Naj objektive menjujemo ali ne?

Z veliko cenitvijo postajajo aparati DSLR vse bolj zanimivi tudi za manj zahtevne fotografe. Že zaradi velikosti in videza dajejo vtis višjih zmogljivosti in obljubljajo teoretično boljše fotografije. Pa so dejansko boljši od kompaknih modelov višjega razreda? Da in ne.

Že vsaj trideset let veljajo zrcalno-refleksni aparati z izmenljivimi objektivi (torej aparati SLR, "Single Lens Reflex", po slovensko tudi enooki aparati) za najbolj vsestransko fotografsko orodje. Kompaktni fotoaparati so načeloma vedno veljali za slabše in manj vsestranske. Te delitve so v digitalnih časih morda celo bolj logične kot v časih filma, saj smo v filmskih časih v obeh tipih aparatov uporabljali povsem enako tipalo - analogni fotografski film. Danes pa se tipala med DSLRji in digitalnimi kompaktnimi fotoaparati močno razlikujejo.

A začnimo najprej pri delovanju in tehničnih razlikah med prvimi in drugimi. Bistvo zrcalno-refleksnih aparatov je v tem, da pri fotografiranju vidimo točno to, kar se kasneje zapiše na tipalo (ali film). Od tod tudi besede zrcalo in refleksno, saj potuje svetloba iz objektiva do našega očesa prek zrcala ter peterokotne prizme (ali, pri cenejših modelih, dodatnih zrcal). S tem fotograf vidi praktično isto sliko, kot jo zajame aparat. Pred prihodom aparatov SLR so imeli aparati še en objektiv nad glavnim (TLR oziroma "twin lens reflex", znani so predvsem aparati Rolleiflex), oziroma dodatno kukalo ob strani (t. i. "rangefinder" aparati, kot so tisti iz Leica serije 'M'). Ta zrcala ter prizma pa so hkrati tudi največja slabost aparatov SLR, saj zahtevajo razmeroma veliko prostora znotraj aparata.

Prav zaradi tega so nekateri aparati tipa rangefinder še vedno tako priljubljeni (in dragi), denimo tisti podjetja Leica. Ti aparati postavijo objektiv bistveno bliže optičnem tipalu ali filmu in to olajša izdelavo širokih objektivov. Hkrati so lahko bistveno manjši kot SLRji, zaradi drugačnega zaklopa (pred zajemom fotografije ni treba umikati zrcala), pa tudi bistveno tišji.

Nekaj teh prednosti imajo tudi kompaktni aparati. Ti so nosili dodatno kukalo, ki pa ni bilo povezano s sistemom za ostrenje (tako kot pri omenjenih rangefinderjih). Objektivi na teh aparatih so bili narejeni tako, da so dosegli najboljšo ostrino pri neki določeni razdalji, hkrati so imeli zelo visoko globinsko ostrino. Tako je bila večina slike dovolj ostra, a manj kot pri SLRjih. To se je nekoliko izboljšalo s prihodom samodejnega ostrenja, saj so boljši kompaktni aparati te objektive lahko zamenjali za naprednejše in ostrejše objektive, za ostrino pa je poskrbela elektronika.

Leica je ena redkih podjetij, ki še vztraja pri modelih rangefinder

V analognih časih je bilo torej spremljanje slike neposredno prek objektiva poglavitna prednost aparatov SLR. Zelo natančno smo lahko vedeli, kaj bomo dobili ujeto na film. Če smo uporabili kak fotografski filter (več o njih v okvirčku), smo njegov učinek videli neposredno prek okularja. Hkrati smo lahko zelo natančno ostrili in tudi preverili globinsko ostrino. Z menjavo objektiva se je takoj spremenila tudi slika v okularju, česar rangefinderji ali TLR aparati niso bili zmožni. To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da so aparati SLR prevzeli prevlado na področju profesionalne (zlasti reportažne) fotografije. Skupaj s priljubljenimi modeli teh aparatov so posamezna podjetja ustvarila tudi sisteme objektivov in drugih dodatkov. Tako so uporabniki lahko brez težav kupovali nove aparate, na njih pa uporabljali veliko različnih objektivov, ki so si jih že lastili.

V današnji digitalni dobi pa so kompaktni aparati po nekaterih lastnostih že zelo blizu SLRjev. Prednost spremljanja slike prek objektiva je praktično izginila, saj tipalo kompaktnih aparatov neprestano zajema sliko prek objektiva in jo prikazuje na zaslonu LCD (ali v okularju, v katerem je tudi skrit majhen zaslon LCD). Tako dejansko še bolj natančno vidimo, kaj bo aparat zajel, saj nam večina (sploh pa vsi malce cenejši modeli) SLRjev v okularju pokaže malce manj slike, kot jo dejansko zajamemo. Po drugi strani pa se tudi najboljši LCD na kompaktnem aparatu težko meri z neposredno sliko, ki jo dobimo prek zrcala in prizme. Kot prvo je v igri vedno majhen zaostanek (elektronika je vseeno počasnejša od svetlobe), kot drugo pa postanejo ti zasloni pri zelo močni ali zelo šibki svetlobi praktično neuporabni. Na močnem soncu bomo težko sploh spremljali zaslon, v temnih razmerah pa je omejujoči dejavnik predvsem občutljivost tipala (za razliko od SLRjev, kjer je to tipalo le naše lastno oko).

Tako širokega objektiva, kot ga ima Lumux LX-3, ne dobimo priloženega nobenemu DSLRju.

Z digitalizacijo se je torej zmanjšal problem spremljanja slike neposredno prek objektiva, hitro pa se je pojavilo drugo področje, na katerem danes aparati DSLR močno vodijo pred kompaktnimi. To je velikost optičnega tipala. Ker se pri SLRjih že tako ali tako uporablja razmeroma velik sistem prizme ter zrcala, lahko brez težav dodamo tudi razmeroma veliko tipalo. Ta tipala se z velikostjo seveda dražijo, a to načeloma ni težava, saj so uporabniki SLRjev vajeni višjih cen kot pri kompaktnih modelih. Slednji imajo namreč bistveno manjša tipala, to pa ima za posledico tako nekaj dobrih lastnosti kot tudi pomanjkljivosti.

Fotografski filtri

Fotografski filtri omogočajo kar nekaj zanimivih učinkov. Njihova raba je bila v času filma še malce pomembnejša in bolj razširjena kot danes, saj lahko z relativno enostavno in hitro digitalno obdelavo hitro nadomestimo nekatere učinke filtrov. Sem spadajo vsi barvni filtri, ki se jih je v času filma uporabljalo za popravljanje temperature beline ("white balance"). Pri filmu je bila ta temperatura lastnost filma, ki smo ga uporabljali - večina filmov (sploh diafilmi, denimo FujiFilm Velvia) je bilo nastavljenih za navadno dnevno svetlobo. Pri notranji svetlobi so tako postali izrazito rdeči oziroma pretopli. To smo lahko popravili tako, da smo na objektiv dodali hladni, modrikast filter. Na končni fotografiji naj bi tako dobili pravilnejše barve. To pa je v praksi marsikdaj povzročalo kar nekaj preglavic, v svetu digitalnih aparatov pa se s tem ni več treba ukvarjati. Aparati znajo do neke mere sami nastavljati temperaturo beline, večinoma pa lahko to storimo tudi ročno, s programi za obdelavo fotografij pa lahko to spreminjamo tudi naknadno.

Tu je v uporabi kvadraten filter vrste GND ("Gradual Neutral Density"). Pri tem je polovica prozorna, polovica pa temno siva, uporabljamo pa ga za potemnitev presvetlega dela fotografije, denimo pri fotografiji narave, ko je nebo bistveno svetlejše kot pokrajina.

Zgled fotografije, nastale s prej omenjenim filtrom GND. Tako nebo kot gore in pokrajina pred njimi so vsi pravilno osvetljeni.

Bolj uporabni pa ostajajo filtri, ki jih ne moremo simulirati s pomočjo računalniške obdelave. Najbolj tipičen primer takega filtra je polarizacijski filter. Ta nam filtrira oziroma prepreči vstop polarizirane svetlobe v objektiv. V praksi lahko z njim zmanjšamo količino odbojev (denimo s steklenih površin) ter potemnimo nebo, predvsem tisti del neba, ki leži nasproti od sonca. Tako je zelo uporaben pri krajinski fotografiji, kjer dobimo bistveno temnejše in bolj modro nebo.

Filtre dobimo v različnih oblikah in velikostih, praviloma jih lahko uporabljamo z vsemi aparati SLR oziroma z njihovimi objektivi. Pri kompaktnih aparatih pa so stvari manj jasne. Večinoma nimajo navojev, na katere bi lahko pritrdili te filtre, pri nekaterih pa moramo dokupiti vmesnik za tako početje. Le redki kompaktni aparati nosijo tudi navoj za uporabo filtrov.

Preizkus

Za preizkus oziroma primerjavo aparatov SLR in kompaktov smo si sposodili nekaj merodajnih primerov prvih in drugih - konkretno dva cenejša predstavnika SLRjev (Nikon D3000 in Pentax Km), dva zmogljivejša kompaktna modela (Nikon CoolPix S640 in Panasonic Lumix LX-3), kot vmesno stopnjo pa še novi Olympus EP-1. Slednji ima namreč lastnosti tako prvih kot drugih, saj ima razmeroma veliko tipalo in izmenljive objektive, hkrati pa nima zrcala in prizme, temveč uporablja le glavno tipalo za prenos slike na zaslon LCD. Pri tej primerjavi nas niso zanimale konkretne lastnosti posameznih aparatov, pomembnejše so nam bile splošne lastnosti enega ali drugega načina fotografiranja.

Prvo je seveda samo delo z aparati. SLRji so praviloma večji in teži od kompaktnih aparatov in bistveno bolje sedejo v roko. Zaradi okularja so narejeni tako, da jih držimo ob očesu, to pa pomaga pri stabilnosti pri slikanju in znižuje morebitne tresljaje naše roke. Večina manjših kompaktnih aparatov nima več okularja. To pomeni, da jih držimo nekoliko stran od nas in opazujemo sliko na zadnjem zaslonu. Velikost in teža SLRjev zna biti tudi velika ovira. Med pohajkovanjem po slovenskih hribih smo raje vzeli žepni model, ki je bil hitreje pri roki kot večji enooki aparat. Zaradi velikosti in videza smo s SLRjem tudi bolj opazni - to je včasih dobro (denimo fotografiranje hostes na avtomobilskih sejmih), večkrat pa slabo (pisec teh vrstic je že bil napaden, da fotografira z namenom kraje intelektualne lastnine, pa čeprav je šlo za navadne vrtne žare). Pri sami kakovosti izdelave načeloma ni bistvenih razlik, pri obeh imamo aparate, ki zdržijo tudi kak trši padec, hkrati se najdejo ceneje sestavljeni modeli.

Velika razlika je pri dostopu do funkcij in nastavitev. SLRji imajo praviloma veliko tipk, s katerimi imamo hiter dostop do nastavitev, kot so občutljivost ISO, temperatura beline, različni načini za merjenje svetlobe, delovanje samodejnega ostrenja itd. Pri tem pomagajo tudi vrtljiva kolesca in drseče tipke. Kompaktni aparati pa so večinoma preprostejši, več teh opcij pospravijo v menuje. Seveda so izjeme na obeh straneh - nekateri kompaktni modeli imajo praktično toliko kolesc in tipk kot SLRji, ti pa v nekaterih primerih funkcije umikajo v menuje. Zgled prvih je preizkušeni Panasonicov Lumix LX-3, zgled drugih pa Nikonov D3000.

Pri delu z aparatom moramo omeniti tudi hitrost delovanja. Ta je tradicionalno na strani SLR aparatov, saj imajo ti bistveno zmogljivejšo (in tudi dražjo) elektroniko, ki nam omogoča hitrejši zagon kamere ter hitrejše skakanje po menujih. A na tem področju so kompaktni aparati kar precej napredovali, tako da težko rečemo, da so zares počasnejši od SLRjev. Seveda to še vedno velja za večino, a so razlike bistveno manjše, kot so bile. Tako Lumix LX-3 kot tudi CoolPix S640 sta ob prižigu zelo hitro pripravljena za zajem fotografije - med navadno uporabo praktično nismo opazili razlike med njima in obema aparatoma SLR. Ti vsi potrebujejo približno dve sekundi, Olympusov EP-1 pa še eno sekundo več, za kar je kriv predvsem sistem za čiščenje tipala. Pri sprehajanju po menujih so bili vsi modeli približno enako odzivni, se pa pozna razlika pri ogledu fotografij. Pri uporabi enako hitrih pomnilniških karticah se zmogljivejši procesorji v SLRjih bolje odnesejo kot pri kompaktnih aparatih, tako lahko hitreje skačemo čez zajete fotografije. Velja pa tudi, da čim novejši je aparat, tem večjo vlogo igra hitrost uporabljene pomnilniške kartice.

Kot se je izkazalo, je največja posamezna razlika med različnimi vrstami aparatov v sistemih za samodejno ostrenje. Tu je tehtnica odločno na strani SLRjev. Njihovi sistemi delujejo bistveno hitreje kot pri kompaktnih modelih. Pri tem je Olympusov EP-1 primerljiv s kompakti. SLRji imajo samostojna tipala, na katera se odbija svetloba iz objektiva. Pri kompaktnih aparatih pa glavno tipalo zajame sliko, nato pa programsko preveri kontrast na posameznih delih - z višanjem kontrasta lahko načeloma sklepa o višji ostrini. Zaenkrat so ti sistemi še vedno opazno počasnejši in v slabih svetlobnih razmerah tudi manj natančni kot pri SLRjih. To smo najočitneje opazili pri fotografiranju lokomotive ponoči, kjer sta imela kompaktna modela (ter Olympusov EP-1) kar nekaj težav z ostrenjem. Podobna zgodba je pri objektih, ki se hitro premikajo. Da je sledenje kakemu hitrejšemu avtomobilu ali smučarju težko že s SLRjem, s kompaktnim aparatom pa skoraj nemogoče, je jasno. A dejansko imajo kompaktni aparati težave tudi s čim drugim, denimo z otroki, ki se podijo po vrtu. Pri aparatih SLR si lahko pri težavnem ostrenju pomagamo tudi z ročnim ostrenjem, ki je povsem neposredno za razliko od kompaktnih aparatov, kjer le ročno krmilimo motorček za ostrenje (Olympus EP-1 je tudi tu zgodba zase, saj ima obroček za ročno ostrenje, a je ta s samim mehanizmom povezan prek elektronike).

Če smo že pri ostrenju, lahko nadaljujemo pri objektivih. V prvem koraku so tu v močni prevladi kompaktni aparati. Dejstvo je, da pri večini cenejših aparatov SLR dobimo v kompletu objektiv, ki pokriva klasične goriščnice od 28 pa do okoli 80 mm (v 35 mm filmskem formatu). Pri malce zmogljivejših modelih oziroma dražjih kompletih dobimo včasih tudi kak daljši zum objektiv, ki seže od 28 pa tam do 105 (ali ceno 200) milimetrov. Pogosto pa so naprodaj tudi kompleti z dvema objektivoma, ki skupaj pokrijete razmeroma veliko območje. A boljši kompaktni aparati imajo vse več širokih objektivov - preizkušeni Panasonicov Lumix LX-3 je imel goriščnico na širokem koncu celo 24 mm! Tako širokega kota pri fotografiji SLR ne dobimo zlahka oziroma za malo denarja. Praviloma nas bo tak objektiv olajšal za vsaj 500 evrov, bolj verjetne so cene okoli 1000 evrov. Tudi v tele območje je vse več kompaktnih modelov, ki zlahka sežejo preko 200 mm, nekateri tudi čez 400 mm.

Preizkus ostrine pokaže, da je razlika med DSLRji in kompakti vidna šele pri večjih povečavah

Nikon s640 - 2x povečava

Pentax km - 2x povečava

Prednost teh aparatov je torej v tem, da nam v enem sorazmerno majhnem paketu ponudijo izredno široko paleto goriščnic. Pri aparatih SLR lahko to dosežemo večinoma le z več objektivi (sploh če nas zanimajo goriščnice, krajše od klasično širokih 28 mm). To seveda ni poceni. Hkrati moramo prenašati s seboj toliko več opreme, rado pa se zgodi, da bomo ob nepravem trenutku na aparatu imeli napačen objektiv. Slikati kozoroga, ki je oddaljen kakih sto metrov, bo s širokim objektivom sicer šlo, a kozorog na sliki je le še centimeter velika figurica. Podobne težave bomo imeli s tele objektivom, ko nas bo kdo prosil, če lahko slikamo kakšno malce večjo skupino ljudi - seveda gre, a le, če se oddaljimo petdeset ali več metrov.

V resnici pa to menjavanje objektivov štejemo SLRjem v veliko prednost. Zaradi te modularnosti imamo na voljo bistveno več ustvarjalnih možnosti kot pri kompaktnih aparatih. Za začetnike so večinoma najbolj zanimivi fiksni objektivi, ki se hvalijo z zelo velikim zaslonkami - F/1,8 ali več (čim manjša je številka, tem večja je zaslonka). Po domače povedano, gre za podatek, koliko svetlobe prepusti objektiv. S takimi objektivi lahko bistveno laže slikamo v slabih svetlobnih razmerah tudi brez bliskavice. Omenimo lahko tudi namenske makro objektive (ki imajo praviloma tudi fiksno goriščnico), njihova posebnost je ta, da lahko izostrijo objekte, ki so silno blizu objektiva. Tako lahko fotografiramo še tako majhne žuželke, ki bodo zasedle vso fotografijo. Posebnih objektivov je še kar veliko, zanimivi so tudi tako imenovana ribja očesa ("fish eye"). Teh posebnih možnosti pri kompaktnih aparatih praviloma ni. Posebnost je preizkušeni Lumix LX-3, katerega objektiv ima zaslonko od F/2,0 pa do F/2,8 - to je izredno, tudi v primerjavi s SLRji.

Pri šumu imajo DSLRji prednost zaradi uporabe večjih tipal

Panasonic Lumix LX-3 - 2x povečava

Nikon d300 - 2x povečava

Poleg objektivov imamo pri SLRjev še celo množico drugih dodatkov. O fotografskih filtrih si lahko preberete več v okviru, omenimo pa še samostojne bliskavice, ki jih lahko tudi obračamo in odbijamo njihovo svetlobo od sten in stropov. Res je, da imajo tudi nekateri kompaktni modeli možnost uporabe takih bliskavic, a to v praksi počne le redko kdo - če ne drugega, so bliskavice večinoma večje od samih kompaktnih aparatov. Pri bliskavicah imamo tudi več možnosti, denimo uporabo več bliskavic hkrati ter brezžično proženje. Za navdušence za nočno fotografijo pa so uporabni tudi daljinci (bodisi žični ali brezžični), s katerimi lahko nadzorujemo aparat, medtem ko ga imamo na stativu (tako ga ne moremo z roko po nesreči zatresti).

Pri kakovosti fotografij je večinoma bistveno manj razlik, kot bi si mislili. Pri ostrini fotografij, posnetih pri dobri svetlobi, so razlike, a moramo močno približati fotografijo, preden jih opazimo. Seveda je tu vprašanje uporabljenega objektiva pri aparatih SLR, kak fiksen objektiv srednjih goriščnic (denimo 50 ali 85 mm) je opazno boljši od zumirnih modelov, ki so priloženi cenejšim aparatom SLR, a pri vstopnih objektivih ni velikih razlik. To pa nas niti ne preseneča, saj so ločljivosti tipal pri teh aparatih že pred časom presegle zmogljivosti osnovnih objektivov - ti so dejansko ozko grlo ostrine pri aparatih SLR. Hkrati je mogoče ostrino tudi nekoliko programsko povišati. Pri pretiravanju lahko sicer hitro opazimo moteče sijoče prehode, hkrati se lahko poveča tudi količina šuma. To povišanje pa lahko opravijo tudi aparati sami, ko sliko shranijo v obliko JPG.

Za lovljenje tako hitrih objektov, kot so dirkalni avtomobili, so kompaktni aparati povsem neuporabni. Še pri SLRjih so nekateri objektivi prepočasni.

Ko smo že pri šumu, ta je glavni krivec za nizko kakovost fotografij pri kompaktnih aparatih (tehnično gledano, seveda). Tudi pri našem preizkusu smo videli, da imajo kompaktni modeli bistveno več težav z digitalnim šumom kot SLRji. Razlog je predvsem v velikosti tipal. Ta so pri SLRjih bistveno večja, njihova površina je v najslabšem primeru (Olympusovem sistemu štirih tretjin) štirikrat večja kot pri zmogljivih kompaktnih aparatih. Kljub veliki razliki v sami velikosti površine pa imajo tako prvi kot drugi praktično enako število svetlobnih pik (megapik), danes praviloma do 10 pa do dobrih 14 MP. Prav zaradi tako velike količine teh pik (in posledično njihove majhne velikosti) imajo tipala pri kompaktnih aparatih opazno več šuma, ta se veča predvsem z dvigovanjem občutljivosti ISO. Hkrati pa se znižuje tako ločljivost kot dinamični razpon svetlobe, ki jo je tipalo zmožno še razločiti (dinamični razpon je razlika med najsvetlejšim in najtemnejšim delom fotografije, kjer lahko še vidimo podrobnosti). Tudi pri dinamičnem razponu so SLRji v prednosti, čeprav so tu razlike manj opazne kot pri šumu. Dinamični razpon lahko tudi programsko povišamo na različne načine, večina današnjih zmogljivejših aparatov že ima programe, ki to opravljajo samodejno.

Globinska ostrina

Globinska ostrina je podatek, kakšno področje fotografije bo ob določenih razmerah izostreno oziroma ostro. Praviloma gre za območje globine, ki je na neki določeni razdalji od objektiva. Ta je odvisna od štirih dejavnikov: velikost tipala (ali filma), goriščne razdalje objektiva, vrednosti zaslonke objektiva ter oddaljenosti točke, kjer izostrimo.

Ravno pri portretih želimo čim manj opazno ozadje. Tu smo to dosegli z objektivom, ki ima veliko zaslonko.

Globinska ostrina bo manjša pri velikih tipalih (filmih), pri dolgih goriščnih razdaljah, pri velikih zaslonkah (torej majhnih številčnih vrednostih zaslonke - F/1,8, F/1,4 itd) ter pri bližji točki izostritve. Majhna globinska ostrina nam pride prav povsod, kjer želimo nekaj ločiti od ozadja, denimo pri portretih. Za tako fotografijo je torej dobro imeti aparat z velikih tipalom (tu so SLRji bistveno boljši od kompaktnih aparatov) in dolgim objektivom (na splošno so ti objektivi od 85 mm naprej) z veliko zaslonko (denimo F/1,8). Razdalja od fotografa pa do portretiranca seveda tudi igra vlogo, a tu je pomembnejše okvirjanje. Če fotografiramo pokrajino, pa nam pride bolj prav velika globinska ostrina. Tako bodo ostre tako rože v ospredju kot gore v ozadju. Za tako fotografijo so boljši široki objektivi z zaprtimi zaslonkami, najbolj pa vpliva prav velikost tipala. Pri kompaktnih aparatih nekako velja, da je ob dobri svetlobi toliko globinske ostrine, da je "vse ostro". Na splošno pa so SLRji v prednosti, saj je laže povečati globinsko ostrino (denimo z zapiranjem zaslonke ter uporabo širšega objektiva), kot jo zmanjšati (vsaj pri kompaktnih aparatih, kjer igra bistveno vlogo zelo majhno tipalo).

Povezave:

www.dofmaster.com/dofjs.html - Stran, kjer lahko izračunamo globinsko ostrino za poljubno kombinacijo aparata, goriščne razdalje objektiva, uporabljene zaslonke ter oddaljenosti objekta.

en.wikipedia.org/wiki/Depth_of_field - Wikipedija ima veliko matematičnih formul za računanje globinske ostrine in z njo povezanih spremenljivk.

Tale žabica je bila v resnici zelo majhna. Poveča jo predvsem široki objektiv na Lumixu LX-3, prav pa pride tudi solidno makro ostrenje.

In na koncu zmaga ...

Pravzaprav nihče. Ali oba, kakorkoli želite. Stvar je seveda v tem, da se mora vsak fotograf zase vprašati, kaj mu je najpomembneje. Če potrebujemo najboljšo možno kakovost in nas fotografija zanima tudi z bolj tehničnega stališča, bo DSLR načeloma boljša izbira, vsaj če smo si pripravljeni vzeti nekaj časa in se vsaj malo poglobiti v fotografijo. Hkrati se moramo zavedati, da so tudi najmanjši SLRji v primerjavi s kompaktnimi aparati zelo veliki in težki. V trgovini se nam to večinoma zdi še fino, a ko bomo s takim aparatom lezli čez Plemenice na Triglav, bomo hitro podvomili v odločitev. Dober aparat nam ne pomaga, če leži v nahrbtniku.

Prav ta dostopnost je največja odlika kompaktnih aparatov. V enem majhnem paketu dobimo razmeroma širok razpon goriščnic in povsem solidno kakovost fotografij. Hkrati je tak aparat bistveno bolj na dosegu roke. Hitreje izvlečemo iz žepa majhno škatlico kot pa iz torbe veliko in okorno napravo. Pravzaprav se še sami težko odločimo, najraje bi imeli kar oba.