Igrajmo se

Elektronski računalniki so sicer začeli svojo pot kot resni namenski stroji za kompleksne izračune (recimo poti topniških izstrelkov), a ni dolgo trajalo, da so prave topove nadomestile virtualne puške, ki jih današnja strojna oprema izriše na zaslon zavidljivo realistično.

Že nekaj let velja pravilo, da je za veliko večino uporabnikov povprečen (oz. celo podpovprečen) računalnik več kot dovolj zmogljiv – brskanje po spletu, urejanje seminarskih nalog in osnovna obdelava počitniških fotografij so naloge, ki so jim kos tudi najcenejši namizniki in prenosniki (oz. celo večina telefonov). Slednje pa ne velja, če želimo na tem računalniku igrati tudi igre; še posebej, če gre pri tem za novejše igre, z izpiljeno grafiko v realističnem 3D svetu.

Sodobne igre so namreč eden zahtevnejših kosov programske opreme in za svoje delovanje potrebujejo tudi primerno strojno opremo. To še posebej velja za grafično zahtevne igre, saj so osrednji procesorji, kljub napredku v zadnjih letih, glede grafične zmogljivosti še vedno druga liga v primerjavi z namenskim procesorjem na grafičnih karticah. Prav tako bo vsak v praksi opazil zelo vidno razliko v zaslonski sliki, ki jo na povprečnem monitorju nariše računalnik nizkega cenovnega razreda in sodoben igričarski računalnik, priključen na prav igram namenjen zaslon.

Seveda pa se opremljanje najsodobnejšega igričarskega stroja ne konča pri drobovju računalnika – za čim boljšo izkušnjo pri igranju moramo vlagati tudi v druge, manj očitne dodatke ob računalniku. Pogledali smo, kaj vse današnjim igričarjem ponujajo izdelovalci strojne opreme.

Grafične kartice

Če ne igramo iger oz. se ne ukvarjamo resneje z matematično zahtevnimi opravili (npr. obdelava videa), je grafična kartica danes komponenta, ki je v računalniku kot ločen kos ne potrebujemo. Vsi procesorji imajo dandanes vgrajeno vsaj osnovno grafično jedro, ki povsem zadošča za poganjanje pisarniških programov, spletnega brskalnika, pa tudi najosnovnejših iger. Še več: najzmogljivejša grafična jedra v procesorjih so pogosto dovolj za tiste, ki ne poganjajo najnovejših iger v najvišjih ločljivostih.

Nvidia GeForce GTX 1080 je trenutno paradni konj med grafičnimi procesorji za igričarje.

Za resnejše igranje novih iger pa nam nakup grafične kartice ne uide – ponavadi gre celo za najdražji sestavni del računalnika, če gledamo po komponentah. Izbira je v bistvu omejena, saj imamo, tako kot pri procesorjih, na tem področju duopol: za svoj kos pogače se na tem trgu že leta borita AMD in Nvidia.

Nvidia je svoj najnovejši nabor kartic predstavila pred dobrega pol leta. Čipi na arhitekturi Pascal z elementi velikosti 16 nanometrov so trenutno najzmogljivejši grafični procesorji na trgu, če seveda odmislimo specializirane izdelke, ki pa igričarjem tako ali tako niso namenjeni. V primerjavi s karticami prejšnjih generacij jih poleg izboljšane grafične zmogljivosti odlikuje tudi precej manjša poraba energije, zato se manj grejejo. Najmanj zmogljive kartice, z oznako GeForce 1050 in 1050Ti, so namenjene predvsem tistim, ki igre igrajo pri nižjih ločljivostih (npr. 1080p), ponudba pa sega vse do GeForcea GTX 1080, ki je namenjen najzahtevnejšim in omogoča igranje v ločljivosti 4K.

AMDjeva arhitektura Polaris je bila predstavljena nekoliko pred zadnjo Nvidiino generacijo. Proizvodni proces pri 14 nanometrih je tehnično nekoliko naprednejši od konkurence, a sama mikroarhitektura procesorjev v praksi ne ponuja tolikšne zmogljivosti. Najzmogljivejše AMDjeve kartice se namreč merijo s srednjim razredom Nvidiine ponudbe.

Družina kartic Polaris z oznakami od R430 do RX480 tako ne ponuja člana, ki bi tekmoval za pozornost najzahtevnejših igričarjev, pa tudi po porabi energije so kartice z AMDjevimi procesorji zahtevnejše od primerljivih Nvidiinih izdelkov. Ponujajo pa v nižjih cenovnih razredih AMDjeve kartice nekoliko boljše razmerje med ceno in zmogljivostjo.

Kaj izbrati? Če želimo kar najzmogljivejšo kartico, je izbira lahka: Nvidiine najzmogljivejše kartice so trenutno brez konkurence. V srednjem razredu pa je izbira že težja, tako da odločajo detajli: poleg cene, kjer so razlike majhne, tudi podrobnosti, kot je to, da AMD dlje časa skrbi za optimizacijo gonilnikov za svoje starejše kartice. Če računamo, da bomo kartico uporabljali dlje časa, praviloma velja, da se bo AMD dlje časa trudil, da z nadgradnjami gonilnikov iz svoje strojne opreme izvleče čim več.

AMD bo, predvidoma že spomladi, predstavil naslednjo generacijo grafičnih procesorjev (ki bodo temeljili na arhitekturi Vega), s katerimi naj bi ujel svojega rivala. Seveda pa tudi pri Nvidii ne sedijo križem rok, tako da se bo ples konkurentov v istem ritmu nadaljeval tudi v prihodnje.

Monitorji

Nakup monitorja, na katerem se bodo primarno igrale igre, je bil včasih precej bolj trivialno opravilo kot danes. Izbrali smo si velikost, ločljivost in morda še kakšno podrobnost, v globine tehničnih specifikacij pa se pravzaprav nismo toliko spuščali. Danes imajo vsi večji izdelovalci monitorjev posebno družino izdelkov, namenjeno prav igričarjem, tako da je izbor precej težji. Še posebej, ker so ti monitorji ponavadi precej dražji od povprečja.

Za igranje iger se poleg monitorjev s klasičnim razmerjem zaslona uveljavljajo tudi modeli z razmerjem 21 : 9.

Pri nakupu monitorja je sicer ločljivost še vedno tisti prvi podatek, ki ga gledamo. Kakšno ločljivost bomo izbrali, je najbolj odvisno od tega, kakšno grafično kartico imamo. Vse sicer omogočajo prikaz slike pri ločljivostih, ki dosegajo in presegajo ločljivost današnjih monitorjev, a slika ne bo tekoča, saj grafičnemu procesorju ne bo uspelo dovolj hitro izračunavati vseh elementov, potrebnih za prikaz slike. Kartice srednjega cenovnega razreda bodo zato igre udobno poganjale v ločljivosti 1920 × 1080 (pri čemer seveda kakšno manj zahtevno igro lahko zaženemo tudi v višji ločljivosti). Zmogljivejše kartice nam omogočajo že igranje pri 2560 × 1440 pik, najzmogljivejše sodobne igre pa poganjajo pri ločljivosti 4K (3840 × 2160 pik).

Večina igričarskih monitorjev po ločljivosti zato ne izstopa. Izstopajo pa po hitrosti osveževanja slike. Dražji monitorji praviloma sliko osvežijo 144-krat na sekundo, povprečen monitor pa deluje pri 60 Hz. Višja hitrost osveževanja v praksi pomeni, da bo prikaz animirane slike precej bolj tekoč in zvezen, pa tudi, da bo grafična kartica pri isti ločljivosti precej bolj obremenjena – to je tudi razlog za nižjo ločljivost teh monitorjev, saj dandanes tudi najzmogljivejši grafični procesorji klecnejo, ko je treba poganjati najsodobnejše igre pri tako visoki frekvenci osveževanja.

Za kar najboljšo izkušnjo med igranjem tako Nvidia kot AMD ponujata možnost, da grafično kartico sinhroniziramo s hitrostjo osveževanja monitorja: tako npr. igro na 60 Hz monitorju grafična kartica poganja pri 60 sličicah na sekundo (in 144 sličicah na sekundo pri 144 Hz monitorju). S tem preprečimo t. i. preskakovanje slike (ki nastane, ko grafična kartica bolj kompleksne prizore izrisuje počasneje), seveda pa mora biti kartica dovolj zmogljiva, da »dohaja« monitor. AMD Freesync je na voljo kot odprt standard, zato je široko razširjen in ga podpira večina sodobnejših monitorjev, tudi takih, ki v osnovi ne merijo na igričarje. Nvidia je ubrala drugačen pristop: tehnologija G-Sync za delovanje zahteva licenčnino, tako da se izdelovalci monitorjev redkeje odločajo za podporo, monitorji G-Sync pa so zato tudi precej dražji.

Bolj ali manj vsi monitorji ponujajo pester nabor priključkov, tako da lahko računalnik (in druge naprave) nanj povežemo prek različnih vmesnikov. Opozorilo: večina zgoraj opisanih prednosti igričarskih monitorjev deluje samo prek vmesnika DisplayPort. To sicer ni omejitev za lastnike namiznih računalnikov, saj imajo izhod DP vse sodobne grafične kartice, je pa lahko ovira za lastnike igričarskih prenosnikov.

Tipkovnice in miške

Na računalniku bolj ali manj vsa interakcija ponavadi poteka prek tipkovnice in miške – tudi v igrah (za razliko od igralnih konzol, kjer igre igramo skoraj samo z igralnimi ploščki). Seveda lahko igre igramo tako rekoč z vsako tipkovnico in miško, tako kot povsod pa tudi tu velja, da nam večja naložba v te pripomočke prinese tudi udobnejše igranje.

Boljša izkušnja pri igranju, ki jo prinaša za igričarje prilagojena tipkovnica, je najopaznejša v igrah, kjer je pomemben hiter odziv igralca. Zato lahko nakup res drage tipkovnice tisti, ki igrajo potezne strategije, preskočijo, nekdo, ki prisega na prvoosebne streljanke, pa bo hitro opazil razliko.

»Prava« igričarska tipkovnica ima praviloma mehanske tipke – se pravi, da je pod vsako tipko mehansko stikalo. Pritisk na posamezni tipko je neodvisen od drugih tipk, tipkovnica je odzivnejša, občutek pri tipkanju boljši. Na mehanske tipkovnice zato ne prisegajo samo igričarji, temveč vsi, ki veliko tipkajo. Prva in tudi edina avtoriteta na področju stikal za tipkovnice je podjetje Cherry, ki je tipe stikal poimenovalo po barvah: Cherry MX Red so tiha stikala, ki se prožijo že ob blažjem pritisku. Stikala Brown so tiha, a zahtevajo večjo silo. Stikala Blue so glasna, po zahtevani sili pritiska pa primerljiva s stikali Brown. Tudi če tipkovnica nima stikal Cherry, je nomenklatura rdeče/rjavo/modro tako uveljavljena, da so jo posvojili bolj ali manj vsi drugi izdelovalci. Katera so najboljša? To pa je povsem odvisno od posameznika.

Najbolj zagreti boste klasično tipkovnico in miško nadomestili s specializiranimi krmilniki.

Tipkovnica je sicer zelo splošen kos strojne opreme, tako da po lastnostih med njimi ni res revolucionarnih razlik. Najbolj klasične se, razen v stikalih, v bistvu ne razlikujejo od neigričarskih tipkovnic, saj imajo na voljo enak nabor tipk. Nekateri bolj prilagojeni modeli ponujajo tudi dodatne tipke, navadno vsaj šest, pa do 18, ki jih lahko v igrah vežemo na specifične ukaze ali zaporedje ukazov – nanje prisegajo predvsem igralci množičnih spletnih iger (MMOG). Na drugi strani pa imamo tipkovnice, ki nimajo številskega dela in so kakor nalašč za tiste, ki s svojim igričarskim računalnikom veliko potujejo, saj so precej manjših mer.

Za igričarske tipkovnice je značilno, da imajo osvetljene tipke, pri čemer najdražji modeli ponujajo tudi celoten spekter barv. Večini bo dovolj enobarvna osvetlitev (ki bo omogočala igranje v temi za nočne seanse), če pa ste vajeni slepega tipkanja, lahko osvetlitev tipkovnice preskočite.

Pri miškah so razlike med posameznimi modeli dejansko precej večje kot pri tipkovnicah. Modeli, ki so namenjeni povprečnemu igričarju, načeloma nimajo značilnosti za posamezne zvrsti, tako da z njimi lahko enako dobro (ali slabo, bodo rekli puristi) igramo vse vrste iger. Tisti, ki prisegajo na prvoosebne streljanke, bodo posegli po miški, ki ima pod palcem t. i. »sniper« gumb, s katerim upočasnimo miško in povečamo natančnost (za vse ostrostrelske trenutke). Igralci spletnih večigralskih akcijskih avantur pa bodo, podobno kot pri tipkovnici, najraje segli po miškah z večjim naborom dodatnih gumbov, na katere bodo vezali dodatne ukaze. Najzmogljivejše (in najdražje) miške pa lastniku omogočajo, da si jo povsem prilagodi – ob pomoči prilagojene programske opreme lahko miško programiramo za vsako igro posebej in dobimo optimalen igričarski pripomoček ne glede na zvrst igre, ki jo igramo.

Igralni ploščki, palice in volani

Igranje iger na računalniku skoraj vedno pomeni, da bomo igro igrali s tipkovnico in miško. Seveda pa lahko, če to želimo, na računalnik priključimo tudi celo vrsto bolj specializiranih vnosnih naprav.

Na prvem mestu moramo tu omeniti igralne ploščke. Po njih bodo posegli vsi, ki so vajeni igranja iger na konzolah – tam tipkovnice in miške praviloma nimamo. Izbira igralnega ploščka za računalnik je v bistvu preprostejša, kot bi sklepali: tako XBoxov kot PlayStationov plošček delujeta tudi z računalnikom – Microsoft in Sony namreč ponujata vmesnike USB, prek katerih lahko ploščke s konzol brezžično priključimo tudi na računalnik. Katerega izbrati, je tako bolj stvar preference posameznika – izberite tistega, ki ste ga bolj vajeni, saj po sami funkcionalnosti v igrah ni večjih razlik.

Igralne palice dandanes uporabljamo skoraj samo za simulacije letenja.

Med igralnimi ploščki moramo omeniti še podjetje Valve – njihov Steam Controller je narejen z mislijo, da večina iger za računalnike ploščkov ne podpira tako dobro kot igre za konzole. Namesto krmilnih paličic ima dve sledilni ploščici, Valve pa se zelo trudi, da bi ga podprlo čim več iger, ki so na voljo v njihovi spletni trgovini Steam, zato so podrobni načrti zanj za plošček na voljo brezplačno v spletu, v upanju, da se bo čim več izdelovalcev odločilo za izdelavo dodatkov. Ploščki drugih izdelovalcev se večinoma zgledujejo po enem izmed treh omenjenih.

Igralne palice smo za igranje iger uporabljali v časih 8-bitnih hišnih računalnikov (avtor tega zapisa je svoje prve igre odigral na Commodoru 64), dandanes pa gre za specializiran kos strojne opreme, ki z igralnimi palicami tistih časov razen osnovne oblike nima nič skupnega. Dandanes z igralnimi palicami igramo skoraj samo simulacije letenja, najboljši modeli pa so podobni dejanskim palicam v najsodobnejših letalih. Poleg palice za osnovno krmiljenje si lahko omislimo tudi dodatno palico, s katero nadzorujemo moč motorja, pa tudi pedale za repno krmilo, in si tako pred računalnikom sestavimo pilotsko kabino.

Podobno kot igralne palice so tudi volani specializiran kos opreme – uporabljamo ga skoraj samo za igranje simulacij vožnje in dirk. Najosnovnejše različice ponujajo volan (z gumbi na volanskem obroču) in prestavni ročici za volanom, naprednejši modeli pa poleg volana ponujajo tudi pedale za plin in zavoro. Najdražji modeli imajo ob volanu »pravo« prestavno ročico, ob obeh pedalih pa še tretjega, ki simulira sklopko – kakor nalašč za postavljanje rekorda na Nordschleife.

Slušalke in zvočniki

Brez dobrega zvoka seveda ni dobre izkušnje pri igranju. Ali je boljše igranje z zvočniki ali s slušalkami, je stvar osebne preference posameznika, pa tudi okolja, v katerem igramo – vaši sostanovalci verjetno ne bodo najbolj veseli, če boste sredi noči na zvočnikih vrteli eksplozije ob napadu na položaje nasprotnika. Načeloma velja, da so zvočniki primernejši za bolj akcijsko usmerjene igre, saj dober komplet zvočnikov z globokotoncem precej bolj zvesto pričara razpoloženje kakor slušalke, poleg tega lahko zvočnike uporabimo tudi za npr. poslušanje glasbe, ko nismo za računalnikom. Za povrh še tako udobne slušalke po nekaj urah nošnje postanejo precej manj udobne.

Za popolno izkušnjo seveda ni dovolj samo dobra strojna oprema – predvsem dirkači in piloti lahko izbirajo tudi med pestro ponudbo bolj ali manj realističnih cockpitov.

Večina igričarjev kljub vsemu prisega na slušalke, ki so se danes tudi po kakovosti predvajanja globokih tonov približale dobrim zvočnikom. Slušalke imajo kar nekaj prednosti, poleg najočitnejše, da z njimi med igranjem ne motimo okolice. S slušalkami lahko precej natančneje predvajamo zvok levo/desno (pri zvočnikih je precej odvisno od postavitve), kar je v precej igrah prednost, ko igramo. Večina igričarskih slušalk ima vgrajen tudi mikrofon, tako da lahko v večigralskih igrah komuniciramo z drugimi igralci.

Med dodatke za igranje, povezane z zvokom, bi lahko šteli tudi namenske mikrofone, igričarske kitare (z gumbi namesto strun) in bobne ter podobne nišne izdelke, namenjene igranju glasbenih iger in petju karaok. Te naprave so se precej bolj uveljavile na igralnih konzolah kot na računalnikih, kjer je ponudba takih iger tudi precej večja.

Prenos iger po omrežjih

Seveda pa se pri igranju ni treba omejiti samo na računalnik, ki smo ga opremili z najzmogljivejšo strojno opremo. Včasih nam zavoljo udobja bolj odgovarja, da bi igro odigrali na katerem izmed drugih zaslonov v stanovanju, npr. na TVju, tudi ko ta ni neposredno priključen na računalnik, ali pa na prenosniku, ki sicer ni tako zmogljiv kot naš namizni mlinček

Za igranje v računalnike, ki v osnovi niso dovolj zmogljivi za igre, lahko namestimo namensko programsko opremo, ki nam omogoča, da se prek omrežja povežemo na igričarski računalnik (ki v tem primeru deluje kot strežnik), igre pa igramo na manj zmogljivi napravi. Tu velja omeniti predvsem Steam In-House streaming, saj je Steam najbolj razširjena platforma za kupovanje in urejanje zbirke iger, dodatkov in druge z igrami povezane programske opreme. S prenosnikom ali manj zmogljivim računalnikom (podprta so okolja Windows, MacOS, Linux in SteamOS) lahko tako igramo igre ne glede na to, da njihova strojna oprema ni dovolj zmogljiva. Če želimo igre igrati po TVju, pa Valve ponuja tudi Steam Link, igralni vmesnik, ki se priključi na vmesnik HDMI televizorja in omogoča poganjanje iger z računalnika v krajevnem omrežju.

Spletne storitve za igranje iger v oblaku so še v povojih, a bodo morda vsaj manj zahtevnim kmalu nadomestile namenski računalnik za igre.

Nvidia ponuja konkurenčno tehnologijo, imenovano GameStream. GameStream ima glede strojne opreme bolj specifične zahteve – za začetek potrebujemo v »strežniku« Nvidiino grafično kartico (Steam deluje tako s karticami Nvidia kot AMD). GameStream uradno podpira pretok iger samo na Nvidiine naprave Shield (tablice in TV vmesnik – slednjega smo testirali v tej številki). Za poganjanje iger prek GameStreama na računalniku pa imamo na voljo neuraden odprtokodni projekt Moonlight – slednji doda podporo GameStreamu tudi računalnikom z okolji Windows, MacOS, Linux in celo prenosnikom s Chrome OS ter tablicam in telefonom z okolji Android in iOS. GameStream ima v primerjavi s Steamovo rešitvijo še eno prednost – deluje tudi prek spleta, ne samo v krajevnem omrežju. Sicer smo omejeni s hitrostjo povezave, tako da v praksi zmogljivost ni primerljiva z igranjem v krajevnem omrežju in je primerna predvsem za igranje grafično manj zahtevnih iger. Lastniki igralnih konzol (tako XBoxa kot PlayStationa) pa imajo na voljo tudi namenske rešitve Microsofta in Sonyja, ki prav tako omogočajo, da igre, ki jih sicer poganjamo na konzoli, igramo na daljavo na drugi napravi.

Za lastnike mobilnih naprav je kar nekaj aplikacij, ki omogočajo igranje na daljavo prek katerega izmed standardov za oddaljeno namizje, pri čemer so nekateri taki programi optimizirani prav za igre. V praksi se izkaže, da je tak pristop primeren za manj zahtevne igre, za večino novejših pa bo taka povezava premalo zmogljiva.

Od tega, da imamo domači strežnik za poganjanje iger, ki jih igramo na drugih napravah, do tega, da je ta strežnik dejansko v spletu in se nanj naročimo, je v metodologiji seveda samo korak. Donedavna so bile take storitve omejene s hitrostjo spletne povezave povprečnega uporabnika, danes pa imajo vsaj tisti, ki uporabljajo optično povezavo, dovolj zmogljivo pipico v svet tudi za grafično zahtevnejše igre.

Nvidia je za naprave Shield že lani predstavila GeForce Now – spletno storitev, ki omogoča igranje najnovejših iger, pri čemer velik del računanja opravijo njihovi strežniki, krajevna naprava pa igro samo predvaja na zaslon. Letos spomladi naj bi Nvidia storitev razširila tudi na osebne računalnike, tako da bodo lahko igre v oblaku v visoki ločljivosti (GeForce Now ob primerni povezavi obljublja izkušnjo igranja, kot če bi imeli GeForce GTX 1080) igrali tudi lastniki računalnikov z Windowsi in MacOS, ne glede na to, kako zmogljiv računalnik imajo – za sicer kar visoko ceno: 25 dolarjev za 20 ur igranja (lastniki naprav Shield plačajo 10 evrov na mesec za igranje brez omejitev).

Že pred izidom GeForce Now za osebne računalnike pa se je našla konkurenca. LiquidSky ponuja zmogljive strežnike za igranje iger iz spletnih storitev, kot so Steam in Origin – Nvidia ponuja lasten nabor brezplačnih iger v okviru naročnine in iger, ki jih lahko dokupimo, ne moremo pa izbrati katerekoli igre. Druga prednost LiquidSky je, da ponujajo tudi brezplačen paket, ki se financira iz oglasov in omogoča igranje do tri ure na dan, resda ne s polno zmogljivostjo, a dovolj za vse, ki igre igrate samo občasno. LiquidSky je za zdaj na voljo v beta različici, obljubljajo pa, da bo v kratkem na voljo za prve naročnike.

Za najbolj zagrete

Seveda pa je računalnik z vsemi dodatki lahko samo eden od elementov za popolno igričarsko izkušnjo. Za najzahtevnejše izdelovalce ponujajo posebej prilagojene simulatorje za npr. vožnjo formule ali letenje z letalom – skupaj s pravim stolom, posebnimi krmilniki in vsem, kar igralec potrebuje, da se počuti, kot da je v pravi formuli. Ker gre za izdelke, ki so cenovno dosegljivi redkim, pa lahko v spletu najdemo tudi celo vrsto receptov, kako si z malo rokodelskega znanja podobne cockpite sestavimo sami – seveda če imamo prostor in družino, ki bo razumela, da bo polovico dnevne sobe zasedala replika pilotske kabine.

Kaj pa v prihodnosti?

Igričarska industrija je že leta ena hitreje rastočih in se po velikosti in številkah brez težav primerja z, recimo, filmsko industrijo (samo za ponazoritev: Rockstar je s prodajo igre GTA V zaslužil 2,2 milijarde dolarjev). Temu primerne so tudi naložbe v največje naslove, pa tudi v razvoj novih tehnologih, od katerih je večina sicer res na voljo že danes, a v praksi še niso dosegle takšne razširjenosti, da bi lahko rekli, da so že del igričarskega vsakdana.

Krmiljenje iger s tipkovnico in miško je prvina, ki jo veliko izdelovalcev iger poskuša izboljšati ali nadomestiti – ne nazadnje se tudi velik del tega zapisa posveča napravam, ki so namenjene interakciji igralcev z računalnikom. Microsoft je pred nekaj leti predstavil Kinnect, nadgradnjo igralne konzole Xbox 360, ki je omogočala krmiljenje iger s prepoznavanjem gibov. Kamera v senzorju skrbi za prepoznavanje igralcev in gibov, ki se nato prevedejo na zaslon. Kinnect lahko uporabljamo tudi z osebnim računalnikom, ne samo z XBoxom, a iger, ki bi na PCju podpirale te naprave, skoraj ni, pa tudi na konzolah se je hitro izkazalo, da je po tistem, ko mine začetno navdušenje, nabor teh iger precej enoličen in ne preveč zanimiv. Podobno rešitev je predstavil tudi Sony s PlayStation Move, ki pa ni prepoznaval rok, temveč smo, podobno kot pri Nintendo Wii, morali imeti v roki namenski krmilnik. Tudi slednji se ni uveljavil med igričarji.

Trenutno najbolj vroča med tehnologijami prihodnosti je virtualna resničnost. Na igro, ki bo pokazala vse prednosti očal VR, pa še čakamo.

Revolucijo v interakciji z računalnikom obljublja tudi podjetje Magic Leap, ki razvija sistem za nadgrajeno resničnost, prek katerega bomo na stvarni svet lahko »lepili« virtualno okolje in tako nadomestili monitor. V teoriji bi taka tehnologija omogočala, da bi računalniški zaslon nadomestili kar s svetom okoli nas, ki je za potrebe igre nadgrajen z virtualnimi elementi. V praksi smo verjetno še nekaj korakov oddaljeni od tega, da bo taka tehnologija postala del mainstreama.

Še najbliže večji razširjenosti v praksi so igre, ki bodo uporabljale očala VR namesto monitorja. Ponudnikov te tehnologije je več, gre pa za področje, v katero vlagajo tudi velika in znana imena iz sveta tehnologije, kot so Sony, Microsoft, Facebook in Samsung. Prve igre, ki podpirajo okolje VR, so že na voljo, a to še niso večji projekti znanih založnikov, temveč bolj demonstracije, kaj ta tehnologija danes omogoča. Zato še čakamo igro, ki bo vsaj za tiste, ki prvi preizkusijo vse novo, nujen nakup, verjamemo pa, da bodo čez nekaj let taka očala sestavni del vsakega nabora igričarske opreme. O tehnologiji VR in strojni (ter programski) opremi, ki je danes na voljo, bomo podrobneje pisali v eni izmed naslednjih številk.

Igričarska industrija je, kar zadeva strojno opremo, na prelomnici. Na eni strani se brišejo razlike med konzolami in računalniki, saj igralne konzole danes izdelovalci nadgrajujejo precej pogosteje kot pri prejšnjih generacijah, na drugi strani pa vznikajo prve namenske storitve, ki nam bodo omogočale igranje najnovejših iger z vrhunskimi zmogljivostmi ne glede na to, kakšen računalnik imamo (oz. ali ga sploh imamo ali ne). Nove tehnologije, kot so očala VR, pa obljubljajo, da se bo tudi samo igranje povsem spremenilo.