Resistance is futile!* Ali res?

Te dni se v podjetju odločamo za nakup novega strežnika. Predvsem zato, da bo na njem bolj udobno tekel poštni strežnik, konkretno Microsoftov Exchange. Cene seveda niso nizke in med debatiranjem o različnih možnostih je nekdo (pa naj ostane anonimen) navrgel - "Nov strežnik za elektronsko pošto? Zakaj ne bi raje prešli na Goole Apps?" Saj veste, "Gmail za podjetja", kjer je elektronska pošta lahko vezana na poljubno domeno in ne le na gmail.com.

Huh, priznam, odgovor me je šokiral. Predstavljajte si - nameravam kupiti drag strežnik s pripadajočo programsko opremo in kupi dodatnih stroškov (protivirusna zaščita, protismetna zaščita, varnostne kopije ...), pa mi nekdo namigne, da sem neumen in zakaj vsega tega raje nimam zastonj. Še bolj pa me je šokiral, ker nisem imel kar takoj iz glave nobenega pametnega odgovora. Ali ja ali ne in zakaj ja in zakaj ne? Pro et contra torej, kot se ga gremo v rubriki na zadnji strani Monitorja. Nič, dovolite mi, da se grem tokrat to rubriko kar sam, na sprednjih straneh Monitorja. Morda bom na koncu vendarle prišel do pametnega odgovora.

Kaj bi bile torej prednosti oz. "ZA"?

Vsekakor predvsem cena, saj je storitev zastonj. Vsaj če se zadovoljimo z največ 7 GB prostora na uporabnika in če ne potrebujemo posebne storitve Postini za vračanje pobrisane pošte. Če potrebujemo več, je cena 40 evrov za uporabnika na leto, to pa tudi ni veliko (glede na to, da strežnik, se pravi samo strojna oprema, stane okoli 5000 evrov).

Takoj nato pomislim na popolno odsotnost (sistemskih) skrbi. Za strojno opremo in nadgrajevanje te opreme skrbi Google, kar sploh ni majhna stvar. Vsak, ki je kdaj poskušal zamenjati premajhno strežniško polje RAID v delujočem sistemu oz. podjetju (kjer tak sistem ni del gruče), se bo strinjal, da je pravzaprav bolj enostavno kupiti kar nov strežnik. Tudi za vzdrževanje programske opreme in zaščito proti vsem vrstam škodljivcev skrbi Google. Ste se kdaj aktivno ukvarjali s protismetno zaščito na ravni strežnikov in celo strežnikov DNS? Prava mora.

In seveda - tretji ključni "za" je bliskoviti iskalnik po elektronski pošti, ki ga s tem pridobijo vsi uporabniki. Sistemu, ki redno preiskuje milijarde spletnih strani, je nekaj dodatnih tisoč elektronskih sporočil mačji kašelj.

Aha, še zadnji "za" - naš strokovni urednik Uroš oz. njegovo podjetje je že nekaj časa na taki rešitvi in jo "lahko le priporoča", kot pravi. ;)

Kaj pa "PROTI"?

Huh, teh je pravzaprav več, naj morda začnem s tistim, ki bi ga sam označil kot neumnost. Namreč, da je prav, da "službene stvari ostanejo v službenih prostorih", ne pa da jih hranimo nekje v oblaku. Brez zveze, saj imamo tudi denar v banki in jim zaupamo, da ga ne bodo izgubili. Čeprav se strinjam, da je vendarle smiselno imeti tudi lokalne kopije vseh sporočil. Podjetja kljub vsemu kdaj tudi propadejo. Tudi zelo velika.

Ne, večina "protijev" v resnici izhaja iz navad, ki jih pravzaprav vsi težko spreminjamo. Uporabniki v našem podjetju so namreč vajeni uporabljati Outlook. In dela s poštnimi mapami, koledarji, ki so povezani s pošto, opravili in še čim. In verjemite - če bo tak uporabnik kar naenkrat prisiljen uporabljati čudaški Gmailov spletni vmesnik, bo ... no, zamenjal službo, če malce pretiravam. Res, Gmail je s svojim označevanjem z zvezdicami lahko fantastičen, ko se ga privadimo, vendar je določen tip uporabnikov, in ta je dandanes v večini, ki se tega privajanja ne bo šel. Pika.

Ostaneta torej klasični rešitvi, ki smo jih v podjetjih (večinoma) nehali uporabljati že pred leti: POP3 in IMAP. IMAP mi je bil včasih všeč, zato sem ga preizkusil tudi tokrat. Načeloma lepo deluje, težava je le v tem, da smo se v zadnjih letih razvadili in od elektronske pošte pričakujemo tudi hitro iskanje po vsebini (MS Search, Google Desktop). Ne, tega pri IMAPu ni, saj so v krajevnem računalniku naložene le glave sporočil. Prav, kaj pa POP3? Ta lahko pošto načeloma naloži v osebni računalnik, kopijo pa pusti v Googlovem strežniku. Sliši se bolje, kot se izkaže v resnici. Google namreč pusti naložiti le med 350 in 400 sporočil naenkrat. V mojem poštnem predalu je več kot 200.000 sporočil. 200.000/350=571. Recimo, da vsak tak prenos traja minuto - to pomeni približno dva delovna dneva klikanja Send/Receive. Ne, hvala.

Prav, res, POP3 v bistvu ni namenjen takim eksperimentom, temveč le zlaganju novih sporočil. To pa spet pomeni - nič krajevnega iskanja po vsebini ... Pomagati bi torej znal le programski odjemalec, ki bi prek IMAPa zložil vsa sporočila v osebni računalnik in jih sam preiskal oz. naredil indeks. Tak je, recimo, Postbox, o katerem smo v Monitorju že pisali.

"Proti", ki to v resnici ni čisto popolnoma, je tudi organizacija arhiva sporočil. Na voljo je namreč programček, ki uporabniku vso njegovo pošto prenese na nov račun Gmail in jo namesto razvrščanja po imenikih lepo označi z ustreznimi značkami. No, je na voljo, a je zelo počasen. Trenutno mi teče že 48 ur in je prenesel približno polovico moje pošte. Pri tem je označil 49 nekakšnih napak in nekaj let stara pošta v Gmailu je zdaj videti, kot da je nova, današnja.

Kaj pa koledarji, poštni imeniki, opravila in podobno? Prenos v Gmail deluje odlično. Manj odlično je sodelovanje koledarja/opravil in elektronske pošte v Gmailu, kot smo tega vajeni v Outlooku. "Načeloma" deluje, vendar ne najbolje.

Skratka, mislim da je očitno, da bo zaenkrat odgovor na zgornje vprašanje vendarle "nov strežnik". Urošev odgovor je sicer, "no, prej ali slej boste že prešli" in "POP3 in IMAP so vse le začasne rešitve, na koncu tako ali tako pristaneš na odlični spletni pošti" in še "ta spletna pošta je lahko shranjena tudi krajevno v t. i. offline načinu". In še kaj. Sam nisem tako prepričan. Vsaj ta trenutek še ne.

Večina "protijev" izhaja iz navad, ki jih pravzaprav vsi težko spreminjamo. Navajeni s(m)o namreč uporabljati Outlook. In dela s poštnimi mapami, koledarji, ki so povezani s pošto, opravili in še čim.

* Nima se smisla upirati.