Okno v prihodnost

Patenti so pravni mehanizem, s katerim avtorji svoje zamisli zaščitijo pred nezakonitim kopiranjem posnemovalcev. Toda v bistvu so še precej več kot to in v zadnjem času obenem eno največjih jabolk spora v celoti industriji računalništva in elektronike. Po drugi strani pa so odlično kukalo v prihodnost, saj ravno prek novih patentnih vlog najbolje vidimo, kako razmišljajo tisti, ki so odgovorni za razvoj, in to na samem začetku razvojnega procesa. Zgodovina sicer pripoveduje, da večina zamišljenega ne bo nikoli izvedena, toda tisto, kar ostane, je bržkone zlata vredno.

Najbrž se lahko strinjamo, da so patenti ena tistih stvari, ki so pred širšo javnostjo manj vidne, čeprav so po definiciji vsem na očeh. Prikriti so zato, ker se jih tipičen potrošnik sploh ne zaveda in ne pozna. Rezultate vsega, kar se je začelo s patentno vlogo, praviloma pa že pred tem, bodo potrošniki videli šele, ko bo izdelek na prodajnih policah ali v storitvah. Vidni pa zato, ker ima navadno vsakdo pravico videti, kaj je patentirano.

Zato ni nič čudnega, če so patentne vloge, spori, lahko bi rekli že prav patentne vojne, stvar predvsem ožjih interesnih skupin in strokovne javnosti. Širša javnost se jih ne zaveda, razen v odmevnih primerih, kot je nedavni sodni postopek med Applom in Samsungom, ko so v igri najuglednejša svetovna imena in predvsem veliki odškodninski zneski.

Zmotno bi bilo misliti, da je vse, kar se dogaja okoli patentov, nekaj novega. Sistem je znan že stoletja, pa tudi računalniška industrija uporablja patentiranje domala že od samih začetkov. Toda temelji, na katerih temelji patentni sistem, so stari in morda že nekoliko preohlapni za tako dinamično področje, kot je računalništvo.

V zadnjem času z domala vseh koncev slišimo, da prihaja pri patentih do zlorabe sistema. Nekateri podjetneži so začeli mehanizme, ki so v ozadju, izkoriščati za doseganje, milo rečeno, spornih zaslužkov. V pomoč so jim, najbrž navdušeno, priskočili pravniki, ki so tu zavohali zlato jamo zaradi provizij, sodnih in drugih pravnih stroškov. Vse pogosteje se dogaja, da nekdo toži konkurenta zgolj zato, ker si obeta prihodek iz pravnega postopka, ne pa zato, ker bi bile njegove patentne pravice grozljivo oškodovane.

Patenti so postali taktično orožje, ki ga zlasti velika podjetja uporabljajo zato, da škodujejo konkurenci, ovirajo razvoj konkurenčnih izdelkov in uničujejo javni ugled. Zaslužek iz sodnih postopkov je pri teh velikih igralcih najbrž drugotnega pomena. Ravno nasprotno je pri malih specializiranih družbah, ki ne delajo nič drugega, kot da kupujejo patente in z njimi skušajo priti do licenčnin ali, če se nasprotna stran ne strinja, do odškodnin. Moralno torej zelo sporno početje, ki pa je povsem zakonito.

Toda patenti niso le nekaj slabega. Pravzaprav so zelo pogosto gibalo razvoja, saj so v njih tipično zapisane najprodornejše zamisli, inovacije in načrti, ki lahko celotno družbo popeljejo na novo raven razvoja človeštva praktično na vseh področjih njegovega delovanja.

V računalništvu smo že nekako vajeni, da se vedno oziramo za stvarmi, ki šele prihajajo. Najpogosteje so nam vodilo prototipi, ko gre za strojne izdelke, ali pa razvojne različice v primeru programov, prek katerih spoznamo, kam se usmerja razmišljanje ali razvoj ponudnikov rešitev. Toda to velja za izdelke, ki so že domala nared za redno proizvodnjo.

Če želimo pogledati še nekoliko bolj v prihodnost, se moramo ozreti po patentih. K sreči v večini držav patenti red zahteva, da so podatki o potrjenih patentih, pa tudi tistih, ki so šele vloženi, dostopni javnosti. To je trenutek, ko se posamezni razvijalec ali podjetje odloči, da bodo poskrbeli za zaščito, pa tudi za razkritje svojih namer.

V preteklosti so bila podjetja glede tega nekoliko bolj konservativna. Tipično so patentne pravice zahtevali in vlagali, tik preden je bil izdelek končan. Danes se je to spremenilo in zdi se, da je patentna zahteva vložena že kmalu za tem, ko se ideja pravzaprav porodi. Pač, da bi bili prvi, da bi se ubranili pred drugimi in pogosto tudi zato, da bi se zavarovali pred zahtevki drugih.

Ta sprememba nujno pomeni dvoje - veliko od teh zamisli po temeljitejšem razmisleku ali iz drugih razlogov ne doživi nadaljnjega razvoja. Po drugi strani pa sistem dopušča, da se patentira zamisli, ki so z današnjo tehnologijo praktično neizvedljive. To pomeni, da utegne preteči kar nekaj časa, dokler se bodo te zamisli uresničile v praksi.

Utrinki iz sveta patentov

Ker so patenti v računalniški industriji dobili tolikšen pomen, ni nič čudnega, da krojijo vsakdanje dogajanje in pogosto celotno strategijo podjetij. Na žalost drugače, kot bi si želeli in kot si pogosto predstavlja javnost. Med vlogami je pogosto kup takih, ki so povsem ,,brezzvezne", lahko bi rekli nepotrebne. Najbolj moteče so tiste, v katerih vlagatelj skuša patentirati nekaj tako splošnega, da bi morali ob upoštevanju tega vsi drugi preprosto nehati izdelovati svoje izdelke.

Patentni uradi imajo zato težko nalogo, da preverjajo resničnost navedb, pa tudi primernost podelitve takih patentov. Na žalost njihovo delo ni vselej tako natančno, zato je okoli patentov tudi veliko sporov. Niso namreč redki primeri, ko so patenti podeljeni različnim nosilcem za skoraj povsem enako stvar in se razlikujejo le v nekaterih nepomembnih podrobnostih. Sploh pa je tako, da mednarodnih patentov ni mogoče dobiti preprosto. Zato se lahko razmere od države do države spreminjajo.

Tako stanje seveda povzroča, da se podjetja vse več ukvarjajo s pravnimi vprašanji, namesto da bi se osredotočala na razvoj in poslovanje. Če k temu dodamo še trmo in poizkuse prevlade nad drugo stranjo za vsako ceno, ni čudno, da so sodišča po svetu kar zasuta s sodnimi tožbami, povezanimi s patenti. Teh je preveč, da bi lahko pravzaprav pokazali ali razumeli celotno sliko, je pa zato mogoče dobiti vtis tudi iz posameznih zgodb in razsodb.

Eno najbolj smešnih, čeprav v bistvu najbrž celo trezno resničnih ugotovitev v povezavi s patentnimi spori je sprejelo sodišče v Veliki Britaniji. V tamkajšnji različico tožbe med Samsungom in Applom je namreč sodnik razsodil, da Samsung ne krši patentnih pravic. V obrazložitvi je zapisal, da tablice Galaxy nimajo vse tiste preprostosti, ki krasi Applove izdelke, in zato niso tako "cool" (privlačne) kot iPadi. Majhne oblikovne in velike vsebinske razlike so po mnenju angleškega sodnika dovolj, da ju ni mogoče zamenjati. A kaj, ko se to mnenje od države do države, od sodišča do sodišča, lahko razlikuje.

Lep dokaz, zakaj morda uveljavljanje patentov za programske izdelke ni smiselno početje, je nedavno podeljeni patent družbi Apple za postopek (recimo, da ga imenujemo iTravel) hitre prijave na letališčih ob pomoči naprav s tehnologijo NFC. Apple je v patentu pravzaprav opisal celoten postopek, od izdelave rezervacije, pa prijave ob prihodu na letališče do oddajanja prtljage in identifikacije uporabnika na varnostnih točkah. Mobilna naprava naj bi rabila celo namesto potnega lista, saj bi bil človek vnaprej avtoriziran. Poleg postopka so patent podkrepili z nekaj zasloni, ki prikazujejo uporabniško izkušnjo, kot je videti iz skic, na mobilnih telefonih iPhone. Zamisel je resda povsem dobrodošla in koristna, vendar sporna v točkah, kjer ne opisuje nobene specifične tehnologije, po drugi strani pa potencialno onemogoča drugim, da bi brez plačila patentnih pravic naredili bolj ali manj podobne sisteme.

Patenti - Apple 07.jpg

Patenti - Apple 08.jpg

Patenti - Apple 09.jpg

Dogajanje in razmišljanje velikih družb v zvezi s patenti lepo prikazuje nedavno opravljeni nakup pravic s strani družbe Apple, ki je od kanadskega izumitelja Timothy R. Pryora proti plačilu zagotovila dostop do tehnologije za večkratni dotik (multitouch). Kanadski inženir je že leta 1995 pridobil več patentov s področja prikaza in upravljanja predmetov na zaslonu z več prsti in kretnjami. Sama transakciji ni nič spornega, vendar nakazuje nekaj dejstev.

Prvič to, da velika podjetja, ki imajo denar, mrzlično kupujejo vse, kar se jim zdi vsaj približno unovčljivo v prihodnosti. V tem početju je nekaj srhljivo podobnega ameriško-ruski oboroževalni tekmi z atomskim orožjem, ki smo je bili deležni sredi prejšnjega stoletja. Vsaka stran kopiči moč, kot taktiko za napad ali preventivo v primeru, da bi bili napadeni.

Drugič pa je to lep prikaz, kaj se zgodi, če mali lastnik patentnih pravic proda patent veliki korporaciji. Namreč verjetno je, da g. Pryor v lastni režiji najbrž ne bi kar tako tožil vseh po vrsti zaradi kršitev (visoki stroški postopkov, velika tveganja) in bi bil verjetno pripravljen na precej bolj razumne licenčne pogoje. Apple pa to zgodbo zlahka obrne v povsem drugo smer. Ker pač lahko.

Še en značilen zgled iz patentnih zgodb in zvijanja rok prihaja iz Facebooka.

Mark Zuckerberg in varnostni direktor Chris Kelly sta že leta 2006 vložila prošnjo za patentiranje algoritma, ki zna dinamično prikazati uporabniške profile z upoštevanje nastavitev za zaščito zasebnosti. Stvar je v resnici bolj zapletena, kot se sliši, zanimivo pa je predvsem, kaj se je dogajalo z vlogo. Patentni urad jo je najprej zavrnil zaradi poizkusa patentiranja "očitnih" stvari. Po tem, ko je Facebook naredil IPO, pa so iz Facebooka na vso moč pritisnili na vse strani, vložili kopico popravkov in končno dobili (da ne rečemo izsilili) potrdilo o patentnih pravicah. Najbrž že vedo, zakaj je bilo potrebno.

Zanimiva je tudi podrobnost iz nedavno končanega procesa Apple proti Samsungu. Tehnični strokovnjaki so postali pozorni predvsem na Applov patent s številko 915, ki opisuje postopek zumiranja z raztegovanjem prstov (pinch to zoom). Nekaj časa so se celo bali, da bi bil patent ovira za domala vse naprave z zasloni na dotik, tudi z vsemi Androidi. Toda kasneje se je izkazalo, da patentirani postopek kljub temu ima podrobnosti, ki jih je mogoče zaobiti.

V Applovem patentu je predvideno, da pri zumiranju praviloma premikamo le v eno smer, ko smo postopek začeli, a Google je v zadnji različici operacijskega sistema stvar nadgradil, da se vsebina premika v več smereh, če premikamo hkrati dva ali več prstov. Drobna podrobnosti, ki je skoraj nihče ne opazi, a lahko Android obvaruje pred Applom. Morda se še sprašujete, zakaj danes androidne naprave tako hitro dobivajo nadgradnjo na Jelly Bean (Android 4.1), v preteklosti pa smo na kaj takega čakali obupno dolgo?

Medtem ko druga podjetja patentirajo pretežno nove tehnologije in zamisli, skuša Apple patentirati svoje oblikovalske zamisli in dosežke. Včasih tudi na čuden in sporen način. Ameriški patentni urad jim je, denimo, nedavno podelil patent za morebitno novo obliko lahkih prenosnikov Macbook Air, ki je na moč podobna potezam današnjih ultrabookov. Nesmiselno pa je, da skušajo s tem patentirati nekaj, kar že je. Prav tu se kaže kratkovidnost patentnih uradnikov, ki podeljujejo pravice tudi brez posebnega preverjanja. Včasih je dovolj že, da je vloga birokratsko pravilna. O morebitnih nestrinjanjih in posledicah pa naj nato odločajo sodišča. Hura!

Rekorderji med patenti

V javnosti je malo znano, toda veliki izdelovalci v računalniški industriji so tudi daleč največji prijavitelji novih patentov na svetu. Če se omejimo samo na ZDA, je bilo lani na primer izmed prvih 20 podjetij na lestvici kar 15 takih, ki prihajajo s področja računalništva ali telekomunikacij. Na prvem mestu po patentni ustvarjalnosti je že vrsto let IBM, ki je lani pridobil neverjetnih 6180 novih patentov. Za primerjavo, Microsoft je na šestem mestu z 2311 patenti, Apple pa šele na 39. s 676 patenti.

Za mnoge bosta največji presenečenji naslednja podatka: korejski Samsung je celo na druge mestu ameriške lestvice v letu 2011 s skupno 4894 novimi patenti. Google, ki ga v tem članku najpogosteje omenjamo ob zgoraj naštetih, pa sploh ni med prvo petdeseterico. Najbrž je zdaj jasno, zakaj so tako mrzlično kupili podjetje Motorola, saj so bili na tem področju v primerjavi s tekmeci povsem nepripravljeni in ranljivi. Čisto za primerjavo - za vstop na to lestvico je treba najmanj 523 patentov na leto.

Absolutno število novih patentov morda niti ni najboljši pokazatelj, saj mnogi, denimo IBM, tak "tempo" držijo že vrsto let. Morda je bolje pogledati indeks, kdo je imel največjo rast prijavljenih patentov v primerjavi z letom pred tem. Med temi so na vrhu pretežno majhna podjetja, kar je seveda posledica tega, da tam lažje dosežejo hitro rast (zlasti od nič do nekaj).

Je pa nekaj izjem. Med znanimi podjetji v IT je lani največjo rast dosegel Qualcomm (+40 %), na drugem mestu je presenetljivo Research In Motion/Blackberry (+39 %), že na tretjem mestu pa najdemo Apple (+20 %) - to je nemara najboljša razlaga, zakaj so patentna vprašanja postala eminentna tema ravno med največjimi.

Knjižnica sanj

Kot smo že zapisali, patentov ne smemo povezovati zgolj z birokracijo in sodnimi procesi. Bolj zabavno je, če pogledamo, kaj je za nekaterimi zamislimi, in skušamo iz njih sestaviti mozaik, ki šele nastaja. Poglejmo si nekaj izmed teh sanj, ki bodo v bolj ali manj bližnji prihodnosti najbrž postale resničnost.

Videti je, da izdelovalci mobilnih naprav niso več zadovoljni z enim zaslonom, saj številni patenti nakazujejo, da bomo v prihodnjih napravah videli dva ali celo več zaslonov v več aranžmajih rabe. Sony je, denimo, patentiral zamisel, po kateri imamo dva zaslona, ki sta pregibna v različnih smereh. Naprave lahko povežemo po kratki ali dolgi stranici zaslona, trik pa je v drobnih pregibnih tečajih, ki jih je mogoče po potrebi sprostiti ali zapreti.

Apple bi bil po drugi strani zadovoljen tudi z manjšim zaslonom ob glavnem v tablici. Njihova patentirana zamisel uvaja drugi, ožji zaslon, ki je vgrajen v pokrov tablice, v Applovem primeru Smart Cover, ki je na tablico priključen z magnetki. Dodatni zaslon bi bil uporabljen predvsem za dodatne ikone, sporočila in menuje. Amazon pa je patentiral sistem, ki bi omogočal rabo zaslonov različnih vrst v isti napravi. Mišljeno je, da bi kombinirali zaslon z elektronskim črnilom (E-ink) za primere, ko je vsebina bolj statične narave, z zasloni LCD, še bolj verjetno pa OLED, kadar bi bila vsebina dinamična (igre, video).

Brezžično polnjenje akumulatorjev v mobilnih napravah je nedvomno naslednja velika stvar, ki jo bomo srečali na tem področju. Toda te rešitve so tudi velik tehnološki izziv, zlasti pri nadzoru delovanja v resničnem okolju, kjer se na določenem mestu lahko znajde več takih naprav hkrati. Sony je zato pridobil patent za tehnologijo, ki zna uporabnika usmerjati do točke, ki je za njegovo napravo optimalna za učinkovito brezžično polnjenje. Pa ne samo to. Isto tehnologijo naj bi uporabili tudi za "posredovanje" energije iz naprave v napravo, kjer bi tiste v sredini znale posredovati energijo drugim. Zamisel gre celo tako daleč, da so si omislili protokol, kjer same naprave na podlagi algoritmov določijo, na katere se bodo priključili in katerim posredovali, ne da bi ovirali ali preobremenjevali polnjenje drugih.

Ko govorimo o brezžičnem prenosu energije, se morda velja spomniti, da je pionirske korake na tem področju naredil Nikola Tesla pred več kot 100 leti. Toda odtlej se je znanost ukvarjala s številnimi problemi, večina pa je povezana z zanesljivostjo in učinkovitostjo brezžičnega prenosa energije. Na univerzi North Carolina State University so patentirali tehnologijo, ki morda rešuje ključen problem - kako zagotoviti konsistentno polnjenje, ne glede na spremenljive zunanje okoliščine. Znano je, da lahko učinkovitost brezžičnega polnjenja zmoti že majhen zunanji dejavnik, kot je nihanje temperature. Toda z novim protokolom so raziskovalci zagotovili, da med prenosom energije oddajnik pošilja sprejemniku tudi podatke o trenutnih "delovnih razmerah", na kar se zna ta samodejno prilagoditi in umeriti glede na spreminjajoče se okoliščine. Menda so tako dosegli precej bolj konstantno in predvidljivo delovanje.

Včasih si je zanimivo ogledati patente, ki so bili objavljeni že pred meseci, da bi razumeli, kako bodo vplivali na današnjo in prihodnjo ponudbo na trgu. Google je, denimo, lani septembra patentiral tehnologijo, ki omogoča souporabo različnih aplikacijskih "stanj" prek brezžične povezave. Med drugim informacije o prihajajočih klicih, trenutno točko pri predvajanju večpredstavnih vsebin in druge vsebine. Zadeva naj bi se navezovala na vmesnike NFC in se je nekaj mesecev kasneje pojavila kot rešitev Google Beam. Vprašanje je, ali Google s tem patentom morda že ne zavira hitrejšega prihoda hitrih brezžičnih komunikacij in prenosov podatkov, med drugim tudi digitalne denarnice.

Skoraj enako potezo je Google naredil tudi za svoj zdaj že znameniti Project Glass, pametna očala za povečano resničnost, ki bodo morda jutri postala naslednja platforma za računalniško tehnologijo. Google je pridobil tri pomembne patente za te naprave, s čimer dajejo slutiti, da bodo skušali otežiti življenje vsem tistim, ki jih bodo skušali neposredno posnemati. Poleg oblike so med drugim patentirali tipalo, ki samodejno zazna, kdaj so očala v rabi (oziroma poveznjena na nos), poleg tega imajo tudi patent, ki zna različne informacije hkrati prikazovati na vsakem od stekel.

V povezavi z očali je Google v zadnjem času vložil kar nekaj zanimivih patentov. Med temi vzbuja pozornost predvsem rešitev, ki bi omogočala samodejno zaznavo lokacije, pogleda in prepoznavo trenutno opazovanih objektov skozi očala. Na zaslonu bi nato program izpisal podrobnosti in zanimivosti o opazovanem predmetu. Pa ne samo to, sistem naj bi znal najti tudi bližnje zanimive predmete in bi s posebnimi indikatorji na notranji strani okvirja očal usmeril uporabnika proti njim. Nekoliko manj zmogljivo, a zelo podobno tehnologijo naj bi že razmeroma kmalu našli na navadnih telefonih z Androidom, le da tu najbrž ne bo vključeno vizualno prepoznavanje predmetov.

Patenti so dober posel

Patenti so tudi odličen posel, saj se okoli tega vrti silno veliko denarja, pa ne samo za odškodnine pri tožbah. Žal o kakih lestvicah največjih poslov težko govorimo, saj gre pogosto v tem delu za zaupne poslovne informacije. Toda nekaj se iz javno dostopnih podatkov vendarle da izluščiti. Pred časom je, denimo, Microsoft od družbe AOL kupil 925 patentov in zanje odštel okroglo milijardo dolarjev. Čez nekaj mesecev jih je 650 prodal Facebooku in zanje dobil 550 milijonov dolarjev. 275 pa jih je taktično zadržal zase. AOL je nato licenciral še dodatnih 300 patentov družbi Facebook za neznano vsoto. Vse to je FB počel samo za to, da bi se zaščitil pred tožbo, ki jo je okoli patentov vložil Yahoo.

Konec zime sta se velikana "udarila", nato sta obe strani nekaj časa množično kupovali patente in patentne pravice, potem pa ugotovili, da bi bila cena nadaljevanja preprosto previsoka. Namesto tega sta zakopali bojno sekiro, okrepili sodelovanje in se celo dogovorili za navzkrižno pravico uporabe patentov. Navadni smrtniki pa se sprašujemo, zakaj se ni dalo po tej poti že na začetku.

Še danes se na veliko govori o nakupu družbe Motorola s strani podjetja Google. Za to je spletni velikan odštel kar 12,5 milijarde dolarjev. Mnogi pri tem menijo, da je Google družbo Motorola Mobility kupil predvsem zaradi njihovih patentov na področju brezžičnih komunikacij. Podjetje je že pred nakupom začelo ofenzivo na tem področju, tako da imajo samo z družbo Apple po svetu kar nekaj sodnih sporov. To je povzročilo, da je Apple dokupil nov set patentov od drugih nosilcev, da bi se zaščitil. Zgodba, ki, kot kaže, ne pozna meja.

Patenti so postali ena večjih težav celotne industrije, predvsem zaradi vse številnejših tožb, ki jih podjetja vodijo drugo proti drugemu. James Bessen in Michael Meuer z univerze v Bostonu sta zato nedavno objavila zanimivo raziskavo, ki je pokazala vse grozo in bedo tožb, povezanih s patentnimi pravicami. Po teh podatkih naj bi samo ameriškim podjetjem patentne tožbe v lanskem letu povzročile kar za neverjetnih 29 milijard (!) dolarjev stroškov. Nekatera podjetja porabijo za take neproduktivne zadeve že okoli desetino denarja, namenjenega za razvoj in druge posredne dejavnosti. To pomeni, da patentne tožbe efektivno zavirajo razvoj.

Večina teh stroškov gre na račun odvetniških honorarjev, odškodnin in licenčnin, čeprav je zanimivo, da sami sodni spori le redko pridejo do trajne sodne prepovedi prodaje določenih izdelkov. Precej bolj pogosta je poravnava, odstop od tožbe ali pa celo sodna zavrnitev zaradi pomanjkanja dokazov. Toda to nikakor ne zmanjša poguma podjetij, da vlagajo nove in nove tožbe.

Še posebej pa je sporno delovanje tako imenovanih patentnih trolov, podjetij ali odvetniških pisarn, ki jim je glavni vir zaslužka zbiranje, kupovanje, preučevanje, toženje in izsiljevanje podjetij na področjih, kjer so slabo pokrita. Prav na račun teh je celoten institut patentov izgubil ugled in vsaj nekoliko tudi pomen.

Kdor misli, da je Google edini, ki se ta hip ukvarja s pametnimi očali, se moti. Apple je menda že leta 2006 podal vlogo za patent računalniškega sistema, ki ga je mogoče obleči in omogoča "obdelavo podatkov in prikaz slike v zaslone, vgrajene v očala". Za zdaj je videti, da je Applova zamisel bližje alternativnemu prikazovalniku, ki prikazuje le računalniško sliko in ne omogoča pogleda skozi očala, torej povečano resničnost, toda patente je včasih težko povsem točno tolmačiti. V vsakem primeru je patentni urad letos poleti vlogo potrdil. To pa utegne v prihodnje imeti še zanimive posledice, če bi velikana, ki sta že v patentnih sporih, začela razpravljati o kršitvah pravic pri teh izdelkih. Toda, da nastane osnova za tožbo, moramo še počakati, da oba partnerja objavita izdelke, ki bi bili predmet spora.

Biometrija se utegne kmalu znajti tudi na igralnih konzolah. Microsoft je vložil zahtevek za patent, ki omogoča prepoznavanje uporabnika ob pomoči prstnih odtisov na brezžični igralni krmilni enoti, kot jo poznamo danes, denimo pri igralni konzoli Xbox 360. Tako naj bi sama konzola prepoznala uporabnika, naložila njegov profil in tako naprej.

Microsoft je v zadnjih letih veliko vložil v tehnologijo za prostorsko prepoznavanje kretenj, ki jo poznamo kot Kinect. Toda to je šele začetek zgodbe. Microsoft v navezavi s to tehnologijo, pa tudi zasloni na dotik, pripravlja cel niz izboljšav, tako pri operacijskih sistemih za računalnike in mobilne naprave kot tudi pri igralnih konzolah. Med temi je, denimo, nov način uporabe kontekstnih menujev, ki se spreminjajo glede na vsebino, izbrano datoteko in kretnje uporabnikov. Gre sicer za evolucijo nečesa, kar že poznamo, vendar z obljubo, da bo krmiljenje računalnikov preprostejše, saj bodo bolj prepoznali uporabnikove namere in vsebino in se temu primerno prilagodili.

Naslednja razvojna stopnja prostorskega prepoznavanja kretenj bo zaznava uporabnikovega pogleda. Microsoft je v ta namen patentiral razmeroma kompleksno zamisel, ki uporablja 2D in 3D kamero, s katero bo mogoče zaznati natančno lokacijo na zaslonu, ki jo uporabnik v določenem trenutku gleda. Sistem menda spremlja gibanje in odprtost očesne zenice in omogoča krmiljenje stvari na zaslonu zgolj s pogledom. Tak sistem bi zagotovo prinesel pomemben napredek pri uporabniških sistemih, ne samo na področju iger, temveč tudi pri drugi rabi računalniških izdelkov, da ne govorimo o koristih pri rabi naprav s strani invalidov.

Kdor misli, da je televizor iz družbe Apple razmeroma nova zamisel ali zgolj govorica, najbrž ni videl patentne vloge iz leta 2006, v kateri je Apple kar nazorno opisal, kako bi bil po njihovo videti interaktivni televizor prihodnosti. Predvsem so zanimivi zasloni s prikazi funkcionalnosti, ki najbrž dokaj natančno opisujejo, kako bo videti Applov dolgo pričakovani izdelek. Po eni strani nič pretresljivega, saj podobne funkcionalnosti najdemo v številni večpredstavnih predvajalnikih, ki so že naprodaj, po drugi strani pa je vse skupaj izpiljeno z zdaj že pregovorno natančnostjo, s katero Apple načrtuje vsako podrobnost svojih izdelkov. Patent omenja tudi daljinski upravljalnik, ki je videti kot nekakšen iPod, vendar je danes precej bolj verjetno, da bo Apple uporabil za krmiljenje mobilne telefone ali morda celo prostorsko zaznavo kretenj.

Zasloni na dotik postajajo vse pogosteje rabljena metoda za vnos podatkov in krmiljenje naprav, toda tipkovnice bodo med nami še dosti časa. Morda le v nekoliko drugačni obliki, kot smo vajeni. Patent družbe Lenovo, denimo, razkriva zamisel, da bi tipkovnico v kombinaciji s tablicami uporabili med prenašanjem kot nekakšna držala. Tipkovnica naj bi bila sestavljena iz dveh ločenih delov, od katerih je vsak pregiben in se na robove tablice pripne kot držalo. Tipke so razporejene na zgornji in spodnji strani držala, celoto pa lahko priložnostno razpremo, združimo skupaj in uporabimo kot priložnostno brezžično tipkovnico. Lenovo trdi, da taka zamisel porabi precej manj prostora in je za povrh vsega lažja od tipkovnic v pokrovih ali drsnih nišah pod tablico.

Patenti so hecna stvar, saj skušajo izdelovalci včasih (in jim tudi uspe) patentirati stvari, ki so v samo malce drugačni obliki že patentirane s strani drugih družb. Microsoft je, denimo, nedavno pridobil patent za magnetni priključek, s katerim lahko na mobilno napravo preprosteje priključimo kabel za napajanje in podatkovni prenos. Rešitev je sumljivo podobna sistemu MagSafe, ki ga Apple že vrsto let uporablja v svojih napravah, le da so oblika priključka in razporeditev povezav nekoliko drugačni. Ali bo Apple to spregledal?

Sodobni mobilni telefoni so pri marsikaterem uporabniku nadomestili tudi digitalne fotoaparate, čeprav v primerjavi s slednjimi ponujajo precej manj, zlasti na področju objektivov. Toda jutri se utegne tudi to zopet spremeniti. Apple je patentiral sistem izmenljivih modulov za mobilne naprave, predvsem telefone, pri katerih bi lahko osnovne leče po potrebi nadomestili z zmogljivejšimi objektivi. Na ta način bi odpravili nevšečnost, da bi ti objektivi štrleli iz mobilne naprave med prenašanjem v žepu. Zamisel je dobra, čeprav se zdi korak za Apple nenavaden, saj je podjetje znano po tem, da ne mara rešitev z izmenljivimi dodatki.

Samsung je v svojih mobilnih napravah Galaxy Note zopet obudil zamisel o uporabi digitalnega peresa za uporabo z zasloni na dotik. Toda v načrtih imajo še precej več. Patentna vloga razkriva načrt za pisalo, ki bo vsebovalo vmesnik NFC, še bolj zanimivo pa je, da so v sponko peresa vgradili brezžično slušalko in mikrofon, kar pomeni, da lahko pisalo uporabimo tudi kot priložnostni pripomoček za telefonske pogovore. Zadeva gre celo tako daleč, da so na pisalu dodatne tipke, na primer za nastavitev zvoka.

Ali ste že kdaj delali s tablico in imeli občutek, da se stvari na zaslonu dogajajo z zamikom glede na aktivnosti prsta na zaslonu? To je namreč ena izmed pomanjkljivosti današnjih zaslonov, ki imajo zamik okoli 100 ms glede na dotik. Pri Microsoftu so nedavno patentirali precej bolj učinkovit sistem, ki zagotavlja odzivnost že v 1 ms. Tako bo mogoče narediti tablice in programe, ki se bodo še bolj realistično odzivali na uporabnikove kretnje in poteze. Zagotovo eden od tistih patentov, ki utegne kmalu najti prostor v resničnem svetu.

Apple ima patent za sistem, ki menda omogoča zaznavo kraje mobilne naprave s podatki, ki jih ponuja tipalo za pospeške, vgrajeno v večino današnjih naprav. Poseben algoritem naj bi zaznal pospeške za "tipičen" potek kraje naprave, ob tem pa naj bi sprožil zvočni alarm in onesposobil napravo. Sistem naj bi bil dovolj pameten, da se ne bi sprožil v normalnih okoliščinah, na primer med vožnjo z vozilom, obenem pa bi ga lahko vsak uporabnik natančno nastavil z grafičnimi nastavitvami in testnimi kalibracijami.

Na temo gibanja so zanimiv patent pridobili tudi v podjetju RIM, sicer izdelovalcu telefonov Blackberry. Njihov algoritem za zaznavanje premikanja bi preprečil vnos, prebiranje in pošiljanje sporočil SMS, medtem ko se uporabnik vozi v vozilu, ki se giblje v določenem hitrostnem razponu. Sopotniki bi imeli možnost to omejitev preklicati z vnosom zaslonskega gesla (CAPTCHA). No, ta zamisel morda potrebuje še nekaj dodelave.

Področje, kjer mobilne naprave in računalniška tehnologija dobivajo vedno večji pomen, so avtomobili in druga vozila. Toda upravljanje mobilnih naprav med vožnjo je težavno in nevarno početje. Apple je zato vložil patent za daljinski upravljalnik, ki ga lahko preprosto pripnemo na volanski obroč in z njim krmilimo (Applove) mobilne naprave pri večini njihovih funkcij. Ta patent naj bi Applu omogočil integracijo tudi v vozilih, pri katerih izdelovalci ne bodo vgradili nekaj podobnega že v osnovno konfiguracijo vozila. Apple je namreč letos sporočil, da bodo v prihodnje številni priznani izdelovalci vozil v svoje izdelke vgrajevali posebne tipke za krmiljenje i-naprav.

Še korak dlje na tem področju razmišlja Nokia. Finsko podjetje je patentiralo sistem, ki omogoča krmiljenje mobilnih naprav in elektronskih sistemov v vozilu zgolj s tresljaji in dotiki na določena mesta na volanu. Za preskok na naslednjo skladbo bi tako preprosto malce zatresli volan, za sprejem telefonska klica pa se dotaknili določnega mesta na volanu. Rešitev naj bi vsebovala poseben sistem filtriranja, ki zna izločiti tresljaje in druge motnje, ki izhajajo s cestišča. Rešitev naj bi bila obenem preprostejša za uporabnike in cenejša za izdelovalce, kot so klasični daljinci.

Samsung je pridobil patent za tehnologijo, ki omogoča vsaditev elektrod v človeške možgane. Sliši se strašljivo, a zamisel je dolgoročno namenjena predvsem za nadzorovanje delovanja organov, kot sta srce, pa tudi sami možgani. Sisteme IMD (Implantable Medical Devices) kot take poznamo že dalj časa, Samsungova zamisel pa je najbolj kompleksna in zna brezžično prenašati številne informacije, ki so zdravnikom dosegljive na zunanji napravi.

Včasih so patenti pravzaprav težko razumljivi, če ne razumemo celotnega konteksta za idejo. Le delno razumljiv je, denimo, nedavno pridobljeni patent s strani družbe Apple, v katerem opisujejo sistem, ki mu pravijo tudi 5D televizija. Gre za sistem, ki združuje inovativni način prikazovanja slike, uporabo dotika, kretenj, senzorjev v oblačilih (denimo rokavicah), pa tudi zmožnost upravljanja z ustvarjanjem upora (fizičnega, zračnega, termičnega, elektromagnetnega) za krmiljenje naprav.

Tudi ko preučimo sliko v patentni vlogi, ni vse dovolj jasno. Strokovnjaki menijo, da gre za eno najbolj "zmešanih" zamisli, ki odpira nove poti domišljiji, kaj bo morda možno jutri. Apple pa meni, da bi patent lahko nekega dne nadomestil tipkovnico, miško in zaslone na dotik za krmiljenje računalniških naprav.

Apple z zamislijo naprednih sistemov za krmiljenje računalniških naprav s kretnjami v prostoru zagotovo ni edini. Poleg Microsofta o teh sistemih veliko razmišljajo tudi v Googlu. Konec poletja so jim tako podelili patent za nekakšne pametne rokavice, ki so polne elektronike. Vsebujejo namreč kamere na koncih prstov, elektronski kompas, žiroskop in merilnik pospeškov (enak komplet tehnologij kot v današnjih pametnih telefonih), da bi čim bolj natančno zaznali, kaj želi uporabnik narediti z rokami.

Patentni opis celo predvideva, da bi rokavica imela na notranji strani dlani procesor in pomnilnik in na zunanji opremo za brezžično omrežno povezovanje. Torej dobesedno celoten računalnikih v(na) rokah uporabnikov. Cilj je menda okolje, ki bi omogočalo krmiljenje programov na podroben način, kot je bilo prikazano v znamenitem znanstvenofantastičnem filmu Minority Report.

Prihodnost patentov

Če nekoliko preverimo v internetu, hitro ugotovimo, da razvojniki in izdelovalci v zadnjem času vsak dan vlagajo neverjetno število patentnih zahtevkov na najrazličnejše teme. Najbrž v teh časih ni preprosto biti patentni uradnik in ob tej količini dela najbrž ni čudno, da je kakšen patent podeljen tudi "prehitro".

Najbrž je tudi iz količine mogoče sklepati, da večina teh patentov ne bo nikoli doživela materializacije v dejanskih izdelkih, bodo pa ostali (vsaj v sedanjem pravnem redu) skrito orožje za boj ali zaslužek proti morebitni bodoči konkurenci.

Ne glede na to, koliko bo uspešnih, mnogi zelo nazorno prikazujejo, kaj nas čaka v prihodnosti. Tam, kjer je veliko patentov na podobno temo, je obenem velika verjetnost, da razvojni oddelki prav ta hip pospešeno pretvarjajo zamisli v izdelke. Če je res vsaj del tega, kar je napovedano, se nam obeta še zanimiva prihodnost.

Po drugi plati pa je iz vsega, kar smo navedli, povsem jasno, da je sedanji sistem patentov zelo dvorezna zadeva. Po eni strani varuje tistega, ki upravičeno zahteva zaščito pravic nad svojimi zamislimi. Toda sistem so že pred vrsto let začeli zlorabljati za taktično oviranje konkurence tudi tako, da to zavira nadaljnji razvoj neke tehnologije.

Glede na stopnjevanje nezadovoljstva med strokovnjaki in organizacijami je moč pričakovati, da bomo v naslednjih mesecih ali letih na tem področju doživeli korenite spremembe in nova pravila, kaj je mogoče zaščiti in česa ne, predvsem pa, kakšne pogoje lahko zahteva nekdo, ki je lastnik pravic.

V interesu celotne javnosti je, da pravni in patentni sistem ostane v službi nadaljnjega razvoja in inovacije, ne pa orožje, s katerim veliki postanejo še večji in morda nekega dne nekakšni "veliki bratje", ki imajo niti in dobiček v navezavi z vsem, kar je na tem svetu. Najbrž se tega veliki celo zavedajo, vendar kljub temu poizkušajo. Če gre, pač gre. Toda v sedanji gospodarski krizi vidimo, da pravzaprav na dolgi rok to uničuje gospodarstvo, ozračje in družbo v celoti.

Zloraba in zaostrovanje patentnih pravil

Kako daleč smo zabredli s patentnimi vojnami, kaže tudi to, da se je na to temo sredi poletja oglasila celo mednarodna organizacija ITU (International Telecommunication Union ), vodilna ustanova na področju telekomunikacijskih in informacijskih standardov. Prav zaradi slednjih so v ITU vedno bolj zaskrbljeni. Pred časom je v okviru teh organizacij nastal sporazum oziroma politika FRAND (fair, reasonable, and nondiscriminatory), po kateri naj bi katerakoli organizacija ponudila svoje patente drugim v rabo po razumni ceni. Zlasti ko gre za tehnologije, ki so pogoj za standarde.

Težava je v podrobnostih in zdaj se je vnela žolčna razprava, kaj pomeni "razumna cena". Namesto da bi patenti spodbujali inovacije, jih v sedanjem času zavirajo. Zato so za jesen sklicali konferenco z vodilnimi akterji na tem področju, s katerimi bodo skušali najti nove sprejemljive temelje, ki bi omejili tako mešetarjenje s patentnimi pravicami.

Če je ITU uradno le močno zaskrbljen, pa je ameriška trgovinska komisija FTC bolj konkretna. Sredi poletja so uvedli preiskavo proti družbi Motorola Mobility, ki je zdaj del velikana Google, češ da s svojimi patenti in z njimi povezanimi tožbami preprečuje dostop in uporabo standardnih tehnologij.

V ločenih procesih so namreč poizkusili ustaviti prodajo konzol Xbox, nato telefonov iPhone, v vseh teh primerih pa so se sklicevali predvsem na patente, ki sodijo v zgoraj omenjeno skupino tistih, za katere velja sporazum FRAND. Torej kršitve patentov, ki so temelji za standarde.

Zapletenost sporov na temelju patentnih pravic so nedavno osvetlili tudi v poročilu svetovalne hiše Kanzatec IP Group, kjer so skušali grafično prikazati del najpomembnejših sporov, ki ta hip potekajo med korporacijami. Kot je razvidno iz diagrama, gre za matematično gledano skoraj "poln" graf, malce za šalo bi lahko rekli, da so torej skoraj vsi v sporu z vsemi. Podrobnejša raziskava pa je pokazala, da je v skoraj 60 % vseh primerov tožnik ali tožena stranka družba Apple. Analitiki menijo, da je to neposredna posledica njihove uspešnosti in v nekaterih primerih dominantne vloge (iPad) na področju mobilnih naprav.

V zadnjih mesecih je bilo izrečenih tudi precej ostrih besed na račun tega, da pogoji za pridobivanje patentov v različnih državah ne temeljijo na enakih in dovolj ostrih temeljih. Mnogi so precej kritični zlasti do politike ameriške patentne organizacije USPTO (United States Patent and Trademark Office), ki patente očitno podeljuje preveč radodarno. Na splošno velja, da je v ZDA lažje registrirati patentne pravice kot drugod, zato se za ta korak odločajo tudi izdelovalci zunaj ZDA. Nekateri analitiki menijo, da bi bile razmere in celo razvoj v tej industriji lažji, če bi USPTO preprosto zaostril kriterije.

K sreči povsod ni tako. Evropa je, denimo, precej bolj stroga. Lep zgled je nedavno dogajanje, povezano z nemškim podjetjem, specializiranim za patentne pravice, IPCom. Družba, ki je še nedavno trdila, da ima 62 pomembnih patentov na področju mobilne telefonije, je doživela hladen tuš, ko je nemško sodišče razveljavilo patente za nekatere tehnologije (npr. način prvega stika mobilnega telefona s celičnim omrežjem). Najbrž je k temu prispevalo tudi to, da je podjetje dobesedno izsiljevalo ponudnike telekomunikacijskih naprav, mnogi pa so nato pod pritiskom podpisali sporazum in plačali. Klonila nista le Nokia in HTC, ki sta tudi vložila zahtevke za revizijo in - zmagala.

Kdor misli, da je samo javnost tista, ki se zgraža na današnjo zlorabo patentov, se moti. Tudi v pravni stroki najdemo zglede, ki vse glasneje opozarjajo na nesmiselnost patentnih pravil. Najodmevnejši je primer sodnika Richarda Posnerja, ki je ovrgel navzkrižne tožbe med Applom in Motorolo, češ da spor okoli ene same lastnosti in kasnejša prepoved prodaje tega izdelka ni smiseln in je celo škodljiv za potrošnike.

Zato Apple ni mogel uveljaviti svoje zahteve glede patenta na področju pretočnega predvajanja videa, Motorola pa je ostala brez zapore prodaje telefonov iPhone, češ da kršijo nekatere Motoroline temeljne pravice. Posner je nato kasneje v medijih izjavil, da se mu vedno bolj zdi, da pravni red morda sploh ne bi potreboval instituta patenta na področju programske opreme. Meni namreč, da se podjetja pogosto prepirajo o malenkostih, za katere je bilo vloženega razmeroma malo časa in denarja in je to povsem nekaj drugega kot podelitev patentov, denimo pri zdravilih, kjer je za en patent treba vložiti velikanska sredstva.