Ko šteje sleherni megahertz

Čeprav ugotavljamo, da so grafične kartice danes že spoštovanja vredni kosi opreme, ki po matematični moči prekašajo tudi prenekateri večjedrni procesor, pa vedno znova najdemo tudi uporabnike, ki od svojih izdelkov zahtevajo še več zmogljivosti. S postopkom, imenovanim navijanje, lahko iz grafičnih kartic, pa tudi skoraj vseh drugih komponent, iztisnemo še več zmogljivosti.

In kaj potrebujemo za navijanje? Zgolj ustrezno programsko opremo, seveda pa moramo najprej poskrbeti za ustrezno hlajenje, saj se navite grafične kartice občutno bolj grejejo.

Zadnje generacije grafičnih kartic so zvečine opremljene z masivnimi hladilniki in to je seveda plus za navijalce, a to daje hkrati tudi vedeti, da so že izdelovalci poskrbeli za razmeroma visoke delovne takte grafičnega procesorja, senčilnih enot in pomnilnika. Doseganje še višjih taktov zato navadno zahteva tudi višanje napetosti kartice, a pri slednji ne gre pretiravati, saj svojo igračo lahko kaj hitro uničimo, višja napetost pa se pozna tudi pri višji porabi električne energije in krajši življenjski dobi kartice. Če smo že pri minusih, moramo seveda omeniti tudi prenehanje veljavnosti garancijskega jamstva, ki ga za omenjeno početje predvideva večina izdelovalcev.

Kako navijati? Vsekakor frekvence višajmo v manjših korakih, po 5 do 10 MHz, dokler ne dosežemo meja kartice. Več o orodjih za navijanje pa malce niže.

Navijanje kartic z grafičnimi procesorji AMD/ATI

Pri navijanju grafičnih kartic izdelovalca AMD/ATI, torej Radeonov, lahko uporabimo eno izmed naslednjih priljubljenih programskih orodij: RivaTuner, ATI Tray Tools, AMD GPU Clock Tool in samih gonilnikov Catalyst Control Center (CCC). Seveda namenska navijalska orodja omogočajo bistveno več nastavitev kot gonilniki izdelovalca, vendar velja biti pri njihovem manipuliranju previden, saj utegne pretiravanje kartico poslati v večna lovišča.

Pri navijanju grafičnih kartic z enim grafičnim procesorjem so stvari razmeroma preproste. Z enim izmed naštetih orodij postopno višamo delovne frekvence grafičnega jedra in pomnilnika ter jih sproti preizkušamo v testnih programih in/ali igrah za morebitnimi anomalijami (trganja slike, čudne teksture, pikice ...). Seveda moramo hkrati spremljati tudi temperaturo grafične kartice (bodisi s programskimi rešitvami bodisi s preprostim merilnim instrumentom - našim prstom) in v primeru močno povišanih temperatur odnehati. Visoke temperature namreč občutno skrajšajo življenjsko dobo posameznih komponent, zato je grafična jedra priporočljivo držati pod 70° C, čeprav sam silicij prenese tudi temperature, višje od vrelišča vode.

AMDjevo orodje z anavijanje ni med lepšimi, je pa enostavno.

Dober navijalec vedno spremlja tudi rast temperature grafične kartice.

Povsem drugačna zgodba je navijanje kartic z dvema grafičnima procesorjema ali pa para kartic, povezanih v načinu Crossfire. Tu se AMD/ATI sicer obnese bolje kot Nvidia s svojim načinom SLI, saj omogoča ločeno navijanje grafičnih jeder in pomnilnika, tako da iz vsake kartice lahko iztisnemo maksimum in tako slabša kartica ne zavira zmogljivejše. Dosežene frekvence so pri paru kartic navadno nižje kot pri posamezni kartici, se pa lastniki kartice Radeon 4870 X2 in nedeljski navijalci (torej priložnostni navijalci, ne ekstremisti) lahko zatečejo k elegantnemu triku. Na omenjeno kartico različnih izdelovalcev je moč namestiti strojno kodo (BIOS) ASUSove kartice z oznako TOP, ki kartici dvigne vrednosti napetosti in uporabno območje navijanja jeder ter pomnilnika v samih gonilnikih premakne za nekaj sto megahertzev više.

Primer navijanja iz uradnih gonilnikov. ATI Overdrive ima vse ključne elemente lepo prikazane.

Koliko rezerve za navijanje imajo v povprečju kartice AMD/ATI? Ob privzetem hlajenju, torej brez modifikacij hladilnika in napetosti, je moč iz Radeonov nižjega in srednjega razreda iztisniti dodatnih 20 do 30 odstotkov zmogljivosti, v višjem razredu pa se te številke malenkost znižajo (10 do 20 %). Seveda se vsaka kartica navija drugače, navadno pa pomnilnik dopušča višje pragove kot grafično jedro. Ekstremni navijalci, ki poskrbijo za ustrezno hlajenje (vodno hlajenje, suhi led, tekoči dušik) in popravke napetostnega dela, pa že danes lahko uživajo v več kot gigaherčnih grafičnih procesorjih, ki jim bomo priča šele v letu ali dveh.

Navijanje kartic z grafičnimi procesorji Nvidia

Pri navijanju grafičnih kartic izdelovalca Nvidia se zanesenjaki najpogosteje poslužujejo profesionalnega orodja RivaTuner, ki je na voljo že več kot desetletje. Aplikacija zna poleg navijanja grafičnega jedra in pomnilnika višati tudi takt senčilnih enot, vendar je učinkovitost teh precej skladna s frekvenco grafičnega jedra (hkrati z navijanjem jedra se navijajo tudi senčilniki, vendar jih je moč ločeno naviti tudi više), zato pretiravanje s frekvencami žal ne vodi k opaznemu večanju zmogljivosti.

Ena boljših lastnosti sodobnih navijalskih programov je možnost kreiranja posameznih profilov - denimo za delo v načinih 2D, varčnem 3D in zmogljivem 3D. V primeru prvega posamezna kartica deluje na občutno nižjih delovnih taktih (navadno polovičnih) in tako varčuje tako z energijo kot tudi hrupom. Pri navijanju je pomemben zgolj zmogljivi 3D način, v katerega gonilniki preklopijo, ko uporabnik požene igro ali drug grafično zahteven program.

Sodobne grafične kartice poznajo več načinov delovanja - tihe in varčne 2D ter potratne in vroče 3D.

Med navijalci je precej priljubljeno tudi orodje EVGA Precision, ki je, kot ga izdaja ime, plod dela grafičnega izdelovalca EVGA. Orodje žal ni prosto dostopno za prenos iz spleta (http://www.evga.com/precision/), temveč se je za prenos treba registrirati na omenjenih spletnih dverih. EVGA Precision poleg navijanja omogoča tudi spremljanje temperatur grafičnih jeder in hitrosti vrtenja ventilatorja. To, da je aplikacija očem prijetna, pa je le še dodaten plus.

Seveda ima tudi Nvidia na voljo lasten navijalski program, bolje rečeno diagnostični program, ki sliši na ime System Tools in omogoča omejeno nastavljanje frekvenc.

Kupiti že navito kartico?

Prav v navijanju in boljših zmogljivostih od povprečja so tudi nekateri izdelovalci prepoznali svojo tržno nišo. Tako si lahko omislimo tudi že tovarniško navito kartico - na tokratnem preizkusu smo imeli en tak primer, in sicer znamke BFG GTX 260 OC (gre za malenkost navito kartico, saj pri BFG ponujajo še različici OC2 in OCX, ki sta precej bolj naviti). Kartica ima višji delovni takt jedra (590 proti 576 MHz), pa tudi pomnilnik je pohitren (na 1296 MHz s 1242 MHz), to pa v praksi daje okoli 2 odstotka boljše rezultate glede na izdelke, narejene na referenčnih dizajnih izdelovalcev grafičnih čipov.

Izdelovalci se za takšne poteze odločajo predvsem iz ekonomskih razlogov, saj jih vgradnja malce hitrejšega pomnilnika (ta je navadno edina sprememba) in zmogljivejše hladilne rešitve (že manj pogosta praksa) staneta bistveno manj, kot je doplačilo za hitrejšo kartico. Uporabniki dobijo za odšteti denar poleg manjšega prirastka hitrosti veljavno garancijo, kak dodatek več v škatli (kabli, igrice), to je včasih celo več vredno od samih zmogljivosti. Tovarniško navite grafične kartice zlahka prepoznamo po dodatnih kraticah, kot so OC (ki označuje angleško besedo overclock), TOP in drugih.

Tovarniško navitih kartic ni težko prepoznati. Iščite napise OC, TOP, Toxic in podobne.

Po našem mnenju se tovarniško navitih kartic, še posebej takih z Nvidijinimi grafičnimi procesorji, ne splača kupovati, saj se pogosto izkaže, da gre za strojno enake izdelke kot pri karticah iz standardne ponudbe (niso posebej izbrane boljše "navijalke"). Poleg že omenjenega izdelovalca BFG so po tovarniško navitih rešitvah znani še ASUS, EVGA in XFX.

Izdelovalci kartic z AMDjevimi čipi si občasno privoščijo več svobode. To dokazujeta tokrat preizkušeni kartici Radeon HD 4850 X2, ki sta plod lastnega razvoja izdelovalca (v našem primeru Sapphire). Prav najzmogljivejše kartice so navadno najbolj priljubljene za pripravo tovarniško navitih rešitev. Tako je bil, denimo, najzmogljivejši primerek prejšnje generacije, ASUS Radeon 3870 X2 TOP, strojno precej zmogljivejši od referenčnih kartic z enakim grafičnim procesorjem (drugačna plošča, regulatorji napetosti, pomnilnik ...).

Za doseganje najvišjih frekvenc tudi izdelovalci uporabljajo vse bolj napredne načine hlajenja, zračne hladilnike tako pri najzmogljivejših modelih že nadomeščajo vodna hlajenja. Tak primer so posamezni modeli Sapphire Toxic, pa tudi izdelovalec PowerColor je nekaterim svojim rešitvam privoščil odvajanje toplote z vročih komponent ob pomoči vodnih blokov blagovne znamke EK, ki so plod slovenskega znanja in razvoja (www.ekwaterblocks.com)!