Goljufi znajo slovensko

Poleg virusov, izsiljevalske kode in drugih nevšečnosti v digitalnem življenju na vsakogar preži nevarnost kraje identitete. Če smo se nekdaj smejali lahkovernim tujcem, ki so zasebne podatke brez slabe vesti zaupali elektronskemu naslovu (lažne) prsate plavolaske ali afriškega princa, ki mu je država odrekla gostoljubje, nam danes ni več do smeha. Tehnologija je napredovala in z njo so odrasli tudi zlikovci.

Od nekdaj so najboljši lažni dokumenti vsebovali prave podatke nekega nesrečneža. Kraja identitete je z nami že precej časa, z internetom je svoje delovanje zgolj razširila čez obzorja starega kriminalnega dejanja. Krivi smo predvsem uporabniki sami, ki nepazljivo razkrijemo številne zasebne informacije. Podatke delimo kot žrtev ribarjenja, ko nas zavajajoča elektronska pošta pripravi do neumnosti, ali pa jih zlikovcem posreduje z zlonamerno kodo okužen računalnik, ki v ozadju pridno beleži pritiske tipk. Morda smo doma dovolj pozorni in imamo računalnik primerno zaščiten, a ko se odpravimo na potovanje, se v tujem kraju leže na plaži in s čivavo na straži brez pomislekov prijavimo v prvi računalnik, ki ima povezavo z internetom. Prav razne spletne kavarne so navadno osrednje naborniško središče takih nepridipravov.

Z zanimivim zgledom ribarjenja sem se srečal med obiskom največje slovenske spletne strani z oglasi. Pri iskanju stanovanja v Ljubljani sem naletel na lično opremljeno gnezdo z ugodno najemnino. Slabih štiristo evrov na mesec se mi je zdelo kot obljube politikov, predobro, da bi bilo res. Spraševal sem se, kaj se skriva v ozadju. Ko mi je italijanska lastnica stanovanja poslala odgovor na slovensko zastavljeno povpraševanje v angleščini, so se dvomi o resničnosti ponudbe povečali. Razložila je, da je stanovanje novo in v najemnino všteti vsi stroški. Ker je zaradi njenega dela nemogoče, da bi prišla v Ljubljano, bo posredniško delo opravil agent znane spletne storitve Airbnb. Poslala mi je kopijo potnega lista s podatki o njenem podjetju ter službi in me prosila, da sam storim isto, saj bi rada, da stanovanje, ki ga je kupila za hčerko, dobi zaupanja vreden najemnik.

Ker nisem od včeraj, sem prošnjo preslišal in od Italijanke zahteval kontakt njenega slovenskega agenta. Prejšnja korespondenca je bila hipna, tokrat pa sem na odgovor čakal do naslednjega dne. V prejetem elektronskem sporočilu mi je še enkrat izrazila veselje nad pričakovanim poslom ter znova prosila za osebne podatke s kopijo mojega potnega lista. Ko sem ji napisal, da bom podatke poslal neposredno agentu, je bilo javljanja iz sosednje države konec. Čeprav sem takoj vedel, da gre za prevaro, elektronski naslov Italijanke je bil generičen Gmail, me je presenetil odziv okolice. Vsakdo, ki sem mu ponudbo razkazal, je bil nad njo navdušen. Hitro sem uvidel, da je ta oglas bržčas prepričal koga, ki je nasedel pošteni ceni, videzu nepremičnine in omembi Airbnbja. Marsikdo ne ve, kaj točno počnejo pri spletni storitvi Airbnb, a slišali so že, da gre za nekaj v zvezi z oddajo stanovanj. Ni vrag, da zadeve ni tudi v Sloveniji, kjer morajo imeti slovensko govoreče agente. Ko so naplahtali prvega, so bili na konju. Če je bila Italijanka sumljiva, bo morda imel več uspeha Ivan iz Ivančne Gorice.

Postopek zlorabe je preprost. Ko zlikovci, med njimi so tudi Slovenci, dobijo osebne podatke,  s kopijami dokumentov vred, se brez ovir vsepovsod izdajajo za nesrečneža. Že pod Alpami smo imeli primer, ko so Slovencu ukradli identiteto in v njegovem imenu prodali nepremičnino na Hrvaškem, najeli posojilo ter sklenili naročnino pri največjem mobilnem operaterju v državi. S ponarejenim dokumentom, ki vsebuje sliko zlikovca, je mogoče marsikaj. Kaj storimo, če nam nekdo ponuja (pre)dober posel, a dvomimo o njegovi resničnosti? Človeka preverimo v internetu. In tu se skriva največja moč teh prevar. Čim več informacij imajo nepridipravi, tem bolj verjetna je goljufija. Sam sem Italijanko dobro preveril, imela je natanko tako službo in podjetje, ki so ga goljufi omenjali, obenem pa je njena hčerka res študirala v Ljubljani. Si kar predstavljam, kako je videti goljufija z nepremičnino na Hrvaškem. Prodajalec se predstavi z dokumentom, prijetna hišica ob morju je pisana na njegovo ime in hkrati dovolj oddaljena, da si je ne moremo ogledati od blizu. Ker prodajalec nujno potrebuje denar, mu v strahu, da bi hitro našel drugega kupca, pred notarjem izročimo vsaj aro, če že ne vse kupnine. Edino pravilo, ki nas lahko obvaruje, se glasi, da nismo tako bogati, da bi kupovali poceni. Predobrih kupčij ni.

V prihodnje bo v spletu treba še bolj paziti. Časi, ko so ponudbe v elektronskem nabiralniku vabile v polomljeni angleščini, so mimo. Bodimo skrbni tako z osebnimi kot s spletnimi podatki o sebi. Že najmanjša informacija lahko povzroči plaz neslutenih razsežnosti. Vdor v manj varovano spletno storitev lahko zlikovcem izda geslo, ki ga uporabljamo tudi v drugih digitalnih računih. Če se nepridipravi polastijo naših računov Gmail, Facebook in Twitter, je digitalna ugrabitev najmanj, kar se nam lahko zgodi. V spletu je vedno več podatkov o nas in čas je, da se začnemo obnašati precej bolj odgovorno kot doslej. Sumljive ponudbe vestno posredujmo na varninainternetu.si, da morda pred pastjo rešimo naslednjega osmoljenca.