Marku Zuckerbergu, direktorju podjetja Facebook (zdaj Meta), so leta 2016 gorela tla pod nogami. Po ameriških volitvah, na katerih je prvič zmagal Donald J. Trump, so se namreč po vsem svetu pojavile kritike vloge dezinformacij v predvolilni kampanji. Družabna omrežja s Facebookom na čelu so po ocenah analitikov in politikov odigrala eno glavnih vlog pri nenadzorovanem širjenju nepreverjenih trditev in laži po spletu.
Na začetku so se preverjalke dejstev v uredništvih množičnih medijev zanašale na strokovna gradiva, kot so enciklopedije in almanahi.
Zuckerberg se je najprej odločno branil, da je to neumnost. »Šlo je za izredno majhen del vsebin in domneva, da smo s tem spremenili volitve, se mi zdi nora,« je po zaključku ameriških predsedniških volitev novembra 2016 izjavil Mark. »Če mislite, da so ljudje volili Trumpa samo zaradi dezinformacij, potem vam manjka empatije in razumevanja pravih razlogov za njegovo zmago,« je še dodal.
Po mnenju novinarskih organizacij za preverjanje dejstev je bila njegova trditev … dezinformacija. »Nihče ne more vedeti, koliko vsebin na omrežju je dezinformacija,« je izjavo komentiral docent na fakulteti za napredne študije v italijanskem mestu Lucca, Walter Quattrociocchi, »saj je na omrežju veliko nepreverjenih vsebin.«
Rasistični algoritmi
Leta 2019 so raziskovalci dokazali, da Facebook oglase za oddajanje nepremičnin 'optimizira' glede na občutljive demografske lastnosti uporabnikov (rasa, spol, spolna opredeljenost), čeprav oglaševalec tega sam ne zahteva. Facebook se je leta 2022 z ameriškim ministrstvom za pravosodje pogodil in obljubil, da tega ne bo več počel na področju oglasov za oddajanje nepremičnin. Plačal je tudi maksimalno kazen za ta prekršek: 110 tisoč evrov.
Tudi javnosti, politikov ter delničarjev Mark z zavračanjem odgovornosti ni prepričal, zato je decembra 2016 obrnil ploščo. »Čeprav ne pišemo novic, ki jih berete in delite, se zavedamo, da smo več kot le njihov distributer. Smo nova vrsta platforme za javni diskurz – in to pomeni, da imamo novo vrsto odgovornosti, da omogočimo ljudem najbolj smiselne pogovore in ustvarimo prostor, kjer so lahko ljudje informirani,« je Mark zapisal v objavi, s katero je napovedal program preverjanja novic na omrežju Facebook. Začela se je nova doba preverjanja dejstev.
Novinarska funkcija preverjanja dejstev
Zuckerberg si je preverjanje dejstev izposodil od novinarske industrije. Ameriška novinarska uredništva so namreč na prehodu 19. stoletja v 20. prvič začela posvečati večjo pozornost preverjanju dejstev v lastnih člankih. Razlog? Vedno večja profesionalizacija novinarskega poklica kot refleksija pojava prve različice tabloidnega tiska.
Novinarke in novinarji tako niso bili več samo prenašalci izjav ene in druge strani, temveč so te izjave postavljali v kontekst, pojasnjevali ozadje in odkrivali, kaj se je res zgodilo. Uredništva so zato začela razvijati službo preverjalk dejstev (šlo je za skoraj izključno ženske kolektive).
Preverjanje dejstev je bilo za medijske hiše ključno orodje iz več razlogov. Najprej so preverjalke dejstev v medijskih hišah odpravljale napake, ki so se v člankih zgodile zaradi površnosti novinarjev. Hkrati so opozarjale novinarje z največjim številom ponavljajočih se podatkovnih napak v člankih in tako skrbele za kakovost njihovega dela. V 30-ih letih 20. stoletja se je delo preverjalk dejstev razširilo z golega preverjanja dejstev zapisanega na dodajanje ozadja ter pojasnil, s katerimi so dejstva v članku pridobila smisel.
Preverjanje dejstev in politika
Po drugi svetovni vojni se je vloga novinarstva spremenila. Novinarji niso bili več samo poročevalci in osmišljevalci dogajanja po svetu, temveč so pridobivali tudi svojo interpretativno vlogo, predvsem zaradi radikalizacije političnih voditeljev.
Trump je dobro izkoristil sovraštvo in propagando kot del politične kulture.
Razširila se je tudi medijska industrija. Množični elektronski mediji (radio in televizija) so po drugi svetovni vojni pridobivali svojo vlogo in družbeno nalogo, njihov vpliv na mišljenje ljudi pa je bil veliko večji tudi zaradi načina prenosa informacij. Kar naenkrat je namreč lahko občinstvo v živo videlo in slišalo to, kar so jim prej opisovali novinarji v tisku.
Eden od prvih glavnih razlogov za razvoj preverjanja dejstev v politični areni sta bila ameriški senator John McCarthy in njegov 'lov na komuniste' po drugi svetovni vojni. Uredniki in novinarji so morali namreč zaradi njegovega šokantnega in lažnivega sloga izjav razviti nove prakse 'preverjanja dejstev', ki se ni osredotočala samo na delo novinarjev, temveč je preverjanja dejstev razširila tudi na medijske izjave politikov.
Twitter preverjal Trumpove izjave
Leta 2018 se je Twitter odločil, da tvitov političnih akterjev ne bo preverjal, saj naj bi bile same po sebi »novičarsko pomembne, čeprav so lahko neresnične«. Leta 2020 so Twitterjevi preverjalci dejstev nekaj Trumpovih tvitov o 'ukradenih volitvah' označili za zavajajoče. S tem so odprli pandorino skrinjico odgovornosti posrednikov vsebin in odnosa s političnimi odločevalci.
Nato sta se zgodila ameriška invazija na Vietnam in politični škandal Watergate, ki sta redefinirala odnos ameriške javnosti do lastne politične elite – novinarstvo je dobilo vlogo javnega zaveznika, ki razkriva nečednosti izvoljenih političnih predstavnikov. V tem času so se razvijale funkcije novinarja kot psa čuvaja in četrte veje oblasti, saj je bilo novinarsko poročanje ključno za odstope politikov ter spreminjanje državnih politik.
Preverjanje dejstev v medijskih nastopih politikov je po začetnem navdušenju relativno hitro zamrlo, saj so novinarji preprosto obupali nad preveliko količino dodatnega dela. Za prelomno je označena ameriška predvolilna kampanja Georgea W. Busha starejšega, ki je leta 1988 z negativno in rasistično oglaševalsko kampanjo napadal svojega protikandidata. Zgodovinarji in analitiki Bushevo zmago pripisujejo tudi dejstvu, da takratna novinarska industrija ni znala pravilno odgovoriti na količino neresnic v politični areni.
Preverjanje dejstev je poniknilo do zgodnjih let 21. stoletja. 90-a leta 20. stoletja so bila namreč leta hudih političnih pretresov, ekonomske krize in vojn, ki so dodatno finančno obremenili novinarska uredništva. Denarja za resnico ni bilo.
Svetovni splet laži
Ko se je v 90-ih letih 20. stoletja pojavila in razširila uporaba svetovnega spleta, se je hkrati pojavilo tudi novo vprašanje preverjanja dejstev. Eno prvih in svetovno najbolj znanih spletišč za preverjanje dejstev Snopes, ki je nastalo leta 1994, je namreč imelo začetke v obliki spletnega foruma, ki se je osredotočal na ljudske vraže.
Snopes, prvotno znan kot Urban Legends Reference Pages, sta leta 1994 ustanovila David in Barbara Mikkelson. Par je izdelal spletno stran, da bi razkrinkal urbane mite in internetne prevare, ki so takrat postajale vse bolj priljubljene. David Mikkelson je uporabljal vzdevek Snopes na Usenet newsgroup alt.folklore.urban, kjer sta z Barbaro aktivno sodelovala.
Medijska podjetja so se iz razlagalcev sveta spremenila v trgovalce z mnenji, kar je povzročilo upad zaupanja v njihove vsebine.
Spletna stran je hitro pridobila priljubljenost kot zanesljiv vir za preverjanje ali razkrivanje različnih mitov in govoric, ki so krožile po spletu. Sčasoma se je Snopes razširil na širši nabor tem, vključno s političnimi trditvami in z viralnimi dezinformacijami.
Razvoj spletnega preverjanja dejstev po letu 2000 je zaznamoval pomemben napredek v novinarstvu in javnem diskurzu. V zgodnjih letih 21. stoletja so bile ustanovljene pionirske organizacije za spletno preverjanje dejstev, kot sta FactCheck.org leta 2003 in PolitiFact leta 2007. Te organizacije so postavile nove standarde za politično preverjanje dejstev, uvedle stroge postopke preverjanja in inovativna orodja, kot je PolitiFactov 'Resnicomer'. Imele so ključno vlogo pri spodbujanju preglednosti in odgovornosti v političnem diskurzu ter zagotavljanju zanesljivih informacij javnosti sredi naraščajočega plimovanja dezinformacij.
Predsedniške volitve v ZDA leta 2016 so še posebej poudarile pomen preverjanja dejstev, saj je širjenje dezinformacij in 'lažnih novic' postalo družbeni problem. Organizacije za preverjanje dejstev so prejele večjo javno ter politično podporo in financiranje, njihovo delo pa je pridobilo veliko prepoznavnost. V tem obdobju so se po vsem svetu pojavile nove neodvisne pobude za preverjanje dejstev, kar kaže na globalno prepoznavanje potrebe po natančnih informacijah v demokratičnih družbah.
Vprašanje odgovornosti
Ko je Mark Zuckerberg konec leta 2016 govoričil o odgovornosti velikih posrednikov vsebin, se je za mlajše občinstvo zdelo, kot da gre za inovacijo informacijske družbe, kjer Facebook s predajanjem vajeti v roke uporabnikov orje ledino na področju svobodne volje ter dobro obveščenega uporabnika.
Starejši uporabniki so v Zuckerbergovih napovedih sodelovanja z organizacijami zaradi preverjanja dejstev in obveščanja uporabnikov o dezinformacijah videli nekaj popolnoma drugega – taktiko ameriške tobačne industrije iz 50-ih let 20. stoletja.
Regulacija družabnih omrežij je v ZDA predvsem geopolitično vprašanje.
Tobačna industrija je namreč prva poudarjala osebno odgovornost, da bi se izognila korporativni odgovornosti. Znanstveniki so v 50-ih letih 20. stoletja začeli objavljali študije in raziskave, ki so opozarjale na škodljivost in smrtonosnost kajenja, tobačna industrija pa je kajenje začela predstavljati kot svobodno izbiro in odgovornost posameznika. Zaradi novih pritiskov zdravstvenih organizacij so ameriške oblasti v 70-ih letih 20. stoletja razvile zakonodajno rešitev – škatlice cigaret so bile opremljene z obvestili o škodljivosti kajenja. Več študij že vrsto leto opozarja, da je učinek teh obvestil na kadilce zanemarljiv.
Isto strategijo je ubrala tudi prehrambna industrija, ki je začela nezdravo hrano označevati z obvestili o sestavinah. S tem je končno odločitev o lastnem zdravju preložila na potrošnika, ki je hkrati živel v svetu navidezne izbire, saj so prve razlike med 'zdravo' in 'nezdravo' hrano temeljile na lobističnih pritiskih industrije sladkorja, ki je v 60-ih letih glavno krivdo za 'nezdravo' hrano preusmerila na maščobe. Obvestila na hrani naj bi potrošnika nagovarjala k bolj zdravemu načinu prehranjevanja in industrijo odvezala vse odgovornosti za proizvodnjo zdravstveno problematičnih izdelkov.
Podobno strategijo je na prelomu stoletja ubrala naftna industrija. Korporacija British Petroleum je namreč kot oglaševalsko kampanjo izumila osebni ogljični odtis, s katerim naj bi potrošnikom pomagala sprejemati 'pametne' odločitve o onesnaževanju. Posamezni uporabnik si je lahko s pomočjo priročnika izračunal lasten odtis, British Petroleum pa mu je ponudil nasvete za njegovo zmanjšanje. Podobno kot tobačna industrija, je tudi naftna industrija s tem odgovornost preusmerila na končnega uporabnika in sebe oprala vsakršne krivde.
Laž kot veliki monetizator
Mark Zuckerberg je v intervjuju za spletišče Vox leta 2018 veliko govoril o odgovornosti lastnikov omrežja, kjer ljudje dobivajo informacije oziroma omrežje uporabljajo z dobrimi nameni. »Verjamem, da bi morala podjetja graditi trajne in uporabne proizvode,« je razmišljal. Nadaljeval pa, »da je naloga omrežja ponuditi ljudem koristne storitve, ki jih zbližujejo in jim olajšujejo življenje«.
Ko ga je novinarka soočila z dejstvom, da se na omrežju znajde (pre)veliko število laži in sovražnih vsebin, se je Mark strinjal, da je to problem. »Težko je uravnotežiti pravico govora in omejevanje sovražnih ter lažnivih vsebin,« je pojasnil.
Zuckerberg je mantro nevtralnega omrežja, ki ga njegovi uporabniki uporabljajo in zlorabljajo, ponavljal do maja 2021, ko ga je na laž postavila žvižgačka Frances Haugen.
Ta je v svojem pričanju z dokumenti razkrila, kako so lastniki omrežja Facebook dobiček omrežja, ki je služilo z oglaševalskimi vsebinami, postavljali pred uporabnikovo dobro počutje. Opozorila je na problem duševnega zdravja mladih uporabnic in uporabnikov omrežja Instagram. Dokazala je, da je Facebook po izvolitvi Joeja Bidna izklopil nekatere tehnične varovalke, ki so po njenem omogočile napad na zgradbo ameriškega kongresa januarja 2021.
Zakonsko neodgovorni
Neodgovornost ameriških posrednikov za objavljene vsebine je uzakonjena v 230. odseku Zakona o telekomunikacijah, ki posrednike vsebin odvezuje zakonske odgovornosti za uporabniške vsebine. Hkrati lahko posredniki vsebin sami odstranjujejo vsebine, za katere ocenijo, da so sporne, čeprav mogoče dejansko ne kršijo zakonodaje.
Podčrtala je vlogo algoritmov, s katerimi Facebook 'urednikuje' vsebine, ki se prikazujejo posameznemu uporabniku tega omrežja, in pojasnila, kako 'optimizacija' vsebin deluje v prid šokantnim vsebinam. Te ponavadi vsebujejo tudi laži in zavajajoče trditve, ki uporabnike dlje časa zadržijo na platformi, kar pomeni, da jim lahko Facebook servira večje število oglasov, pridobi večje število podatkov o uporabniških brskalnih navadah in na druge načine monetizira uporabnikovo vedenje.
Na to je pred njo opozoril drugi žvižgač, Christopher Wylie, ki je pomagal razkriti projekt podjetja Cambridge Analytica. Podjetje je zbiralo uporabniške podatke in ob njihovi pomoči občinstvo 'zalagalo' s spornimi oglasi, ki so bili v skladu z njegovimi prepričanji, ter tako vplivalo na več političnih odločitev, med drugimi tudi pri referendumu o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije in ameriških predsedniških volitvah.
Preverjanje dejstev: strokovnjaki proti skupnosti
Zadnja 'inovacija' na področju preverjanja dejstev na spletu so t. i. skupnostne opombe (community notes, op. p.), s katerimi je začel Twitter (zdaj X) leta 2021 kot odgovor na pandemijo koronavirusa in rusko invazijo na Ukrajino. Opombe so se od 'klasičnega' preverjanja dejstev strokovnih novinarskih organizacija razlikovala po tem, da so delovale kot forum skupnosti, kamor so lahko vsi uporabniki pisali komentarje na trditve v objavah.
Spletne dezinformacije so se povečale med ruskim napadom na Ukrajino ter pandemijo koronavirusa.
Taisti način 'preverjanja dejstev' je leta 2025 napovedala tudi Meta, čeprav se je že na primeru omrežja X izkazalo, da gre za samo še eno izogibanje odgovornosti lastnikov omrežja in da skupnostne opombe ne zmanjšujejo količine dezinformacij in laži na omrežju. Raziskovalci so namreč za omrežje X oktobra 2024 predstavili izsledke raziskave, ki je pokazala na velik razkorak med količino ameriških predvolilnih dezinformacij in skupnostnih opomb, ki bi se pojavile pri lažnivih objavah.
Raziskovalci so opozorili na več problemov, zaradi katerih skupnostne opombe ne dosegajo kakovosti profesionalnega preverjanja dejstev, ki je že samo po sebi nezadostno v omejevanju širjenja dezinformacij na spletu.
Med drugim skupnostne opombe trpijo za pomanjkanjem strokovnega znanja v skupnosti, ki se kaže tudi v vsebini opomb. Hkrati je problem tudi mehanizem glasovanja za kakovost posamezne opombe, saj veliko opomb nikoli ne doseže praga glasov, ki nato opombo dejansko prikažejo. To je še posebej problematično v manjših jezikovnih skupnostih (kot je na primer slovenski jezik), kjer manjka tako zainteresiranih uporabnikov za pisanje opomb kot tudi uporabnikov, ki bi zanje glasovali.
Informiranje proti dobičkonosnemu besnenju
Preverjanje dejstev na družabnih omrežjih, kjer algoritmi skrbijo za izpostavljanje šokantne in provokativne vsebine, se torej v osnovni razlikuje od preverjanja dejstev v okviru novinarskih uredništev.
Uredništva so s preverjanjem dejstev v prvi vrsti poskušala profesionalizirati svoje delo in upravičiti vlogo novinarjev v družbi, medtem ko se je preverjanje dejstev na družabnih omrežjih izrodilo v priročen izgovor valjenja odgovornosti na končnega uporabnika.
To je bilo hitro jasno tudi organizacijam, ki so sodelovale v Meta programu preverjanja dejstev. Snopes je iz programa izstopil dve leti po začetku z jasnim sporočilom. »Lastnikom omrežja je vseeno, kaj počnemo, naše sodelovanje so zlorabili za popravilo lastne javne podobe,« je leta 2019 ob izstopu iz programa sodelovanje komentirala Brooke Binkowski, urednica pri Snopes.
V času vzpostavitve programa preverjanja dejstev na Facebook omrežju je poskočilo zanimanje še za eno samoregulacijsko zavajanje javnosti – medijsko pismenost. V času prvega Trumpovega mandata je namreč več organizacij in političnih ustanov začelo promovirati medijsko pismenost kot novo sposobnost posameznika, s katero bo lažje razbral 'resnico' v medijskih objavah.
Logika medijske pismenosti je šla v smeri poudarjanja vloge posameznika pri filtriranju medijskih vsebin, poučevanja različnih pristopov za lastno ocenjevanje problematičnih medijskih in spletnih vsebin ter poudarjanja aktivnega raziskovanja medijskih vsebin. Kaj se je zgodilo v času pandemije koronavirusa? Samostojni 'iskalci informacij' so trčili ob algoritemsko urednikovane in čustveno nabite laži ter polresnice družabnega spleta in katastrofa je bila tu.
Kje je država?
Vloga države in političnih akterjev je bila do zdaj na področju informacijske družbe bolj omejena na spodbujanje in razvijanje znanj ter veščin, čeprav se je hkrati kazala vedno večja potreba po zakonski ureditvi tega področja. Velikost ekonomije velikih posrednikov vsebin, ameriški protekcionizem ter ogromni lobistični napori so do zdaj še vedno uspešno premagali poskuse za uvedbo strožjih regulacij, ki bi odgovornost za resničnost informacij prenesli nazaj na velika tehnološka podjetja.
Kljub temu se v zadnjem času vse bolj izkazuje, da je zakonodajno ukrepanje nujno za zaščito javnosti pred poplavo dezinformacij in manipulativnimi vsebinami. Vedno večje so zahteve, da mora država učinkoviteje poseči v delovanje digitalnih omrežij ter zagotoviti, da bodo tako uporabniki kot tudi podjetja prevzeli svoj del odgovornosti za informacijsko varnost in integriteto.
In čeprav Evropska unija na tem področju že več let orje zakonodajno ledino, v praksi obstajajo številne ovire, ki preprečujejo učinkovito izvajanje teh predpisov. Eden od ključnih izzivov je hitrost razvoja tehnologije, ki pogosto prehiteva zakonodajne procese, zaradi česar so regulacije že ob sprejetju zastarele. Poleg tega so tehnološka podjetja, kot je Meta, izjemno vplivna in imajo ogromne finančne vire, ki jim omogočajo, da lobirajo proti strogim regulacijam.
Kljub tem oviram pa je vse bolj jasno, da je treba vztrajati pri prizadevanjih za vzpostavitev trdnih zakonodajnih okvirov, ki bodo varovali javnost pred nevarnostmi dezinformacij in manipulacij ter zagotavljali odgovornost velikih tehnoloških podjetij. Preverjanje dejstev in poučevanje medijske pismenosti sta se na žalost izkazala le za promocijsko kampanjo industrije, ki se prostovoljno ne bo odpovedala bogastvu, zgrajenemu na hiši iz kart laži.
