Igre z digitalnimi boni

Verjetno res ni nič nenavadnega, da sta tudi moja otroka obsedena s tehniko, skoraj tako kot jaz. Z veseljem sta zato pograbila državno darilo v obliki digitalnih bonov ter si kupila tablico in – igralne slušalke.

Popolnoma je jasno, da je država z digitalnimi boni zgrešila smisel – pomagati pri opremljenosti mladine ob morebitni ponovitvi omejitvenih ukrepov covid. Kot prvo, z njimi je zamudila približno dve leti, saj je res močna potreba po ustrezni računalniški opremi med šolajočo se mladino obstajala v letu 2020, še posebej v začetku leta. Leta 2022 s(m)o se že opremili, saj se brez tega otrok enostavno ni dalo šolati. Otrokom smo kupili (ali izposodili v šolah) računalnike, tablice, kamere, slušalke. In drugo – država je v zakonu o digitalnih bonih med napravami, ki jih je mogoče kupiti, eksplicitno navedla tudi take, ki jih bo mladina zdaj z veseljem uporabila za zabavo.

Denimo slušalke z mikrofonom. Saj veste, Zoom pa to. Hja, vendar so slušalke na voljo tudi v segmentih, ki nimajo nobene zveze z zumanjem. Recimo Apple AirPods. Ali »gejmerske« slušalke, z osvetlitvijo RGB in s priloženo igralno programsko opremo.

In tablice. »Oči, samo ne Huaweija, tam ne deluje Youtube,« se je pridušala moja hčerka. »Pa da bo delovala aplikacija za ogled formule 1!« je dodala.

Sto petdeset evrov, ki jih je država poklonila za – zabavo. Morda kar nalašč, kot predvolilni bonbonček?

Kaj pa onih 150 evrov za digitalno vključevanje starejših? Še slabše, še veliko slabše! Ljudje so več ur čakali v vrstah, da bi se prijavili za nekakšen računalniški tečaj, samo zato, da bi jim država izplačala 150 evrov. Tega, da so čakali zato, ker so začutili neustavljivo željo po izobraževanju, seveda ne verjame nihče, še bivši minister Andrijanič ne. In zakaj so sploh čakali? Ker je starejših od 55 let v Sloveniji 740.000, prostih mest za srečne dobitnike 150 evrov pa le 5.000. Zakaj se niso prijavili elektronsko? Ker so nekateri ponudniki izobraževanj zaključili, da je pač treba dati prednost računalniško manj pismenim, ki naj to dokažejo z osebno prijavo. Nekateri so elektronsko pošto s prijavami zaradi tega celo zavrnili! Kaosa je bilo dovolj, da je vlada izvajanje izobraževanj začasno postavila na hladno.

Ali je v deveturnem tečaju povprečnega starostnika, ki nič ne zna uporabljati računalnika, sploh mogoče usposobiti za to?

Če je tudi tu šlo za predvolilni bonbonček, je bil še veliko slabše odmerjen kot tisti za mlade. In da, srečni dobitniki, ki smejo organizirati te srečelove, so tudi podjetja (29 jih je), ki nudijo izobraževanja. Sliši se kar neverjetno – država jim plača, da organizirajo izobraževanja, ljudje pa se tepejo zanje, ker jim, spet – država to plača.

Ali je v deveturnem tečaju povprečnega starostnika, ki nič ne zna uporabljati računalnika, sploh mogoče usposobiti za to? Zelo odvisno od starostnika (če sploh smem tako imenovati ljudi, ki so morebiti le nekaj let starejši od mene ;) ). Poznam take, ki še miške na računalniku ne znajo premikati, in poznam tudi take, ki bi imeli težave šele z nameščanjem certifikata v pametni telefon (na računalniku bi jim pa to šlo). Prepričan pa sem, da bi v množici tistih, ki so čakali za prijavo na tečaj, našli tudi kakšnega inženirja računalništva, ker … 150 evrov.

No, najverjetneje je kar veliko »starostnikov« nekje vmes. Tistih, ki bi v današnjem svetu čisto zares potrebovali računalniške večine, s katerimi smo nekateri rasli od mladih nog. Kajti, priznajmo si, danes je brez interneta res težko živeti. Zdravstveni domovi v Ljubljani, denimo, uvajajo naročanje prek spleta. Kako bo to sprejel nekdo, ki spleta nima ali ga ne zna uporabljat? Po podatkih si je tako naročanje do zdaj uredila le tretjina pacientov. Sploh pa, kako se nekdo, ki je sicer nekoliko vešč uporabe računalnika, spopada z množico gesel in drugih prijavnih podatkov, ki jih to zahteva od njega? Kode PIN, dvostopenjska prijava, certifikati Sigenca, SMS Pass? Računalniki pač postajajo vedno bolj zapleteni in zahtevajo redno ter vedno bolj resno izobraževanje. Tudi brez bonov.

Nimam čarobne paličice, tudi ne čarobne krogle, v kateri bi videl rešitev, vem le, da tokratni državni bonbončki ne delujejo. Morda pa … Morda bi veljalo razmisliti o nekakšni pomoči na daljavo tistim, ki računalnike imajo, vendar jih ne obvladajo dovolj, da bi z njimi vedno »operirali« samostojno. Sam na tak način »servisiram« svoje ožje sorodstvo, verjamem pa, da veliko manj računalniško veščih take pomoči nima. Pa bi jim prav prišla. Morda ... ideja za naslednje volitve?