Hobi navijalca
Intel je predstavil dva nova procesorja. Na njuni embalaži se bohoti napis "Unlocked" ali, po domače, "Odklenjen", kar je pravzaprav svojevrsten fenomen. Procesorski gigant je namreč skoraj desetletje imel vse besede, povezane z navijanjem procesorjev, za bogokletne, saj naj bi to početje skrajšalo življenjsko dobo procesorjev. Preizkusili smo dva uradna "navijalca".
Intel je zadnjih nekaj let stalno skrbel, da je imel v svoji ponudbi vsak hip najzmogljivejše procesorje. To je seveda zelo dobro za ugled znamke, saj se posledično tako tudi manj zmogljivi modeli bolje prodajajo. Tekmec AMD je zato posegel po drugačni taktiki - želel je postati vodilni v kategoriji zmogljivosti glede na ceno in se priljubiti računalniškim navdušencem, ki vedo, kako iz svojih procesorjev izstisniti še precej več moči, kot jim jo je "dodelil" izdelovalec. Prav t. i. navijanju procesorjev se je lahko AMD kar precej časa zahvalil, da je njegov tržni delež v času nekonkurenčnih procesorjev upadal počasneje, kot bi sicer. So pa zato v AMDju odlično unovčili podporo skupnosti uporabnikov, ki so dobesedno dali kruha in iger oziroma priredili več tekmovanj navijalcev, ki so rušili svetovne rekorde v zmogljivostih ter delovnih taktih rezin silicija.
Navijanje je v zadnjih letih postalo vse bolj priljubljeno in kar nekakšen množični pojav, ki se ga ne gredo več zgolj največji računalniški navdušenci, temveč tudi že izdelovalci računalniških komponent. Navijalci so tako predstavljali vse večji delež uporabnikov računalnikov, zato jih tudi tak gigant, kot je Intel, preprosto ni mogel prezreti. Še več, nekateri drugi izdelovalci računalniških komponent, predvsem grafičnih kartic, so svoje izdelke, namenjene navijalcem, že tovarniško nadgradili in ustrezno izboljšali, da so izstopali iz povprečja. Seveda z jasnim namenom - z nekoliko višjo ceno zaslužiti več. Recept je bil marsikdaj zelo uspešen.
Kaj dobimo za 999USD?
Bilo bi nepošteno, če med navijalskimi procesorji ne bi omenili Intelove serije procesorjev Extreme Edition. Gre za najboljše predstavnike vsake posamezne generacije procesorjev, ki ob svoji predstavitvi stanejo pregrešnih 999 ameriških dolarjev, navito ceno pa držijo skozi vso ekonomsko življenjsko dobo (beri: dokler so naprodaj). Procesorje iz serije Extreme Edition poleg najvišjih taktov Intel obdari z odklenjenim množilnikom in, vsaj v nekaterih primerih, z večjo količino predpomnilnika. Gre za dejansko najhitrejše procesorje na trgu, vendar zaradi svoje cene le redki med njimi najdejo pot v računalnike navadnih smrtnikov.
Kaj naredi navijalski procesor?
V procesorskem svetu veljajo za navijalcem prijazne izdelke procesorji, ki imajo odklenjen t. i. množilnik, ki skupaj s hitrostjo vodila določa delovno frekvenco procesorja. Seveda k boljšim rezultatom pripomore tudi dobra kakovost izdelave, o čemer se lahko prepričamo na številnih spletnih forumih, kjer navijalci objavljajo svoje rezultate. Nenačrtno se občasno znajde kakšna serija boljših rezin silicija, ki so preprosto zmožne doseči višje delovne takte. Prav tako je pomembna občutljivost procesorja za spremembe v delovni napetosti, saj nekateri procesorji precej lažje dosežejo boljše rezultate, če jim dodavajamo več električne napetosti in toka, vendar so višje napetosti za procesorje lahko tudi usodne. Pravzaprav so pretiravanja z delovno napetostjo, višjo od nazivne, najpogostejši razlog prenehanja delovanja procesorja, pogostejši od neustreznega hlajenja (in posledičnega pregretja). Toda hkrati velja zapisati, da so prav osrednji procesorji ena najbolj trpežnih komponent računalnika (razen ohišja, seveda) in zelo verjetno nam bodo vse druge komponente v računalniku v nekaj letih nehale delovati prej kot pa bo poslušnost in voljo do računanja izgubil sam procesor.
Ponovljeni preizkus
V Intelu se seveda za vrnitev možnosti odklenjenega množilnika niso odločili čez noč, saj so želeli prej v praksi preizkusiti, kako bi takšna rešitev vplivala na prodajo drugih, predvsem zmogljivejših in dražjih modelov. Pred dobrim letom dni so zato na vzhodnih trgih, predvsem na Kitajskem in Japonskem, poslali v obtok količinsko omejeno različico procesorja Pentium E6500K na takrat že poslavljajoči se platformi LGA775. Eksperiment je očitno obrodil sadove, po tujih spletnih forumih sodeč, so bili uporabniki nad njim enostavno navdušeni, zato se je Intel odločil vse skupaj ponoviti v trenutni generaciji, seveda z zelo omejenim naborom procesorjev. Od letošnjega poletja sta tako na voljo dvojedrni Core i5 655K in štirijedrni Core i7 875K, ki jima lahko po mili volji spreminjamo množilnik in s tem tudi frekvenco delovanja. Tokrat preizkušena procesorja se od svojih "bližnjih nenavijalskih bratov", modelov Core i5 650 in Core i7 870, funkcionalno ločita le po odklenjenem množilniku. Večja razlika je v ceni, saj naj bi prodajalci zanju zahtevali okoli 20 odstotkov doplačila glede na "civilni" različici. Na slovenskem trgu sicer še ni tako, ker trenutno velja nekakšna cenovna anomalija, po kateri je različica i7 875K občutno cenejša od i7 870, razlika med i5 650 in i5 655K pa ustreza.
Oba procesorja delujeta na platformi s podnožjem LGA1156. To pomeni, da bomo nekaj denarja prihranili tudi pri nakupu osnovne plošče, saj so plošče s tem podnožjem v povprečju občutno cenejše od plošč s podnožjem LGA1366, ki jih sicer uporabljajo ta hip najzmogljivejši Intelovi procesorji za domače uporabnike. Intelova hobi navijalca se že na policah jasno ločita od drugih izdelkov, saj je njuna embalaža opremljena z jasnim napisom "Unlocked", ki izdaja, da procesorja nimata navzgor in navzdol omejenega množilnika kot druge različice. Za razliko od večine Intelovih procesorjev procesorja s črko K v imenu tudi nimata priloženega hladilnika. Poteza je povsem logična, saj navijalci originalne hladilne rešitve skoraj brez izjeme zamenjajo z zmogljivejšimi.
Enostavnost navijanja
Poglavitna prednost odklenjenega množilnika je v enostavnosti navijanja, saj lahko uporabnik višje frekvence delovanja dosega brez obsežnejšega dodatnega znanja in zmogljivejše strojne opreme. V primeru navijanja standardnih procesorjev moramo namreč za doseganje visokih delovnih taktov poskrbeti za kakovostno sožitje opreme, predvsem osnovne plošče in pomnilnika, kar se neposredno pozna tudi v naši denarnici. Gigaherci pač stanejo. Navadno so prav osnovne plošče tiste, ki določajo, do kakšne meje bomo lahko prignali svoj procesor, včasih pa jo zna zagosti tudi manj zmogljiv pomnilnik.
Ključno vlogo pri navijanju sodobnih plošč z Intelovimi sistemskimi nabori, kakršna je bila tudi preizkušena Intelova DP55WG (ki pa kot druge plošče procesorskega giganta ni nikakršen navijalski biser), igra osnovni frekvečni generator, ki delovni takt (BCLK) drži pri 133 MHz. Pri procesorjih z zaklenjenim množilnikom je edina možnost navijanja višanje te frekvence, pri čemer pa je treba priznati, da za stabilno preseganje meje 200 MHz potrebujemo zelo kakovostne in temu primerno dražje osnovne plošče, svoje pa doda tudi pomnilnik, saj se tudi njemu delovni takt zvišuje prek nazivne vrednosti (seveda pa frekvenco pomnilnika z različnimi delilniki lahko zmanjšamo ali pa celo ohranimo na nazivni vrednosti).
Pri t. i. odklenjenih procesorjih je zgodba drugačna. Ker spreminjamo samo vrednost množilnika, preizkušena procesorja omogočata nastavitve med 9x in 63x, vse druge komponente in generatorji frekvenc delujejo na privzetih vrednostih, zato je stabilnost delovanja sistema odvisna le od zanesljivosti delovanja procesorja pri višjih frekvencah.
Trenutne izkušnje iz prakse nas sicer učijo, da za doseganje maksimalnih delovnih taktov procesorjev niti ne potrebujemo odklenjenega množilnika. Zakaj? Osnovne plošče znanih izdelovalcev skoraj brez izjeme prebavijo delovni takt osnovnega vodila (BCLK) 200 MHz, kar ob, denimo, množilniku 22 (kakršnega premore Core i7 875K) zadostuje za doseganje frekvenčnih meja procesorja. Te se za procesorje Core i7 zaradi večje količine predpomnilnika in posledično višjega segrevanja čipa gibljejo okoli 4100 do 4200 MHz, za procesorje Core i5 pa kar dobrih 500 MHz više. Seveda je govor o najbolj učinkovitih zračnih hladilnih sistemih ali pa hlajenju z vodo. Za boljše rezultate sta recepta samo dva, eden izmed njiju je "posiljevanje" procesorja z visoko napetostjo, kar ima za posledico hitro degradacijo procesorja in nepopravljivo okvaro, drugi pa uporaba sistemov za doseganje delovnih temperatur pod lediščem. S slednjimi se seveda ukvarjajo največji računalniški zanesenjaki, ki v svojih "laboratorijih" dosegajo še precej višje delovne takte (5+ GHz) in v takšnih primerih s pridom izkoristijo odklenjene množilnike procesorja.
Praktični preizkus
Kot nas učijo izkušnje, bi morala sodobna procesorja Core i5 in Core i7 z navijanjem doseči in preseči mejo štirih gigahercev. Zato smo kot prvi mejnik postavili prav to vrednost, kot drugo možnost pa smo preizkusili najvišjo frekvenco, pri kateri je posamezen procesor še dokazal stabilno delovanje. Stabilnost procesorja smo preizkusili s programi OCCT, Cinebench in Wprime. Če so ti prestali nekajurno mučenje, smo delovno frekvenco razglasili za stabilno.
Najprej smo čez preizkuse pognali štrijedrnika Core i7 875K. Dvig delovne frekvence na 4 GHz (30 x 133,3 MHz) je brez težav prestal, prav tako za stabilno delovanje ni zahteval dviga napetosti. A že naslednji korak, 133 MHz višja stopnička, se je izkazala za občasno nestabilno, saj so naši testni programi sporočali nepravilnosti v delovanju. Dvig delovne napetosti na 1,35V (0,05V manj od mejne vrednosti, deklarirane s strani izdelovalca) je zadostoval za doseganje najvišjega še stabilnega delovnega takta, ki je v našem primeru 4260 MHz, torej kar dobrih 45 odstotkov več od privzete delovne frekvence. Dvig zmogljivosti je sicer odvisen od aplikacije in njenega izkoristka frekvence, vendar si v povprečju lahko obetamo med 20 in 25 odstotkov hitrejše izvajanje zadanih nalog.
Najboljši recept za navijanje je ugotavljanje najvišje frekvenčne meje zunanjega vodila, ki osnovni plošči še zagotavlja stabilno delovanje. To počnemo pri najmanjšem množilniku, ki ga nato postopoma dvigamo. Za doseganje absolutno največjega delovnega takta pa se bo idealno razmerje frekvence vodila in množilnika procesorja bržkone ujelo malce pod mejnimi vrednostmi.
Še bolje se je izkazal dvojedrnik Core i5 655K, glede katerega smo bili sprva celo malce skeptični, saj sredica procesorja vključuje tudi grafični del, ki pa med našim preizkusom ni bil aktiven. Menili smo, da bi prisotnost grafike močno omejila možnosti navitja, a smo se pošteno zmotili. V privzetih razmerah delovanja je i5 655K zlahka dosegel in presegel mejo štirih gigahertzev, njegova poslušnost se je nehala šele pri taktih prek 4,3 GHz. Dodajanje napetosti (zopet le do meje 1,35 V) nam je postreglo z najvišjim še stabilnim taktom 4564 MHz, kar je zelo dober rezultat, čeprav bomo v spletu našli še precej boljše (višje) vrednosti.
Intel Core i7 875K
Izdeluje: Intel, www.intel.com.
Distributerja: www.asbis.si, www.elkotex.si.
Cena: 380 EUR.
Za: Navijalski potencial.
Proti: Sredica procesorja je enaka kot pri drugih različicah.
Intel Core i5 655K
Izdeluje: Intel, www.intel.com.
Distributerja: www.asbis.si, www.elkotex.si.
Cena: 260 EUR.
Za: Visoke zmogljivosti, primeren za navijalce z omejenim proračunom.
Proti: Cena glede na navadno različico, ni priložen hladilnik.
Sklep
Intelova navijalca sta tokrat pustila v nas mešane občutke. Ker ne gre za posebni rezini silicija, ki bi bili "fizično" boljši od drugih primerkov, so rezultati navijanja povsem primerljivi z drugimi Intelovimi procesorji, temelječimi na jedrih iz družin Lynnfield in Clarkdale (i7 in i5). Je pa treba priznati, da je navijanje s stališča uporabnika preprostejše, saj odklenjen množilnik omogoča lažje spremembe in ni tako zahteven glede uporabljene strojne opreme. Uporabnik tako po eni strani lahko prihrani z nakupom cenejše osnovne plošče in pomnilnika, a mora hkrati vzeti v zakup, da bo poleg višje cene procesorja moral dodati še par evrskih desetakov za nakup zmogljivega zračnega hladilnika. Potem pa je vse v rokah potencialnega kupca in njegove matematike. Sami bi raje videli, da Intel za odklenjene procesorje, ki so za povrh še brez hladilnika, ne bi računal občutnega cenovnega pribitka. Potem bi bila zgodba precej drugačna.
Pogled v laboratorij
Različni programi se različno odzivajo na višanje hitrosti vodila in delovne frekvence. Največ pridobijo prav programi, ki so močno odvisni od procesorske moči in pomnilniške prepustnosti, denimo programi za video obdelavo ipd. Sodobne igre pa so s takti okoli 3 GHz že zelo zadovoljne, zato tam občutnejših pohitritev skorajda ni zaznati.