GPS vas pripelje
Cestna navigacija z napravami GPS sodi v kategorijo "komotnosti". Saj smo tudi včasih prišli na cilj, če ne drugače, pa z risanjem zemljevidov, vnaprejšnjim informiranjem o poti in spraševanjem naključnih mimoidočih, ko smo se že petkrat peljali mimo iste hiše, iskane hišne številke pa ni bilo nikjer. Tako ali drugače smo vedno prišli na cilj, res pa je, da skoraj nikoli tako enostavno, kot nas do cilja pripeljejo male čudežne škatlice, ki vedno vedo, kje so in kam morajo priti. Včasih se jim zatakne le pri vmesnem koraku - kako priti na cilj. Takrat pa nam še vedno ostane rezervni načrt, spraševanje mimoidočih.
Sprejemnike GPS najdemo danes vsepovsod. Povsem so že domači v telefonih, občasno se znajdejo v fotoaparatih, dovolj so majhni, da jih lahko skrijejo v malce večjo uro oziroma tekaški računalnik, da ne omenjamo rabe v modelarstvu, kjer letala in helikopterji letajo po vnaprej začrtanih poteh, vodi pa jih GPS. In seveda na cesti, tam jih tudi srečamo. Praktično v vsakem tovornjaku in - vsaj tako je včasih videti - v vsakem drugem avtu lahko opazimo črno škatlico (pravzaprav, zakaj ni belih navigacijskih naprav?), ki voznika vodi do cilja. Redkokdaj pa se vprašamo, kako vse to sploh deluje. Kakšna čarovnija (in pri tem mislim na čarovnijo v smislu znamenitih besed Arthurja C. Clarka, ki je rekel, da dovolj napredne znanosti ne moremo razlikovati od čarovnije) se skriva v teh malih napravicah, da vedno vedo, kje so in kam morajo priti?
Zaznavanje trenutnega položaja kjerkoli na zemeljskem površju omogoča omrežje satelitov GPS.
Sistem globalnega pozicioniranja
Odgovor se skriva v sistemu globalnega pozicioniranja, na kratko imenovanega GPS (global positioning system). Razvit je bil za vojaške potrebe (ste pričakovali kaj drugega?), nato pa počasi našel uporabo v civilni družbi. Na začetku so GPS uporabljali le redki, saj so bili sprejemniki dragi in ne preveč natančni. Ameriška vojska (sistem GPS so namreč postavili Američani) je poskrbela, da so le vojaki dobili svoj natančen položaj, vsem drugim pa je sistem lahko lagal tudi za sto metrov. Ko pa so leta 2000 ugasnili motenje, se je natančnost povečala na 20 metrov in začela se je doba navigacijskih naprav ...
Mala napravica, ki smo jo omenjali v uvodu, seveda ne more določiti svojega položaja brez zunanje pomoči. Skrivnost sistema GPS se skriva v floti satelitov (začeli so z dvainštiridesetimi, trenutno jih je enaintrideset, pa še dva rezervna), ki obletavajo Zemljo. Njihove orbite so izbrane tako, da v vsakem trenutku z vsake točke zemeljskega površja vidimo vsaj osem satelitov. Satelit GPS je pravzaprav naprava za informiranje o točnem času. Satelit vozi s seboj silno natančno atomsko uro in stalno oddaja točen čas, poleg tega pa še svojo identifikacijo (številko satelita), podatke o svoji orbiti in podatke o orbitah drugih satelitov. Sprejemnik mora le sprejeti signale več satelitov in izračunati razliko med sprejetimi časi. Iz tega in iz znanega položaja satelita lahko izračuna svoj položaj na zemeljskem površju.
Umetniška upodobitev satelita GPS IIR-7, ki ga je izdelalo podjetje Locheed Martin.
Načeloma za izračun položaja zadošča signal iz treh satelitov, a to velja le, če ima tudi sprejemnik vgrajeno izredno natančno uro. Ker pri napravah za široko potrošnjo tega ne moremo pričakovati, navigacijske naprave zahtevajo signal vsaj štirih satelitov, preden bodo izračunale, kje na Zemlji ste. Za določanje nadmorske višine pa potrebujete signal vsaj petih satelitov, pa še potem je tako izračunana višina bistveno manj natančna od tiste, ki jo izmeri barometrični višinomer.
Glede na to, da vedno vidite vsaj osem satelitov, bi pomislili, da z določanjem položaja ni težav. Pa ni tako. Največje težave povzročajo navigacijskim sistemom GPS izredno visoke stolpnice, med katerimi se počutite, kot da ste v kanjonu. Pri nas takih mest na srečo (še) ni, v tujini pa se vam kaj lahko zgodi, da navigacija odpove zaradi premajhne vidljivosti satelitov. Še slabše je v tunelih - tam signal pač popolnoma izgine. Navigatorji se proti temu bojujejo na različne načine. Slabši enostavno obupajo in izjavijo, da ni sprejema, boljši pa iz zadnjega podatka o hitrosti vozila in predpostavke, da niste obrnili sredi predora in se odpravili v nasprotni smeri, približno izračunajo trenutni položaj vozila in ga prikažejo na zemljevidu.
Cestna navigacija
Kaj pa navigacija? Saj o tej pravzprav pišemo; pa še povejmo, kako deluje. Navigatorji GPS so nič drugega kot računalniki, ki vsebujejo sprejemnik GPS in shranjevalni medij, na katerega je shranjen zemljevid tistega konca sveta, po katerem bi se radi vozili. (Dandanes to pomeni, da bo v napravi najverjetneje shranjen zemljevid celotne Evrope.) Ta zemljevid pa ni navadna fotografija papirnatega, temveč gre za silno veliko vloženega dela, s katerim je iz te bitne slike nastala vektorska oblika zemljevida (manjša poraba prostora), na kateri so označene vse ceste (in tudi njihova kakovost - avtocesta, hitra cesta ... makadam, gozdna pot), pa križišča, avtocestni odcepi in še kaj.
Ko navigatorju zadate nalogo, ta najprej ugotovi vaš trenutni položaj (za to seveda uporabi sistem GPS), nato pa s postopki, ki so navadno poslovna skrivnost, poišče pot do cilja. Pri tem vsaj boljši navigatorji upoštevajo vaše zahteve - ali se želite voziti po avtocestah ali ne, ali vas smejo zapeljati po netlakovanih cesta ali ne in podobno. Sistem nato na zemljevidu vaše okolice označi začetek poti, poišče prvo križišče in oznani, koliko časa se boste vozili do tega križišča in kam boste potem zavili. Podrobnosti se seveda razlikujejo od izdelovalca do izdelovalca.
Sprejemniki GPS so našli svoje mesto tudi v urah. Na sliki tekaški računalnik Garmin Forerunner 205.
Po poti navigator sledi trenutnemu položaju in ga primerja z izračunano potjo. Če ugotovi, da ste zavili iz smeri, poskuša najti alternativno pot do cilja, v skrajnem primeru pa obupa, vam ukaže, da izvedite polkrožni obrat, in vas poskuša spraviti na prvotno pot.
Če ste podrobno brali članek, ste opazili, da je natančnost sistema GPS okoli 20 metrov. To ni vedno dovolj, da bi bil vaš položaj natančno določen. Težave nastanejo, denimo, v križiščih, pa tudi v primeru dveh vzporednih cest. Vprašljiv je tudi izris trenutnega položaja na zaslonu. Če GPS trdi, da se vozite deset metrov desno od cestišča - kam naj vas potemtakem nariše naprava? Prvi navigatorji se s tem niso pretirano ukvarjali in so risali trenutni položaj tam, kjer ga je sporočil sistem GPS, geeki pa smo to z veseljem uporabili za opazovanje napake sistema GPS. Sedanja generacija naprav (in tudi že nekaj prejšnjih) pa vas "prilepi" na cesto, po kateri se trenutno vozite (oziroma za katero naprava misli, da se vozite po njej), in vas ne odmakne levo ali desno. Šele če odmik od ceste postane prevelik, sistem obupa in vas izriše na novem položaju.
Konkurenca
Lani smo si ogledali dvanajst cestnih navigatorjev, letos pa smo jih dobili na preizkus le šest, in še to z veliko težavo. Nekaj izdelovalcev je izginilo s slovenskega trga, drugi pa tarnajo, da prodaja upada. Razlog? Vse več voznikov je zadovoljnih z navigacijo na pametnih telefonih.
Preostali se za kupce bojujejo na različne načine. Nekateri s ceno, drugi z zmožnostmi. Lepo je, da so vsi poskrbeli za dobro opremljenost z zemljevidi, čeprav smo imeli na kakovost nekaterih zemljevidov kar nekaj pripomb (a o tem več pri posameznih opisih). Nekateri vsebujejo vmesnik bluetooth in se znajo povezati s telefonom ter delujejo kot sistem za prostoročno telefoniranje. Še bolj redki znajo telefon izkoristiti za povezavo v internet in iz njega priklicati potrebne podatke (denimo turistične zanimivosti v vaši okolici). Prav vsi imajo bazo "zanimivih" točk (banke, bankomati, bolnice, črpalke, restavracije ...), pogosta pa je tudi baza hitrostnih kamer, s katero vas bo naprava opozorila na prehitro vožnjo, še preden vas bo ujel radar.
Dobro opremljeni fotoaparati ob pomoči sprejemnika GPS zapišejo v sliko tudi podatke o lokaciji, kjer je bila slika posneta.
Boljši modeli poznajo tudi izračun "varčnih" poti (z najmanjšo porabo goriva), še bolj zanimivo pa je učenje. Naprava spoznava vaše preference in vam počasi začne prilagajati svoje izračune. Nekajkrat se zapeljete po obvoznici, ki je navigator sicer ni priporočal, pa bo začel pri prihodnjih izračunih upoštevati vaš "ovinek". Prilagajajo se tudi razmeram na cesti - če navigator ugotovi, da od dveh do štirih pogosto stojite v koloni, bo poiskal obvoznico. Takšna je vsaj teorija. Nobenega modela nismo preizkušali dovolj dolgo, da bi lahko povedali, kako se ti sistemi obnesejo v praksi.
Za voznike je zanimiv tudi sistem prometnih informacij TMC, ki po radijskih valovih neposredno na navigator GPS prenese informacije o delih in zastojih na cestah. Navigator vas opozori, če je zastoj na vaši poti, in predlaga alternativno pot. V teoriji sicer odlično, v praksi pa se izkaže, da je označevanje zastojev geografsko premalo natančno (to je omejitev sistema) in da, vsaj pri nas, lahko traja zelo dolgo, da se podatek o zastoju znajde v sistemu in prenese do naprave. Kljub temu je sistem TMC zelo koristen in priporočamo njegovo rabo.
Pogled v laboratorij
Navigatorje GPS preizkušamo že dobra štiri leta, preizkušanje pa se od začetka ni bistveno spremenilo. Povedano enostavno - usedemo se v avto in vozimo. Navadno do kakšnega znanega cilja, do katerega poznamo več kot eno pot, tako da lahko občasno zavijemo s trase, ki jo je začrtal navigator, in preverimo, kako deluje preračunavanje poti v takih razmerah. Odpravili smo se tudi na pot do neznanega cilja, a z zasilnim načrtom - zemljevidom na sovoznikovem sedežu.
Med vožnjo smo najhitreje opazili vse prednosti in slabosti navigatorjev - od vztrajanja Garminov, da nas bodo popeljali po napačni poti, do nerodnega vmesnika naprave podjetja Goclever in praktičnih uporabniških vmesnikov v Miotih. Ogledali smo si tudi različne pristope k avtocestni navigaciji (in opazili, da je Goclever sploh ne pozna).
V miru pisarne smo si natančno ogledali vse naprave in se sprehodili skozi njihove vmesnike ter si ogledali in preizkusili vse funkcije. Marsikatera je svoje dobre in slabe plati pokazala šele za pisalno mizo. Na koncu smo zbrali še tehnične podatke s strani izdelovalcev in cene v Sloveniji.
Garmin nüvi 2460LT
Večji (in debelejši) Garminov model spada približno v sredino Garminove res obširne ponudbe. Za tiste, ki poznate Garminove naprave, povejmo, da nüvi 2460 ponuja klasično odlično garminovsko navigacijo z zelo preglednim prikazom zemljevida iz "perspektive nizko letečega enosedežnega letala". Naloženi so zemljevidi City Navigator Europe 2011, ki po naši oceni vsebujejo vse ceste in cestice, kar jih pozna Slovenija, žal pa še cel kup takih, ki jih v resnici ni. To je tudi naša največja zamera - med preizkusom nas je Nüvi vztrajno poskušal usmeriti na "ceste", ki so bile v resnici namenjene le pešcem, traktorjem, včasih pa celo samo dobro opremljenim gorskim kozam. Prav nič prijeten občutek ni, če navigator sredi gozda reče "zavijte desno", tam je pa samo ozka stezica, ki izginja v gozd.
Nüvi 2460 pozna vse bonbončke sodobne navigacije. Poleg običajne navigacije (z zelo dobro izdelanim glasovnim vodenjem voznika) ponuja tudi sisteme za izračun najbolj ekološke poti (ecoRoute) ter za dinamično prilaganje dolgoročnim razmeram v prometu in navadam šoferja (trafficTrends, myTrends). Uporabnik lahko zelo natančno vpliva na izračun poti z nastavljanjem dovoljenih parametrov (polkrožno obračanje, makadam ...). Dobro je poskrbljeno za navigacijo na avtocesti, kjer se kilometer pred vsakim izvozom prikaže fotografija križišča z označenimi pasovi in navodili za razvrščanje. Sistem TMC (oddajanje prometnih poročil na radijskih frekvencah) vam bo pomagal pri izogibanju zastojem - a ne vedno, saj ima njegova izvedba kar nekaj težav. Sistem je premalo natančen, podatke o zastojih pa vnašajo zelo počasi. Med testiranjem nam je TMC sicer enkrat pomagal (nesreča na avtocesti), a nas je poskušal narobe usmeriti (dva izvoza pred nesrečo dol z avtoceste, en izvoz pred nesrečo pa nazaj na avtocesto).
Garmin nüvi 2460LT
Diagonala zaslona: 12,7 cm.
Izdeluje: Garmin, www.garmin.com.
Prodaja: Garmin, www.garmin.si
Cena: 249 EUR.
Za: Prometne navigacije TMC, odlična navigacija na avtocesti.
Proti: Preveč neobstoječih cest na zemljevidih.
Garmin nüvi 3790
Manjši, a sodobnejši Nüvi 3790 spada v zgornji konec Garminove ponudbe. Že na prvi pogled vidimo, da gre za sodobno napravo, s katero se Garmin poskuša upreti pohodu navigacije na mobilnih telefonih. Model 3790 bi od daleč prav lahko zamenjali za kakšen sodoben pametni telefon. Je tanek, večino površine zaseda odličen zaslon, bistveno boljši kot na drugih preizkušenih GPS navigatorjih. Od teh se razlikuje tudi po načinu zaznavanja dotika, ki je kapacitivno, torej omogoča delo z nežnim pritiskom. Še več - 3790 zaznava večprstne dotike, zato lahko z dvema prstoma zemljevid povečamo in pomanjšamo. Zanimiva je tudi možnost delovanja v pokončnem načinu. Ko aparat obrnemo pokonci, se prikaz na zaslonu prilagodi novi postavitvi. Najprej smo mislili, da bo s tem olajšana le pohodniška navigacija, pa se je izkazalo, da je pokončni način odličen tudi za cestno vožnjo, saj v njem vidimo več cest v smeri, v katero se vozimo, manj pa tistih levo in desno, ki nas običajno ne zanimajo. Na voljo je tudi prikaz podatkov v obliki potovalnega računalnika, pri katerem na zaslonu vidimo le hitrost, povprečno hitrost, čas in podobne podatke, ne pa tudi zemljevida.
Seveda pozna tudi 3790 sisteme trafficTrends in myTrends, pa sprejem prometnih podatkov TMC, za katerega pa velja vse, kar smo zapisali pri opisu modela 2460. Tudi zemljevidi so enaki, za navigacijo po njih pa veljajo iste opombe - odlično izvedena, a vse prerada najde cesto, ki je v resnici ni.
3790 je na voljo v dveh različicah, T Premium in LMT, ki se od prve razlikuje le po tem, da lahko časovno neomejeno osvežujemo zemljevide. Povedano drugače, če kupite model LMT, ne bo nikoli zastarel, saj boste nanj vedno lahko naložili najbolj svež zemljevid. To pa je prednost, vredna 50 evrov razlike v ceni.
Garmin nüvi 3790
Diagonala zaslona: 11 cm.
Izdeluje: Garmin, www.garmin.com.
Prodaja: Garmin, www.garmin.si.
Cena: 369 EUR (model T Premium), 419 EUR (model LMT).
Za: Prometne navigacije TMC, pokončno delovanje, kapacitivni zaslon.
Proti: Preveč neobstoječih cest na zemljevidih.
Goclever Navio 400
Cenovno popolnoma na drugem koncu lestvice kot Nüvi 3790 najdemo Goclever Navio 400. Pa to ne pomeni, da gre za slabo napravo. Še malo ne, Goclever se na naših cestah popolnoma dobro znajde. Ni nam sicer uspelo ugotoviti, pri katerem podjetju nabavljajo zemljevide, a so se med testiranjem dobro obnesli in nas večinoma niso poskušali usmeriti na neobstoječe ceste. (No, enkrat se je pa to le zgodilo.
Navio 400 je tanek in eleganten na pogled, a neroden za uporabo. Zaslon je sicer svetel, a z ne najbolje izdelanim sistemom zaznave dotikov. Vse prevečkrat se je zgodilo, da pritisk na zaslon ni storil nič ali pa je bil dotik zaznan na napačnem mestu. Vnos ciljne lokacije je neroden - v eno vnosno polje vnesemo mesto, v drugo pa ulico in hišno številko. Baza hišnih številk in njihovih lokacij je nepopolna, zato se boste včasih morali zadovoljiti s katero od sosednjih številk (in upati, da ne stoji na popolnoma drugem koncu vasi).
Prikaz podatkov je nekako "geekovski". Čez zemljevid je izrisana množica ikon, ki jih ne boste skoraj nikoli potrebovali. Še dobro, da med vožnjo ikone postanejo prosojne in skoznje vidimo zemljevid. Prikaz lahko v določeni meri prilagajamo, na primer skrijemo prikaz naslednjega križišča, vseh ikon pa ni mogoče odstraniti. Poleg prikaza zemljevida sta na voljo tudi zaslon s prikazom hitrosti, razdalje in časa, na katerem je od zemljevida ohranjeno le majhno okno z naslednjim križiščem, ter prikaz lokacije, satelitov in kakovosti sprejema.
Drugih možnosti je malo. Navio pozna lokacije zanimivih točk (POI), zna pa jih tudi izrisati, ko se prikažejo ob poti, na to vas tudi opozori s (precej napornim) piskom. Na izračunavanje poti ne moremo vplivati, pa tudi povezave s sistemom TMC ne pozna. Nič čudnega, saj stane le borih 100 evrov, daleč manj od konkurence.
Goclever Navio 400
Diagonala zaslona: 10,9 cm.
Izdeluje: Goclever, www. Goclever.com.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si
Cena: 104 EUR.
Za: Cena.
Proti: Neroden vmesnik, neprilagodljivo računanje poti.
Mio Spirit 480
Vstopni Miov model je sicer za polovico dražji od Gocleverja, a je tudi toliko boljši. Po velikosti sta sicer enaka, Mio je celo debelejši, uporabniški vmesnik pa je bistveno lepše izdelan in ga je, še posebej med vožnjo (samo s sovoznikovega sedeža, seveda!), bistveno lažje uporabljati.
Zanimivost vseh Miovih modelov je gumb za vklop, ki ima tri stanja, vključeno, izključeno in reset. V izključenem položaju gre naprava le v spanje, v položaju za reset pa se ugasne in ob vklopu spet zažene. S tem je izboljšana poraba v ugasnjenem stanju (če je naprava popolnoma ugasnjena, ne porabi nič elektrike), se pa hitro zgodi, da gumb po nesreči premaknete preveč desno in napravo resetirate. Še dobro, da se hitro požene.
Zemljevide je prispeval Tele Atlas, pokrivajo vso Evropo in so ravno pravšnji - niti enkrat se nam ni zgodilo, da navigator ne bi poznal kakšne ceste ali da bi hotel, da se zapeljemo po neobstoječi poti. Motilo nas je le pogosto opozorilo: "ko bo mogoče, izvedite polkrožni obrat", ki smo ga bili deležni, ko nismo poslušali njegovih navodil in smo se do cilja odpravili po alternativni poti. Šele po nekaj sto metrih je Mio odnehal in izračunal novo pot. Govorna navigacija je dobro izvedena, le občasno opazimo slabše "zlepljene" dele stavkov.
Organizacija podatkov na zaslonu je odlična. Vidimo le zemljevid ter majhen kvadratek s hitrostjo (ali časom prihoda, daljavo do cilja ... pač po lastni izbiri). Avtocestna križišča so jasno označena - podobno kot pri Garminu se pred križiščem prikaže povečana slika pasov z označenim razvrščanjem, le da tu ne gre za fotografijo, temveč za stilizirano risbo.
Omenimo le še, da model 487, ki vsebuje tudi povezavo bluetooth in sistem TMC, stane le 20 evrov več; kar precej zmanjša konkurenčnost sicer odličnega 480.
Mio Spirit 480
Diagonala zaslona: 11 cm.
Izdeluje: Mio, eu.mio.com.
Prodaja: Skat, www.skatizola.si.
Cena: 150 EUR.
Za: Dober vmesnik, cena, natančno vodenje.
Proti: Za 20 evrov več dobite bistveno zmogljivejšo napravo istega izdelovalca.
Zlati Monitor
Odločitev je bila tokrat težka - ne zaradi velike konkurence, temveč zaradi pomanjkanja le-te. Pravzaprav težko primerjamo več kot dva ali tri modele hkrati, ker enostavno ne sodijo v isti razred. Odločitev bo zato pretežno vaša - oglejte si naše opise in ponudbo na trgu (predvsem Garmin ima na zalogi bistveno več izdelkov, kot jih je uvoznik prispeval za ta preizkus) in predvsem razmislite, kaj od navigatorja zahtevate. Če potrebujete res le osnovno navigacijo, vam bo dobro služil tudi najcenejši model, kot je bil tokrat GoClever; če potrebujete kaj več (TMC, bluetooth, prikaz videa z zunanjega vhoda), pa se boste morali odločiti za katerega od dražjih modelov.
Po daljšem razmisleku smo se odločili, da tokratni zlati Monitor podelimo drugemu najcenejšemu navigatorju na testu, modelu Mio Spirit 480. Prepričal nas je predvsem z odličnim vmesnikom in kakovostno navigacijo, ki ni delala napak. Spregledali smo mu nekaj pomanjkljivosti in pomanjkanje naprednih funkcij (TMC, bluetooth), a menimo, da vključitev teh v dražje modele ne opravičuje velike razlike v ceni. Še vedno pa nam je žal, da na preizkus nismo dobili zmogljivejšega Mio Spirit 487, ki bi gladko pomedel s konkurenco. Priporočamo.
Mio Spirit 687
Večji brat modela 480 ima tudi precej več funkcij. Ohišje, ki tudi tu vključuje čuden gumb za vklop/izklop/reset, je pretežno enako, le da sta na njem dva dodatna gumba. Z enim odpremo glavni menu (odlična rešitev!), drugi pa si zapomni trenutni položaj. Tudi to je dobra zamisel, uporabna (denimo) za iskanje parkiranega avtomobila v neznanem mestu.
Programsko je 687 bistveno boljše opremljen kakor 480. Poleg vseh funkcij modela 480 najdemo tu tudi podporo za bluetooth (Mio deluje kot komplet za prostoročno telefoniranje za vaš telefon), pa cityseekrjev popotniški vodič ter celo Googlov Krajevno iskanje (iskanje zanimivosti v bližini trenutne lokacije), za katerega pa potrebujete pameten telefon, povezan z bluetoothom, da Mio prek njega dostopa v internet. Na voljo je predvajanje glasbe in slik, vgrajen pa je tudi sprejemnik prometnih informacij TMC.
Prav tako kot pri modelu 480 so zemljevidi pregledni, navigacija pa odlična. Glasovna navigacija je enaka kot pri manjšem modelu. Prikaz dodatnih podatkov na zemljevidu (hitrost, čas do cilja ...) je tu ves čas na zaslonu. To je zaradi večjega zaslona popolnoma nemoteče. Vključena je velika baza zanimivih točk, ki vsebuje tudi parkirne hiše. Podobno kot pri nekaterih drugih modelih je vgrajena baza hitrostnih kamer, ki vas bo pravočasna opozorila, da je treba zmanjšati hitrost.
Edina zamera modelu 687 (poleg cene, ki nikakor ni nizka) so občasno šepajoči prevodi. Med drugim smo se znašli pred vprašanjem "Nebol nastavený žiadny Môj domov! Chcete ho nastavit' teraz? Ne/Da", na katerega smo le obotavljaje se odgovorili.
Mio Spirit 687
Diagonala zaslona: 12,7 cm.
Izdeluje: Mio, eu.mio.com.
Prodaja: Skat, www.skatizola.si.
Cena: 270 EUR.
Za: Dober vmesnik, natančno vodenje, TMC, povezava v internet.
Proti: Cena, občasno šepajoči prevodi.
Mio S600
Model S600 je novejši od serij 480 in 680 in to se pozna na dva načina - navigacija je boljša, zanesljivost pa slabša. Pri tej napravi je gumb za vklop/izklop/reset končno postal resnično uporaben, saj se naprava kar nekajkrat ni zbudila iz spanja in jo je bilo treba resetirati. Upajmo, da bodo to odpravili s kakšno nadgradnjo programske opreme.
Navigacija, ta pa je resnično izboljšana in zdaj deluje zelo podobno Garminu. Ni več opozarjanja na izvedbo polkrožnega zavoja, temveč sistem pridno izračuna alternativno pot takoj, ko zavijemo z začrtane trase. Žal pa je model bolj podoben Garminu tudi po tem, da občasno zapelje na kakšno neobstoječo pot. Res pa je, da se nam je to med preizkušnjem zgodilo le enkrat. Govorna navigacija in navigacija po avtocestah sta enako dobri kakor pri starejših Miih.
Programsko je S600 bolj podoben modelu 480 kakor 687. Poleg osnovnih funkcij (zemljevid, iskanje cilja, zanimive točke) najdemo v njem le še potovalni vodič in prikaz slik ter predvajanje zvočnih posnetkov s kartice SD. Vgrajen je tudi vhod AV, prek katerega lahko na napravi predvajamo sliko in zvok s poljubne zunanje naprave.
Zanimiva funkcija sistema je vmesnik SlideTouch. Če ga vključimo, izginejo gumbi za premikanje po seznamih, ki smo jih sicer vajeni z naprav GPS in nas pripeljejo na prejšnji/naslednji zaslon. Nadomesti jih premikanje, kot smo ga navajeni s sodobnih tabličnih računalnikov in pametnih telefonov - s prstom pritisnemo na zaslon in ga podrsamo, hkrati z njim pa se premakne tudi seznam. Vmesnik deluje dobro, a zahteva nekaj privajanja, saj je zaradi rezistivne izvedbe zaslona potreben močan pritisk, močno pa moramo pritiskati tudi med vlečenjem.
S600 je sicer zanimiv izdelek, a mislimo, da je cena glede na malo funkcij in nestabilno delovanje kljub vsemu previsoka.
Mio S600
Diagonala zaslona: 12,7 cm.
Izdeluje: Mio, eu.mio.com.
Prodaja: Skat, www.skatizola.si.
Cena: 200 EUR.
Za: Dober vmesnik.
Proti: Malo funkcij, nestabilno delovanje.
Na pot s telefonom
Vsak pametni telefon vsebuje sprejemnik GPS. Avtomobilski navigatorji GPS so v bistvu računalniki, pametni telefoni pa tudi. Zakaj bi torej kupovali avtomobilski navigator? Mar ga ne bi mogel nadomestiti telefon?
Res je tako in prav zaradi takega razmišljanja uporabnikov trg namenskih navigatorjev zamira. Na telefonu lahko uporabite navigacijski program, ki vas bo varno pripeljal do cilja. Seveda pa je tu še kavelj - navigacija bo nerodno angleška ali pa boste za program in zemljevide plačali skoraj toliko kot za kak cenejši namenski navigator. Seveda je na voljo še tretja možnost. Zemljevide in program si pridobite po nelegalni poti in dobite navigator, ki vas ne stane nič, če seveda odštejemo naložbo v telefon. Takega načina sicer ne odobravamo, verjamemo pa, da je na cestah precej več telefonskih navigatorjev z ukradeno kakor kupljeno programsko opremo.
Če uporabljate iPhone, potem nimate kaj dosti izbire. Za naše kraje je najuporabnejši iGo primo. Aplikacija podjetja, ki se ukvarja tudi z namenskimi navigatorji, je lepo oblikovana, dobro deluje, pozna pa tudi slovenščino.
Navigacija z Google Maps je odlična, bila bi pa še boljša, če ne bi vztrajala pri branju slovenskih imen ulic in krajev z ameriškim naglasom.
Na Androidu imate več izbire. Seveda lahko uporabite iGo primo, ki je med slovenskimi uporabniki zelo priljubljen, na voljo pa imate tudi Mapquest for Android. Ta v Severni Ameriki uporablja zemljevide podjetja Navteq, v Evropi pa OpenStreetMap, torej zemljevide, dostopne z licenco Creative Commons. Odlična rešitev, le da OpenStreetMap v Sloveniji ne pozna hišnih številk. Dokler se vozite po mestih, boste ta problem že nekako obšli, če boste kdaj iskali pravo hišo po kateri od naših raztresenih hribovskih vasic, pa vam bo hitro jasno, da je tak pristop lahko še kako problematičen.
Še pred nekaj tedni je dobre evropsko navigacijo prodajal tudi nemški Navigon, a ga je ravno med pisanjem tega članka kupil Garmin.
Marsikdo pa se bo na pot odpravil kar z dobrim starim Google Maps. Ta obvlada govorno navigacijo (seveda le na Androidih), ki pa v Sloveniji uradno ni podprta. Zato potrebujete skrekano različico aplikacije (hitro jo najdete v internetu), za namestitev pa morate imeti rootan telefon (to tudi ne bo prevelika ovira).
Google Maps uporablja vektorske zemljevide, ki v telefonu porabijo malo prostora, zato jih lahko prednaložite in ne potrebujete drage podatkovne povezave. Kljub temu pa potrebujete podatkovni dostop, saj za iskanje cilja in poti do njega poskrbijo Googlovi strežniki, programček pa samo prikazuje zemljevid in vas vodi po njem. Lepota Google Maps je v tem, da je tesno povezan z Googlom in njegovim iskalnikom. Tako lahko v svoji okolici najdete zanimivosti in pri tem niste omejeni le na točke, za katere je izdelovalec naprave menil, da so zanimive. Skrajno zoprna lastnost programa pa je, da vas ne vodi z navodili tipa "zavijte levo", temveč pravi "turn left on Ljubljanska cesta", pri tem pa imena naših krajev izgovori tako grozljivo, da brez pogleda na zaslon ne moreš razvozlati, o čem sploh govori. Marsikdo ima zato govorni del navigacije kar ugasnjen in raje večkrat pogleda na zemljevid.