Gnome 2.6

Windows 95 je pred skoraj desetimi leti uvedel novost, ki ni bila nikoli toplo sprejeta. Vsaka mapa, ki smo jo odprli, se je pokazala v novem oknu in odščipnila dragocen kos prostora na zaslonu. Prepričani smo lahko, da si razvijalci podobnih spodrsljajev ne bodo več privoščili ...

Namizno okolje Gnome se je v zadnjem času oddaljilo od edinega prostega tekmeca - KDE, saj je postalo omejeno na najnujnejše zmogljivosti. To je dobrodošlo predvsem za začetnike, še posebej v primerjavi s konkurenčnim namizjem, ki z dodajanjem možnosti pretirava v drugo skrajnost. V kronološkem pogledu so razvijalci Gnoma tako naredili korak nazaj, saj so v njegovi ponudbi večinoma le zmogljivosti, ki so jih druga okolja imela že pred leti.

Upravitelj datotek Nautilus si zapomni velikost in razporeditev vseh oken. Starševska okna najhitreje odpremo z menujem v spodnjem levem delu okna.

Zadnja stabilna izdaja je Gnome 2.6, ena najbolj udarnih med vsemi dosedanjimi različicami. Nove programske opreme je zanemarljivo malo, so pa zato na voljo novi pristopi k manipulaciji map. In prav ti se vračajo nazaj v preteklost in obudijo spomin na Windows 95.

Prostorska predstavitev map

Na namizju je ikona Računalnik, ki je doslej ni bilo v okolju Gnome. Pa poglejmo, kaj se skriva v njej! Odpre se minimalistično okno, strašljivo podobno oknom, ki smo jih vajeni iz Windows 95. V njem najdemo naprave, ki jih imamo v našem sistemu, in povezavo do drugih uporabnikov omrežja. Razočaranje se še poveča, ko spoznamo, da je okno (in Gnome 2.6 nasploh) poslovenjeno precej slabše od prejšnjih različic.

Ob kliku "Filesystem" se odpre še eno okno, ki predstavlja vsebino naše korenske mape. Vsaka mapa, ki jo odpremo, se odpre spet v novem oknu in tako se kaj kmalu izgubimo v množici kakih desetih oken. Uj, polomija na vsej črti, bi porekli, a če ne boste prehitro obupali, boste prej ali slej ugotovili, da se tehtnica od tu naprej začne prevešati na drugo stran.

Slabosti Gnoma 2.6 se namreč tu nehajo in podobnost z Windows 95 tudi. Filozofija upravljanja datotek in map je v novi različici dobila novo razsežnost. Mapa in okno sta neposredno povezana, tako da sta v odnosu ena proti ena. Mape so predstavljene prostorsko in se odpirajo v samostojnih oknih. In zakaj naj bi bil ta pristop potreben?

Bistvenega pomena je, da si Gnome zapomni lastnosti vsakega okna. Če ga prilagodimo po svoje, npr. ga premaknemo in povečamo, bo pri naslednjem odpiranju spet na starem mestu in v stari velikosti. Poveča se učinkovitost metode "povleci-spusti", s katero lahko veliko laže prenašamo mape in datoteke v druga okna in s tem v druge mape. Vsaka odprta mapa je označena, kar je pomembna povratna informacija v množici oken, še posebej navdušujoče pa je, da jo lahko premaknemo na drugo mesto, čeprav je odprta. Pomembna je tudi pridobitev hitrosti, saj se okna odprejo v trenutku, upravitelj datotek Nautilus pa je ponavadi potreboval precej časa za zagon.

Klub naštetemu pa še vedno ostaja problem množice odprtih oken na namizju. Rešitev je, da v oknu, ki ga želimo imeti odprto, z menuja izberemo "Datoteka" - "Close Parent Folders"; to zapre vsa starševska okna, ki so v drevesni strukturi više od trenutno odprtega. Še hitreje pa je, če okna odpiramo z dvojnim srednjim klikom; tako se odpre le novo okno, starševsko pa se zapre. Če se želimo pozneje vrniti h kateremu izmed njih, ga lahko izberemo s spustnega seznama v levem spodnjem kotu okna.

Druge novosti

Prostorska predstavitev map je v primerjavi z drevesno oz. navigacijsko strukturo velika sprememba, ki zahteva nekaj časa, da se je navadimo. Uporabna je tudi pri brskanju po krajevnem omrežju, ki ga Gnome doslej sploh ni poznal. V različici 2.6 je to opravilo zelo podobno brskanju po krajevnem računalniku, le da najprej izberemo računalnik, iz katerega želimo brati podatke. Pomembna prednost v primerjavi s Konquerorjem iz okolja KDE je, da Nautilus računalnike prikazuje z imeni, Konqueror pa s številko IP.

V oknu za odpiranje datotek si lahko sami ustvarimo bližnjice, izbiranje ozadja je preglednejše, na menu pa lahko dodamo svoje predloge dokumentov.

Še tako zvesti zagovorniki Gnoma so ostali brez besed, ko so jim privrženci drugih okolij očitali predpotopen vmesnik za odpiranje in shranjevanje datotek. A končno je grafična knjižnica osnovnih gradnikov GTK 2.4, ki jo uporablja tudi Gnome 2.6, dobila prenovljen vmesnik za izbiro datotek, ki prekaša tudi marsikaterega sotrpina iz komercialnih okolij.

V levem delu okna za odpiranje datotek so bližnjice do namizja, domače mape in naprav, ki smo jih našli že v oknu Računalnik. V desnem delu so datoteke in mape iz omenjenih bližnjic, ki jih lahko povlečemo na desno stran, kjer bodo postale nove bližnjice, dokler jih seveda ne odstranimo. Zelo priročno, poglavitna novost, ki jo predstavlja okno za izbiro datotek, pa je v zgornjem delu okna. Nad datotekami se namreč prikazujejo gumbi za dostop do starševskih map mape, ki je trenutno izbrana. Tako lahko bistveno hitreje brskamo po mapah kakor z gumbi naprej, nazaj in stopnjo više, ki jih poznajo podobna orodja.

Okno za shranjevanje datotek je zelo podobno, le da se v začetku odpre v pomanjšani obliki. Tu samo določimo ime datoteke, ki jo lahko uvrstimo v eno izmed bližnjic, klik pa nas privede do popolnega okna za shranjevanje, podobnega zgoraj opisanemu.

Edina opazna pomanjkljivost novega vmesnika za izbiro datotek je, da ne omogoča brskanja po skritih mapah in datotekah. No, pravzaprav ga omogoča, le nekoliko preveč skrito je. Pritisniti moramo namreč kombinacijo tipk Ctrl+L, s katero odpremo majhno okence z vrstico za naslov. Tega vnesemo ročno, enako kakor v ukazni vrstici. Skritim datotekam in mapam dodamo na začetku piko, pri dopolnjevanju imen pa si lahko pomagamo s tabulatorjem.

Prenovljena so tudi nekatera druga pogovorna okna. Izbiranje ozadja namizja je postalo preprostejše, saj ima uporabnik pregled nad celotno kolekcijo ozadij. Tudi nastavitve tipkovnice so dobile pomembno pridobitev, in sicer možnost izbire jezikovne razporeditve tipk. Ta je bila doslej v Gnomu možna samo prek vstavka v pultu.

Zrelejše so postale tudi nekatere vitalne aplikacije, ki so del okolja Gnome, predvsem brskalnik Epiphany, urejevalnik Gedit in GPDF, ki skrbi za prikazovanje dokumentov PDF. Precej hitrejši je postal brskalnik pomoči Yelp, arhivar File-Roller pa zna odslej prebirati tudi programske pakete RPM.

Nekoliko manj opazna novost, a še kako pomembna, so predloge dokumentov. Če desno kliknemo na namizje in izberemo "Create Document", se odpre podmenu, na katerem lahko izbiramo med datotekami, ki jih želimo ustvariti. Na začetku imamo le eno izbiro - prazno datoteko, a lahko enostavno dodamo nove. V domačem imeniku je mapa Templates in vsaka datoteka, ki jo shranimo vanjo, se bo pokazala tudi na menuju. Tako lahko vanjo shranimo prazen dokument iz zbirke OpenOffice.org in ko ga bomo izbrali na menuju, bomo lahko začeli pisati.

Gnome 2.6 je presenečenje. Sprva v negativnem smislu, ker nam obudi spomine iz davne preteklosti, ko smo uporabljali neučinkovite metode dela z mapami in datotekami. A le za trenutek, saj kmalu spoznamo, da je prostorska predstavitev map v Gnomu silno izpopolnjena in priročna. Če k temu dodamo še novo okno za izbiro datotek, predloge in druge novosti, postane jasno, da je Gnome vrgel rokavico KDE.

Gnome 2.6.1

Kaj: Namizno okolje.

Izdeluje: The GNOME Foundation.

Cena: Brezplačen, na voljo na http://www.gnome.org.