica programa za Windows, s čimer se je trgovini precej razširil obseg morebitnih kupcev. Skladbe so zapisane v formatu AAC, ki temelji na algoritmu MPEG-4. Posnetki so pri enaki velikosti datotek boljše kakovosti, kakor če bi jih zakodirali v format MP3, avtorji formata pa so seveda tudi poskrbeli za varnostne mehanizme, s katerimi lahko omejujemo razširjanje datotek v tem formatu. Program seveda omogoča tudi zapisovanje skladb na plošče CD. Posamezna skladba je na voljo po 99 centov, tako da glasba v spletu ni skoraj nič cenejša od tiste, ki jo kupimo na ploščah CD v glasbeni trgovini, kljub temu pa je takoj ob odprtju Apple prodal milijon skladb v manj kot tednu dni. Velik promet navadno pospremijo visoki dobički, vendar je Apple priznal, da z dobičkom od prodaje skladb komaj pokrije stroške postavitve in vzdrževanja trgovine. Večino pogače si namreč odrežejo glasbene založbe. iTunes je torej namenjen predvsem učvrstitvi položaja na trgu, ki bo v prihodnosti verjetno zelo dobičkonosen, kratkoročno pa Apple verjetno računa predvsem na povečanje prodaje iPodov.
Applov iTunes je prva res priljubljena trgovina z glasbenimi datotekami.
Za razmah formata MP3 je bila najbolj zaslužna spletna piratska storitev Napster (www.napster.com). Napster je bil prvi bolj razširjen program za izmenjavo datotek po internetu. Omogočal je jemanje datotek s krajevnega diska uporabnikom Napsterja po vsem svetu, s tem pa se je ustvarila velikanska skupnost, znotraj katere je bila na voljo glasba vseh zvrsti. Zaradi priljubljenosti, pa tudi zaradi zasnove, pri kateri je za vzpostavljanje povezav med računalniki skrbel osrednji strežnik, si je Napster hitro nakopal na grbo odvetnike glasbenih založb in jezo nekaterih glasbenikov (med katerimi je medijsko najbolj izstopala skupina Metallica) in je kljub poskusom, da bi presnemavanje glasbe prek Napsterja legalizirali s plačilom odškodnine založbam, pod plazom tožb kmalu klonil. Storitev si je potem podajalo kar nekaj lastnikov, ki so poskušali obuditi staro slavo v legalni obliki. Na koncu jo je prevzelo podjetje Roxio in jo uspešno obudilo v življenje. Napster je danes druga najbolj priljubljena spletna trgovina z glasbo. Podobno kot pri iTunes moramo za posamezno skladbo odšteti 99 centov, celotni albumi pa so na voljo po slabih deset dolarjev. Eden izmed večjih partnerjev Napsterja je tudi Microsoft, saj so skladbe, ki jih presnamemo, zapisane v formatu Windows Media. Poleg običajne trgovine z glasbenimi posnetki je na voljo tudi različica "Premium", ki stane deset dolarjev na mesec, uporabniki pa dobijo razne popuste pri skladbah, sodelujejo v akcijah, na voljo pa imajo tudi 45 spletnih radijskih postaj, ki "navadnim" uporabnikom niso dostopne.
Iz programa za izmenjavo datotek je po nekaj letih nastala spletna trgovina z glasbo.
Slabost zgoraj omenjenih trgovin je, da sta zaenkrat na voljo samo uporabnikom onkraj velike luže. V Evropi se z distribucijo digitalne glasbe ukvarja podjetje OnDemand Distribution (www.ondemanddistribution.com), ki v sodelovanju s spletnimi trgovinami v nekaterih državah ponuja glasbene posnetke. V primerjavi z obema predhodnikoma je storitev precej bolj špartanska, glasbo, ki jo ponuja, pa kupujemo prek različnih spletnih trgovin, tako da ni na voljo programske opreme, ki bi poskrbela za preprosto nakupovanje in enoten uporabniški vmesnik. Posnetki stanejo 75 centov in več (seveda evropskih) za skladbo, pri čemer gre za akcijsko ponudbo, medtem ko je večina skladb na voljo za evro ali več, to pa je, tudi po zaslugi neugodnega tečaja, precej več, kakor za glasbo plačujejo Američani. Celotna storitev je še precej v povojih, ponudba pa je večinoma dokaj borna. Pričakovati je, da bo tudi na tej strani Atlantika konkurenca v prihodnje večja, kar pomeni, da bo moral OnDemand precej prevetriti svoje storitve. Med prvimi se bo na evropski trg podal Apple, ki je že napovedal, da bo v tem letu delovanje trgovine iTunes razširil tudi na kupce s kreditnimi karticami evropskih bank.
Evropski kupci smo pri nakupu glasbe po spletu v primerjavi z Američani zaenkrat še precej prikrajšani.
Kako delujejo
Vse predvajalnike MP3 v grobem sestavljajo bolj ali manj enaki sestavni deli. Najpomembnejši je seveda pomnilnik, na katerem so shranjene glasbene datoteke. Pri tem gre bodisi za pomnilnik flash bodisi za disk, pri discmanih, ki zmorejo s plošč CD predvajati MP3je, pa podatke berejo s plošče.
Procesor je srce predvajalnika. Skrbi za pravilno interpretacijo ukazov, ki jih prek nadzornih gumbov pošilja uporabnik, prikazuje podatke na morebitnem vgrajenem zaslonu LCD in pošilja ukaze procesorju DSP. Procesorji DSP so namenski procesorji, namenjeni obdelavi signalov in predstavitvi teh signalov v obliki števil. DSP po navodilih glavnega procesorja prebere podatke s pomnilniškega nosilca, jih razširi, če so v stisnjenem formatu (na primer iz MP3 v format WAV), podatke obdela z morebitnimi učinki in jih pošlje digitalno-analognemu pretvorniku. Ta digitalne podatke pretvori v analogne in jih pošlje ojačevalniku. Ta signal ojači in pošlje na zvočni izhod. Nanj potem navadno priključimo slušalke. Ne smemo pozabiti tudi na podatkovni vmesnik, prek katerega predvajalnik povežemo z osebnim računalnikom.
Nobena elektronska naprava seveda ne deluje brez vira napajanja. V večino predvajalnikov je vgrajen litijev akumulator, nekateri pa se napajajo kar iz navadnih baterij ali akumulatorjev velikosti AA oziroma AAA, predvajalnikom pa je navadno priložen tudi zunanji napajalnik za priključitev na električno omrežje. S tem seveda za "neomejen" čas delovanja žrtvujemo prenosnost, zato bo večina po napajalniku segla samo za polnjenje akumulatorjev. Nekateri predvajalniki pa se zmorejo napajati kar prek podatkovne vtičnice, ki je navadno USB ali firewire. Pri tem gre predvsem za naprave s pomnilnikom flash.
Omeniti moramo še medpomnilnik, ki je standardni sestavni del predvajalnikov CD ali takih z vgrajenimi diski. Pri teh napravah se podatki ne berejo neposredno z diska oziroma plošče CD, temveč se najprej pretočijo v medpomnilnik, od tam pa procesor prebira podatke, ki jih obdeluje. Tako dosežemo nepretrgan tok podatkov in glasbe na ušesa tudi takrat, ko zaradi tresenja branje z nosilca ni mogoče. Pri predvajalnikih z diskom pa lahko disk podatke prenaša le kratek čas in ti potem "čakajo" v medpomnilniku, disk pa se medtem ustavi in tako varčuje z energijo. Kot dodatna oprema je v kar precej predvajalnikov vgrajen tudi radijski sprejemnik, včasih pa je praktičen tudi vgrajeni mikrofon, s katerim lahko predvajalnik uporabimo tudi kot diktafon.
Drugačni formati zapisa
Format MP3 sodi dandanes že med okornejše in manj primerne zapise digitalne glasbe. Razmerje med stopnjo stiskanja in kakovostjo glasbe je v primerjavi s konkurenčnimi formati dokaj slabo, format pa tudi nima nobenih varnostnih mehanizmov, ki bi omejevali razširjanje glasbenih posnetkov, zato je za prodajanje glasbe neprimeren. Spletne trgovine z glasbenimi posnetki ga tako sploh ne uporabljajo. Konkurenca formatu MP3 je huda, a zaenkrat ni opaziti, da bi kateri izmed novejših in zmogljivejših formatov zapisa v bližnji prihodnosti MP3 izrinil s prestola. Eno izmed alternativ, MP3Pro, je razvil kar Fraunhoferjev institut, ki je predstavil tudi zapis MP3, vendar MP3Pro v zadnjem letu in pol ni doživel večje priljubljenosti in bo verjetno kmalu povsem utonil v pozabo.
Med bolj priljubljenimi formati zapisa je v zadnjem času še Windows Media Audio. Gre za Microsoftov odgovor na slabosti zapisa MP3. Windows Media Audio (WMA) omogoča okoli pol manjše datoteke pri enaki kakovosti predvajanega zvoka. Format ima tudi varnostne mehanizme za preprečevanje razširjanja glasbenih datotek. Podpira osemkanalni prostorski zvok, na voljo pa je tudi pretočna oblika zapisa, tako da lahko datoteke Windows Media uporabljamo tudi za predvajanje glasbe po spletnih radiih. Glede na to, da je podpora datotekam WMA vgrajena že v sam operacijski sistem Windows (oziroma v priloženi predvajalnik datotek Media Player), bo Windows Media Audio tudi v prihodnje poglavitna konkurenca formatu MP3.
Povsem drugačne korenine ima format zapisa Ogg Vorbis. Za uporabo zapisa MP3 je treba plačati licenčnino, saj je Fraunhoferjev institut tehnologijo patentiral. Skupina navdušencev je zato razvila alternativni format zapisa OGG, vsa orodja zanj, skupaj z izvirno kodo, pa so na voljo brezplačno. Gre za zmogljiv format zapisa, ki podobno kakor WMA omogoča približno pol manjše datoteke kakor MP3 pri enaki kakovosti predvajanega zvoka, podpira pa tudi kar 255 ločenih kanalov, to je največ med vsemi formati zapisa. Ker je zapis brezplačen, so podporo zanj vgradili skoraj vsi izdelovalci bolj priljubljenih programskih predvajalnikov glasbenih datotek, vendar formatu za širšo uveljavitev manjka podpora katerega izmed dejavnejših podjetij na tem trgu, kajti večina je že stavila na svojega, seveda licenčnega konja.
Algoritem MPEG-4 se je pri digitalnem videu že dodobra zasidral kot eden izmed standardov za datoteke z videoposnetki. Zaradi dobrih zmožnosti stiskanja ob majhni izgubi kakovosti pa je seveda zanimiv tudi za zapis zvočnih datotek. Sestavni del specifikacij MPEG-4 je že nekaj časa tudi format Advanced Audio Coding (AAC). Gre za format zapisa, ki v primerjavi z drugimi ponuja najboljše razmerje med porabo pomnilnika in kakovostjo posnetkov, je pa računsko zahtevnejši od npr. MP3. To pri osebnih računalnikih danes ni več pomembno, je pa resna ovira za širšo uveljavitev tega formata v prenosnih napravah, saj bi zmogljivejši procesorji občutno podražili tovrstne izdelke. Med večjimi izdelovalci ta format zaenkrat podpira le Apple v svojem predvajalniku iPod, v formatu AAC pa so zapisane tudi datoteke v Applovi spletni trgovini iTunes. Poleg visoke stopnje stiskanja AAC podobno kot vsi sodobnejši formati omogoča tudi preprečevanje nepooblaščenega razširjanja datotek.
Kaj kupiti
Izmed preizkušenih predvajalnikov MP3 je skorajda nemogoče izbrati najboljšega. Naprave se po ceni, po zunanjih merah, pa tudi po zmožnostih, ki jih ponujajo, zelo razlikujejo. Odločitev o nakupu je tako povsem odvisna od želja in finančnih zmožnosti kupca. Za tiste z najplitvejšimi žepi je odločitev dokaj lahka: najmanj zahtevni bodo posegli po MagicStarovem predvajalniku, za druge pa je najboljša odločitev Apacerjev AudioSteno. Med dražjimi predvajalniki s pomnilnikom flash po zmogljivosti izstopa Creativov Muvo2 XTrainer, če pa bi imeli radi poleg predvajalnika MP3 tudi radijski sprejemnik, je bolje izbrati predvajalnik Rhomba istega izdelovalca. Med predvajalniki z diskom je konkurenca večja, za tron pa se spopadajo trije izdelovalci: Archos, Apple in Creative. Če potrebujemo samo predvajalnik MP3, je Applov iPod najboljša izbira, ki pa nas kar močno udari po žepu. Če si poleg predvajanja MP3jev zaželimo tudi ogledati film in bi predvajalnik radi uporabili tudi kot digitalni videorekorder, pa je izbira lahka: Archosovi predvajalniki edini podpirajo tudi snemanje in predvajanje filmov, resda pa gre za dragi napravi, ki si ju bodo privoščili le najzahtevnejši uporabniki.
Predvajalniki
Prenosne kasetofone, tako imenovane walkmane, so že pred leti nadomestili discmani, s katerimi lahko na poti namesto kaset poslušamo glasbene plošče CD. Ob čedalje večji priljubljenosti formata MP3 so v discman vgradili tudi podporo predvajanju plošč, na katerih so skladbe zapisane v datotekah MP3, obenem pa so nastali tudi prvi predvajalniki z lastnim pomnilnikom flash, v katere smo ob pomoči računalnika posneli datoteke MP3 in jih poslušali na poti. Ti so imeli v začetku majhno zmogljivost, saj smo vanje naenkrat lahko prenesli le do en album posnetkov (navadno je šlo za naprave s 64 MB pomnilnika). Rešitev so prinesli predvajalniki z vgrajenim diskom, ki ponujajo precej večje zmogljivosti pomnjenja posnetkov, vendar so tudi večji od takih s pomnilnikom flash, pa tudi njihova odpornost proti hujšim udarcem, na primer ob padcu na tla, je vprašljiva, saj sodijo diski med občutljivejše naprave v računalništvu. Izdelovalci so tako pri prvih kot pri drugih že odpravili večino slabosti, tako da gre za tehnologiji, ki si pri prenosnih predvajalnikih glasbe ne konkurirata, temveč se dopolnjujeta. Modeli s pomnilnikom flash ponavadi sodijo med naprave manjših zunanjih mer in teže, tako da skoraj neopazno sedejo v vsak žep. Najzmogljivejši med njimi imajo na voljo že en gigabajt pomnilnika in to bo dovolj tudi za zahtevnejše uporabnike. Njihova prednost je tudi dokaj majhna poraba energije, tako da so predvajalniki zaradi manjših akumulatorjev še lažji, večji med njimi pa brez električne vtičnice zdržijo razmeroma dolgo.
Modeli z vgrajenim diskom ponavadi ponujajo 10 GB in več prostora za datoteke MP3 in to je verjetno precej več, kot zasede zbirka MP3jev povprečnega uporabnika. V primerjavi z napravami s pomnilnikom flash so večji, težji, porabijo pa tudi več energije, kar pomeni, da moramo k teži prišteti še dokaj težak akumulator ali baterije. Diski za prenosne računalnike, kakršne navadno uporabljajo tudi v tovrstnih predvajalnikih, so dosegli že zavidljivo odpornost proti udarcem, kljub temu pa je predvajalnik z diskom še vedno precej bolj občutljiv od predvajalnika s flash pomnilnikom.
Tako ene kot druge predvajalnike navadno priključimo na vmesnik USB. Ta je pri novejših modelih različice 2.0, v nekatere med njimi pa je vgrajen tudi vmesnik firewire. Večinoma se predvajalnik predstavi kot zunanji diskovni pogon, tako da lahko glasbene datoteke, pa tudi druge podatke na predvajalnik presnamemo kar z raziskovalcem ali kakim podobnim urejevalnikom datotek. Za nekatere starejše predvajalnike velja, da moramo zanje namestiti posebne gonilnike, za prenos datotek iz predvajalnika pa potrebujemo posebno programsko opremo.
Značka ID3
V vsako datoteko MP3 so poleg glasbe zapisani tudi nekateri temeljni podatki o skladbi, kot sta naslov in ime izvajalca. Tem podatkom pravimo značka ID3. Večina predvajalnikov, tako strojnih kot programskih, zna med predvajanjem prikazovati podatke, zapisane v znački, ta pa se uporablja tudi pri razvrščanju posnetkov in iskanju po datotekah MP3.
Prihodnost
Omenili smo že, da je format MP3, če ga primerjamo s konkurenčnimi, zastarel. Kljub temu bomo v naslednjih nekaj letih glasbo na disk računalnika shranjevali kar v tem formatu, saj je podprt v velikem številu naprav, na voljo pa so tudi številna programska orodja za predvajanje in nadaljnjo obdelavo tovrstnih datotek. Pri prenosnih predvajalnikih datotek MP3 pa lahko pričakujemo, da bodo poleg zapisa MP3 v bližnji prihodnosti skoraj vsi znali predvajati tudi datoteke WMA, pri zmogljivejših pa ne bo manjkala tudi podpora kakemu manj razširjenemu formatu. Naprave bodo čedalje manjše in lažje, pomnilniška zmogljivost pa se, vsaj pri najzmogljivejših, verjetno ne bo pretirano povečala, saj so uporabniki, ki potrebujejo predvajalnik z več kot 40 GB prostora za glasbene datoteke, redki. Verjamemo, da bodo v prihodnosti s čedalje večjo razširjenostjo spletne prodaje glasbe ti predvajalniki dohiteli in morda tudi prehiteli discmane, saj v primerjavi z njimi prinašajo kar občutne prednosti.
Hitrost prenosa podatkov
Hitrost prenosa podatkov (bit rate) je vrednost, ki nam pove, koliko bitov na sekundo v povprečju zaseda posnetek. Na glasbeni CD je glasba zapisana s tokom 1411 kb/s, medtem ko mora imeti datoteka MP3 za kakovost, primerljivo tisti pri glasbenih ploščah CD, tok podatkov najmanj 128 kb/s. Datoteke MP3 z manjšim tokom podatkov pri enaki dolžini posnetka zasedajo manj prostora, vendar je tudi kakovost zvoka slabša. Hitrost prenosa podatkov je večinoma konstantna, lahko pa je tudi spremenljiva (variable bit rate, VBR): pri tem se med kodiranjem samodejno prilagaja zahtevnosti zvočnega posnetka.
Kako smo preizkušali
Predvajalniki MP3, tako s pomnilnikom flash kot z vgrajenim diskom, so naprave z dokaj standardnim naborom zmožnosti, razlike med njimi pa se pokažejo šele v podrobnostih. Pri vsakem predvajalniku smo najprej preizkusili zmožnosti predvajanja različnih oblik datotek MP3. Preizkusili smo datoteke s tokom podatkov od 64 kilobitov na sekundo do 320 kilobitov na sekundo, predvajali pa smo tudi datoteke s spremenljivim tokom podatkov.
Omeniti velja, da so vsi predvajalniki brez težav predvajali vse preizkusne datoteke. Nato smo ocenili kakovost predvajanega zvoka pri predvajanju istih glasbenih datotek. Gre za subjektivno oceno, zato je posamezen predvajalnik preizkusilo več parov ušes, med preizkusom pa smo poleg priloženih uporabili še standardni par slušalk, da smo si lahko ustvarili objektivno sliko o kakovosti vgrajenega ojačevalnika in priloženih slušalk.
Ocenili smo preprostost in preglednost vgrajene programske opreme ter razporeditev gumbov za predvajanje in nastavljanje, preizkusili pa smo tudi morebitne dodatne zmožnosti, ki jih je ponujal predvajalnik (na primer snemanje zvoka, predvajanje videoposnetkov). Namestili smo tudi priloženo programsko opremo za osebni računalnik in ocenili, kako enostavna in zmogljiva je.
Acer MP3 Flash Stick
Acerjev predvajalnik je še eden v vrsti USB "ključev", ki zmorejo predvajati glasbo. Gre za dokaj lično oblikovan izdelek, pri katerem noben sestavni del ne gleda iz ohišja, še priključek USB z vrtljajem posebnega gumba pospravimo v ohišje. Z zmogljivostjo 128 MB sodi med povprečne izdelke te vrste, tiste, ki pa bi radi predvajalnik uporabili ne le za poslušanje glasbe, temveč tudi kot zasilni diktafon, bo pritegnil vgrajeni mikrofon.
Uporabniški vmesnik je pregleden, po nastavitvah in med posameznimi skladbami pa krmarimo s pomočjo sicer dokaj majhnega zaslona LCD, ki pa vseeno zmore prikazati vse potrebne podatke. Predvajalnik se napaja iz ene baterije AAA. Čeprav med tehničnimi značilnostmi piše, da ima tudi radijski sprejemnik, je ta v bistvu sestavni del slušalk in tako s samim predvajalnikom povsem nepovezan. Seveda ima radio zato ločen vmesnik za upravljanje, ki sodi med povsem osnovne in ne omogoča drugega kot iskanje po postajah in skok na začetek frekvenčnega pasu FM.
Acer MP3 Flash Stick
Nosilec: Pomnilnik flash.
Zmogljivost: 128 MB.
Podprti formati: MP3, WMA.
Cena: 31.908 tolarjev.
Za: Mere, trdna izdelava, mikrofon.
Proti: Radijski sprejemnik ni sestavni del predvajalnika.
Archos AV120
Archosovi napravi AV120 bi težko rekli le predvajalnik MP3. Poleg tega namreč omogoča tudi neposredno snemanje in kodiranje zvoka v format MP3, predvajanje filmov DivX bodisi na vgrajenem (za te namene sicer premajhnem) zaslonu LCD bodisi na televizorju prek video izhoda, z dodatnim modulom, ki je že priložen, pa omogoča tudi zajemanje in hkratno kodiranje v format DivX. Modulu za zajemanje videa je priložen tudi daljinski upravljalnik, tako da lahko AV120 uporabimo kot povsem funkcionalen videorekorder z diskom namesto kaset.
Kakovost predvajanega in zajetega zvoka je nadpovprečna, prav tako se dobro obnese pri predvajanju filmov, ki jih moramo, preden jih posnamemo na predvajalnik, sicer prekodirati, za to pa je priloženo tudi posebno programsko orodje.
Pri predvajalniku lahko pograjamo le nekoliko visoko ceno. Za udobno prenašanje je tudi nekoliko pretežak.
Archos AV120
Nosilec: Disk.
Zmogljivost: 20 GB.
Podprti formati: MP3, MPEG-4.
Cena: 127.782 tolarjev.
Za: Predvajanje in snemanje videa, možnost razširitve.
Proti: Visoka cena, nekoliko slabša izdelava, velikost in teža.
Archos AV320
Naslednik Archosove stodvajsetice je model AV320. Na prvi pogled bi rekli, da gre za nekoliko obilnejši ročni računalnik, saj ima naprava kar štiripalčni zaslon LCD. Ko model vklopimo, pa se po zmožnostih, ki jih ponuja vgrajeni operacijski sistem, pokaže, da gre za večpredstavni predvajalnik in snemalnik. Po tehničnih značilnostih se sicer ne razlikuje od modela AV120. Tako omogoča predvajanje zvočnih posnetkov MP3 in videa DivX, pa tudi snemanje v omenjena formata.
V primerjavi s predhodnikom ne pridobimo ničesar, dokler se ne odločimo, da si bomo film ogledali na vgrajenem zaslonu. Tu potem AV320 pokaže vse svoje prednosti, saj lahko tudi neposredno na napravi povsem udobno gledamo filme, zaradi velikega zaslona niti branje podnapisov ne povzroča težav. Pograjali bi slabo kotno vidljivost zaslona, tako da moramo predvajalnik vedno držati skoraj pravokotno na smer gledanja, drugače na zaslonu ne vidimo skoraj ničesar. Pri Archosu so v primerjavi s predhodnikom izboljšali tudi ohišje; izdelano je lepše in brez nepotrebnih rež.
Archos AV320
Nosilec: Disk.
Zmogljivost: 20 GB.
Podprti formati: MP3, MPEG-4.
Cena: 182.586 tolarjev.
Za: Predvajanje in snemanje videa, možnost razširitve, velik zaslon.
Proti: Visoka cena, mere.
Apacer AudioSteno BP300
Apacerjev predvajalnik AudioSteno BP300 sodi med ključe USB, ki zmorejo tudi predvajati glasbo v formatu MP3. Nanj spravimo za 128 MB posnetkov. Predvajalnik je izdelan trdno, je malo večji od navadnih ključev USB, pa tudi od nekaterih tovrstnih predvajalnikov, a kljub temu sodi med manjše predvajalnike na preizkusu. Navzven je simpatičen, gumbi so po ohišju primerno razporejeni, tako da se navigacije po nastavitvah hitro navadimo, v pomoč pa nam je tudi sicer majhen zaslon LCD.
BP300 predvaja glasbo v formatih MP3 in WMA, omogoča pa tudi snemanje zvoka ob pomoči vgrajenega mikrofona, tako da ga lahko uporabimo tudi kot diktafon, zvok pa snema v formatu WAV. Kakovost predvajanega zvoka sodi med povprečne, predvsem pri nižjih tonih pa bi si želeli malo boljšega zvoka. Pri snemanju se Apacerjev predvajalnik obnese dokaj dobro, a bo za boljšo kakovost posnetkov treba poseči po diktafonu. Gre torej za simpatično napravo, pri kateri pa lahko izdelovalec še marsikaj izboljša.
Apacer AudioSteno BP300
Nosilec: Pomnilnik flash.
Zmogljivost: 128 MB.
Podprti formati: MP3, WMA.
Cena: 25.900 tolarjev.
Za: Mere, trdna izdelava, mikrofon.
Proti: Nekoliko slabša kakovost predvajanega zvoka.
Apple iPod
Applov iPod je verjetno daleč najbolj priljubljen predvajalnik glasbe, ki za shranjevanje posnetkov uporablja vgrajen disk. Naprava je postala pri nekaterih uporabnikih že skoraj kultna, Apple pa jo neprestano nadgrajuje in dodaja funkcije. Pri tem je pohvalno, da novosti niso rezervirane le za nove modele, temveč je mogoče nadgraditi tudi starejše iPode.
Naprava sodi med najmanjše predvajalnike z vgrajenim diskom, saj je celo manjša od 2,5-palčnega diska, ki ga navadno najdemo v takih predvajalnikih - v Applov izdelek je namreč vgrajen 1,8-palčni disk. iPod je tako poleg predvajalnika glasbe skoraj tudi ročni računalnik, saj na velikem zaslonu omogoča pregledovanje imenika, vanj je vgrajen koledar, pa tudi kakšna igra se najde na menujih.
Posebnost Applovega predvajalnika je tudi sicer neobvezna povezava s spletno prodajalno glasbe itunes in istoimenskim programom, s katerim lahko glasbo iz spleta (legalno kupljeno, seveda) pretočimo kar neposredno v iPod. Pohvalili pa bi tudi kakovost predvajanega zvoka, saj tako vgrajeni ojačevalnik kot slušalke svoje delo opravljajo odlično, ne zmedejo jih niti malo trši basi.
Apple iPod
Nosilec: Disk.
Zmogljivost: 20 GB.
Podprti formati: MP3, WAV, AAC.
Cena: 110.448 tolarjev.
Za: Oblika, zmogljivost, nadgradljivost, dodatni programi, kakovost predvajanega zvoka.
Proti: Visoka cena, kabel USB samo za doplačilo.
Benq Joybee 120
Benq se je na trg predvajalnikov MP3 podal šele pred kratkim, kljub malo revnejšim izkušnjam podjetja na tem trgu v primerjavi z nekaterimi konkurenti pa je JoyBee že na prvi pogled ena bolj simpatičnih naprav na preizkusu. Gre namreč za najmanjši predvajalnik izmed vseh preizkušenih, saj ga po zunanjih merah poseka že škatlica vžigalic. Tehta le 14 gramov.
Med posnetki krmarimo z gumbi na vrhu naprave, v pomoč pa nam je zaslon LCD, za katerega se je kljub majhnosti predvajalnika našlo mesto v ohišju. Joybee zna predvajati posnetke MP3 in WMA, ob pomoči vgrajenega mikrofona pa ga lahko uporabimo tudi kot priročen diktafon, le da bo pri tem za boljšo kakovost posnetkov seveda treba poseči po zmogljivejšem snemalniku zvoka. Ker je ohišje tako majhno, je izdelovalec moral pristati na kompromise pri kakovosti vgrajenega ojačevalnika; ta pri visokih glasnostih ne zmore dovolj kakovostno predvajati nižjih tonov.
Omeniti moramo še to, da glasnosti predvajanja ne moremo nastavljati kar neposredno s katerim izmed gumbov na ohišju, temveč le s skokom na menuje, to pa se izkaže za nekoliko nerodno.
Benq Joybee 120
Nosilec: Pomnilnik flash.
Zmogljivost: 128 MB.
Podprti formati: MP3, WMA.
Cena: 37.363 tolarjev.
Za: Mere, mikrofon.
Proti: Nekoliko slabša kakovost predvajanega zvoka.
Creative Muvo2 X-Trainer
Najnovejši izdelek med Creativovimi predvajalniki na preizkusu je Muvo2 X-Trainer. Gre za predvajalnik MP3 s pomnilnikom flash, ki pa s svojo zmogljivostjo nekako že konkurira tudi predvajalnikom z vgrajenimi diski, saj nanj lahko posnamemo kar do 512 MB glasbenih posnetkov.
Naprava sicer sodi med manjše in lažje. Med nastavitvami in posnetki v predvajalniku krmarimo le z dvema gumboma, kljub temu pa je nastavljanje zelo preprosto, uporabniški vmesnik pa med boljšimi na preizkusu. Kakovost predvajane glasbe je malo nad povprečjem, a predvsem pri basih ne dosega najboljših predvajalnikov. Pograjali bi tudi priložene slušalke, ki so zaradi svoje oblike med nerodnejšimi.
Muvo2 je postavil novo zgornjo mejo zmogljivosti med predvajalniki MP3 s pomnilnikom flash, drugi modeli iz družine, ki ponujajo dovolj prostora za največ 1,5 GB glasbenih posnetkov, pa kažejo na to, da se bodo ti predvajalniki za tržni delež resneje spopadli tudi s predvajalniki z vgrajenim diskom.
Creative Muvo2 X-Trainer
Nosilec: Pomnilnik flash.
Zmogljivost: 512 MB.
Podprti formati: MP3, WMA.
Cena: 66.900 tolarjev.
Za: Mere, zmogljivost.
Proti: Plastično ohišje.
Creative Nomad Jukebox 2
Creativovi predvajalniki Jukebox so naprodaj že kar nekaj časa, model Jukebox 2 so celo že prenovili, tako da gre kljub staremu imenu za dokaj nov predvajalnik. Predvajalnik ima zmogljivost 10 GB. To je sicer najmanj med vsemi predvajalniki z diskom na preizkusu, a še vedno več kot dovolj za to, da lahko nanj shranimo dokaj obsežno zbirko glasbe.
Po zunanjih merah in velikosti gre za enega težjih in večjih predvajalnikov na preizkusu, po obliki pa spominja na discmane. Uporabniški vmesnik je preprost, po menujih pa krmarimo z gumbi na zgornji strani naprave. Predvajati zna tako posnetke MP3 in WMA kot tudi nestisnjene posnetke WAV, a bodo po njih segli le redki, saj ob uporabi tega formata zapisa na 10-gigabajtnem disku ni prostora za več skladb.
Pograjati moramo še to, da za povezavo naprave z računalnikom potrebujemo gonilnik. To je bilo že v preteklosti v primerjavi s konkurenco precejšna slabost izdelkov tega podjetja in so jo odpravili šele pri najnovejših modelih s pomnilnikom flash.
Creative Nomad Jukebox 2
Nosilec: Disk.
Zmogljivost: 10 GB.
Podprti formati: MP3, WMA, WAV.
Cena: 72.900 tolarjev.
Za: Zmogljivost.
Proti: Mere, visoka cena.
Creative Nomad Jukebox 3
Nomad Jukebox 3 je navzven skoraj povsem enak modelu Nomad Jukebox 2, v primerjavi s šibkejšim članom družine Jukebox pa ponuja kar dvakrat zmogljivejši disk. Gre sicer za starejši izdelek, o čemer pričajo tudi vmesniki za priklop na računalnik. Poleg vmesnika firewire, ki sicer ponuja hiter prenos podatkov z diska, je namreč vgrajen vmesnik USB po standardu 1.1, ki je za 20-gigabajtni predvajalnik prepočasen. Zanimivo pa je, da je vmesnik USB pri Jukeboxu 2, ki firewirea sicer nima, različice 2.0.
Posebnost Jukeboxa 3 je veliko število vhodov in izhodov. Poleg izhoda za slušalke ima predvajalnik še dva linijska izhoda, med vhodi pa najdemo le en 3,5-milimetrski priključek, a ta poleg običajnega linijskega vhoda rabi tudi kot optični vhod. Z Jukeboxom 3 lahko glasbo zajemamo npr. s predvajalnika CD kar v digitalni obliki in s tem dosežemo precej boljšo kakovost posnetkov. Tudi zmogljivejši izmed obeh Creativovih Jukeboxov za delovanje v navezi z osebnim računalnikom potrebuje gonilnik.
Creative Nomad Jukebox 3
Nosilec: Disk.
Zmogljivost: 20 GB.
Podprti formati: MP3, WMA, WAV.
Cena: 79.900 tolarjev.
Za: Zmogljivost, obilica vhodov in izhodov.
Proti: Mere, visoka cena.
Creative Nomad Zen NX
Nomad Zen MX je najzmogljivejši Creativov predvajalnik na preizkusu. Gre za napravo s kar 30-gigabajtnim diskom, ki bo zadovoljil tudi najzahtevnejše. Po obliki se dokaj odkrito spogleduje z Applovim iPodom, a je od njega opazno večji, poleg tega je oblikovno nekoliko manj dovršen. Sprednja in zadnja stran predvajalnika sta aluminijasti, prvo ploščo pa lahko snamemo in s tem dobimo dostop do izmenljivega litijevega akumulatorja. Po menujih z nastavitvami in po skladbah krmarimo prek dokaj velikega zaslona na sprednji strani predvajalnika.
Kakovost predvajanja posnetkov, ki so lahko v formatu MP3, WMA ali WAV, je med boljšimi na preizkusu, prednost v primerjavi s konkurenco pa se pokaže predvsem pri predvajanju nižjih tonov ob večji glasnosti. Kljub temu da gre za dokaj nov predvajalnik, moramo za povezavo z računalnikom namestiti gonilnik, to pa nekoliko omeji uporabnost predvajalnika kot dodatnega zunanjega diska USB. Kljub temu je naprava zelo zmogljiva in ponuja še kar veliko priložnosti za odpravljanje nekaterih pomanjkljivosti.
Creative Nomad Zen NX
Nosilec: Disk.
Zmogljivost: 30 GB.
Podprti formati: MP3, WMA, WAV.
Cena: 95.900 tolarjev.
Za: Zmogljivost.
Proti: Mere, visoka cena.
Creative Rhomba
Edini Creativov predvajalnik, ki poleg predvajanja glasbe omogoča tudi snemanje zvoka z vgrajenim mikrofonom, je predvajalnik Rhomba. Poleg snemanja omogoča tudi poslušanje radia, tako da gre za enega bolj vsestranskih predvajalnikov na preizkusu.
Po zmogljivosti, upoštevaje, da je predvajalnik s pomnilnikom flash, sodi z 256 MB med boljše, prav tako je eden večjih. Ohišje je dokaj trdno in zdi se, da bi preneslo tudi malo trši padec na tla. Za nastavljanje in izbiranje skladbe sta nam na voljo kar dva pregledna zaslona LCD, a pri tem gre predvsem za oblikovni poseg, saj bi predvajalnik podatke enako dobro prikazoval tudi na enem malo večjem zaslonu. Kljub temu da je uporabniški vmesnik podoben tistemu pri predvajalniku Muvo2, ki ima le dva gumba, pa pri Rhombi krmarimo s celo vrsto gumbov, ki so razporejeni tako po zgornji kot po spodnji strani predvajalnika.
Kakovost predvajanja posnetkov je nekoliko nad povprečjem. Zvok, ki ga posnamemo z mikrofonom, se shrani v formatu WAV, za resnejše snemanje pa bo seveda treba poseči po namenskem diktafonu.
Creative Rhomba
Nosilec: Pomnilnik flash.
Zmogljivost: 256 MB.
Podprti formati: MP3, WMA, WAV.
Cena: 53.900 tolarjev.
Za: Dokaj velik dvojni zaslon LCD, vgrajen radio FM.
Proti: Nekoliko večji od drugih predvajalnikov s pomnilnikom flash.
MagicStar MP3 Player
MagicStarov predvajalnik, ki so ga poimenovali preprosto kar "MP3 Player", je med vsemi predvajalniki na preizkusu še najbliže običajnim pomnilniškim ključem USB.
Gre za majhen in praktičen predvajalnik. Deluje precej plastično, pa tudi izdelan ni najbolje, saj se na primer pokrov priključka USB ne sklada povsem z ohišjem. Upravljanje predvajalnika, ki nima zaslona LCD, pa je zelo preprosto, saj ima predvajalnik en sam gumb. To se zdi sprva nekoliko omejujoče, z malo vaje pa postane uporabniški vmesnik zelo priročen.
Po zmogljivosti sodi model med šibkejše predvajalnike, saj lahko nanj shranimo do 64 MB datotek MP3. To bo zadostovalo za en povprečen album. Predvajalniku so priložene povprečne slušalke, ki pa imajo 2,5-milimetrski priključek (namesto običajnejšega 3,5-milimetrskega). Z vklopom ali izklopom slušalk tudi vklapljamo ali izklapljamo predvajalnik, saj nima posebnega gumba za vklop. Predvajalnik sicer ne ponuja nobene izmed naprednejših zmožnosti konkurentov in tudi njegova pomnilniška zmogljivost je podpovprečna, a je daleč najcenejši izmed vseh na preizkusu.
MagicStar MP3 Player
Nosilec: Pomnilnik flash.
Zmogljivost: 64 MB.
Podprti formati: MP3.
Cena: 15.080 tolarjev.
Za: Mere, ugodna cena.
Proti: Nekoliko površna izdelava.