Gnome, tretjič, Fedora, petnajstič
Čeprav v bitki operacijskih sistemov največ slave pobereta MacOS in Windows, pa tudi razvijalci odprtokodnega Linuxa ne sedijo križem rok. In čeprav ta sistem v statistikah dosega le od odstotek do dva tržnega deleža, to kljub temu pomeni od 10 do 20 milijonov računalnikov, če verjamemo ocenam, da je teh na svetu približno milijarda.
Milijarda, če pomislimo, da multimilijardni Apple dosega le nekajkratnik tega števila, to nikakor ni slab rezultat, za nekaj, kar ne porabi velikanskih količin denarja za marketniško strategijo in medijsko opaznost. Ne nezadnje je Linux tudi v številnih drugih napravah, kot so npr. pametni telefoni. Android in WebOS namreč nista nič drugega kot Linux z uporabniškim vmesnikom, prilagojenim za telefon. Vsekakor dovolj razlogov, da filantropsko naravnani razvijalci številnih distribucij Linuxa kar nočejo vreči puške v koruzo in vztrajno predstavljajo nove in nove različice svojih izvedb Linuxa z dinamiko, ki celo presega tisto pri obeh največjih ponudnikih operacijskih sistemov.
Odprtokodna skupnost je sicer dokaj težko pregledna združba, saj jo sestavljajo številne skupine in še večja množica projektov, ki so namenjeni zelo različnim sestavnim delom neke končne in uporabne distribucije Linuxa. Tu so razvijalci jedra, grafičnih vmesnikov in uporabnih aplikaciji, za izvedbo pa skupnosti različnih distribucij, ki vse skupaj zapakirajo v uporaben končni izdelek. In kar je najlepše pri vsem skupaj - ta je ponavadi na voljo zastonj in vsebuje prav vse programje, ki ga večina uporabnikov sploh potrebuje.
Uporabnik se seveda v praksi še največ srečuje z grafičnim vmesnikom in pri Linuxu je izbira tu velika. Najbolj razširjena sta vmesnika Gnome in KDE, v manj zmogljivih sistemih (npr. mini prenosnikih) pa se pogosto znajdeta tudi okolji XFCE ali LXDE, ki potrebujeta manj pomnilnika in procesorske moči. Vsi ti uporabniški vmesniki so z leti dozoreli v zelo uporabna in intuitivna okolja, ki se zlahka kosajo z Windowsom ali Macosom.
V "Dejavnostih" hitro preklapljamo med vsemi odprtimi programi.
Med bolj priljubljene različice Linuxa spada tudi Fedora, ki se razvija pod sponzorstvom enega večjih sodelujočih na području linuxnih strežnikov - podjetjem Red Hat. Fedora 15 je tako prva distribucija Linuxa, ki za privzeti vmesnik uporablja novi Gnome 3. Odločitev je dokaj drzna, a je glede na to, da je najbolj razširjena distribucija Linuxa Ubuntu namesto Gnoma različice 2.x prevzela grafični vmesnik Unitiy, kar pričakovana. Gnome 3 je namreč izboljšana različica vmesnika Gnome 2, a gre za povsem drugačno okolje, ki predstavlja številne še nikoli videne rešitve za delo z Okni in programi. Gnome 3 si želi biti predvsem zelo pregleden, tako da je zasnovan na videz minimalistično. Uporabnik na začetku gotovo najprej opazi, da sicer nerazumljivo velika (visoka) naslovna vrstica programov nima ikon za povečanje in zmanjšanje okna. Pravzaprav je edina ikona v naslovni vrstici tista, ki je namenjena zapiranju aplikacije. Okno tako pomanjšamo ali povečamo z dvojnim klikom naslovne vrstice, za druge možnosti manipulacije pa rabi desni klik istega področja okna.
Trdoživi uporabniki dosedanjih operacijskih sistemov bi se nemara prestrašili takšne rešitve, a se izkaže, da sploh ni moteča, saj se bistvo preglednosti skriva v načinu dostopa do odprtih aplikacij. Če namreč kazalec miške postavimo na levi rob gornje vrstice stanja grafičnega vmesnika, ki se imenuje "Dejavnosti" (ali Activities), ali pritisnemo tipko "Windows", zagledamo zgledno urejene vse odprte programe aktivnega delovnega okolja. Dejali smo aktivnega delovnega okolja (workspace), ker grafični vmesniki Linuxa ponavadi ponuja možnost dela z več namizji, ki so pač tako poimenovana. Čeprav se lahko to komu zdi pretirano, pa je zadeva v času, ko je večopravilnost pač osnovni način dela z računalnikom, zelo uporabna, saj lahko npr. program za elektronsko pošto in program za kramljanje po spletu elegantno prestavimo na eno namizje, urejevalnik besedila in preglednico na drugo, brskalnike pa odpiramo na tretjem. Ko se uporabnik tega navadi, ponavadi to možnost v drugih operacijskih sistemih precej pogreša, še posebej, če je nagnjen k odpiranju večjega števila programov hkrati.
Zgornja paleta ima v novem Gnomu malo podatkov, vendar pa integrira nekatere funkcije, kot so koledar in družabni stiki.
Gnome 3 sicer ravno prek omenjene hitro dostopne površine za "dejavnosti" bolj ali manj odpravlja potrebo po premeščanju oken na druge delovne površine, po drugi strani pa je to opravilo, ko je oken vendarle preveč, še bolj enostavno in hitro, saj so vse delovne površine vidne na desnem robu zaslona in program le prenesemo na to površino z miško. Število delovnih površin tudi ni več fiksno (kot je to bil primer v Gnome 2 ali v drugih grafičnih okoljih Linuxa), temveč samodejno nastajajo glede na potrebo. Ko, denimo, kak program prestavimo na novo površino, se pod njo prikaže nova prazna površina.
Programe, ki jih ne potrebujemo več, lahko sicer tudi zapremo kar v tem pogledu na "dejavnosti", najbolj priljubljene programe pa lahko namestimo v navpično vrstico na levem robu zaslona, kjer so hitro dostopni, kadar jih želimo zagnati, se pa tu prikažejo tudi, kadar so zagnani (podobno kot v Oknih 7 in MacoOSu).
Do aplikacij lahko sicer dostopamo tudi s klikom na napis Programi (ali Applications), ki nam ponudi vse nameščene programe, na desnem robu pa lahko izberemo tudi le podkategorijo teh. Linuxni programi se namreč ponavadi znajo kar sami zložiti v ustrezno kategorijo (npr. pisarniški programi ali programi za zvok in video), tako da se takšne nepreglednosti, kot jih je moč najti v startnih menujih Windowsa, sploh ne morejo zgoditi. Poleg tega je na voljo tudi hitri iskalnik, ki omogoča, da program najdemo, ne da bi brskali po kategorijah. Treba je namreč priznati, da je bilo iskanje po kategorijah vendarle hitrejše v prejšnjih različicah Gnoma, saj so bili menuji s temi programi sestavni del vrstice stanja grafičnega okolja, ki je ponavadi vedno viden. Ta zdaj prikazuje veliko manj "balasta" in še enkrat podkrepi zamisel koncepta, da imamo na zaslonu čim manj odvečnih stvari, kadar delamo neko konkretno opravilo v nekem programu. Zgoraj tako vidimo le ime aktivne aplikacije (s klikom to ime lahko sicer tudi zapremo), na sredini ima veliko prostora ura, ki omogoča hiter dostop do koledarja in opravil. Desno so še ikone za vklop različnih funkciji za ljudi z omejenimi gibalnimi ali vidnimi zmožnostmi, ikona za glasnost, povezavo bluetooth ter brezžično ali ožičeno povezovanje, indikator za baterijo (pri prenosnikih) in menu uporabnika. V tem najdemo razne nastavitve sistema in uporabniškega računa, Gnome pa ima integrirano tudi podporo različnim družabnim sistemom, kot sta Facebook ali Twitter. Tako zna sam operacijski sistem prikazovati nova sporočila, ne da bi bilo treba imeti odprt kak drug program.
Tudi spodnji del zaslona ni ostal neizkosriščen. Precej zakrito je tu namreč še ena vrstica stanja, ki je namenjena programom, ki tečejo v ozadju. Ponavadi tu sicer ne vidimo nič, saj je večina "demonov" integriranih že v okolje, naj bi pa ta del dobil večji pomen v prihodnosti, ko bodo programi znali izkoriščati zmožnosti Gnoma 3.
Fedore 15 sicer ni nujno uporabljati z vmesnikom Gnome 3, saj lahko posežemo tudi po starejšem vmesniku Gnome, vmesniku KDE, Xfce ali LXDE ali drugega ob drugem namestimo kateregakoli od njih. Seveda Fedori ne manjka niti uporabna programska oprema. Seznam aplikacij je namreč zelo dolg prav v vseh kategorijah - od pisarniških, grafičnih, zvočnih do izobraževalnih programov. Linux je sicer, vsaj v primerjavi z Windows, pomanjkljiv pri igrah in programih za obdelavo videa. Na slednjem področju se stanje počasi izboljšuje, a le za ljubiteljske montažerje, nikakor pa ne za profesionalce. Je pa mogoče odsotnost iger bolj ali manj kompenzirati z rabo programa Wine, ki omogoča izvajanje okenskih programov v sistemih, ki temeljijo na Unixu (tja sodi tudi Linux). Ta je v zadnjih letih močno napredoval, k temu pa je veliko prispeval Google, ki podpira razvoj te rešitve, tudi zato, da lahko lažje prenaša svoje programske rešitve na Linux (Picasa in Google Earth, denimo, tečeta prav ob podpori Wine).
Veliko ljudi sicer še vedno misli, da je uporaba sistemov Linux povezana s številnimi ročnimi posegi prek terminala in da številne reči ne delujejo, a to je mit, saj smo, denimo, Fedoro 15 namestili v tri povsem različne sisteme in se je povsod namestila brez težav, brez dodatnih posegov pa je delovalo prav vse. Res je sicer, da je treba nekatere malenkosti, kot so, denimo, avtorsko zaščiteni kodeki, namestiti naknadno, a namestitev Fedore je v primerjavi z namestitvijo okolja Windows in tudi drugih distribucij (vsaj tistih, ki so namenjene povprečnemu uporabniku, kot so Ubuntu, OpenSuse, Mint ...) prava igra. Ob tem se sistemi posodabljajo sami (ob tem praviloma računalnika ni treba znova zagnati) in so že v osnovi zelo dobro zaščiteni pred škodljivo kodo in zahtevajo zelo malo vzdrževanja. Zasnova Linuxa je pač drugačna kot zasnova Windowsa, zato sistem tudi po nekaj letih ostane stabilen in se ne razraste prek vseh meja. Za zahtevnejša opravila je včasih sicer še vedno treba skočiti v terminal, a resnici na ljubo le pri zadevah, ki jih povprečen uporabnik ne naredi sam niti v Windowsu, kaj šele v varnem zavetju MacOSa. Sicer so vsi glavni programi, pa tudi sam sistem, prevedeni v slovenščino, na voljo pa so tudi slovarji za rabo v različnih pisarniških orodjih. Velja pa kljub temu omeniti, da Fedorin modul za nameščanje programske opreme spada med najmanj pregledne med vodilnimi distribucijami Linuxa. Pri iskanju nekega programa po imenu se namreč izpiše prav vse, kar najde (knjižnice, izvirne datotek ...), in velika večina tega je za navadnega uporabnika povsem nepomembno in ga prej zmede, kot pa mu pomaga. Iskalnik je poleg tega še počasen, tudi nameščanje poteka pri večini konkurentov precej hitreje.
Vseakakor velja reči, da je občutek pri delu z novim Gnomom na začetku nekoliko nenavaden. Vmesnik se namreč zdi naravnan predvsem v to, da se zdi, kot da sploh nimamo večopravilnega sistema - torej je poudarek zgolj na programu, ki ga uporabljamo. A kljub temu večopravilnost ne trpi, saj je preklapljanje med programi izvedeno elegantno, pregledno in hitro. No, ne nazadnje je Gnome 3 tudi prav lep in atraktiven. In četudi številne novosti nemara ne bodo dosegle najširših ljudskih množic, pa bodo nekatere rešitve verjetno tako ali drugače deloma implementirali tudi večji sodelujoči na trgu operacijskih sistemov. Več glav pač več ve.
Fedora 15 z Gnome 3
Odprtokodni operacijski sistem in grafični uporabniški vmesnik.
Za: Brezplačen, pregleden in intuitiven uporabniški vmesnik, številni programi, podpora slovenščini, enostavna namestitev, integracija družabnih omrežij v vmesnik.
Proti: Nepregleden modul za nameščanje dodatnih programov, previsoka naslovna vrstica programov zgolj krade prostor, manj iger in malo programov za urejanje videa.