Krasni novi splet

Naj mi sir Tim Berners-Lee oprosti, če bom v naslednjem stavku preveč drzen. Leto 2010 je bilo za razvoj spleta drugo najpomembnejše doslej. Ne spomnim se namreč, da bi se v dvajsetih letih, odkar je angleški inženir obelodanil genialno idejo o hiperpovezavah, v obdobju enega koledarskega leta v spletu odvijale tako korenite spremembe kot letos.

Dopuščam možnost slabega poznavanja prvih let zgodovine spleta, saj sem takrat še vedno verjel v božička. Toda prav splet mi je omogočil brskanje po zgodovini in me utrdil v prepričanju, da je bilo iztekajoče se leto res pomembno. Zakaj?

Prav gotovo ne zaradi računalništva v oblaku. Pojem iz leta 1997 letos ni doživel nikakršne tehnološke revolucije, temveč marketinško. Zato bo treba podrobnosti na to temo poiskati v kakšnem čtivu z ekonomskega (ali meteorološkega) področja. Bistvo o tehnološki plati računalništva v oblaku je najbolj pikro ilustriral vedno odkritosrčni Larry Ellison, ki ga je definiral kot "vse, kar počnemo že od prej", hkrati pa dodal, da bo oblak vplival zgolj na izbiro besed v njihovih oglasih. Pri tem velja opozoriti, da si je šef ameriške multinacionalke takšne izjave privoščil kljub vzpostaviti Oraclovega centra za računalništvo v oblaku in prav tej temi posvečeni svetovni turneji.

Kaj je torej tako pomembno zaznamovalo leto 2010 na področju razvoja spleta? Predvsem standard HTML5. Čeprav specifikacija še ni povsem dokončana, jo izdelovalci modernih brskalnikov pospešeno implementirajo v pogonih za izrisovanje, razvijalke pa uporabljajo na spletnih straneh. Nova specifikacija med drugim dodaja značke za razvoj semantično bogate vsebine ter uporabo videa in zvoka brez potrebe po vtičnikih (npr. Flash). Skupaj s številnimi drugimi novostmi spletnih obrazcev je del standarda tudi validacija, za katero ne potrebujemo več JavaScripta. Element canvas omogoča interaktivno uporabo rastrskih, integracija SVG pa vektorskih grafik. Tretjo razsežnost canvasu dodaja WebGL, ki med drugim napoveduje prihod iger v brskalnike.

V podobnem položaju kot standard HTML5 za sestavo vsebine spletnih dokumentov je tudi CSS3, ki skrbi za predstavitev vsebine. Spletne programerke končno niso več omejene na tistih nekaj varnih pisav, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke, temveč lahko uporabijo poljubno. Nad elementi lahko izvajamo različne transformacije, npr. povečevanje in vrtenje. S poizvedbami @media pravila omejimo zgolj na določene naprave, kar je še posebej koristno ob prodoru spleta na mobilne naprave najrazličnejših mer. Uporabimo lahko prelive, večplastna ozadja, nove izbirnike in sence. Končno so na voljo tudi zaobljeni robovi, a kot kaže ob nepravem času, saj odhajajo iz mode.

HTML5 in CSS3 spremljajo tudi številni novi programski vmesniki, ki so se pojavili ali razcveteli letos, a niso del nobenega standarda. Med njimi najdemo možnost dela brez povezave, geolokacijo, spletno shrambo, dostop do zgodovine, uporabo metode povleci-spusti in tehnologijo WebWorkers za izvajanje zahtevnejših operacij v ozadju.

Kako to, da vsi ti novi spletni standardi, specifikacije in programski vmesniki prihajajo ob enakem času? Pri odgovoru na to vprašanje je najprej potrebno pojasniti, zakaj spletne standarde sploh imamo. Njihova osnovna ideja je, da razvijalkam omogočajo pisanje enake programske kode za uporabo na različnih brskalnikih. Ko je leta 2001 začel tedaj zelo spodobni brskalnik Internet Explorer 6 naskakovati monopol, se je zmanjševal pomen spletnih standardov, saj je IE v nekem trenutku obvladoval tudi več kot 95 % trga, spletnih programerk pa drugi brskalniki niso kaj dosti zanimali. Razvoj brskalnikov, spletnih standardov in spleta nasploh je zastal.

Vse do prihoda Firefoxa, ki je z bliskovito rastjo tržnega deleža prisilil Microsoft, da je (po petih letih!) izdal novo različico brskalnika - Internet Explorer 7. A tudi to ni ustavilo vzpostavljanja ravnotežja na trgu brskalnikov, kar je pred dvema letoma še dodatno pospešil Google z agresivno oglaševalsko kampanjo Chroma in hitrim (šesttedenskim!) razvojnim ciklom. Delujoč trg brskalnikov je bil tako najboljša motivacija za avtorje standardov, ki so dobili potrditev, da bodo njihove specifikacije s papirja prek implementacije v brskalnikih prišle do množic uporabnikov.

Kot sledi iz zapisanega, nove spletne tehnologije prinašajo kopico novosti in šele čas bo pokazal, kaj vse bodo ponudile uporabnikom v praksi. Ker niso dokončane niti specifikacije, kaj šele njihove implementacije v brskalnikih, se zastavlja vprašanje, ali je HTML5, CSS3, geolokacijo itd. sploh smiselno začeti uporabljati danes. Odgovor je nedvoumen - DA! Spletni standardi so zmagali in čeprav marsikatera všečna zmogljivost še ni podprta povsod, jo lahko ponudimo vsaj nekaterim uporabnikom. Če želimo uporabiti npr. senčenje pisave, bo stran na starejših brskalnikih, ki senc ne podpirajo, še vedno delovala. Kdo pa pravi, da mora biti spletna stran videti do potankosti enako na vseh brskalnikih?

V prihodnost lahko torej zremo z optimizmom ... in čisto od blizu, saj je pravzaprav že tukaj. A povsem brez pasti tudi ne gre. Googlov Chrome Web Store s spletnimi aplikacijami zgolj za Chrome in Applova predstavitvena stran o HTML5, ki deluje zgolj v Safariju, kažeta na nerazumevanje pomena odprtosti spleta in spletnih standardov s strani najpomembnejših igralcev. Tak pristop lahko dolgoročno pripelje do novega monopola in razvojnega zaostanka. Predvsem pa spominja na čase, ko je bila "ta stran najbolje vidna v Internet Explorerju 6 pri ločljivosti 800 × 600 pik".

Bistvo o tehnološki plati računalništva v oblaku je najbolj pikro ilustriral vedno odkritosrčni Larry Ellison, ki ga je definiral kot "vse, kar počnemo že od prej", hkrati pa dodal, da bo oblak vplival edino na izbiro besed v njihovih oglasih.