Igranje le na videz?
Konec februarja bodo Sonyjeva očala za navidezno igranje druge generacije upihnila že drugo svečico na torti. Navkljub mnogim izboljšavam v primerjavi s kompletom prve generacije pa prodaja ni ravno blesteča. Je vzrok v izdelku samem ali preprosto ne vemo, kaj bi z navidezno resničnostjo počeli?
Ob prvi predstavitvi Playstationa VR2 je bilo med uporabniki čutiti navdušenje nad lično oblikovanimi očali in upravljalnikoma: končno bo zamudno nameščanje dodatne kamere in vseh kablov stvar preteklosti. Ob izidu pa so se črni oblaki hitro začeli zbirati: očala je vseeno treba prek kabla povezati s konzolo, igre iz prve različice VR-očal niso združljive z novo opremo, udobje nošenja očal je po daljših igralskih seansah zelo na preizkušnji, da o ceni kompleta (očala, obvezno konzola in seveda tudi igre) niti ne govorimo. Okoli 1.200 evrov je bilo glede na konkurenco pri Meta Questih odločno preveč, da bi se uporabniki, razen tistih najbolj zagrizenih, odločili za investicijo.
Tehnološko gledano so očala VR2 zelo impresiven kos opreme: vgrajena imajo dva zaslončka OLED z ločljivostjo kar 2.000 x 2.040 točk na vsako oko in osveževanjem 90 ali 120 Hz (odvisno od posamezne igre). V očalih so nameščeni tudi triosni giroskop in triosni merilnik pospeškov, ki skrbita za hitro in učinkovito zaznavanje gibanja, IR-senzor bližine, štiri kamere na sprednjem delu očal za sledenje naglavnemu kompletu in upravljalnikoma ter IR-kamera za sledenje vsakemu očesu posebej. Celotna očala imajo vgrajen povratni odziv v obliki vibracij, vsebujejo pa tudi mikrofon in izhod za slušalke. Priložene slušalke, ki se sicer zelo dobro namestijo in oblikovno ujamejo s samimi očali, pa so žal na spodnjem robu sprejemljivosti reprodukcije zvoka. In da ne pozabimo: iz očal štrli štiri metre in pol dolg kabel USB-C, ki ga, zanimivo, na oglasnih fotografijah prav nikjer ne vidimo.
Podobno impresivna sta tudi upravljalnika za obe roki: za zaznavanje gibanja ravno tako skrbita triosni giroskop in triosni merilnik pospeškov, vgrajen imata kapacitivni senzor za zaznavanje dotikov s prsti in IR-senzor za sledenje položajev. Na vsakem upravljalniku je poleg šestih različnih gumbov (med drugim tudi sprožilec) analogna gobica, podobno kot pri Dual Sense krmilniku pa je tudi tu vgrajen povratni odziv z enojnim aktuatorjem na vsak upravljalnik. Polnita se prek kabla USB-C in baterija zdrži povprečno okrog slabih pet ur neprekinjene rabe, kar bi mnogi označili za malo, a to zaradi specifične rabe navideznih očal prav nikoli ni bila resna težava.
Pravilna nastavitev daje pravo izkušnjo
Ko očala VR in upravljalnika prvič priključimo na Playstation 5 konzolo, nas pozdravi spoznavno namestitvena procedura. Vizualni vodnik nas usmerja, kako naj pravilno namestimo očala na glavo, sprožimo postopek kalibracije sledenja očem, na koncu pa prek vgrajenih kamer označimo še prostor, po katerem se je varno premikati in seveda mahati z rokami. Vsekakor se izplača potruditi in karseda natančno nastaviti očala, saj bo uporabniška izkušnja močno odvisna od teh nastavitev. Očala se namreč nastavljajo prek sprednjega vodila, ki približa same leče, in prek naglavnega dela, ki očala pričvrsti na glavo ob pomoči vrtljivega gumba; na tem mestu je najboljše priporočilo, ki ga lahko damo bodočim uporabnikom, to, da naglavni del potisnite karseda nizko. Spredaj levo najdemo tudi vrtilni gumb za nastavljanje razmika med lečami, kjer je smiselno s položajem očal na glavi poiskati najboljšo kombinacijo med udobjem in ostrino prikazane slike. Zavedajte se, da očala izostrijo sliko le tam, kamor gledate, in če slika ne bo ostra že ob samem nastavljanju, potem čudežev ne gre pričakovati. Nameščanju očal se po nekaj igralnih seansah hitro privadimo, le občutka krhkosti se težko znebimo, saj se nam je prav vsakič zdelo, da nam bo kak delček očal ostal v roki. Uporaba upravljalnikov je v primerjavi z nameščanjem očal prava banalnost in treba je le paziti, da primemo pravi upravljalnik v pravo roko.
Igre, igre, igrice?
Hiter vpogled v spletno trgovino z igrami nam v času pisanja članka razkrije 282 različnih iger za VR2, kar sicer ni malo, ampak … Velika skupina iger je na ravni animirank, kar je pravzaprav paradoks, saj uporaba VR-očal za otroke, mlajše od 12 let, ni priporočljiva, da o tem, da so očala zanje v resnici prevelika, niti ne govorimo. Naslednja velika kategorija iger so simulacije resničnega življenja (simulator službe, počitnic in britja?!) in žanr srhljivk/grozljivk, katerih zabavnost na dolgi rok hitro uplahne. Podobno velja za različne mini golf, kajak, miselne in druge »diapozitiv« igre, ki sicer zelo dobro prikažejo sposobnosti VR-tehnologije, a niso nekaj, k čemur bi se vsakodnevno vračali. Pravih in kompleksnih iger je malo, a te v vsej svoji lepoti prikažejo, kaj je VR v resnici sposoben ponuditi.
Težko opišemo nekomu, ki te izkušnje še nima, kakšen je občutek, ko te v igri Resident Evil: Village izza hrbta preseneti zombi. Ali kakšen srh te spreleti, ko se dobesedno čez ramo oziraš za sovražnikom … Kako se tvojim pištolnim podvigom v igri Synapse smejejo družinski člani, ki opazujejo tvoje »kvazi« karate poteze brez potrebnega konteksta … In kako potne postanejo roke, ko v igri Horizon: Call of the Mountain visiš v steni … Ne, občutek nikakor ni enak kot v resničnem življenju, saj vedno veš, da lahko kadarkoli odložiš očala in ugotoviš, da si v varnem zavetju doma, je pa vsekakor izvrsten približek. Občutek pristnosti, ko vozimo katerikoli avtomobil v igri Gran Turismo 7 ob pomoči VR-očal in volana, je še težje opisljiv. V resnici izkušnjo še najbolj kazi nekoliko omejeno vidno polje, ki je v resničnem življenju okrog 135 stopinj, na očalih pa je zmanjšano na 110. Nekolikanj zrnata slika se s hitrostjo vožnje praktično izniči, pojavi pa se lahko slabost, ki ji na tem mestu posvetimo nekaj več pozornosti.
Morska bolezen?
Kot smo v Monitorju enkrat že pisali, je občutek slabosti pri nošenju VR-očal precej pogost pojav, pri nežnejšem spolu pa je menda še izrazitejši. Pojav slabosti je v največji meri povezan s tem, kakšne VR-igre sploh igramo: večina pri igrah, kot so simulatorji, mini golf in miselne igre, sploh ne bo občutila nobene slabosti. Nekaj povsem drugega so igre, kjer ste sami statični, okolica pa divja okrog vas (torej simulacije voženj avtomobilov in drugih prevoznih sredstev): pri takih zvrsteh se slabost lahko pojavi tako rekoč v trenutku, potrebne pa je veliko discipline ob kančku mazohizma, da bi z intenzivnim treningom sčasoma nekoliko omilili občutek slabosti. Vsekakor pa pretiravanja ne odobravamo: če vam postane slabo, igranje takoj prekinite. Po naših izkušnjah je dobra ura igranja s Playstationa VR2 z očali na glavi kar dobro izhodišče za zaključek ali vsaj daljši odmor. Če razmišljate o nakupu VR-očal, vam priporočamo predhoden preizkus, kako je s slabostjo v vašem primeru, vsekakor pa je v tej luči lažje razumeti, zakaj je tako veliko VR-iger bolj statične narave.
VR2 da ali ne?
Po nekaj mesečnem druženju z očali VR2 menimo, da je tehnologija zagotovo zadosti zrela za širšo rabo, da pa jo najbolj zavira prav drugačnost od klasičnega igranja iger. Dolge igralske seanse odpadejo zaradi povsem človeških omejitev in nekaterim žal nikoli ne bo dano uživati tako, kot so si to zamislili avtorji iger. Tega se očitno zaveda tudi Sony, zato je manko velikih naslovov za očala VR2 pravo razočaranje (kje je simulacija Spidermana?). Kot vse kaže, pa tudi v bodoče ne bo prav nič drugače (so pa vsaj nekaj iger dodali v naročniško knjižnico Playstation Plus).
Glavno vlogo pri odločitvi za nakup bo na koncu imela cena. V času lanskoletnih akcij črnega petka je bilo mogoče komplet konzole in očal VR2 dobiti za manj kot 700 evrov (samo očala so stala 400 evrov), torej se nam zdi smiselno počakati na primeren trenutek za nakup. Dokupiti je mogoče tudi adapter za osebni računalnik, če bi vas zamikalo tovrstno igranje tudi na peceju. Če konzole Playstation ne nameravate kupiti, pa raje poglejte po konkurenčnih Metinih izdelkih, ki lahko delujejo tudi samostojno.
Playstation VR2
Izdeluje: sony.com
Prodaja: sony.si
Cena: 600 EUR
Za: Tehnološko dovršen izdelek, ki zares zaživi s primernimi igrami (posebej Gran Turismo 7), dokupiti je mogoče adapter za priklop na računalnik.
Proti: Visoka cena, občutek krhkosti, ne deluje brez kabla in konzole/računalnika.