Igor Harb: Zbogom Wi-Fi, pozdravljen UMTS

Ko so na začetku tisočletja mobilni operaterji metali milijarde (takrat fizično sicer še neobstoječih) evrov v frekvence in opremo tretjega rodu mobilne telefonije, so investitorji hitro sklatili vrednost njihovih delnic. Res so bili takratni vložki v večini Evrope bistveno previsoki (pa čeprav izpustimo Slovenijo, kjer je bila zgodba zelo politična), a so se prednosti kakovostne zasnove tehnologije UMTS začele že takoj kazati in še sedem let po uvedbi prvih 3G omrežij na Japonskem se UMTS kaže kot na prihodnost in konkurenco pripravljena tehnologija.

Dejansko je UMTS sprva izpadel povsem zgrešeno. Povsem novo omrežje, ki je zaradi uporabe višjega frekvenčnega pasu zahtevalo bistveno gostejšo postavitev dražjih baznih postaj (na še dražjih zemljiščih), a končnim uporabnikom kljub temu ni ponudilo nič bistveno boljšega kot sistem GSM. Hitrejši prenos podatkov je v začetnih mesecih trpel porodne krče, videotelefonija pa še zmeraj ni nekaj, kar bi se ravno prijelo. Za nameček so bili prvi telefoni UMTS še bolj nestabilni kot omrežja in to nikakor ni pripomoglo k uporabniški izkušnji. Edino prednost so opazili operaterji na zelo gosto naseljenih območjih, saj so z novim omrežjem lahko zadostili rasti števila uporabnikov.

Nekako takrat se je začela resna evforija z brezžičnimi omrežji WLAN, ki delujejo bistveno hitreje, in to v brezplačnem frekvenčnem spektru. Resda so imela precej težav z varnostjo in zanesljivostjo, vendar se je zdelo, da je pred tehnologijo zelo svetla prihodnost, v kateri se bomo uporabniki lahko osvobodili spon mobilnih operaterjev. Sodobno optimizirano omrežje WLAN res lahko hitro prenaša podatke in govor, vendar pa ima precej težav pri prehodu med različnimi omrežji, to pa je ena izmed osnovnih funkcionalnosti mobilne telefonije. Pa tudi stabilnost in zanesljivost bi lahko bili boljši, da porabe energije niti ne omenjamo.

Na drugi strani imamo sodobna mobilna omrežja, ki so danes nadgrajena na kratico HSDPA, prvo izmed treh napovedanih nadgradenj omrežja UMTS. HSDPA pomeni high-speed downlink packet access, povedano po domače, hiter prenos podatkovnih paketov v smeri proti uporabniku. Osnovna hitrost HSDPA je 3,6 Mb/s v optimalnih razmerah, čeprav je na voljo preprosta nadgradnja na 7,2 Mb/s, vendar se je zanjo zaenkrat odločilo le malo operaterjev po svetu. Nekateri, denimo T-Mobile, so to hitrost celo omejili na 1,4 Mb/s. Vzrok za to je zagotovitev boljše kakovosti storitev glasovnim klicem in boljši izkoristek omrežja, predvsem povezav med baznimi postajami. Številne med njimi so namreč povezane prek xDSL in dokler ne bodo ponudniki DSL ponudili dovolj visokih hitrosti (ali pa optičnih povezav), bi že nekaj uporabnikov lahko hitro zamašilo celotno zmogljivost bazne postaje. Izjema je seveda Južna Koreja, kjer je sta oba velika operaterja, SK Telecom in KT, že povsem nadgradila svoji omrežji na HSDPA. Pri tem je zanimivo, da sta bila v osnovi podpornika tehnologije CDMA in da HSDPA dejansko ne predstavlja nadgradnje UMTS, temveč CDMA2000x EV-DO. A to je povsem druga zgodba.

V Sloveniji Mobitelovo omrežje UMTS dosega 72,7 odstotka prebivalstva, od tega pa ga je več kot 90 odstotkov nadgrajenega na HSDPA; Si.mobil je svoje omrežje UMTS zagnal te dni z začetno pokritostjo večjih mest, in to polno nadgrajeno na HSDPA. Obe omrežji omogočata hiter prenos podatkov, pri čemer je dejanska povprečna hitrost (na območju dosega omrežja) krepko večja od 1 Mb/s. To je vsekakor več kot dovolj za večino opravil, sploh v poslovni rabi. Za pretok večpredstavnih vsebin v visoki ločljivosti to res ni dovolj, a tudi to je v načrtih.

Naslednji korak bo nadgradnja na HSUPA, ki bo povečala tudi hitrost prenosa v smeri od uporabnika s 368 Kb/s na 5,7 Mb/s, vendar to najverjetneje ne bo pretirana prodajna uspešnica, saj dejansko le redki uporabniki trenutno potrebujejo toliko večjo hitrost prenosa. Zadnji korak UMTS, o katerem bo več znanega kmalu, pa se imenuje HSPA+ in obljublja hitrosti v rangu 42 Mb/s proti uporabniku in 11 Mb/s od uporabnika. To je dejansko primerljivo z WLANom po trenutnem standardu 802.11g. Hkrati naj bi HSPA+ prenesla ves promet na platformo IP, to pa bi pomenilo, da bodo vsi klici takrat dejansko VoIP. A za HSPA+ niso pripravljene niti še specifikacije, kaj šele delujoči prototipi.

WLAN pa je po drugi strani stagniral in v zadnjem času doživel celo precej neuspehov. Na področju standardov namreč še zmeraj nismo dobili pravega naslednika pet let starega 802.11g, saj se inženirji in predstavniki izdelovalcev opreme nikakor niso mogli dogovoriti in izdelati združljivih rešitev. Usmerjevalnike in drugo opremo z oznako 802.11n, ki so trenutno naprodaj, bo treba nadgraditi na končno različico standarda. Hkrati je WLAN naletel na dodatno težavo z zasičenim frekvenčnim spektrom. Pri večjih poslovnih zgradbah, v katerih je več podjetij, vsako s svojim omrežjem WLAN, pride do interference, ki upočasni delovanje in povzroči izgubo signala. Podobno je z domačimi uporabniki v stolpnicah. Dodatno težavo za podjetja z veliko površino pa predstavlja prehajanje med dostopovnimi točkami, ki je uporabno v primerih namestitve VoIP telefonije prek WLANa ali pa uporabe nepretrgano povezanih ročnih računalnikov ali podobnih naprav. Taka delujoča omrežja so redka, njihova izgradnja pa precej zahtevna in draga. Hkrati je dokaz neuspešnosti koncepta propad številnih poskusov namestitev mestnih omrežij WLAN, saj je preprosto predrago, ni dovolj varno, pa še pokritost je nezadovoljiva.

Omrežja UMTS pa so medtem že povsod na voljo in delujejo brez težav. Poslovne stranke lahko zakupijo svoja navidezna zasebna omrežja znotraj njih, saj jim to omogoča rabo javnega mobilnega omrežja kot svojega zasebnega. Edino težavo predstavlja kakovost signala, ki se lahko krepko zmanjša v notranjosti poslopij, vendar pa se že pripravlja rešitev tudi za to težavo. Pikocelice so majhne bazne postaje, ki pokrivajo bistveno manjše območje (le nekaj deset m2), a tam zagotavljajo polno storitev. Konkretnih izdelkov zaenkrat še ni na trgu, vendar je to najbrž le vprašanje časa.

Vse to pa je korak k četrti generaciji mobilnih komunikacij (ne več telefonije), ki naj bi združila vse obstoječe in prihajajoče tehnologije in omogočila samodejno prehajanje med različnimi omrežji, od GSM do UMTS, WLAN, WiMAX, WiBro in karkoli bo še pač na trgu nekje sredi prihodnjega desetletja.