Igralne platforme: Dober gospodar ima igrače pod streho

Antični Odisej je poročal o sirenah, ki so nič hudega sluteče popotnike vabile na stranpoti. V sodobnejših časih imamo t. i. platforme za digitalno distribucijo iger. To so bleščeči portali za prodajo zabave, posejani z mamljivimi vabami, s katerimi poskušajo ujeti še kakega od približno poldruge milijarde »gejmerjev« na tem planetu. In, ne, vosek v ušesih prav nič ne pomaga.

Nekateri imamo doma nostalgično polico, na kateri so lično zložene bolj ali manj ohranjene škatle z računalniškim igrami. Morda se kdo med vami zdajle, ko to bere, pobira s tal, kamor je zletel od začudenja, ampak, da, včasih je tudi programska oprema imela lepo oblikovano fizično embalažo. Še več, pred 30 leti so v tako škatlo ob diskete porinili še majico, igračko in poster zemljevida!! Toda kot vemo, zlobne korporacije nočejo več, da imamo softver v oprijemljivi lasti, pač pa nam ga raje oddajo za mesečno najemnino ali pa nam ga vsaj prodajo na način, da bomo čez nekaj let in tri nove računalnike že zlahka pozabili, da smo ga kupili. Ena taka škatla za na polico, ki založnika stane, uporabnika pa opominja, tako morda ni preveč domiselna. Stran z njo!

Občasno je pametno pogledati igralne statistike in razmisliti o svojih navadah.

Po žici

Zategadelj danes igre kupujemo in urejamo drugače. Večina tistih, ki igrajo na osebnih računalnikih s tem ali z onim operacijskim sistemom, je včlanjena v katero od platform, kjer pač bolj ali manj srečno lovi popuste. Te storitve nam igro sicer prodajo, vprašanje vsakokratnega »drobnega tiska« pa je, koliko dejanskega lastništva v resnici prejmemo. Vprašanje zagotovo presega tematiko tega članka, saj je dejansko odvisno od vsakokratnega drobnega tiska. Zares točen odgovor bi se v praksi še najbolje pokazal po tem, ko gre ponudnik take platforme v stečaj, skupaj z njim pa tudi namestitvene datoteke. Med ponudniki tako veljata za skrajnosti Steam na eni strani in GOG na drugi. Steam igre namreč ne proda, za vaš denar ste namreč prejeli samo pravico do igranja. To pravico pa vam gladko vzamejo, če Valve ugotovi, da ste prekršili določbe uporabniških pogojev ali pa se z njimi morda niste strinjali. GOG pa, kot bomo videli, že od svojega spočetja zasleduje politiko brez avtorskih zavor. Drobnemu tisku navkljub iskreno dvomimo, da bo – razen morda, ko gre za GOG – katero od tako kupljenih iger še mogoče legalno namestiti in igrati čez 30 let.

Igre seveda nakupujemo še na številne druge načine. Zadnja leta so se pojavile (in tudi propadle, še sveže, denimo, Googlova Stadia) platforme za oblačno oziroma pretočno igranje. Konzolaši največ kupujejo v matičnih trgovinah svojih naprav, pač tako kot uporabniki Chromebookov v Playstoru.

Ampak odkar se je pred dvema desetletjema pojavil Steam, poti nazaj do pisanih škatel ni več. Namesto tega lahko iz domačega naslanjača lagodno izbiramo med ponudniki, ki imajo različne cene, različne pogoje, predvsem pa različne žanre in včasih ekskluzivne franšize. Kateri od založnikov s svojimi naslovi zaupa, denimo, samo Epicu, drugi le Microsoftu.

Vsekakor pa je prav, da povemo že kar na začetku: Steam je institucija sama zase. Če ga iz tega ali onega razloga tega ne prenašate, boste morali, če boste želeli enakovredno zadovoljiti igralno zver v sebi, skleniti članstvo z najmanj dvema takima platformama ali s tremi, če ne še z več.

Išče se …

Skratka, če se postavimo v kožo povprečnega igralca na peceju, potem sanjamo o ponudniku, ki ima v svoji knjižnici veliko naslovov. Pri čemer veliko vseeno pomeni, da nekdo pred objavo te igre pregleda in po potrebi zavrne. Množica neumnih iger z dobrimi opisi in 'pofejkanimi' recenzijami preprosto načenja živce in odvrača. Dalje, kakopak, igre morajo biti cenovno dostopne, ponudnik pa naj tu in tam zažene kako akcijo. Dolgoletni kupci in uporabniki naj povrhu dobijo kak bombon. Kot zadnje bi si drznili zahtevati, da je vse to lepo razvrščeno po kategorijah, opremljeno s predogledi iz igre, z uradnimi in uporabniškimi recenzijami ter s komentarji. Velika večina platform ima tudi svoj klepetalnik, ki zna prekriti zaslon med igranjem.

Pri izbiri ponudnika nam je načelno vseeno, ali se pri tem prebijamo skozi spletni vmesnik ali namensko aplikacijo. Če je že ta, naj trikrat dnevno ne teži z nadgradnjami. Medtem ko ste prebrali ta stavek, je verjetno v poslovno stavbo Steama treščila strela.

Platforma seveda mora imeti možnost urejanja knjižnice iger in tudi dosežkov v njej, igre se morajo same nadgrajevati, aplikacija pa naj beleži tudi statistiko igranja, da se lahko konec leta malce zamislimo sami nad sabo. Fino je, če smemo v tako knjižnico enakopravno uvažati tudi igre, ki smo jih kupili drugje.

Zgodovinska učna minuta

Za prvo obliko digitalnega razširjanja iger na osebnih računalnikih bi lahko vzeli objave na BBS (Bulletin Board Systems) konec 80. let prejšnjega stoletja. Snovalci so tam objavljali brezplačne demo različice, pri čemer je bilo pri nekaterih mogoče odkupiti ključ za odklep celotne igre.

Že prej, v začetku 80. let, je Atari za lastnike svojega modela 2600 vzpostavil storitev Gameline. Z nakupom posebnega omrežnega modula so se lahko prek modema hitrosti 1.200 b/s povezali s centralo in si igro izposodili. Gameline ni imel veliko uporabnikov, saj je bila strojna oprema za tiste čase nazarensko draga, poleg tega pa je izposoja igre za deset dni stala cel dolar. Storitev je propadla med prvo krizo videoiger 1983, potem ko lastnikom za sodelovanje ni uspelo prepričati dovolj velikih založb. Gameline je vendarle bil poslovni model, iz katerega je pozneje pognal, zdaj tudi že nekdanji spletni velikan, America Online.

Prva resna znanilka novih oblik igranja na pecejih je bila založba Stardock, ki je svoje igre začela tržiti prek portala Stardock Central. Ob plačilu mesečne naročnine so naročniki nato lahko dostopali do iger na Totalgaming.net. Leta 2003 se je tako prvič zgodilo, da je velik naslov, šlo je za igro Galactic Civilizations, pri njih sočasno izšel tako na ploščkih kot na spletu.

Sledil je prihod Steama, z druge strani pa se je začel odpirati trg programske opreme za prve pametne telefone. Oboje je tehnologijo digitalnega razširjanja programske opreme prelevilo v nekaj, kar zdaj rutinsko uporabljamo vsakodnevno.

Na koncu pa o ključnem, tj. navzkrižnem igranju. In to obeh vrst! To se pravi, da lahko igro s kolegom igrava, pa čeprav jo je on kupil na platformi A, jaz pa pri B, recimo pri Steamu in Epicu, pa čeprav sta podjetji na borzi skregani. In drugič, da lahko igrava, pa čeprav ima on maca ali androida, jaz pa nazaj streljam s peceja. Ja, oboje je mogoče, le da za omejeno število naslovov. Večinoma so to vendarle stvari, ki so na koncu odvisne od založnika. Ta je tisti, ki mora v svojo kodo vključiti programski vmesnik distribucijskih platform. Nekateri so pri takem prepričevanju bolj agilni in uspešni (Steam), drugi pač manj.

Generalno pa velja: veliki trije, torej Steam, Epic, GOG, ter Microsoft in Ubisoft ponujajo obe obliki navzkrižnega igranja. Ni pa to nekaj samoumevnega. Jasno, dva največja, Steam in Epic, sta dolgo škripala z zobmi, preden sta tak dogovor sklenila lanskega decembra. Še najbolje je, da se pred nakupom o delovanju takih detajlov prepričate na forumih.

Prvi med neenakimi: Steam

Ne nameravamo se kaj dosti sprenevedati, slon v trgovini je s 70-odstotnim tržnim deležem preobilen. Obstaja namreč ponudnik, ki je zaradi oranja ledine na področju iger kategorija povsem zase, tj. Steam. Razvili so ga pred skoraj natanko 20 leti pri založbi Valve, ki jo poznamo po naslovih, kot so Half-Life, Counterstrike in podobne legende. Njihov namen je bil v prvi vrsti iskanje načina, kako ažurno dobavljati popravke v igrah strank in tako čim elegantneje poenotiti igralce v večigralskih igrah. Sprva je bil Steam na voljo le za Okna, 2008 se je pridružila MacOS različica in nekoliko pozneje še za Linux. Danes ima nekaj več kot 130 milijonov uporabnikov, od tega 60 milijonov dnevnih, pri njih pa lahko brskate med kar okoli 50.000 igrami. Steam založbam, ki se odločijo za izdajo pri njih, ponuja upravljanje digitalnih pravic (DRM), igralcem pa zaokrožen komplet storitev, torej povezovanje na strežnikih, preganjanje goljufij, pretočno igranje, recenzije iger ter kup socialnih zadev, kot so formiranje prijateljev, vsebinsko polni forumi in možnost klepetanja med igranjem. Steam omogoča tudi oddajanje igranja v živo, ima integrirano delavnico za izdelavo modov in preoblek za posamezne igre ter še kup drobnarij.

Aplikacija večinoma brez težav dovoli uvažanje drugje nabavljenih naslovov, kot omenjeno, ponujajo tudi navzkrižno igranje. Za zaskrbljene starše: Steam precej dobro meri porabljeni čas igranja, celo preveč, saj vanj šteje tudi čas, ko je igra v Oknih minimalizirana.

Če bi nekako povzeli mnenja uporabnikov, je Steam obenem tudi trgovina, kjer boste ob korektnem zahtevku za vrnitev izdelka najhitreje prišli do vračila kupnine. Sicer pa sta dva največja in najpogostejša očitka skupnosti ta, da premalo skrbi za svojo uporabniško podstat, zlasti z odrezavimi popusti za dolgoletne odvisnike, ter da so šli stavit na kvantiteto in je njihov zbir iger zato posejan z veliko zanič naslovi. No, mi bi dodali, da je aplikacija sama že dokaj zastarela, za naš okus nekoliko nepregledna, ampak zdi se, da so je uporabniki že toliko vajeni, da jih to ne moti.

GoG Galaxy

Tudi GOG šteje za veteranskega ponudnika, svojo pot je portal še pod imenom Good old Games začel leta 2008 na Poljskem. Fantje so sicer že sredi 90. razmišljali o lastni distribucijski platformi, ki bi obšla standard DRM, osovražen pri nekaterih PC-igralcih. Kot namiguje ime, so se sprva posvetili predelavam starih hitov za delovanje na novejših operacijskih sistemih, danes pa se omenjajo kot še najboljši surogat za tiste, ki iz tega ali onega razloga ne prenašajo Steama. Vsekakor lahko danes pri njih izbirate tudi med najnovejšimi igrami. Njihova glavna prednost pa so še vedno igre brez DRM-zavor, kar večinoma pomeni, da vas pri nakupu a priori nimajo za zakrknjenega pirata in lahko igro večinoma nameščate, posojate in prodajate dalje po mili volji.

Tudi GOG je na voljo za Okna, MacOS in Linux, njihova aplikacija omogoča sortiranje, označevanje in filtriranje vsega, kar posedujemo. Ja, tudi GOG ima vgrajen nadzor časa, ki ga preživimo ob igrah, lahko si oblikujemo mrežo prijateljev, z njimi klepečemo (tudi z onimi na Steamu) in primerjamo njihove dosežke s svojimi.

Pri GOG že slabo desetletje zasledujejo politiko, da v 30 dneh vrnejo denar, če z igro niste zadovoljni. Tudi v primeru, če je bila uspešno nameščena in zagnana, kar nekateri brezvestneži seveda s pridom zlorabljajo.

Kot rečeno, GOG omogoča navzkrižno igranje, njihov Galaxy 2.0 je tako povezljiv s platformami Steam, Origin, UPlay, Epic Games Store in tudi s Playstationom in z Xboxom.

Epic Games Store

Epic je nastal v – lahko bi rekli istoimenski – vojni z Applom. Pet let je tega, kar sta se podjetji sprli zaradi 30-odstotne provizije, ki jo je Apple zaračunaval pri vseh plačilih, povezanih s posamezno igro. Za zdaj razplet bolje kaže Applu, spor pa se zaradi pritožb še vedno cedi po ameriških sodiščih. No, igralski svet pa je s tem dobil solidnega konkurenta Steamu. Še več, če ste na strani razvijalcev, je to platforma, ki je popularna in vseeno zaračunava le 12-odstotno provizijo, pri čemer pa Applu v brk trdijo, da je taka platforma lahko poslovno uspešna že pri petih odstotkih.

EGS je v dobrih štirih letih zrasel na skupaj 100 milijonov igralcev, za zdaj je na voljo tako za mace kot peceje. Njihova aplikacija prav tako omogoča urejanje in upravljanje igralnih zalog, je pa nekoliko bolj špartanska pri socialnih funkcijah, pri recenzijah in klepetih se, denimo, zanaša kar na družbena omrežja.

Epic zagotovo lahko računa na članstvo ljubiteljev Fortnita, ki je tu doma, platforma pa občasno predstavi tudi kak ekskluziven naslov, ki ga nekaj časa drugje ni moč dobiti. S tem vodstvo Epica spet želi nagajati konkurentom, ki služijo z višjimi provizijami. Skupaj lahko pri njih trenutno izbirate med okoli 1.500 igrami, pri čemer jih je okrog sto na voljo brezplačno.

Ima pa EGS nekaj docela unikatnega, namreč ob robu ponuja razvijalcem tudi svoj grafični pogon, Unreal Engine. Igre, ki temeljijo na njem, pa v trgovini plačujejo še nižjo provizijo.

No, platforma je pred dvema letoma preživela še eno čudno afero; novinarji so ugotovili, da njihova aplikacija za petino pohitri praznjenje baterije na nekaterih prenosnikih, pa čeprav je pospravljena v stanje spanja.

Microsoft Store

Microsoftova domača tržnica je med nas prišla 2012, v časih, ko se je podjetje samomorilsko podalo na trg mobilnih naprav in aplikacij. Danes je v prvi vrsti ostala zatočišče tistih, ki si lastijo Xbox. A ker je velik delež osebnih računalnikov gnan z Microsoftovimi Okni, je za marsikoga relativno udobno PC-igre kupovati tudi pri njih. Sploh zato, ker njihova možnost Play Anywhere pomeni, da igro kupimo enkrat, nato pa igramo bodisi na konzoli bodisi na računalniku. Dalje, kupljeno igro lahko z ene naprave namestimo na še devet drugih. Za kaj takega se boste morali prijaviti s svojim Microsoft računom.

In ker se podjetje že od nekdaj postrani ukvarja tudi z razvijanjem iger, boste tu njihove naslove, kot sta Age of Empires in Flight Simulator, verjetno dobili najceneje. Trgovina je ena najbolj preglednih, z lepo razvrščenimi kategorijami, ampak to je verjetno zato, ker se s starimi igrami ne ubadajo kaj dosti in jih imajo zato trenutno skupaj le okoli 300.

Origin oziroma EA Play

Platforma znane založbe Electronic Arts je trenutno razdvojena. Od lanskega oktobra se je namreč Windows del preselil na novo, poimenovano EA Play, medtem ko jabolčni in mobilni uporabniki za zdaj še ostajajo pri Originu.

Vodstvo EA leta 2011 ni skrivalo namena dohiteti in prehiteti Steam. To kaže tudi aplikacija, ki je po funkcionalnostih nadvse podobna Valvovi. Sicer pa se boste sem prijavili že samo zato, da boste lahko zaigrali katerega od najboljših EA-jevih naslovov, ki so tu na voljo ekskluzivno. Seveda tudi pri njih najdemo igre drugih založnikov, le da jih je manj kot drugod, vsega skupaj smo našteli okrog 500 naslovov.

Ubisoft Connect

Kot že ime pove, gre za Ubisoftovo tržnico, ki je stara že skoraj 15 let in smo jo prej poznali kot Uplay. Zna biti, da jo boste namestili že samo zato, da boste lahko med prvimi preizkusili kak njihov superhit, kot je Assassin’s Creed ali FarCry. Sicer lahko tudi tu kupujete posamezne naslove, a Ubisoftov adut je mesečna naročnina 14,99 evra, s katero dobite dostop do stotih iger, premierno pa boste lahko pred drugimi preizkusili novosti.

Connect bo zlasti ležal tistim, ki se radi pomerijo, saj tu potekajo številna tekmovanja, platforma pa pri tem podpira tudi navzkrižno igranje z drugimi.

In če smo že pri drugih omenjali afere, pa namočimo še Ubisoft. Po sami splovitvi leta 2009 je igričarsko skupnost močno ujezila njihova DRM-zaščita, zaradi katere je bila ves čas igranja potrebna povezava s spletom. Šlo je tako daleč, da je Ubisoft utrpel nekaj napadov DDOS, ki so za nekaj dni ugasnili njihove strežnike, podjetje pa je nato popustilo pritiskom in je odtlej potrebna samo uvodna seznanitev s strežnikom.

Pridruženi ostali

In potem je tu še množica majhnih in nišnih. Denimo Itch.io, ki bo po vašem okusu, če radi igrate izdelke neodvisnih založnikov in ljubite odprto kodo. Tudi njihova aplikacija je obenem knjižnica in trgovina. Zadnja je lepo pregledna, z veliko brezplačnimi naslovi in s še več tistimi za pet dolarjev.

Potem je na voljo Humble Store, primeren za tiste, ki ne zdržijo dolgo pri eni sami igri. Tu jih je namreč mogoče kupovati v paketih Humble Bumble s finimi popusti, izbira pa se po količini izdelkov (ne pa tudi po kakovosti) skorajda že približa Steamu. Tu lahko kupite tudi igre za maca, Linux in Nintendo Switch.

Kot zadnjega vam lahko za urejanje knjižnice iger priporočimo še Playnite. Gre za brezplačno, odprtokodno aplikacijo, s katero dobimo poenoten uporabniški vmesnik za svoj hobi, v katerega lahko uvozimo igre s praktično vseh platform. Glavna prednost je, da lahko Playnite popolno personaliziramo z emulatorji, vtičniki in razširitvami. Tako se aplikacija lahko poveže z zbirko igdb.com, ki je igričarski ustreznik filmskemu IMDB, in podatke o posameznem naslovu črpa od tam.

1 Steam: Steamov uporabniški vmesnik je dodobra preizkušen, a za čase spletnega minimalizma morda nekoliko prenatrpan.

2 Čas igranja: 

3 Microsoft Store: Microsoftovi trgovini se po videzu še vedno pozna, da je svojo pot začela kot tržnica z mobilnimi aplikacijami.

4 Epic: Glavno orožje trgovcev so popusti in pravice do premiernega igranja nekdaj dni pred izidom.

5 Ubisoft: Igre v teh desetletjih niso zrasle le po vsebini in videzu, pač pa tudi po cenah.

6 GOG GOG še vedno ohranja svojo prednost pred ostalimi: za evro ali dva si lahko omislite bleščečo klasiko.

7 Itch Praktično vsi ponujajo spletni vmesnik in namensko aplikacijo. Tale je Itcheva.

8 Gameline Omrežni modul Gameline za Atari 2600, ki je omogočal prve izposoje iger na daljavo.