Android za vsak žep
Poceni mobilnih telefonov je na trgu veliko, svojo zmogljivostno podhranjenost večinoma skrivajo pod pestro zunanjostjo, kupci takih naprav pa od njih pričakujejo predvsem zanesljivo in preprosto delovanje. A v zadnjem času se med njimi vedno bolj pojavljajo naprave, ki se hvalijo z zmerno ceno in zmogljivih sistemom Android. So izdelovalci našli idealno kombinacijo ali le dober marketinški pristop?
Google je svoj operacijski sistem Android razvil, da bi konkuriral na trgu pametnih telefonov, kjer so bili takrat že uveljavljeni iOS, Blackberry, Windows Mobile in Symbian. Tako je nastal zmogljiv operacijski sistem, za katerega so začeli izdelovati naprave nekateri veliki igralci na trgu mobilne telefonije. Android je v kratkem času prekosil prodajo Applovih telefonov, v zadnjem četrtletju preteklega leta pa je postal celo najbolje prodajani operacijski sistem na mobilnih telefonih. S skoraj 33 milijoni prodanimi napravami v zadnjih treh mesecih leta 2010 je po dolgi prevladi izrinil s prvega mesta operacijski sistem Symbian. Googlu je torej uspelo ne le dohiteti Applovo silno hitro rast prodaje, v zadnjem letu jo je celo za več kot trikrat presegel. Za razlago takega uspeha je treba videti več ključnih dejavnikov, ki so pripeljali do njega.
Izdelovalec operacijskega sistema je zaradi svojega uveljavljenega imena že pred uradnim izidom pritegnil veliko medijsko pozornost s svojo objavo širitve dejavnosti na novo področje. Podjetju je uspelo pridobiti nekaj velikih partnerjev (Motorola, HTC, Sony Ericsson, Samsung), ki so znali izdelati zmogljivo strojno opremo ter tako ustvariti vrhunske naprave. A obseg prodaje pametnih telefonov znotraj celotne mobilne telefonije še vedno predstavlja manj kot petino, zato je Nokia tako dolgo držala primat pri prodaji, saj njeni izdelki pokrivajo praktično celoten spekter trga. Dodatno rast prodaje, ki je Androidu prinesla sam vrh, so očitno zagotovile naprave nižjega cenovnega razreda.
Takšne cenejše naprave so se pojavile z nekoliko zamika. Najnovejša različica operacijskega sistema in najzmogljivejše aplikacije zanjo namreč zahtevajo zmogljivo strojno opremo, ki močno zviša končno ceno izdelka. A z nekaj kompromisi je moč ustvariti telefon za širšo prodajo. Vsekakor k temu pripomore že sam Google, saj je operacijski sistem na voljo brezplačno, in torej ne predstavlja stroška.
Skrivnostni recept je torej cenejša strojna oprema, počasnejši procesor, manjša količina pomnilnika, starejša tehnologija zaslonov (LCD namesto AMOLED), starejša tehnologija zaznave dotika (uporovna namesto kapacitivne), več mehanskih delov, ki nadomestijo bolj zapletene rešitve, in na koncu cenejši materiali ohišja. Zaradi strojnih omejitev se bomo po večini morali zadovoljiti tudi s starejšo različico operacijskega sistema. Nekateri izdelovalci sicer ponujajo nadgradnje na novejše različice, a se moramo pri tem vendarle zavedati morebitnih težav, nekaterim aplikacijam telefon enostavno ne bo kos ali pa bo pri njihovi rabi zaznati upočasnjeno delovanje.
Prva omejitev je hitrost procesorja, v najboljših napravah trenutno najdemo takšne, ki dosegajo in presegajo hitrosti 1 GHz, v cenejših modelih se zaenkrat utrip ure ustavi pri približno polovici ali dobrih treh četrtinah prej omenjene številke. Takšne naprave se povsem udobno spopadajo z različicami Android pred 2.1, najnovejše izdaje pa jim znajo povzročati težave. A resnici na ljubo te cenejše izvedenke niso namenjene zahtevnim poslovnim uporabnikom ali navdušencem nad najnovejšo tehnologijo. Bolj kot pametnim telefonom se trudijo biti podobni enostavnejšim napravam, ki jih uporabljamo zgolj za telefoniranje, občasno brskanje po spletu ali iskanje bližnje restavracije ter uporabo družabnih omrežij. Ob tem pa uspešno izkoriščajo prepoznavno blagovno znamko operacijskega sistema, ki ustvari vtis zmogljivejše naprave.
V resnici pri teh napravah ne gre preprosto za uporabo starejših komponent. Izdelovalci čipov in procesorjev (Qualcomm, Infineon ...) namreč izdelujejo posebne linije izdelkov, namenjene prav cenejšim modelom. Nižje cene dosežejo prek večje vključenosti različnih zmogljivosti v en sam čip, s tem pa zmanjšajo število potrebnih vgrajenih delov, na rovaš slabše zmogljivosti seveda. Takšne rešitve omogočajo manjšo zapletenost vezij mobilnih naprav in s tem tudi nekoliko manjše razvojne stroške na strani izdelovalca same naprave. Nekatere od teh rešitev so v resnici že skoraj delujoč telefon, zato so si cenejše naprave v resnici med seboj veliko bolj podobne kakor dražji modeli, čeprav po zunanjem videzu tega ne bi sodili.
Izdelovalci aparatov torej kupijo večino strojne opreme že pripravljene za delovanje in k temu pridajo brezplačni sistem. Da bi se vendarle ločili od drugih, se tako glavni del razvoja odvija pri oblikovalcih in programerjih grafičnega vmesnika. Takšni telefoni marsikatero slabšo lastnost spretno nadomestijo, tako bomo povečini zaradi manjše fizične velikosti zaslona pod njim našli kakšno dodatno tipko, ki bo olajšala upravljanje naprave. A včasih gre kdo od izdelovalcev pri takem prirejanju tudi nekoliko predaleč in namesto urejenega in preglednega grafičnega vmesnika dobimo kičasto podobo kaosa. Vsak od izdelovalcev se trudi izdelati uporabniški vmesnik, ki bi se že na prvi pogled ločil od preostalih, obenem pa bi še dodatno olajšal uporabo naprave. Tega se seveda vsak loti z drugačnim pogledom, zato so lahko končne rešitve precej različne. Med boljšimi vmesniki sta vsekakor HTCjev Sense UI, ki je nastajal že dolgo pred prihodom Androida, na drugih platformah, poleg spremenjenega videza pa prinaša tudi precej uporabnih popravkov sistema ter nekaj aplikacij, ter Sony Ericssonova predelava, ki prinaša povsem drugačno razporeditev elementov in med androidnimi telefoni na prvi pogled najbolj izstopa. Med slabšimi je LGjeva adaptacija, ki se zdi grafično nepremišljena, s sicer nekaj priročnimi rešitvami (upravljanje glasnosti in omrežij prek hitrega zgornjega menuja), a kičastimi ikonami.
Še največ težav je zaradi manjšega zaslona. Ta omejuje razpoložljivi prostor, zato je potrebna marsikatera sprememba vmesnika. Nekatere naprave imajo na primer le tri vrstice ikon namesto standardnih štirih, spet druge omogočajo le alfanumerično tipkovnico v pokončnem načinu. Zaradi nižje ločljivosti so težave tudi z nekaterimi dodatnimi aplikacijami, tako so verjetno komu znane težave s priljubljeno igrico Angry Birds na nekaterih modelih. Nasploh je število aplikacij, ki so na voljo kupcu odvisno od različice sistema, ki poganja njegovo napravo. Uporabniki bodo torej vedno morali upoštevati možnost, da nova, dobra aplikacija, na njihovi napravi ne bo na voljo. A v resnici takih aplikacij večina ne bo niti pogrešila. Veliko bolj kot pri dražjih modelih se namreč tu izdelovalci potrudijo s prednaloženimi programi. Če je nov Desire ali Galaxy S skoraj kot računalnik z novo nameščenim sistemom Windows in brez vsakršnih programov, so te naprave pripravljene na vsa tipična opravila že ob prvi rabi.
Tokratni preizkus je zajel naprave nižjega cenovnega razreda (redna cena, nižja od 300 evrov) z operacijskim sistemom Android. Pri nas smo zaenkrat našli primerne naprave štirih izdelovalcev, in sicer LG, HTC, Sony Ericsson in Samsung. Cene vseh se gibljejo med 200 in 300 evri, naprave pa so si precej različne že na prvi pogled. V tujini se počasi pojavljajo tudi manj znana azijska podjetja (ki so ponavadi podizvajalec ali dobavitelj katere od znanih znamk, na primer Huawei in ZTE), ki zaenkrat na naš trg še niso prodrle. V prihodnje tako lahko pričakujemo še večji obseg takih telefonov.
Pogled v laboratorij
Tokratni preizkus je bil nekoliko drugačen od naših običajnih preizkusov mobilnih telefonov. Povečini se v Monitorju posvečamo najzmogljivejšim napravam, saj je celoten trg mobilne telefonije enostavno prevelik za resne primerjalne teste, naprave nižjega cenovnega razreda pa večinoma v prodaji ne ostajajo dolgo. A pojavljanje tega novega dela trga, ki združuje operacijski sistem Android z nizkimi cenami naprav, je zbudilo našo pozornost.
Med pregledom slovenskega trga smo naleteli na približno deset naprav, ki so ustrezale našim merilom cenejših telefonov, od tega nam jih je sedem uspelo dobiti v naš laboratorij. Ker naprav ne oglašujejo kot zmogljivi pametni telefoni, smo kriterije za ocenjevanje temu primerno prilagodili. Pri telefonih tega cenovnega razreda so pomembnejši od hitrosti procesorja in količine pomnilnika povsem drugi vidiki: odzivnost uporabniškega vmesnika, življenjska doba baterije, enostavnost uporabe in vedno bolj zmožnost čim večje vključenosti spletnih družabnih omrežij.
Med preizkušenimi napravami smo spet vključili HTCjev model Wildfire, ki smo ga sicer že omenjali pri velikem testu pametnih telefonov lansko leto. A ker naprava spada med cenejše, je prav, da ji damo možnost tudi na tem preizkusu.
Naprave smo torej ocenjevali s stališča povprečnega uporabnika, ki telefonira, piše sporočila, občasno uporablja spletno pošto, komunicira prek družabnih omrežij ter tu in tam telefon uporabi namesto navigacijske naprave ali fotoaparata. Dodatnih programov in vsebin ne primanjkuje, saj je Android market skorajda enak za vse (ponudba je odvisna le od različice operacijskega sistema), zato ta del ni igral posebne vloge. Nekoliko v negativnem smislu nas je tokrat presenetila življenjska doba baterij. V svetu pametnih telefonov smo sicer vajeni, da zaradi potratnosti vgrajenih komponent in velikih zaslonov tudi najboljše današnje baterije žal ne bodo zdržale več kot en dan intenzivne rabe. A ker ti cenejši telefoni ne premorejo takšnih zahtevnih komponent, bi pričakovali, da ga bomo lahko uporabljali nekaj dni, preden bomo spet iskali vtičnico. Žal se je izkazalo, da ni tako, nižanje proizvodnih stroškov se očitno pozna tudi na kakovosti baterije, večino naprav na preizkusu smo ob nekoliko zahtevnejši rabi polnili skoraj vsak dan.
Čeprav se zdi, da bi bila primerjava med omenjenimi napravami in tistimi z več kot dvakrat višjo ceno nekoliko neokusna, se ji vendarle nismo mogli povsem izogniti. Resda si v resnici med seboj niso neposredna konkurenca, a vendarle nosijo povsem enake označbe. Cenejši modeli se opirajo na dobro podobo dražjih modelov, s katerimi pravzaprav nimajo veliko skupnega. Ali bo tem "malčkom" uspelo izboriti mesto na trgu ali pa bodo ostali marketinški poizkus, nišni del trga? Zaenkrat kaže, da bo modelov vedno več, cene pa se utegnejo še zniževati, predvsem zaradi napovedi kitajskih in tajvanskih podjetij. Android torej napoveduje naskok na celoten trg.
HTC Wildfire
Wildfire je bil eden prvih androidnih telefonov pri nas, ki je meril na manj zahtevne uporabnike. Zgodba o tem, da je nastal kot pomanjšana različica zmogljivega modela Desire, je verjetno dobro znana. Na zadnjem preizkusu mu nismo namenili ravno dobre ocene, saj z zmogljivostmi pač ni primerljiv z dražjimi modeli. Kljub temu je prodaja v Sloveniji dobra, to kaže tudi to, da je po kar nekaj časa še vedno naprodaj.
Zaslon je običajen, za dotik občutljiv, LCD velikosti 3,2 paca in ločljivosti 240 x 320 pik. Naložen sistem ob nakupu je v različici 2.1 s Sense UI uporabniškim vmesnikom, z nekaj znanja pa ga je moč nadgraditi na različico 2.2. Žal nadgradnje ne bo prinesla veliko dobrih izboljšav, saj se strojna oprema težko spopada z naprednimi zmožnostmi nove različice.
Uporabniški vmesnik Sense UI je ena najboljših nadgradenj sistema Android, a na manjših zaslonih naleti na nekaj ovir. Težavne so predvsem razmeroma majhne navidezne tipke v pokončnem načinu, zato je za pisanje besedil bolj ali manj uporaben zgolj ležeči način.
Kljub temu naprava ob stiku prinaša razmeroma dober občutek, deluje manj ceneno kot nekatera konkurenca, prav tako je med tanjšimi in lažjimi na tokratnem preizkusu. Splošen vtis je načeloma dober, delovanje je počasnejše kot na zmogljivih modelih, a v tem razredu izstopa po kakovosti zajetih posnetkov in integraciji spletnih storitev. Prav tako se ponaša z nemehanskimi tipkami pod zaslonom in optičnim sledilnikom. Pripomnimo še, da nam je ob resnejši rabi uspelo baterijo izprazniti v slabem dnevu.
Cena je od zadnjega preizkusa še nekoliko nižja, a kljub temu ostaja med dražjimi na tokratnem izboru.
HTC Wildfire
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 269 EUR; Mobitel: od 59 EUR, Simobil: od 10 EUR, Tušmobil: od 1 EUR.
Odzivnost: 7.
Uporabnost: 9.
Splošni vtis: 8.
Za: Videz.
Proti: Zdržljivost baterije, občasno zatikanje.
LG GT540 Swift
Model GT540 je bil eden prvih androidnih telefonov tega izdelovalca, zato se ponaša z nekoliko starejšo različico programske opreme 1.6, ki pa je konec prejšnjega leta vendarle dobila možnost nadgradnje v 2.1. Z nadgradnjo pridobimo predvsem možnost uporabe slovenščine, a žal tudi kakšno manjšo nevšečnost.
Za zaslon občutljivi dotik je uporovni in potrebuje za tekoče delovanje precej trden pritisk. Pod njim najdemo dve senzorski in tri mehanske tipke. Mehanske svoje delo opravljajo solidno, tega pa ne moremo reči za zgornji dve, saj ju moramo večkrat pritisniti, da naprava zazna dotik. Prav tako ni dovolj rahel prelet območja, kot smo vajeni pri dražjih napravah, temveč moramo tipko dejansko pritisniti.
Swift vsekakor izstopa s svojim zanimivim videzom, razmeroma ploščata in pravokotna oblika se zgoraj in spodaj konča z lokom. Fotoaparat ima na zadnji strani 3 milijone pik, a zajete slike ne izstopajo po kakovosti.
Uporabniški vmesnik je nekoliko spremenjen od privzetega, žal LGjeva priredba ni med najboljšimi. Ena uporabnejših zmožnosti je razporejanje aplikacij v skupine, kar nam lahko pohitri uporabo in prihrani odvečno brskanje. Dodatnih izdelovalčevih aplikacij ni toliko kot pri nekaterih drugih tekmecih, a za to niti ni prave potrebe.
Vsekakor zanimiva naprava, ki pa premore malo presežkov, celo v primerjavi z neposredno konkurenco.
LG GT540 Swift
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 259 EUR; Mobitel: od 9 EUR, Simobil: od 1 EUR, Tušmobil: od 1 EUR.
Odzivnost: 6.
Uporabnost: 7.
Splošni vtis: 7.
Za: Oblika.
Proti: Stara različica Androida.
LG Optimus one
Optimus one se ob prvem stiku zdi nekoliko težji kot večina naprav na našem preizkusu. Ohišje ne daje vtisa posebne dovršenosti, a je oblikovno preprosto in zato deluje nekoliko manj mladostniško. Tipke pod zaslonom so mehanske in ne ravno najboljše kakovosti.
Naprava že ob nakupu poganja operacijski sistem Android 2.2, a zaradi prenizke ločljivosti zaslona (320 x 480 pik) ne podpira predvajalnika flash. Z nekaterimi aplikacijami sicer lahko zaobidemo to težavo na nekaterih spletnih mestih, za primer pri predvajanju videov na Youtubu.
LGjev uporabniški vmesnik žal ni med najlepšimi na trgu, orodna vrstica in nekatere ikone dajejo vtis cenenosti in resnici na ljubo bolj pokvarijo kot obogatijo privzeti videz Androida. Prinaša sicer nekaj zanimivih zmožnosti, recimo razporejanje ikon v več kategorij, s čimer lahko dodatno uredimo videz menuja.
Dodali so tudi možnost uporabe običajne telefonske tipkovnice v pokončnem načinu, a smo ob primerjavi med to in običajno polno tipkovnico na koncu vendarle izbrali slednjo. Kljub nekoliko manjšim tipkam je vnos besedil potekal hitreje.
Ena od prednosti te naprave v primerjavi s konkurenco je kapacitivni zaslon, ki se odziva precej hitreje in ob rahlejšem dotiku. Že omenjena ločljivost je tako edina šibka točka. Vgrajeni fotoaparat premore 3 milijone pik, kar je precej tipična ločljivost v tem cenovnem razredu, a uspe zajeti razmeroma dobre slike ob primernih svetlobnih razmerah.
Optimus one je vsekakor primeren za vse, ki iščejo res poceni zmogljiv telefon, če vam le uspe odmisliti grd menu.
LG P500 - Optimus one
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 289 EUR; Mobitel: od 69 EUR, Simobil: od 20 EUR, Tušmobil: od 1 EUR.
Odzivnost: 9.
Uporabnost: 8.
Splošni vtis: 8.
Za: Kapacitivni zaslon.
Proti: Uporabniški vmesnik ni najbolj posrečen.
Samsung Galaxy 3
Samsung Galaxy 3 je podobno kot Xperia X8 tipični predstavnik srednjega razreda naprav. Ob nakupu je nameščen Android različice 2.1, a ga je mogoče na uradnem servisu nadgraditi na različico 2.2. Na prednji strani je zaslon s kapacitivno zaznavo večkratnega dotika, kar ga uvršča med boljše v tem razredu. Žal je zaslon tudi prva slaba lastnost naprave, saj premore ločljivost zgolj 240 x 400 pik. Pod njim najdemo manj tipk, kot smo vajeni, le tri. Tipko za iskanje namreč nadomesti dolg pritisk na menujsko tipko.
Uporabniški vmesnik je nadgrajen s Samsungovim TouchWiz 3, ki dokaj spremeni videz. Ikone na prvi pogled spomnijo na Applove, sam vmesnik pa je skoraj enak tistemu pri modelu Galaxy S. Kljub majhni ločljivosti zaslona je vnos besedil lažji kot na nekaterih drugih modelih, predvsem zaradi dobre zaznave dotike. V pomoč nam je lahko tudi poseben sistem, imenovan Swype, ki omogoča pisanje brez dviganja prsta z zaslona (tudi za slovenščino).
Fotoaparat nima svoje tipke za upravljanje, prav tako naprava ne premore bliskavice. Zajete slike so bolj ali manj zgolj povprečne, še slabše pa je s kakovostjo videoposnetkov. Zaradi manj zmogljivega procesorja je pregledovalnik slik izgubil nekaj zanimivih 3D učinkov, ki smo jih vajeni pri Galaxy S.
Zaradi že omenjeni nizke ločljivosti je občasno neudobno tudi brskanje po spletu, po drugi strani pa so družabna omrežja zelo dobro integrirana v sistem. Za konec omenimo še, da je baterija med bolj vzdržljivimi na tokratnem preizkusu, saj smo jo ob intenzivni rabi izpraznili šele drugi dan.
Samsung i5800 Galaxy 3
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 259 EUR; Mobitel: od 29 EUR, Tušmobil: od 1 EUR.
Odzivnost: 9.
Uporabnost: 8.
Splošni vtis: 9.
Za: Uporabniški vmesnik TouchWiz 3, dobra prepoznava dotika.
Proti: Nizka ločljivost zaslona.
Samsung Galaxy 5
Samsung Galaxy 5 je od vseh naprav že na prvi pogled najmanj podoben pametnih telefonom. Na prednji strani namreč najdemo nenavadno veliko tipk, poleg sedmih običajnih še večsmerno navigacijsko. Tipke so povsem neosvetljene, zato smo imeli ponoči z njimi sprva nekaj težav. Večje število tipk si lahko razlagamo v povezavi z majhnim zaslonom, ki se kljub vsemu ponaša s kapacitivno zaznavo dotika.
Operacijski sistem je podobno kot pri prej opisanem modelu Galaxy 3 različice 2.1 z možnostjo nadgradnje na 2.2 (zaenkrat samo na pooblaščenih servisih). Uporabniški vmesnik je nadgrajen s TouchWiz 3.0, ki prinaša nekaj posebnosti. Med drugim smo v pokončnem načinu omejeni zgolj na tipično telefonsko tipkovnico, fizična omejitev zaslona namreč ne omogoča polne QWERTZ postavitve. Pomanjšane so tudi nekatere ikone. A manjša ločljivost prinaša tudi sprva neočitno prednost: počasnejši procesor se odziva hitreje kot pri modelih z večjimi zasloni. Tako so prehodi skoraj povsem tekoči in brez nadležnega zatikanja.
Kljub razumljivim prihrankom pri nekaterih delih pa je največje razočaranje zagotovo vgrajeni fotoaparat. Ta zmore ločljivost zgolj 2 milijona pik, brez vgrajene bliskavice, kar nas pri zajemu fotografij ponese kakšno desetletje nazaj.
Vsekakor zanimiv vstopni model, predvsem za najbolj nezahtevne kupce, ki upravljanja z dotikom morda ne sprejemajo odprtih rok in bodo veseli kakšne dodatne tipke. Z našega vidika pa bi med potencialne kupce vpisali predvsem mlajšo populacijo, saj se v notranjosti vendarle skriva precej zmogljiva naprava.
Samsung i5500 Galaxy 5
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 199 EUR; Mobitel: od 1 EUR, Simobil: od 1 EUR, Tušmobil: od 1 EUR.
Odzivnost: 9.
Uporabnost: 7.
Splošni vtis: 7.
Za: Uporabniški vmesnik.
Proti: Nizka ločljivost zaslona, nizka ločljivost fotoaparata.
Samsung Galaxy 551
Samsung Galaxy 551 je edina naprava na tokratnem preizkusu, ki se ponaša s polno mehansko QWERTZ tipkovnico, ki je na drsniku pod zaslonom. Zaradi dodane tipkovnice je telefon debelejši in nekoliko težji kot preostali. Prednja stran je skoraj enaka Galaxy 3, pod kapacitivnim zaslonom najdemo zgolj tri tipke.
Aparat je med novejšimi na trgu in predstavlja enega prvih cenejših androidnih telefonov z že omenjeno polno tipkovnico. Nameščeni sistem je v različici 2.2, s Samsungovo nadgradnjo TouchWiz 3. Zaslon ima žal ločljivost zgolj 240 x 400 pik, kar je posebej opazno pri prebiranju besedil in igranju iger. Toliko bolje se odreže zaznava večkratnega dotika, naprava se odzove že ob najmanjših dotikih.
Zanimiv dodatek TouchWizu za različico 2.2 je vgrajeni Samsungov upravitelj procesov, ki odpravi potrebo po namestitvi dodatnega programa za upravljanje odprtih aplikacij. Vse drugo, razen nekaterih lepotnih popravkov, ostaja bolj kot ne enako.
Fotoaparat na zadnji strani nima bliskavice, njegova ločljivost pa je za ta razred precej tipičnih 3 milijone pik. Zajete slike so razmeroma dobre, telefon pa ponuja nekaj zanimivih dodatkov, kot je zaznava obrazov in samodejno ostrenje. Zajemanje videoposnetkov žal ni njegova odlika, problem je predvsem hitrost zajema.
Podobno kot pri LG Optimus one tudi Galaxy 551, kljub Androidu 2.2, ne omogoča predvajanja flash vsebin v brskalniku, saj mu to onemogočata ločljivost zaslona in preslab procesor.
Samsung i5510 Galaxy 551
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 280 EUR; Mobitel: od 79 EUR, Simobil: od 110 EUR.
Odzivnost: 8.
Uporabnost: 9.
Splošni vtis: 8.
Za: Polna tipkovnica, uporabniški vmesnik.
Proti: Nizka ločljivost zaslona.
Sony Ericsson Xperia X8
Xperia X8 je zlata sredina, med najzmogljivejšim modelom, X10, in najmanjšim, X10 mini. Na pogled je naprava skoraj enaka modelu X10 mini, le večjih mer. Za dotik občutljivi zaslon se ponaša s kapacitivno zaznavo, a žal nekoliko slabšimi kontrasti, kot smo jih vajeni pri dražjih modelih. Pod njim najdemo tri mehanske tipke, dodatne tri so ob strani. Kot zanimivost omenimo, da v paketu prejmemo pet pokrovov baterije različnih barv, česar pri pametnih telefonih ponavadi nismo vajeni. A prav zaradi plastičnega zadnjega dela celotna naprava deluje nekoliko bolj ceneno kot prej omenjena modela.
Pred nekaj meseci je X8 dobila nadgradnjo operacijskega sistema na različico 2.1 (prej je bila nameščena precej starejša 1.6), in to je precej izboljšalo uporabniško izkušnjo. Eden od razlogov za precejšen zaostanek pri izdajanju nadgradenj tiči tudi v tem, da so pri Sony Ericssonu povsem predelali uporabniški vmesnik. Tako na prvi pogled sistem sploh ne spominja na androidni telefon. Dodatna odlika je tudi aplikacija, imenovana Timescape, ki združuje različne vire informacij o stikih (imenik, sporočila, družabna omrežja) v enonitni prikaz.
X8 je ena boljših naprav v tem razredu, kljub temu da ima nekaj občasnih težav pri poganjanju zahtevnejših aplikacij. Uporaba je preprosta, fotoaparat je sicer manj zmogljiv kot pri X10 mini, a zato zajema solidne slike. Nekaj graje si vendarle zasluži tudi zaslon, resda kapacitivni slovijo po boljši zaznavi, a očitno ni vedno tako. Občasno smo morali biti precej močni pri pritisku, to pa je povzročalo težave predvsem pri vnosu besedil. Slaba je tudi kotna vidljivost.
Sony Ericsson Xperia X8
Kaj: Androidni telefon.
Cena: 209 EUR; Mobitel: od 1 EUR, Tušmobil: od 1 EUR.
Odzivnost: 8.
Uporabnost: 8.
Splošni vtis: 8.
Za: Kapacitivni zaslon, uporabniški vmesnik.
Proti: Občasno zatikanje.
Zlati Monitor
Podeljevanje zlatih Monitorjev je vedno nehvaležno opravilo, predvsem ko so si naprave, ki jih primerjamo, med seboj zelo podobne. Na tokratnem preizkusu bi težko za katerokoli dejali, da je posebej izstopala po zmogljivostih. Posebnež je vsekakor Samsung Galaxy 551, ki se edini ponaša s polno tipkovnico QWERTZ, a ker to za večino povprečnih uporabnikov ni glavna zahteva, takšna naprava zapolnjuje bolj nišni del trga.
Naprave se med seboj niso pretirano razlikovale niti v ceni, prav vse se gibljejo med 200 in 300 evri, prav tako večina poganja operacijski sistem v različici 2.1. Za izbiro zmagovalca se moramo tako tokrat ozreti po drugih parametrih. HTCjev Wildfire se ponaša z najboljšim fotoaparatom in odličnim uporabniškim vmesnikom, a žal tudi nizko ločljivostjo zaslona. Enake težave pestijo sicer dobre Samsungove naprave, ki žal razočarajo tudi z vgrajenimi fotoaparati.
Povprečen uporabnik si vsekakor želi preglednega in enostavnega vmesnika, odzivnega zaslona, solidnega zajema slik in tekočega delovanja. Tokratni zlati Monitor smo tako podelili napravi Sony Ericsson Xperia X8, ki ji je uspelo združiti prijeten zunanji videz z odlično predelavo Androidovega vmesnika. Nekaj minus točk si sicer prisluži zaradi nekoliko slabše kotne vidljivosti zaslona, a v trenutni konkurenci ponuja najboljšo kombinacijo zmožnosti po nizki ceni.