Zabava s prevaro

Za prenekaterega igričarja lahko zapišemo, da si ne more omisliti vsega, kar mu srce poželi. Različnih iger in igralnih konzol je namreč toliko, da bi osušile še tako globok in z bankovci napolnjen žep. A zato še ne gre vreči puške v koruzo. Tudi osebni računalniki znajo ob pomoči namenskih aplikacij, imenovanih emulatorji.

Zabava s prevaro

Emulatorji igralnih konzol so program(čk)i, ki osebnemu ali prenosnemu računalniku pa tudi sodobnejšim konzolam omogočajo emuliranje okolja drugih igralnih konzol. Emuliranje je proces, ki z ene naprave prenese ukaze in podatke na arhitekturo druge naprave, tu se nato ti ukazi s prenesenimi podatki tudi izvedejo. S tem, ko se emulatorji pretvarjajo, da gre za drugo napravo, omogočajo poganjanje aplikacij, najpogosteje iger, pisanih za to napravo. Emulatorji so še posebej priljubljeni med nostalgičnimi igričarji, ki jih je starejša strojna oprema že prenehala ubogati, a se zato nikakor ne želijo odreči sorazmerni preprostosti in divji igralnosti starejših igric.

Kot rečeno, se emulatorji najpogosteje uporabljajo za igranje starejših iger na sodobnih računalnikih in/ali igralnih konzolah, kaj lahko pa jih nadobudni programerji uporabijo tudi za "popravljanje" samih iger. Emulatorji sicer veljajo za zelo uporabna orodja v fazi razvoja iger, saj lahko razvijalci z njihovo pomočjo preizkušajo primernost grafike in kode za različne igričarske platforme.

Razlogov za uporabo emulatorjev namesto originalnih izdelkov/rešitev je več. Eden pomembnejših je vsekakor platformna neodvisnost, saj emulator uporabniku prihrani naložbe v različno strojno opremo. Slednje se je v računalništvu večkrat izkazalo v preteklem desetletju, ko so uporabniki računalnikov MAC pridno uporabljali številne emulatorje PCjevskega okolja. Drugi močan razlog uporabe emulatorjev pa je njihova priročnost. Na enem računalniku lahko ob pomoči programske opreme upravljamo aplikacije za več platform in okolij, ne da bi si njihove strojne dele dejansko lastili.

Za namene prispevka, ki ga pravkar prebirate, se bomo osredotočili zgolj na emulatorje igralnih konzol, ki tečejo na osebnih računalnikih, sicer pa v spletu najdemo zvrhan kup emulatorjev za najrazličnejše namembnosti.

Razlika med emulatorjem in simulatorjem

Še preden se podrobneje lotimo ogleda najbolj priljubljenih emulatorjev, velja zapisati, da emulator ni simulator, vsaj kar zadeva strojno opremo. Ključna razlika je v tem, da emulator v realnem času posnema strojno opremo druge naprave, prav ta možnost pa uporabniku omogoča neposredno interakcijo v programu, ki izvaja emulacijo.

Nasprotno pa simulator ne deluje v realnem času, zato neposredna interakcija z delujočo simulacijo ni možna. Pri simulatorju uporabnik navadno najprej nastavi vse gradnike, ki ji bo med simulacijo uporabil, nastavi želene parametre izvedbe in jo požene. Odstranitev gradnika in ogled rezultatov v realnem času pri tem postopku ne prideta v poštev.

Emulatorska scena

Pri obravnavi emulatorjev igralnih konzol je prav, da pojasnimo, od kod izvirajo in kdo jih "izdeluje". To so skupinice tehnično zelo sposobnih ljudi, ki radi slišijo na ime emulatorska scena. Gre za nekakšno tehnično skupnost uporabnikov, ki so jim starejše igralne konzole še posebej pri srcu. Omenjene skupinice navadno združujejo zanesenjake z različnih delov sveta, pravzaprav z vseh vetrov. Med njimi najdemo stare mačke, ki so rasli z igralnimi konzolami 80. let prejšnjega stoletja, študente, pa tudi razvijalce iger - bodisi programske ali strojne opreme zanje. Te ljudi bi brez težav označili za guruje. Za svoj hobi in za igričarske užitke podobno mislečih/čutečih članov igričarske skupnosti ti guruji pišejo in distribuirajo računalniške programe, ki znajo pretvarjati okolje konzol v računalniku razumljive ukaze. Stvar ni povezana s težnjo po zaslužku in čim večjem dobičku, ne, gre za nekakšno digitalno rekreacijo.

Za avtorje emulatorjev je največji izziv pomanjkanje pravih informacij. Izdelovalci igralnih konzol namreč ne prilagajo obsežne dokumentacije, ki bi do potankosti razlagala delovanje drobovja naprave, zato si morajo tehnični mačkoni pomagati sami. K sreči je globalizacija na področju iger poskrbela za to, da so tudi igralne konzole vse pogosteje sestavljene iz pretežno računalniških gradnikov, katerih delovanje je moč razbrati in najti načine, kako prevzeti nadzor nad izvajanjem ukazov. To pa zna biti dolg in naporen proces. Vse znanje, ki ga emulatorska scena ima danes, je pridobljeno s postopki kolektivnega vdiranja v umetno pamet konzol in povratnega inženirstva. Zahvaljujoč internetu se informacije med skupnostjo zelo hitro širijo, zato je razvoj emulatorjev v zadnjih letih dobil pomemben zagon. Celo igralna konzola Sony PlayStation 3, ki je več kot dve leti od nastanka veljala za nezlomljivo, bo morala v kratkem priznati poraz, saj je skupnost tik pred tem, da prevzame nadzor nad njeno strojno opremo. Kako dolgo bomo nato čakali na prvi emulator za PS3, si ne upam napovedati, precej prepričan pa sem, da ga bomo ugledali. A še prej bodo guruji njeno kodo popravili tako, da bo znala sprejemati tudi neoriginalne igre. In že bomo pri problematiki piratstva, ki jo obravnavamo v nadaljevanju.

Pred tem naj pojasnimo, zakaj se ti ljudje pravzaprav tako zelo trudijo izdelati emulatorje igralnih konzol. Poglavitni razlog, čeprav se marsikateri igričar s tem ne strinja, je ta, da želi večina ljudi igre igrati na osebnem računalniku. Že pred več kot dvema desetletjema, ko so nastali prvi emulatorji iger na osebnih računalnikih, je bila za uporabnike zamisel naravnost odlična - igre z žepnih in drugih konzol igrati na osebnem računalniku. Kakovost prvih emulacij seveda še zdaleč ni bila primerljiva z današnjimi, a kot se igričarji zavedajo, je igralnost tista, ki šteje. Drugi razlog, zakaj se je emulatorska scena tako razvila med igričarji, pa govori v prid sami ohranitvi iger. Iger, ki so se množično igrale dve ali tri desetletja nazaj, danes, z redkimi izjemami, kot je tetris, praktično ne najdemo nikjer več. In to za ljubitelje iger preprosto ni sprejemljivo - podobno kot ljubitelje starodobnih vozil boli pogled na stiskalnico avtomobilov na odpadu, tudi igričarje boli uničevanje stare krame, med katero so (sicer zvečine nedelujoče) konzole, kasete, diskete ... Z izdelavo kopij, ki ob pomoči emulatorjev tečejo še danes, pa te igre živijo še naprej in so varne pred pozabo.

Vprašanje legalnosti

Emulatorji konzol niso izdelani z namenom piratiziranja, temveč olajšanja igranja starejših iger, ki si jih uporabniki že lastijo. Toda, ali so legalni? Nekateri da, spet drugi ne. Emulatorji so legalni, če je avtor pri njihovem razvoju upošteval dvoje pravil. Prvo pravilo govori o zaščiti kopiranja - če v procesu nastanka emulatorja avtor ni zlomil zaščite konzole z namenom, da bi odkril njeno funkcionalnost, potem je stvar legalna. Toda v primeru namenske enkripcije je to, da jo zaobidemo za pridobivanje dostopa do posameznih funkcij, nelegalno. Drugo pravilo govori o strojnih programskih ukazih, zapisanih v pomnilnik ROM (BIOSu). Poseg v te ukaze je namreč po zakonu zaščiten. Preprosto povedano, če je avtor pri izdelavi emulatorja upošteval obe napisani pravili, potem je emulator legalen, sicer ni. Precej emulatorjev za starejše igralne konzole, ki praktično niso imele programskih tehničnih zaščit, je torej povsem legalnih, medtem ko pri novejših igričarskih izdelkih to ne drži več.

Še več vprašanj pa nastane ob prenosu vsebine igre z originalnega pomnilniškega nosilca konzole na računalnik. Tehnično so stvari precej preproste, z vidika legalnosti tega početja pa vse prej kot to.

Vpliv emulatorjev na igričarsko industrijo

Emulatorji igralnih konzol so bodisi neposredno ali posredno vplivali na celotno igričarsko industrijo, predvsem na izdelovalce konzol in, ne nazadnje, tudi na samo emulatorsko sceno. Veliki trije izdelovalci igralnih konzol (Sony, Nintendo in SEGA) so se različno odzvali na nastanek emulatorjev. Nintendo je sprva povsem toleriral emulatorje, preganjal je le spletišča, ki so širila slike ROM med uporabniki. Vse dokler se ni pojavil UltraHLE, prvi povsem delujoči emulator konzole Nintendo64, ki je dodobra spremenil pogled japonskega izdelovalca. Ta je avtorjem sprva grozil celo s tožbo, a je nato nikoli ni vložil. Je pa vse do današnjih dni Nintendo ostal odločno proti emulatorjem, ki jih zadnja leta tudi aktivneje preganja. Sodeč po njihovi razširjenosti gre pri tem početju za precej neuspešen boj.

Korporacija Sony sprva tudi ni nasprotovala emulatorjem, vendar sta emulatorja VGS in Bleem!, ki sta posnemala delovanje prvega PlayStationa, pristop japonskega elektronskega giganta povsem spremenila. Sony je avtorje omenjenih emulatorjev večkrat zvlekel na zatožno klop, a obsodilne tožbe nikoli ni dosegel. Emulatorje Sony preganja že dve desetletji, saj povsem rušijo njegov koncept dojemanja iger, ki pravi, da so najboljše igričarske izkušnje dosegljive le na igralnih konzolah, nikakor pa ne na osebnih računalnikih. Kot omenjeno, so pri Sonyju s konzolo PlayStation 3 in njeno zaščito, ki je skoraj tri leta veljala za nezlomljivo, opravili veliko delo in skupnosti zanesenjakov letev postavili zelo visoko. A guruji vedno znova dokazujejo, da imajo zelo trdno voljo. Je pa Sony po zaslugi silno dobro implementirane zaščite svoje trenutno najzmogljivejše igralne konzole zelo uspešno tržil igre zanjo. Če bi bila zaščita razbita bistveno hitreje, bi bržkone prodaja piratskih kopij kaj hitro presegla število izvirnikov.

V senci omenjenih velikanov je nekdaj veliko ime iz industrije digitalne zabave. SEGA se že več desetletje poskuša vrniti na pota stare slave. Zdi se, da je SEGA potiho celo sprejela emulatorje kot nekakšne pospeševalce zavedanja njenega obstoja, saj tako uporabnikom laže prikaže večino preteklih bolj ali manj uspešnih iger in v njih prebudi potencialne stranke.

Pred več kot ducat leti ...

Da bomo laže razumeli razvoj emulatorjev igralnih konzol in njihov vpliv na igričarsko industrijo, lahko zgodovinsko dogajanje razčlenimo na tri obdobja: zlato dobo, srednja leta in novo dobo. Zlata doba emulatorjev konzol se je dogajala v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja in je trajala do sredine leta 1996. Takratni emulatorji so posnemali delovanje prvih (starih) igralnih konzol, kot so bili strojčki Atari 2600, Nintendo Entertainment System (NES) in Commodore 64. Distribucija slik ROM ni bila preganjana, saj so avtorji iger v njej videli nekakšno podporo starejšim igralnim sistemom, ki so bili že iz mode, torej prodaja novih iger nikakor ni trpela zaradi tega. V tem času so ugledali luč sveta emulatorji sistemov, kot so Game Boy, Super Nintendo (SNES) in Genesis.

Super Mario na računalniku lahko doseže višje ločljivosti kot na igralni konzoli. Emulator v tem primeru zelo dobro poskrbi za "grafično nadgradnjo".

Sledila so srednja leta, ki jih emulatorska scena terminsko uvršča med sredino leta 1996 in december 1998. Na voljo so bili številni emulatorji za 16-bitne konzole, denimo za SNES in Genesis. Pojavili so se že prvi delujoči emulatorji konzol PlayStation in Nintendo64. A bolj kot našteto je na sceni odmevala sprememba pogleda industrije - distribucija slik ROM (kopij iger, če želite) je bila sprejemljiva le, če so si jih izposojali lastniki konzol in iger. Emulatorje konzol so podjetja, ki so za igričarske strojčke pisala igre, začela označevati kot orodje za piratiziranje. Seveda so se takrat igralne konzole že množično prodajale po vsem svetu, zato je bilo v igri veliko denarja, emulatorji pa so v javnosti dobili negativen prizvok in črno piko.

T. i. nova doba emulatorjev konzol se začenja z letom 1999 (in traja vse do današnjih dni). Emulatorji dodobra stopijo na sceno, prednjačita pa predvsem dva emulatorja konzole PlayStation - Bleem! in Virtual Game Station (VGS) - ki znata prebrati in izvajati kodo, ki je zapisana na ploščkih CD v PlayStationovem formatu. Prihod programa UltraHLE, prvega dobro delujočega emulatorja (še vedno ni bil 100-odstotno sposoben emulirati Nintendovega okolja, a dodatna optimizacija ukazov na PCju mu je omogočila poganjanje iger s podobno igričarsko izkušnjo kot na konzoli) konzole Nintendo64 (N64), razdeli emulatorsko sceno na dvoje. Do tega trenutka so praktično vsi emulatorji podpirali le starejše in že precej pozabljene konzole (da, v igričarski branži se obdobja odvijajo izredno hitro), Nintendo64 pa je takrat veljal za eno najaktualnejših konzol, zato je bil UltraHLE kaj hitro proglašen za piratsko orodje. Uspeh UltraHLE je prineslo tudi to, da je z dodatno optimizacijo grafičnih ukazov na računalniku ponujal tudi višje ločljivosti igranja kot sama konzola (do 1024 x 768 pik!). Od tega trenutka naprej so emulatorji s strani izdelovalcev igralnih konzol preganjani in v splošni nemilosti.

Cxbx

Cxbx 0.7.8c

Kaj: Emulator konzole Microsoft Xbox.

Splet: www.caustik.com/cxbx

Za: Najboljši med namenskimi emulatorji za konzolo Xbox.

Proti: Omejen na 32-bitno okolje Windows (2000/XP).

Cxbx je eden izmed dveh emulatorjev igralne konzole Microsoft Xbox, ki sta se pojavila v letu 2003 (drugi je Xeon, ki pa je bil razvit zgolj za poganjanje igre HALO). Avtor z vzdevkom Caustik, ki je bil nekoč tudi zaposlen v Microsoftu, je pripravil nadvse učinkovit emulator, ki zna veliko večino strojnih ukazov (predvsem procesorskih in manj grafičnih) neposredno prevesti v okolje Microsoft Windows. Rezultat je hitro in natančno delovanje emulatorja, ki se od leta 2003 v svoji osnovi ni bistveno spremenil (izboljšala se je le podpora posameznim igram). Kot avtor, ki je takrat Cxbx pripravil kot svoj študentski projekt, razlaga, je konzola Xbox strojno le malce spremenjen osebni računalnik, na katerem teče modificirano jedro operacijskega sistema Windows 2000, ki izvaja le en proces naenkrat. Poznavanje strojne in programske opreme je omogočilo zelo dobro tolmačenje te opreme skozi emulator, ki tako postreže z zelo pristno igričarsko izkušnjo - če le imamo igralni plošček (in ne igramo s tipkovnico). Emulator se najbolje počuti v okoljih Windows 2000 in Windows XP, za kateri je bil tudi pisan, z nekaj težavami (združljivostni način) ali brez njih (virtualizacija) pa ga bomo lahko pognali tudi na novejših sistemih.

Konzola Xbox temelji na Intelovi osnovi (procesor Intel Pentium), zato z njenim prevajanjem avtor Cxbx, ki je kasneje k projektu prinovačil še par pomočnikov, ni imel prav veliko dela, še vedno pa lahko postreže z zanimivimi igrami, kakršna je npr. Futurama.

Dolphin

Dolphin SVN4771

Kaj: Emulator Nintendovih konzol.

Splet: www.dolphin-emu.com

Za: Emulira konzolo Nintendo Wii, podpora 64-bitnim OS.

Proti: Strojno zelo zahteven.

Dolphin je bil prvi emulator konzole Nintendo Gamecube, ki je lahko poganjal originalne igre za to konzolo. Je zaenkrat tudi edini emulator, ki mu uspe prebaviti tudi igre za trenutno še vedno zelo aktualno konzolo Nintendo Wii (predstavljena leta 2006). Brezplačni odprtokodni emulator, ki je izdan pod licenco GPLv2, je še vedno razmeroma globoko v razvojni fazi, zato ne gre pričakovati, da bodo vse igre na njem delovale brezhibno, vendar je seznam delujočih naslovov iz meseca v mesec daljši. Dolphin velja za strojno enega najzahtevnejših emulatorjev, zato skorajda zahteva samostojno grafično kartico, v primeru emuliranja konzole Wii pa imajo prednost AMD/ATIjeve rešitve (tudi v Wiiju za grafiko skrbi ATIjev čip), čeprav bo večina iger delovala tudi s karticami Nvidia GeForce. Če ga bomo poganjali na novejših računalnikih (z visokofrekvenčnimi dvo- in večjedrnimi procesorji z ukazi SSE2), se utegne oddolžiti z obilo zabave in zelo lepo grafiko (720p!), za obuditev starejših računal za namene igričarskega vstajenja pa preprosto ni primeren. Svojo sodobnost Dolphin kaže tudi z obstojem 32- in 64-bitne različice za sisteme Windows, zahteva pa vsaj Windows XP. Emulator sicer teče tudi na operacijskih sistemih Linux in Mac OS X (na Intelovi platformi). Do popolnosti emulatorju sicer še veliko manjka, predvsem ga tepeta občasna nestabilnost delovanja in (trenutna) nepodprtost zvoka pri nekaterih novejših igrah.

konzole Dolphin.jpg

Z Dolphinom je moč igre za Nintendo Wii, ki ponujajo tudi visoko ločljivost, igrati na osebnem računalniku.

ePSXe

ePSXe 1.7.0

Kaj: Emulator konzole PlayStation.

Splet: www.epsxe.com

Za: Temeljito delo emulatorja.

Proti: Nadaljnjega razvoja programa bržkone ne gre pričakovati.

Konzola Sony PlayStation, ki je ob svojem prihodu na trg povzročila pravo malo revolucijo v načinu dojemanja domače zabave pred televizorjem, se lahko pohvali s številnimi emulatorji svojega delovanja. Uporabniki emulatorjev večinoma prisegajo na emulator ePSXe, ki se je kljub spoštljivi starosti Sonyjeve prve prave igričarske železnine razvijal do polovice leta 2008. Poleg emulatorja ePSXe si za obuditev spominov na prvi PlayStation lahko pomagamo tudi z emulatorji pSX, PSXeven, AndriPSX, PCSX, Bleem! in SSSPSX.

Emulator je v zadnji različici (1.7.0) doživel precejšnjo osvežitev, ne nazadnje so jo avtorji pripravljali kar 4 leta, predvsem na področju upravljanja iger prek tipkovnice ali igralnih ploščkov. Posodobljen je bil tudi del, ki skrbi za izris grafike, tako da ta še ne kaže vseh gub, ki ji jih je sicer namenil zob časa. ePSXe je na voljo za brezplačen prenos iz spleta, deluje pa v okoljih Windows in Linux.

Kljub spoštljivi starosti se prve PlayStation igre še vedno spodobno igrajo.

Fusion

Fusion 3.63

Kaj: Emulator za igralne konzole SEGA.

Splet: www.zophar.net/genesis/kega-fusion.html

Za: Podprtost številnih operacijskih sistemov in igralnih konzol.

Proti: Nič.

Emulator Fusion ima bogato preteklost, saj je v več kot desetih letih obstoja že doživel celo preimenovanje. Gre namreč za nadaljevanje dela emulatorja Kega (Kega II), zato ga bomo v praksi zasledili poimenovanega tudi Kega Fusion. Program podpira zares široko število igralnih konzol SEGA, in sicer modele SG1000, SC3000, Master System, Game Gear, Genesis/Megadrive, SVP, Pico, SegaCD/MegaCD in 32X. Piko na i postavlja njegova praktična neodvisnost od platform za osebne računalnike, saj so podprta vsa okna - od Windows 95 do Windows 7, Mac OS X (le tisti s procesorji Intel) in operacijski sistemi Linux. Veseli tudi to, da avtor s pomočniki program še vedno pridno razvija in posodablja.

Fusion je s funkcijskega vidika eden najbogatejših emulatorjev, saj podpira celo vrsto različnih ločljivosti in video nastavitev (vklopimo lahko tudi prikaz posameznih vrstic slike in se tako navidezno premaknemo desetletja nazaj - v čase prvih iger). Nalaganje iger iz slik ROM je povsem preprosto in ker so te starejše, so pomnilniško zelo nezahtevne. V spletu je moč najti celo vrsto kompilacij (še pomnite zapisa, da SEGA v praksi emulatorjev ne preganja?), ki na posamezni zgoščenki ponujajo tudi po tisoč in več iger.

Fusion pri igrah, ki podpirajo igranje prek mreže, to tudi omogoča. Hiperaktivni ježek Sonic, ena največjih Seginih legend, pa ima v digitalnem svetu očitno res nešteto življenj.

JPCSP

JPCSP 0.4

Kaj: Emulator konzole PSP.

Splet: www.jpcsp.org

Za: Emulacija v javi, podpora 64-bitnim OS.

Proti: Razmeroma počasno delovanje nekaterih iger.

Emulator JPCSP je emulator žepne konzole Sony PlayStation Portable (PSP), ki je napisan v programskem jeziku java. To ima seveda svoje prednosti in slabosti. Med prve mu lahko štejemo delovanje na praktično vseh današnjih računalniških platformah, med druge pa počasno delovanje zahtevnejših iger. Avtorje velja pohvaliti, da emulator še vedno vneto razvijajo, prav ob koncu lanskega leta so namreč predstavili tudi različico za 64-bitne operacijske sisteme, ki brez težav deluje na operacijskem sistemu Windows 7.

Zgled delujoče in nedelujoče igre v emulatorju. Zaslonska omejitev velikosti iz konzole PSP ostaja.

Emu Loader

Emu Loader 5.7.1

Kaj: Vsestranski emulator igralnih konzol.

Splet: emuloader.mameworld.info

Za: Podpora velikemu številu iger različnih platform.

Proti: "Namestitev" iger bi bila lahko poenostavljena.

Kot razkriva že ime domene, gre pri emulatorju Emu Loader pravzaprav za grafični vmesnik, ki izkorišča pogonske možnosti različnih emulatorjev - poleg "privzetega" večplatformnega emulatorja MAME so podprti še ZiNc: 3D Arcade Emulator, Daphne: Arcade Laserdisc Emulator, AGEMAME: Arcade Glambling Extension, Mjolnir: Arcade Emulator, Haze Mega Drive Emulator, SEGA Model 2 Emulator in Another Arcade Emulator (AAE). Bojazen, da katere izmed priljubljenih iger ne bi mogli pognati, je torej skoraj popolnoma odveč. Emu Loader lahko poganja praktično vse igre za konzole Atari, Nintendo, SEGA in tudi Sonyjev PlayStation 1 in 2. Glede na to, da za svoje delovanje izkorišča številne različne emulatorje, je njegova prednost zgolj v preglednejšem in vizualno prijetnejšem uporabniškem vmesniku, sicer pa podeduje vse dobre in slabe strani emulatorja, ki ga trenutno uporablja.

Poglavitna odlika programa Emu Loader je njegov grafični vmesnik, ki skuša narediti seznam podprtih (in naloženih) iger kar se da pregleden in dostopen.

MAME

MAME

Kaj: Vsestranski emulator igralnih konzol.

Splet: www.mame.net

Za: Podpora velikemu številu iger različnih platform.

Proti: "Namestitev" iger bi lahko bila poenostavljena.

Kratica MAME označuje Multiple Arcade Machine Emulator. Gre za enega izmed najbolj vsestranskih arkadnih emulatorjev najrazličnejših igričarskih platform, ne zgolj igralnih konzol. MAME je trenutno eden redkih še razvijajočih se odprtokodnih projektov, saj je bila njegova zadnja različica (0.136u2) objavljena konec januarja 2010.

Uporabniški vmesnik programa z drevesnim pogledom si pomaga z učinkovitim iskalnikom, saj je v množici iger, ki so podprte, gneča nepopisna. A njihove datoteke mora urediti igralec sam, to pa mu bo seveda vzelo nekaj časa. K sreči lahko datoteke iger pustimo v eni stisnjeni datoteki (.zip) in uredimo le konfiguracijsko datoteko.

Brezplačni emulator več deset igričarskih okolij lahko po zagotovilih avtorjev poganja nekaj tisoč iger in igric, nastalih po letu 1970. Zadnja različica jih je podpirala natančno 8496 (čeprav jih okoli tisoč ne deluje v celoti), dodajajo pa se praktično vsak teden! MAME je hkrati eden redkih emulatorjev, ki podpira tudi 64-bitna okolja Microsoft Windows, kar je dober obet za njegov nadaljnji razvoj.

No$gba

No$gba

Kaj: Emulator konzol Nintendo Game Boy in Nintendo DS.

Splet: nocash.emubase.de/gba.htm

Za: Večigralski način, preprostost rabe.

Proti: Odsotnost povečave posameznih zaslonov.

Emulator No$gba že z imenom razkriva svojo brezplačno naravo, čeprav avtor na svoji spletni strani sprejema tudi denarne donacije, namenjene nadaljnjemu razvoju strani in samega emulatorja. No$gba sodi med preprostejše, a funkcijsko bogate emulatorje, saj ga je moč povezati s samo igralno konzolo in z nje ter nanjo prenašati vsebine (igre/popravke ...). Kot vsak dober emulator podpira tudi vnos kod, ki igralcu olajšajo igranje, kadar je izziv, ki si ga je zamislil programer, zanje prevelik.

Največja zamera emulatorju No$gba gre na račun fiksnih velikosti zaslonov, ki so za današnje razmere pri nekaterih starejših igrah resnično (pre)majhni.

Med največje minuse omenjenega emulatorja štejemo predvsem neraztegljivost in nepovečljivost osnovnih zaslonov, ki so pri večini starejših iger zelo majhni. Se pa zato No$gba odkupi z edinstveno funkcionalnostjo, ki je ne ponuja noben drug emulator Nintendo DS, in sicer podporo večigralskemu načinu na enem računalniku. Tako lahko na osebnem računalniku posamezno igro igrata dva ali celo štirje igralci! In zabava je zagotovljena.

nullDC

nullDC 1.0.3

Kaj: Emulator konzole SEGA Dreamcast.

Splet: www.emudev.org/nullDC-new

Za: Igre, ki delujejo, delujejo zgledno.

Proti: Možnost nastavljanja tipk le za enega igralca.

nullDC je edini še razvijajoči se emulator konzole SEGA Dreamcast, pa še tega ekipa štirih zanesenjakov, med katerimi je tudi nekdanji Segin razvijalec, krpa po obrokih. Zadnja delujoča različica tako sega v leto 2008, a avtorji za letošnje leto napovedujejo novo in precej obsežno posodobitev, ki naj bi še izboljšala ne le grafično, temveč tudi zvočno podobo iger, igranih ob pomoči emulatorja. Program nullDC, ki lahko teče v okolju Windows ali Linux, je precej preprosto uporabljati, saj tako kot njegovi "Nintendovi bratje" zahteva zgolj nalaganje podatkovnih slik iger, in že je na vrsti zabava. Glede na starost platforme je skozi emulator obdelana grafika zelo dobra, kar je lepo vidno predvsem pri različnih ozadjih, ki so bolj ali manj nepremična, gibljivi liki pa so izrisani precej manj natančno. A glede na to, da lahko ob pomoči emulatorja nullDC Segine igre igramo tudi v precej višji ločljivosti od originalne, bomo na trenutke manj lepo grafiko zlahka spregledali.

Razlika med gibljivimi liki in negibnim ozadjem bi marsikomu dala misliti, da glavna protagonista pretepa ne prihajata iz iste igre.

PCSX2

PCSX2 0.9.6

Kaj: Emulator konzol.

Splet: www.pcsx2.net

Za: Deluje v okoljih Windows, Linux in MAC OS.

Proti: Strojno zahteven, "zahteva" lastništvo konzole PlayStation 2.

PCSX2 je emulator konzole Sony PlayStation 2 za okolja Windows, Linux in MAC OS, ki ga je razvila ista skupina kot emulator PCSX (ta emulira konzolo Sony PlayStation). Projekt, ki je aktiven že več kot sedem let, izjemno napreduje, tako po tehnični kot oblikovni plati (ravno v začetku leta 2010 bo grafični vmesnik emulatorja temeljito prenovljen). Skupina zanesenjakov je z emulatorjem dosegla brezhibno predvajanje originalnih iger, katerih plošček CD ali DVD preprosto vstavimo v osebni računalnik in ga poženemo ob pomoči emulatorja. Zagotovili so tudi delovanje strojno zahtevnih iger, kot sta Final Fantasy X in Devil May Cry 3. Odprtokodni emulator PCSX2 zato za tekoče delovanje zahteva precej zmogljiv računalnik, saj gre za precej kompleksen program, ki pa ga pregleden uporabniški vmesnik precej poenostavi.

Uporabniški vmesnik omogoča nastavljanje številnih možnosti, ki lahko pomembno vplivajo na grafično kakovost in/ali hitrost delovanja.

So pa avtorji v želji po legalnosti emulatorja vanj vključili tehnično omejitev, ki od uporabnika zahteva izvirni Sony PS2 BIOS, če želi poganjati igre omenjene konzole. Na primerno zmogljivih računalnikih lahko nato uporabnik igra praktično večino PS2 iger, skupaj z izboljšavami, ki ji emulacija ponuja (višje ločljivosti, več možnosti shranjevanja, neomejene pomnilniške kartice ...). Avtorje velja pohvaliti, da so skupaj s skupnostjo uporabnikov pripravili natančne vodiče za uporabo, ki so na voljo v 18 jezikih, slovenščine pa žal ni med njimi. Vsekakor je PCSX2 bržkone najboljši emulator Sonyjevega PlayStationa 2 ta hip.

Project64

Project64 1.6

Kaj: Emulator konzole Nintendo64.

Splet: www.pj64-emu.com

Za: Hitro in natančno delovanje, preprostost rabe, vgrajen goljufalnik.

Proti: Nič.

Kot namiguje že njegovo ime, je emulator Project64 namenjen igranju iger konzole Nintendo64 na osebnih računalnikih. Gre za enega najboljših emulatorjev konzole N64, ki je svetu prinesla debelušnega Maria in druščino v polni meri, že leta pa je na voljo tudi uporabnikom računalnikov z operacijskim sistemom Microsoft Windows. Ekipa, ki se skriva za "projektom64", tega še vedno razvija, uporabniški vmesnik pa pozna več kot 20 svetovnih jezikov, kot drugim emulatorjem pa mu je slovenščina žal tuja. Uporabnik lahko izdatno nastavlja krmilne ploščke ali tipkovnico (tudi odzivnost); to pride še posebej prav pri igrah, ki zahtevajo hitro interakcijo in uporabo več gumbov/tipk hkrati. Na zelo povprečnem računalniku za današnje razmere tečejo igre zgledno hitro s prikazom od 50 do 60 sličic na sekundo, in to kljub temu, da je računalo opremljeno z integrirano grafiko.

Emulator Project64 pozna tudi "goljufalnik" za večino iger, ki junakom pribori nesmrtnost, več denarja, življenj, skratka jim umetno podaljša digitalno življenje.

Za emulator Project64 velja zapisati, da je eden izmed najpreprostejših za uporabo, saj po namestitvi od uporabnika zahteva le izbiro slike ROM posamezne igre in že trenutek kasneje je igra naložena. To je v primerjavi z nekaterimi drugimi emulatorji, ki zahtevajo spreminjanje konfiguracijskih datotek, nalaganje različnih dodatkov in drugo sprehajanje po menujih in nastavljanje podrobnosti, pravi balzam. Sveta preproščina.

Visual Boy Advance

Visual Boy Advance 1.8.0

Kaj: Emulator konzol Nintendo Game Boy in Game Boy Advance.

Splet: vba.ngemu.com

Za: Preprostost rabe, vgrajen goljufalnik.

Proti: Ni več pravega razvoja.

Nintendovi ročni konzoli pod imenom Game Boy sta igričarjem kot prvi prinesli večjo svobodo pri igranju iger, saj so jih lahko nosili s seboj, kamorkoli so se odpravili. Podobno filozofijo prinaša tudi emulator Visual Boy Advance, ki je kot izvršilna datoteka preprosto prenosljiv med računalniki in za svoje delovanje ne zahteva namestitve. Pohvalimo lahko enostavnost rabe, ki od uporabnika zahteva zgolj nalaganje vsebine igre in že se zabava lahko začne. Ker sta ročni konzoli, ki ju emulator podpira, v izvirniku precej omejeni z ločljivostjo - sliko namreč prikazujeta v ločljivosti 320 x 240 pik - emulator ponuja več možnosti povečave. Poleg prednastavljenih vrednosti 640 x 480 pik, 800 x 600 pik in celozaslonskega načina je moč emulatorjevo okno tudi nastaviti na poljubno drugo vrednost. A za igranje danes že precej starih in preprostih iger na računalniku bo višja izmed obeh prednastavljenih ločljivosti že kar praktična zgornja meja, saj večje povečave slike že opazno pokvarijo njeno kakovost. Pohvalno pa emulator podpira različne načine izboljšave slike; to pride še posebej prav, če sliko posredujemo na tv zaslon.

V svojem bistvu je Visual Boy Advance precej podoben emulatorju Project64, le da je namenjen emulaciji starejših in preprostejših iger za ročne igralne konzole Nintendo Game Boy (Advance).

ZSNES

ZSNES 1.5.1

Kaj: Emulator konzole Super Nintendo Entertainment System (SNES).

Splet: www.zsnes.com

Za: Hiter, zmogljiv.

Proti: Ustavljen razvoj.

ZSNES je emulator za prvo Nintendovo 16-bitno konzolo Super Nintendo. Emulator je leta 2001 postal odprtokoden pod licenco GPL, njegov razvoj pa se je očitno končal z različico 1.5.1, ki je ugledala luč sveta pred tremi leti. Zvesti uporabniki konzole SNES prisegajo, da je ZSNES njen najboljši posnemovalnik na osebnih računalnikih, saj ne le, da ukaze prevaja izredno hitro, predvsem podpira vrsto različnih emulacij (DSP1, SuperFX ter C4), ki so nekaterim tekmecem povzročale nemalo težav. Avtorji so v program vgradili celo interpolacijo zvoka in filtriranje, s tem pa dosegli vrsto posebnih zvočnih učinkov. Še več, Super Nintendo na osebnih računalnikih izvabi iz sebe pravi stereo zvok, vzorčen s 44 kHz. Da je "ponaredek" včasih lahko boljši od izvirnika ZSNES, dokazuje tudi s svojim delovanjem na različni platformah. Po njem bodo posegali predvsem uporabniki operacijskih sistemov Microsoft Windows in Linux. ZSNES je pravi emulator za stare računalnike, saj bo polno hitrost iger razvil tudi na počasnejših procesorjih Intel Celeron (še pomnite - njihova doba se je začela s taktom 233 MHz). Pri tem le upoštevajte, da grafična emulacija za svoje delovanje v okolju Windows zahteva vsaj grafično knjižico Microsoft DirectX 8.0.

ZSNES je eden najboljših primerkov emulatorjev, ki s svojimi dodatki občutno izboljšajo original, natančneje konzolo, katere delovanje posnemajo.

Za konec

Tokratni pregled emulatorjev igralnih konzol je zajel le peščico najbolj priljubljenih aplikacij po izboru emulatorske skupnosti, saj je teh programov na stotine, večine pa žal ne razvijajo več. Zanje tako skrbijo igričarski guruji, ki jim ni vseeno, da bi starejše igre preprosto odšle v pozabo, ker si tega res ne zaslužijo. Kot vsi zanesenjaki tudi ti guruji svoje "prevarantske" programe pišejo predvsem zato, da bi igram danes že zvečine pokojnih igralnih konzol omogočili nadaljnje življenje na osebnih računalnikih. O tem, da ne gre za pridobitno dejavnost, oziroma z bolj grobimi besedami - piratiziranje, priča tudi to, da so prav vsi tokrat preizkušeni emulatorji odprtokodni in brezplačno na voljo uporabnikom. Na emulatorski sceni je tako danes moč najti le par izjem, za uporabo katerih je treba seči v denarnico. A vprašanje o legalnosti tega početja, predvsem pridobivanja slik ROM s strani uporabnikov, bo vedno stvar razprave.

Stare igre imajo namreč poseben čar, ki ga novi naslovi preprosto ne morejo ponuditi. V svojem bistvu in njegovem podajanju so prvinske in preproste, njihovo upravljanje je včasih otročje lahko, spet drugič pa prav nesramno težko, a eno velja: ponujajo obilo zabave. Emulatorji tem igram dajejo novo življenje, boljše življenje, saj kar nekaj preizkušenih emulatorjev še izboljša prvotno igričarsko izkušnjo s tem, ko igram omogoči delovanje pri višji ločljivosti in/ali izboljša njihovo zvočno podobo.

Starši se pogosto čudijo, kakšne igre igrajo današnji otroci. Prav s pomočjo emulatorjev jim lahko najbolj nazorno pokažejo zgodovino iger in se tudi sami vrnejo vanjo. Nič hudega, če je formula Ayrtona Senne iz leta 1990 videti kot kup neposrečeno postavljenih kvadratkov in prdi po črno-belo-zelenem ozadju nedoločljivih meja, še vedno gre za dirkanje, pa tudi Mariov debelušni prapradedek ima v sebi še veliko življenja in volje po nabiranju cekinov. Kakšno je torej sporočilo te zgodbe? Emulatorji so na voljo zaradi iger, ki preprosto ne smejo utoniti v pozabo, ne smejo umreti. In prav je tako.