Pro et Contra: Plazma:LCD

Janez Šinkovec: LCDji so za letališča

Primerjava plazemskih televizorjev in televizorjev LCD se navadno vrti okrog pomanjkljivosti ene in druge tehnologije. Plazma porabi več električne energije, (statična!) slika se rada "zapeče" in življenjska doba zaslona je krajša. Hibe panelov LCD so slabša kotna vidljivost, slabši kontrast, "počasno" osveževanje slike in visoka cena za velike diagonale TVjev. Rad pa bi pomenljivo izpostavil, da je večina slabosti zaslonov LCD povezana z osnovno funkcijo televizorja - prikazovanjem slike.

Nikakor plazemski TVji niso popolna rešitev, a njihove hibe se mi ne zdijo pomembne. Večja poraba energije res ni zelena in tudi račun bo večji, a oboje je zanemarljivo ob upoštevanju "zelenosti" proizvodnje TVjev oz. denarju, ki ga odštejemo pri nakupu. Zapečenost je tudi bolj ali manj stvar pretekle tehnologije, poleg tega pa je to problem le pri statičnih slikah (zato na letališčih ni plazemskih zaslonov). Kar pa zadeva "kratko" življenjsko dobo, se tolažim, da 10 let, ki jih bom nabral pri tistih nekaj urah na dan, tudi ni mačji kašelj.

Zagovorniki LCDjev izpostavljajo visoko ločljivost, ki jo imajo paneli LCD praviloma res večjo kot plazemski. Večja ločljivost pomeni večjo ostrino, a ne pozabimo, da ima tudi človeško oko svoje omejitve. Če je zaslon premajhen ali če sedimo predaleč, večje ločljivosti tako ali tako ne moremo zaznati.

Gotovo pa lahko opazimo, da sliko na LCDju vidimo slabše, če jo pogledamo s strani, ker imajo paneli LCD omejen kot vidljivosti. Resda je ta v praksi dovolj širok, da vsi s kavča vidijo enako dobro sliko (če ne gre ravno za TV najnižjega cenovnega razreda), a vseeno - plazemski zasloni so enako dobro vidni z vseh strani.

Naslednji vroč problem zaslonov LCD je njihov slabši kontrast. Delujejo namreč tako, da za plastjo tekočih kristalov sveti luč. Prikazana črna barva je tako raje temno siva kot pa črna. Težavo odpravlja elektronika, ki prilagodi svetlost luči glede na povprečno svetlost prizora. V prospektih temu pravijo dinamični kontrast in pogosto je še vedno slabši od dejanskega (brez zvijači in ukan!) kontrasta primerljivih plazemskih zaslonov.

Še ena hiba tekočih kristalov je čas, ki je potreben, da točka na zaslonu LCD spremeni svojo svetlost. V praksi to vidimo kot "zamazano" sliko pri hitro premikajočih se objektih v sceni. Novi paneli resda nimajo več tako slabe odzivnosti, a ostro oko bo kljub temu opazilo opisani pojav. Plazemski zasloni takih težav nimajo, saj je njihova odzivnost nekaj magnitud večja.

Resnici na ljubo sta obe tehnologiji bolj ali manj zreli in večino omenjenih težav so iznajdljivi inženirji odpravili s takimi ali drugačnimi triki elektronike. Tako bo na končno odločitev, katero tehnologijo izbrati, najbolj verjetno vplivala želena velikost televizorja. Trg je namreč razdeljen tako, da večje diagonale pripadajo bolj plazmam, manjši TVji pa so praviloma LCD.

Matjaž Klančar: Plazme niso televizorji

Morda bi "kontro" začel od zadaj in se pridružil kolegovemu sklepu - da, trg je, zaenkrat, razdeljen na velike plazme in nekaj manjše LCDje. Toda še nedolgo tega je bil izključno plazemski, dokler se tem modelom niso "od spodaj" začeli približevati LCDji. In enako "še nedolgo tega" je bil trg izredno drag. Dokler smo imeli na voljo le plazme, so bile te nenormalno drage. Delno zaradi takratnega tehnološkega monopola, delno zaradi zapletene tehnologije, delno zaradi majhnih prodajnih količin.

Televizorji LCD so trg ploskih televizorjev dobesedno prebudili. Z velikanskimi vložki v razvoj, ki so prihajali (in delno še prihajajo) večinoma iz razvoja monitorjev LCD, z iz istega razloga velikanskimi prodajnimi številkami in s cenejšo tehnologijo izdelave. Videti je, da današnje, vedno večje plošče LCD, korejska Samsung in LG "štancata" kot za stavo. Pri prodaji pa so se jim pridružili še "partnerji", kot sta Sony in Philips, da o množici drugih izdelovalcev in prodajalcev niti ne govorim. Televizorje LCD danes prodaja že skorajda vsako podjetje, ki se vsaj nekoliko spozna na elektroniko. Plazme, po drugi strani, razvijajo in prodajajo le redki. Takole na hitro bi se spomnil le Panasonica, Pioneerja, LGja in Hitachija. S tem, da LG veliko bolj stavi na svoje LCDje.

In prav odlični prodajni rezultati in prodajne količine botrujejo temu, da LCDji danes tudi tehnološko že resno ogrožajo plazme. Plazme še vedno zmorejo boljšo črnino, res. Vendar se že prodajajo LCD modeli, ki znajo selektivno ugašati osvetlitev in tako dosegajo odlično črnino. Kotna vidljivost je še vedno slabša, res, vendar bo to pri vrhunskih modelih opazil le še redko kdo. Milisekunde oz. hitrost osveževanja se res sliši drastično na plazemski strani, pa vendar - sam na 6 ms televizorju LCD (so tudi 4 in 2 ms televizorji) z osveževanjem ne opazim prav nobene težave.

Bi se pa malce bolj spotaknil ob večinoma svetleče zaslone plazemskih televizorjev, ki so za povprečen dom manj primerni kot večinoma matirano "obarvani" televizorji LCD. V dnevnih sobah je ponavadi vedno kak dodaten vir svetlobe, ki bo nerodno odseval v svetleči televizijski sliki.

In to, da plazme porabijo več električne energije, kljub vsemu ne gre kar vreči v koš. 40 % več električne energije, za kolikor so plazme v povprečju bolj potratne, je tam nekje do 100 W, če se gibljemo okoli velikosti 50 palcev. Ha, skorajda bi lahko rekli, da nam bo zaradi teh 100 W v poletni dnevni sobi še nekoliko bolj vroče! ;)

In "zapeka" statične slike? Res je, fosforni premazi, ki so včasih povzročali tovrstne preglavice, so danes že veliko bolj napredni, še vedno pa lahko občasno zasledimo "začasno zapeko", ki jo povzroči plin v žarilnih cevčicah. Ni hudega, pa vendar dovolj, da strokovnjaki priporočajo, da prvih 200 ur televizorja "ne obremenjujemo" z gledanjem filmov, ki imajo zgoraj in spodaj črn rob (t. i. letterbox) ...

Če sklenem - prav, če si postavljamo vrhunski domači kino, v katerem bomo gledali le filme in še te v mraku - izberimo plazmo. Veliko plazmo. Če pa kupujemo televizor, ki bo namenjen tudi še čemu drugemu, bo še vedno bolj logična izbira LCD. Tudi zaradi cene, seveda, saj so plazme polne ločljivosti HD (1080p) še vedno kar nekaj dražje od modelov LCD.