Hitrost, sveta vladar
Je res pomembno, da je računalnik X hitrejši od računalnika Y, oziroma ali je to pomembno celo pri telefonih? Do neke mere, da. To priznavajo celo izdelovalci strojne opreme, ko se lotevajo prirejanja izmerjenih hitrostnih vrednosti.
Računalnike so v resnici izumili zato, da bi bili in (ker so bili) hitrejši od človeka. V začetku zato, ker so bili hitrejši pri preračunavanju parabol topovskih granat. Zato nas to, da je še danes pomembno, ali je neki računalnik hitrejši ali počasnejši, ne bi smelo presenetiti (pri avtomobilih npr. ni tako, navsezadnje smo jih že davno omejili na 250 km/h). Od vsega začetka jim zato merimo hitrost, z različnimi merili in algoritmi, od MIPS (milijonov operacij na sekundo) prek Linpacka do TPCjev (Transaction Processing Performance Council), ki jih danes uporabljajo za merjenje učinkovitosti strežnikov. V resnici je prav hitrost računalnika tudi v časih »velikih« računalnikov premamila kupce (velika podjetja, banke, države).
In tako je še danes v svetu potrošniškega računalništva. Sprva se je velikokrat poenostavljalo in hitrost enačilo kar s frekvenco delovanja procesorja (različne procesorske arhitekture delujejo na različnih frekvencah), nato s(m)o prešli na merjenje hitrosti s sintetičnimi merilnimi programi in zdaj uporabljamo merilne programe, ki merijo hitrost delovanja realnih programov (Office, Photoshop …).
Dejstvo je, da s takimi meritvami revije (v Monitorju meritve izvajamo že več kot dvajset let) in specializirane spletne strani vplivamo na »tehnično zavedne« uporabnike, ti pa s svojimi nasveti vplivajo na običajne kupce. In tega se zavedajo tudi podjetja, ki preizkušene računalnike izdelujejo. Imidž »hitrega« ali celo »najhitrejšega« se pač dobro prodaja. To vesta tako Intel in AMD med procesorji kot nVidia in ATI/AMD med grafičnimi karticami, navsezadnje tudi Samsung/HTC/Sony med telefoni. Častna izjema je Apple, ki je vedno nekako vzvišen »nad« tem, pa čeprav v svoje vrhunske Mace vedno vgrajuje vrhunske procesorje in tehnologije in se s tem tudi vedno pohvali.
Če se hitrostni rezultati dobro prodajajo, potem se zanje splača potruditi, in zgodovina kaže, da se je že kar nekaj podjetij dodobra preizkusilo v goljufanju preizkuševalcev in preizkuševalnih programov.
Ne ravno goljufanja, vsekakor pa »prepričevanj« se je npr. pred davnimi leti lotil AMD, ko so mu merilni programi namerili prevelik zaostanek za Intelovimi procesorji. Izdelovalce nekaterih merilnih programov so prepričali, da so začeli uporabljati nekatere nove in specifične ukaze AMDjevih procesorjev (3DNow), s katerimi so bili rezultati takoj bistveno boljši.
Veliko grše je boj z »merilci« zastavil ATI, ki je svoje grafične gonilnike napisal tako, da so preverjali, ali se trenutno poganja kateri izmed znanih grafičnih testnih programov (3D Mark), in delovanje grafične »ustrezno prilagodili«. Slednje pomeni, da so vklopili slabše izrisovanje grafičnih tekstur ali/in celo njihovo izpuščanje. 3D Mark je tako izrisoval veliko hitreje, a tudi veliko grše, toda tega merilci tako ali tako niso/nismo opazili. Grdo. Predvsem, ker izmerjene visoke vrednosti v praksi (igrah 3D) seveda niso bile vidne.
Danes so časi drugačni in, bodimo realni, hitrost procesorjev in grafičnih kartic zanima res le zelo ozek del potrošnikov, navdušencev (mimogrede, po pogovorih med kolegi uredniki sosednjih držav smo sklenili, da je takih več na Hrvaškem kot pri nas, še veliko več pa, recimo, v Srbiji). Precej več jih, roko na srce, zanima, kako hiter je kak nov telefon. Razlog? Računalniki so že vrsto let »dovolj hitri«, telefoni pač ne, še ne dolgo tega so se vlekli kot utrujeno kljuse, zato je izbrati hitrejšega pomembno, saj nam bo služil več časa (no, seveda je to pomembno le, če nanj nameščamo aplikacije).
Da, imdž najhitrejšega prodaja, to dobro ve Samsung, ki je svoj novi Galaxy S4 opremil z enakim procesorjem Snapdragon S60, kot ga ima konkurenca (HTC One), vendar ga je nekoliko bolj navil (1,9 GHz namesto 1,7 GHz), da je lahko zasedel hitrostni prestol. A to jim ni bilo dovolj, saj so na spletni strani Anandtech ugotovili, da se je Samsung zatekel tudi k goljufanju. Do neke mere podobnemu kot prej omenjeni ATI – telefonska programska oprema (»ROM«) namreč preverja, ali smo morda pognali katerega izmed merilnih programov (Quadrant, Antutu …), in procesor (glavni in grafični) »ustrezno prilagodi«. Konkretno npr. grafični procesor takoj požene do končnih »megaherčnih« zmogljivosti, da bi na koncu dosegel kar najboljši rezultat. Enako se loti tudi frekvence glavnega procesorja, ki navadno vedno niha, odvisno od potrebe in morebitnega pregrevanja. Ob morebitnem pogajanju merilnega programa pa deluje s polno hitrostjo in s tem »špekulira«, da bo tisto minuto ali dve že preživel tudi ob morebitnem pregretju.
Grdo, Samsung, Grdo.
Mimogrede, ste vedeli, da telefoni tudi sicer v hladilniku dosegajo boljše hitrostne rezultate kot na sobni temperaturi? Škoda, da ne živimo v hladilnikih, mar ne?