Hej, Google, ali se lahko igram pri tebi?
Oblak je vseprisoten. V življenju slehernika se je verjetno bolj resno začel pojavljati pred vsaj 16 leti. Na začetku leta 2004 sta namreč zaživela tako Facebook kot tudi Googlov Gmail. Od samega začetka sta to storitvi, ki gostujeta »nekje drugje«. Z drugimi besedami, če nimamo interneta, ju ne moremo uporabljati. Po novem bodo take tudi igre, pravijo.
Do nedavnega so konzole, osebni računalniki pa tudi mobilne naprave bolj resne igre (predvsem tiste z zahtevnejšo grafiko) poganjali lokalno. Za to so potrebovali močne procesne ter grafične enote in tudi primerne zaloge pomnilnika ter prostora na diskih (raje SSD kot klasičnih).
Te zahteve so domače igranje naredile cenovno težje dostopno. Igralne konzole (Playstation in Xbox) trenutne generacije sicer stanejo okoli 300 evrov, vendar pa se bliža izid naslednje generacije, kjer se bodo cene verjetno sukale okoli polovice tisočaka. Po drugi strani osebni računalnik, namenjen igranju iger, iz denarnice potegne vsaj tisočak. Če razmišljamo o najboljših grafičnih karticah, je samo zanje treba odšteti 800–900 evrov. Pa do iger še niti prišli nismo …
Do zdaj ni bilo realnih možnosti za razmišljanje o internetnih alternativah. Največji strah igralcev iger je beseda latenca. Ta je težavna že pri sedanjih večigralskih igrah, ki se izvajajo na lokalnih napravah, vendar komunicirajo prek interneta, čeprav se tedaj prek interneta prenašajo samo vnosni podatki o premikih likov. Kaj bi šele bilo, če bi se prenašala celotna slika in zvok?
No, Google, Nvidia in Microsoft so se odločili, da je napočil čas, ko to več ni težava. Google in Nvidia sta nedavno svojo ponudbo tudi komercialno predstavila, medtem ko je Microsoftova še vedno v preizkusni fazi.
Kaj je oblačno igranje?
Obljuba pretočnega (streaming) igranja iger iz oblaka je vabljiva iz več razlogov. Nakup strojne opreme odpade. Igramo lahko na večini naprav, ki jih uporabljamo za dostop do interneta. Igramo lahko doma, v šoli, službi, na poti, kjerkoli je internet na voljo. Igramo lahko na starih (ali novih) osebnih računalnikih, tablicah, telefonih pa tudi na televizijskih sprejemnikih. In to takoj.
Namesto da bi naša naprava procesirala vse operacije, povezane z igro, postane samo zaslon za aktivnosti, ki so preračunane v oddaljenem podatkovnem centru. Kot televizor, na katerega bi priključili igralno ploščico.
Izziva latence so se ponudniki lotili primarno tako, da so svoje strežnike postavili čim bliže končnim uporabnikom. Na ta način poskušajo kar se da omejiti učinke, ki jih prinesejo zakonitosti fizike. Ker pa to ni vedno dovolj, poskušajo uporabljati tudi dodatne trike. Google, na primer, omenja »negativno latenco«.
Končni rezultat naj bi bil, da uporabnik ne bi opazil, da se njegova igra zares izvaja na strežniku, ki je lahko tudi tisoč ali več kilometrov stran od njega.
Kaj je latenca oziroma razlika med predvajanjem pretočnega videa in pretočnim igranjem iger?
Latenca ali zakasnitev je seštevek vseh aktivnosti, ki morajo preteči od trenutka, ko pritisnemo na tipko, do trenutka, ko na zaslonu zagledamo odziv na svoj pritisk. Latenca do 100 ms (ena desetinka sekunde) na splošno velja za še sprejemljivo. Veliko pa je odvisno od posameznika in tipa igre.
Treba se je zavedati, da vsaka komponenta v verigi doda nekaj svoje latence. Začne se že pri tipkovnici oziroma drugih vnosnih napravah. Te dodajo med 1 ms do tudi več kot 20 ms latence.
Pri kateremkoli delu, povezanem z internetom, je največji krivec za latenco povezava med nami in strežnikom, kjer se storitev (v tem primeru igra) izvaja. Tudi tu latenci dodajo svoje »lončke« različni dejavniki.
Naš usmerjevalnik je prva taka komponenta. Če je preveč »slaboten«, bo potreboval veliko časa, da podatke usmeri na pravi cilj.
Počasna internetna povezava bo k latenci vsekakor pripomogla. Tu si lahko pomagamo tako, da preverimo minimalne zahteve storitve. V našem primeru je to 10–35 Mb/s za Google Stadio in 10–50 Mb/s za Nvidia Geforce Now. Če naša povezava dosega ali presega te zahteve, potem smo naredili, kar lahko, da na svojem koncu izločimo vzroke za slabšo izkušnjo. Dokler seveda nekdo drug v stanovanju takrat, ko igramo, ne gleda Netflixa.
Potem je treba upoštevati vse naprave, ki se nahajajo med nami in strežnikom. Tu govorimo o usmerjevalnikih internetnih ponudnikov. Tam se vrednosti dodanih latenc gibljejo na ravni mikrosekund (stotinka milisekunde). Čeprav so te številke izredno nizke, je treba upoštevati, da se vsaka podvoji (na poti do strežnika in nato na poti nazaj do nas) in da večje število usmerjevalnikov med nami ter strežnikom to številko seveda poveča.
Nazadnje pa imamo še latenco na strani samega strežnika, na katerem igra zares teče. Tu lahko le zaupamo v sposobnosti ponudnika (Google ali Nvidia), da je storil vse, da je ta del kar se da zmanjšal.
Kaj pa je največji del, ki navadno pridoda k latenci? Zakonitosti fizike, povezane z razdaljo med nami in strežnikom, na katerem se igra izvaja.
Nič, kar nam je znano, se ne giblje hitreje kot svetloba. Ta v vakumu potuje s hitrostjo (zaokroženo) 300.000 km/s. Zaradi fizikalnih zakonitosti se njena hitrost v optičnih vlaknih zmanjša za skoraj tretjino, tako da tam znaša »le« (ponovno zaokroženo) 200.000 km/s. Zanimivo je, da je v električnih kablih, na primer UTP, hitrost dejansko večja. Tam znaša okoli 270.000 km/s.
Zakaj je to pomembno? Ker to v praksi pomeni, če živimo 100 km od strežnika, kjer se igra izvaja in je med nami in strežnikom internetna povezava izvedena prek optičnih kablov, potem je minimalna latenca, ki jo bomo izkusili samo zaradi razdalje, 4 ms. 2 ms za prenos podatkov proti strežniku in dodatni 2 ms za prenos podatkov nazaj. Če se naš strežnik nahaja v Frankfurtu (800 km), to pomeni minimalno latenco okoli 32 ms. Če se nahaja v Londonu (1.500 km) pa okoli 60 ms. To je eden od razlogov, da ponudniki nekaterih lokacij ne podpirajo. Prevelika razdalja bi negativno vplivala na izkušnjo igranja.
Pri pretočnih video vsebinah, kot so Youtube, Netflix in podobne, latenca ni pretirano ali pa sploh ni pomembna. Tam je video vsebina, ki jo gledamo, izjemno predvidljiva. Za sliko ena sledi slika dve. Za njo sliki tri in štiri. Če je le pasovna širina zadosti velika, lahko vnaprej pretočimo naslednjo minuto ali več filma in nimamo težav z ogledom.
Igre pa nikakor niso tako deterministične.
Ker se ponudniki pretočnih iger težav, ki jih s sabo nosi latenca, zavedajo, poskušajo fiziko prelisičiti. Google je lani jeseni zatrdil, da bo Stadia lahko dejansko imela negativno latenco. Kaj to pomeni in kako naj bi to dosegli? Na kratko: predvideli naj bi najverjetnejše poteze, ki naj bi jih igralec izvedel, in jih predčasno poslali proti igralcu. Ob pritisku na gumb bi se izbrana poteza potem izvedla lokalno in učinek latence bi postal nepomemben. To sposobnost naj bi jim omogočale ogromne računske kapacitete, ki jih imajo na voljo v svojih podatkovnih centrih. Google naj bi svoja dognanja na področju umetne inteligence uporabil za predikcijo tega, kaj bodo ljudje naredili v realnosti v naslednjih nekaj trenutkih. Morda nam čez kako leto niti igrati več ne bo treba …
Google Stadia
Google je svojo pretočno storitev za igre prvič najavil pred skoraj letom dni na svoji razvijalski konferenci. Najava je bila izredno visokoleteča. »Glej igro na Youtubu, klikni in skoči vanjo.« »Glej livestream, klikni in postani soigralec.« »Igraj na katerikoli napravi.« »Na voljo bosta tako zastonjski kot plačljivi model.«
Storitev je bila splavljena novembra lani. Čeprav je od samega začetka plačljiva (zastonjskega modela (še) ni, za nove uporabnike), pa mnogi kritiki pravijo, da je v bistvu v stanju beta izdaje in ne končnega izdelka. Prvi dve najavi za zdaj nista nikjer blizu realnosti, tretja pa drži pogojno. Igre sicer lahko igramo na TV-sprejemnikih ali osebnih računalnikih, telefoni pa so za zdaj omejeni na specifičen nabor Google Pixel modelov ter (od konca februarja) na omejen nabor telefonov proizvajalcev Samsung, Razer in Asus.
Kako deluje Nvidia Geforce Now?
Nvidia se je svoje rešitve lotila s pristopom, ki ga poslovni svet rešitev IT uporablja že dolga leta: z virtualizacijo. Ko zaženemo igro v aplikaciji Geforce Now, se pravzaprav povežemo z navideznim računalnikom, ki teče na enem od strežnikov v Nvidijinih podatkovnih centrih.
Če ste kdaj postavili svoj navidezni računalnik (virtual machine – VM), verjetno veste, da se da z njim početi marsikaj. Za igranje pa VM navadno niso najbolj uporabni. Razlog za to je, da je v VM tudi grafična »kartica« navadno virtualizirana in zato ne nudi zmožnosti, ki bi jih igra potrebovala. Potencialna možnost je sicer, da bi VM omogočili dostop do fizične grafične kartice, ki biva v PC, vendar to prinaša druge zaplete, saj je tako strojno opremo navadno težko razdeliti na več delov (enega za osnovni OS, drugega pa za navidezni).
No, pri Nvidii že nekaj časa ponujajo strežniške grafične kartice, specifično namenjene virtualizacijskim okoljem. Zanimivo je, da primarni namen tega niso potrebe igranja iger, temveč gre za čisto poslovne aplikacije, kot so računalniško podprto oblikovanje, AI in deep learning, tako imenovani high performance computing in podobno. Kljub temu pa je Nvidia skozi te potrebe razvila grafične kartice, ki so izredno močne in se jih da segmentirati tako, da lahko ena poganja več VM hkrati. Ko dosežemo skrajno število, pač dodamo še eno kartico in s tem podvojimo osnovno število VM, ki jih želimo podpirati na enem strežniku. Rešitev uporablja grafične kartice Tesla P40. Ena taka kartica ima 24 GB pomnilnika RAM. Če jo razdelimo med šest VM, to pomeni po 4 GB RAM na VM. Kartice RTX 2080 TI, ki so trenutno vrh ponudbe za domače igranje, premorejo 11 GB RAM. Vendar je treba vedeti, da imajo te večjo količino pomnilnika predvsem zato, da lahko dosegajo ločljivosti 4K, medtem ko Geforce Now (vsaj za sedaj) podpira ločljivosti do 1.080.
Te zmožnosti Nvidia zdaj s pridom uporablja za Geforce Now, kjer z enako tehnologijo nudijo vsakemu VM s svojim kosom grafične moči. Vsak VM dobi svoj kos procesorja Intel Xeon, 15 GB RAM in pa del grafične kartice Tesla P40 s 4 GB RAM.
Da bi kar se da zmanjšali potrebo po upravljanju in podpori, so se pri Nvidii odločili, da bodo VM netrajni (non-persistent). To pomeni, da se vse spremembe, ki jih naredimo med trajanjem seje, pobrišejo, ko sejo zaključimo. Ob naslednji prijavi je VM spet »čist«. Na žalost to pomeni, da se je v Steam treba prijaviti vedno znova. Da je treba igre »nameščati« vedno znova. In da igre, ki ne podpirajo shranjevanja svojega stanja v oblak, ne bodo uporabne, saj naslednjič ne bomo mogli nadaljevati, kjer smo prejšnjikrat zaključili.
Poleg tega pa so pri Nvidii uporabili enostaven, toda malo »grd« pristop, s katerim omejujejo, katere igre lahko zaženemo. Vsakič ko igro zaženemo iz aplikacije Geforce Now, s tem VM sporočimo, naj »odklene« datotečne pravice za samo to specifično igro. Zaradi tega lahko v aplikaciji Steam sicer vidimo celotno knjižnico, vendar pa ne moremo namestiti nobene druge igre razen te, ki smo jo zagnali. Na tak način Nvidia tudi zelo enostavno onesposobi igranje tistih iger, za katere založniki ne želijo, da bi bile skozi storitev Geforce Now dostopne.
Ravno tako je bilo kar nekaj negativnih komentarjev usmerjenih na brezžično sposobnost Google Stadia igralnega ploščka. Ta je nujno potreben, če želimo igre igrati prek Chromecasta na TV-sprejemniku. In tam dela brezžično. Če ga želimo uporabljati v navezi z osebnim računalnikom ali (podprtim) mobilnim telefonom, pa zahteva povezavo prek kabla USB. Nenavadno. Ravno tako naj bi prek povezave bluetooth omogočal priklop slušalk. Trenutno tudi to še ni podprto in moramo slušalke uporabljati prek standardnega 0,5-colskega priključka.
Kot rečeno, naj bi bila uporabnikom na voljo dva modela. Plačljivi in zastonjski.
Pri plačljivem (10 evrov/mesec) imajo uporabniki podporo za ločljivosti do 4K in prostorski zvok. Poleg tega vsak mesec prejmejo po (do) dve igri, ki ostaneta v njihovi knjižnici, dokler plačujejo naročnino. Trenutno je takih iger že osem. Seveda so na voljo tudi igre za nakup, ki so naročnikom včasih na voljo po znižani ceni.
Zastonjski model omeji ločljivost na 1.080p, zvok na stereo, igre pa mora kupiti uporabnik sam, po običajni ceni. Še vedno uporabno. Edina težava je, da ta model za zdaj še ni na voljo za nove uporabnike, bo pa na voljo tistim začetnim uporabnikom, ki se jim bo izteklo trimesečno plačljivo članstvo in ga ne bodo želeli podaljšati. Ostali pridejo na vrsto kasneje.
Uporabniška izkušnja
Za dostop do Google Stadie potrebujete ali kombinacijo Chromecasta Ultra ter Stadia igralnega ploščka ali pa katerikoli osebni računalnik z naloženim brskalnikom Google Chrome.
Ko se prijavite v svoj račun, vas pozdravi ličen uporabniški vmesnik. V njem lahko pregledujete svojo knjižnico iger ter jih (za zdaj samo v spletnem brskalniku) tudi kupujete. In jih, seveda, lahko začnete igrati.
Namestitve iger so stvar preteklosti. Nalaganja posodobitev za igre so stvar preteklosti. Enostavno kliknete Play in čez nekaj trenutkov ste v igri ter jo igrate. Krasno! Ko svojo igralno sejo zaključite, igro shranite in jo zaprete. Igranje lahko nadaljujete na drugi napravi, pri prijatelju … Kjerkoli že.
Sam sem tako imenovani casual gamer. Igre igram že 30 let, vendar pa nisem tega nikoli počel na kakršenkoli način tekmovalno. Z mojega vidika je odzivnost lika na zaslonu popolnoma sprejemljiva in težav z latenco ali grafiko nisem opazil. Večinoma. Od časa do časa (morda en- do dvakrat na uro) se pripeti, da se na zaslonu pojavijo kocke, kot smo jih vajeni s programov IPTV, kadar so kakšne težave. Ali pa se morda lik malenkost kasneje odzove, kot bi pričakoval. Vendar pa to vsekakor ne zmanjša užitka ob tem, da na sedem let starem prenosnem računalniku lahko igram Red Dead Redemption 2 z vsemi grafičnimi detajli pri 60 slikah na sekundo. In to za 10 evrov na mesec (plus cena igre).
Nvidia Geforce Now
V nasprotju z Googlom so pri Nvidii že zelo dolgo povezani z igrami. Dejansko so eno od dveh (veliko ljudi bi reklo »močnejših«) podjetij, ki sta odgovorni za to, da grafične podrobnosti, realizem in ločljivost v igrah lahko rastejo iz leta v leto. To počnejo s svojimi grafičnimi karticami Geforce. Pred leti so začeli omogočati pretočno igranje iger znotraj stanovanj. Začetna ideja je bila, da bi lahko močan igričarski PC v kabinetu uporabili za to, da bi igre igrali na TV-sprejemniku v dnevni sobi. Potem je ta ideja zrasla in prerasla v igranje iger iz računalnikov, ki jih ima Nvidia v svojih podatkovnih centrih po svetu in so opremljeni z najmočnejšimi grafičnimi karticami, ki so jim trenutno na voljo.
Google ima tukaj sicer prednost. Zaradi narave svojega posla ima bistveno večjo količino podatkovnih centrov in v povprečju so ti tudi bliže večini končnih uporabnikov. Res pa je, da so pri Nvidii začeli svojo storitev graditi že leta 2013. Od takrat do danes je bila sicer v beta fazi, vmes malo zamrla in se ponovno pojavila v rahlo drugačni inkarnaciji. Ta mesec (morda ravno zaradi pritiska Stadie) pa se je pojavila v (bolj ali manj) končni in komercialni obliki.
Nvidia se pri svoji storitvi hvali predvsem z dvema adutoma:
– Igrate lahko igre za PC, ki lahko izkoriščajo sposobnost sledenja žarkom (raytraycing), kot ga podpirajo kartice RTX, in omogočajo trenutni višek realizma.
– Iger vam ni treba kupovati na novo (kot to zahteva Stadia), temveč jih lahko igrate iz svoje knjižnice Steam (ali Uplay in Epic).
Predvsem slednje je dokaj močan argument. Eden od strahov pri Stadii je namreč ta, da bi Google svojo storitev enostavno ugasnil, ako bi ugotovil, da nima komercialne prihodnosti. Kaj bi se ob tem zgodilo z igrami, ki so jih ljudje kupili? Pri Nvidii tega strahu ni, saj igre kupujemo skozi platformo Steam, ki je na trgu že 17 let in je pri uporabnikih dobro uveljavljena.
Žal pa je hvala s Steamom na trhlih nogah. Ne drži namreč, da lahko igramo vse igre, ki so v naši lasti. Sam jih imam v knjižnici slabih 1.500. Od tega jih je v Geforce Now (GN) na voljo zgolj 55! To je okoli 3,6 odstotka. Ali z drugimi besedami: vsaka osemindvajseta igra. Dostikrat so v seriji iger na voljo samo novejše. Na primer, če imam v lasti več generacij igre Civilizacija, bo GN podpiral samo zadnji dve. Prav. Starejše lahko verjetno poganja tudi moj prenosnik. Ni pa vedno tako. Pri seriji iger Fallout so na voljo Fallout 3, Fallout New Vegas in Fallout 76. Iz nekega razloga pa manjka Fallout 4, ki je bil izdan med New Vegas in 76. Moteče in malo bizarno.
Kot Google ima tudi Nvidia na voljo dva modela za uporabo svoje storitve: plačljivega in zastonjskega.
Zastonjski model omogoča igralne seje, ki so dolge največ eno uro. Potem vas sistem odjavi in se morate prijaviti znova, vendar pa se zna zgoditi, da boste na prijavo čakali, saj je na voljo omejena količina sredstev.
Plačljivi model raztegne dolžino igralne seje z ene ure na šest. Ko se prijavljate, preskočite čakalno vrsto in ste v igralni seji takoj. Ravno tako plačljivi model omogoča uporabo funkcionalnosti RTX ali sledenja žarkom v igrah, ki to podpirajo. Trenutno je sicer na voljo le ena taka: Metro Exodus.
Cena pri Nvidii je pol nižja kot pri Stadii, torej 5 evrov/mesec. Tako v zastonjski kot v plačljivi izdaji je ločljivost omejena na 1.080p in na 60 sličic na sekundo.
Uporabniška izkušnja
Za moj okus Nvidia tu pogrne na vseh točkah, razen na eni: igralnosti. Ta je sicer med bistvenimi, a vseeno.
Za igranje na osebnem računalniku (ali telefonu) potrebujemo najprej aplikacijo Geforce Now. Ko se v aplikacijo prijavimo, ta služi kot knjižnica iger, ki jih bomo lahko zaganjali.
Edino, kar moramo narediti, je, da te igre dodamo v aplikacijo. To se sliši enostavneje, kot je v resnici. Težava je namreč v tem, da Nvidia ne ponuja možnosti povezave z računom Steam, ki bi ga nato sama prečesala in dodala igre v svojo knjižnico. Na voljo ni niti enostavnega pregleda iger, ki jih Nvidia podpira in bi jih lahko samo »poklikal« ter potrdil, da so tvoje. Ostaneta dve možnosti: ali se prebiješ skozi celotno svojo knjižnico in na spletni strani GN v iskalnik vpišeš vsako igro posebej ali pa poiščeš kako spletno stran (ne Nvidijine), kjer so naredili spisek podprtih iger, in potem iščeš po svoji knjižnici, da vidiš, katere od teh imaš v zbirki. Vsekakor zamuden in dolgotrajen proces.
Pri kom bomo igrali v prihodnje?
Zadnje desetletje ali pa celo dve so na trgu iger bolj ali manj enaki veliki igralci: Microsoft, Sony, Nintendo ter PC-ekosistem. Sony in Microsoft se s svojima konzolama navadno potegujeta za prestol grafično prestižnih ponudnikov, medtem ko je Nintendo cenovno dostopnejši, družini prijaznejši pa tudi malo nenavaden s svojim pristopom do konzol (Wii, Switch …).
Ne glede na to, koliko to morda strankam (igralcem) ni všeč, pa je dejstvo, da se tudi svetu konzol nezadržno bliža korenita sprememba. Vse glasnejša so natolcevanja, da bosta Sony PlayStation 5 in Microsoft Xbox Series X morda zadnji klasični konzoli, ki ju bosta ti dve podjetji dali na trg. Razlog za to je opisan v tem članku. Neizbežno vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kako bo igralni svet videti v prihodnje. Bodo ta tri podjetja ohranila svojo dominanco? Se bo pojavil kdo nov? Bo katero od teh podjetij moralo sprejeti dejstvo, da jih je čas povozil, pa se tega še ne zavedajo popolnoma?
Kako hitro se negativne spremembe lahko primerijo tudi največjim, je jasno, če se spomnimo na take velikane, kot sta Nokia in BlackBerry iz mobilnega sveta. Če pogledamo v svet zabave in video vsebin, je (sicer bolj v ZDA) zelo znan primer podjetja BlockBuster, ki ga je povozil HBO in nato pokončal NetFlix.
Novi igralci so že tu. Če nič drugega, imamo tu Google, za katerega je videti, da se je zadeve lotil dokaj resno, dasiravno počasneje, kot so nekateri pričakovali. Še bolj pomembno pa je, da ima na voljo infrastrukturo, s katero tako in tako že sega do naših domov. Zdaj ta objem širi še na svet iger. Podobno velja za Microsoft z Azurom. Razlika pri Microsoftu je le, da imajo na sceni iger večji renome, kot ga ima Google.
Druga dva »velika«, Sony in Nintendo, sta tu v malo manj zavidljivem položaju. Nimata svojih podatkovnih centrov. Poleg tega (v primerjavi z Nvidio) nimata niti zares svoje strojne opreme, ki bi jo lahko uporabila na drugačen način. Zelo obvladata svoj pristop do igranja iger, ki jima je vsa ta leta dobro služil, vendar pa sta v nevarni poziciji, saj ni jasno, ali bosta sposobna preklopiti na novi način. Če ne bosta, jima grozi usoda ostalih tehnoloških velikanov, ki se jih danes spominjamo z nostalgijo.
Ne nazadnje ostaja še eno podjetje, o katerem velja razmisliti. Amazon. Amazon Web Services (AWS) je eden glavnih nosilcev oblačnih storitev v internetu. Lani naj bi imeli tržni delež dobrih 32 odstotkov. Za primerjavo: Microsoft Azure naj bi obvladoval slabih 18 odstotkov in Google približno 6. To vsekakor pomeni, da Amazon infrastrukturo ima, samo uporabiti jo mora. Lani so se začele pojavljati govorice, da Amazon pripravlja svoj odgovor Googlu, Nvidii in Microsoftu. Podrobnosti niso znane, kot tudi ne datum, ko naj bi se produkt pojavil. Znan ni niti poslovni model, ki bil lahko podoben Googlovemu, Nvidijinemu ali pa popolnoma nov. Verjetno pa ne bo presenečenje, če bo agresiven in bo poskušal odgrizniti svoj (čim večji) kos pogače. Če bo storitev vezal na Amazon Prime (kot je to v navadi), potem bo imel že s prvim dnem ogromen zbir uporabnikov, ki jih bo moral samo negovati.
Ko smo to »pripravo« zaključili, sledi igranje. V aplikaciji GN igro »zaženemo«. Ta akcija vzpostavi oddaljeno sejo do Nvidijinega podatkovnega centra. V tej se nato pojavi prijavno okno za Steam. Tja moramo vpisati svoje uporabniško ime in geslo. Če imamo vklopljeno dvofaktorsko avtentikacijo, pa tudi še dodatno geslo. Nato se pojavi naša knjižnica vseh iger s poudarkom na tisti, ki smo jo prej izbrali. Igro moramo namestiti, kar traja presenetljivo kratek čas, četudi gre za igre, ki so velike več GB. Šele nato lahko igro prav zares zaženemo in jo začnemo igrati. Če povzamem: za začetek igranja ene igre je potrebnih do pet korakov namesto enega samega.
Samo igranje igre pa poteka podobno kot pri Stadii. Ob najvišjih grafičnih nastavitvah, ki jih star prenosnik niti slučajno ne bi zmogel premleti, večinoma teče gladko, se pa tudi tu občasno pojavijo kakšni grafični artefakti, če kakovost povezave ne zadostuje.
Slovenija?
Tako Google kot tudi Nvidia sta Slovenijo izpustila s spiska podprtih držav. Ne želim špekulirati o vzrokih, vendar pa smo na žalost take situacije pogosto deležni. Na srečo se da do obeh storitev priti tudi iz naše države, je pa potrebno nekaj iznajdljivosti in tehničnih akrobacij.
Google Stadia
Pri Googlu je potrebnih kar nekaj korakov in trikov.
Prvi pogoje je, da naš Google Play račun »domuje« v eni od podprtih držav. Za nas je (vsaj zaradi jezikovnih razlogov) verjetno najbolj priročna Velika Britanija. Da račun »prijavimo« v Veliki Britaniji, potrebujemo tri stvari: v Veliki Britaniji moramo biti »prisotni«, ko račun odpremo, imeti moramo britansko kreditno kartico in vpisati fizičen naslov z Otoka.
Kako to rešimo?
Glede prisotnosti nam pomaga povezava VPN, ki jo usmerimo na izstopno točko na britanskem strežniku. S tem bo Google mislil, da se nahajamo v Veliki Britaniji in nam bo dovolil nadaljevati naslednje korake.
Britansko kreditno kartico lahko pridobimo tako, da uporabimo plačilno sredstvo Revolut. To podjetje je iz Velike Britanije in kreditne kartice, ki jih izdaja, Google sprejme kot britanske.
Potem ostane samo še fizičen naslov, kar zna biti največja ovira. Na ta naslov bo namreč Google poslal fizične naprave (Chromecast, Stadia kontroler ...). Če fizičnih naprav ne boste naročali, potem naslov ni težava in si enega pač poiščete in uporabite. V nasprotnem primeru boste potrebovali znanca na Otoku.
Za samo igranje vsi ti triki niso potrebni. V Stadio se vpišete s svojim »britanskim« računom in sistem vam bo brez težav dovolil igranje.
Nvidia Geforce Now
Nvidia je tu bistveno manj zahtevna.
Vse, kar potrebujemo, je povezava VPN do ene od podprtih držav. Na ta način Nvidio prelisičimo, da smo tam, kjer je storitev dostopna. Ustvarimo račun, za plačilo pa uporabimo PayPal, s čimer se izognemo temu, da bi morali vnašati svoj naslov.
Nato lahko povezavo VPN izklopimo, se prijavimo v Geforce Now aplikacijo in začnemo igrati.
Kaj izbrati?
Obe storitvi trenutno pestijo določene težave.
Google Stadia se spopada predvsem s percepcijo, da je Google na tem področju novinec in da je vprašanje, ali se bo storitev obdržala ali ne, ter kaj bi se v zadnjem primeru zgodilo z denarnim vložkom v igre. Poleg tega se strastni igralci pritožujejo nad trenutno zelo majhno knjižnico iger, ki so na voljo (v času pisanja 22 iger). Igre so, vsaj v tem trenutku, na voljo po visokih cenah, razprodaj pa ni. Po drugi strani pa je uporabniška izkušnja Stadie dnevni sobi in občasnemu igralcu všečna ter prijazna in ga ne bo pustila zbeganega.
Nvidijin Geforce Now ima uporabniško izkušnjo nedodelanega hobi projekta. Nominalno je knjižnica iger bistveno večja in ponovni nakupi iger večinoma niso potrebni, tako da strah pred pogubo storitve ni prisoten. Vendar se ravnokar dogajajo politične mahinacije, kjer določeni založniki svoje igre umikajo z Nvidijine storitve. Nedvomno zato, da bi si priborili boljšo pogajalsko pozicijo in košček pogače, pod katero bodo te igre ponovno na voljo. Morda tudi zato, da bi jih ponudili na konkurenčni ali celo svoji platformi. Tako so iz knjižnice ravno izginile igre založnika Bethesda, med katerimi so tudi zgoraj navedene igre iz serije Fallout, kak teden za tem pa niso več na voljo igre založnika 2k (Civilation, Bioshock, X-Com). Verjetno ni treba poudarjati, da taki manevri strankam niso pogodu.
Ko si enkrat v sami igri, pa je izkušnja tako pri Googlu kot pri Nvidii sprejemljiva ali pa celo več od tega. Za zanemarljiv vložek petih ali desetih evrov mesečno lahko igraš najnovejše naslove in se naslajaš nad grafičnimi podrobnostmi, za katere bi moral drugače odšteti vsaj okoli petsto, če ne tisoč in več evrov.
