(Ilegalna) souporaba datotek

Kako so omrežja tipa vsak z vsakim popolnoma povozila klasičen model kupovanja raznoraznih plošč.

Osemdeseta in še posebej devetdeseta leta so bila obdobje razmaha glasbene industrije. Večali so se tako prodaja kot tudi cene nosilcev zvoka, zato ni čudno, da so se dobički producentskih hiš povzpeli do neba in še više. Mulci s(m)o požirali MTV (za mlajše: to je bil satelitski televizijski kanal, ki je oddajal pretežno večini všečno glasbo, podobno kot danes YouTube, le da pač nismo mogli preskočiti komada; reklame pa so bile nadležne že takrat). Plošče CD, ki so v osemdesetih naskočile trg, so s kakovostjo in predvsem udobno rabo najprej povozile vinilne plošče, kmalu zatem pa še kasete. Marsikdo je, da bi njegova zbirka ostala v sodobni obliki, kupil CD glasbene plošče, ki jih je že imel v vinilni ali kasetni obliki. Glasbeni industriji je tak način zaradi višjih cen novih nosilcev precej ustrezal. V drugi polovici devetdesetih let pa so izumili zapisovalnik plošč CD, ki je omogočal razmeroma enostavno kopiranje plošč CD, a je še vedno zahteval fizične nosilce.

Napster

Čeprav je bila glasba na novih ploščah že v digitalni obliki, pa je bila ta preobsežna za pošiljanje po dotlej še povečini počasnih internetnih povezavah. A rešitev se je kmalu ponudila s standardom MP3 (MPEG-1 Audio Layer III), ki so ga leta 1993 razvili na Fraunhoferjevem institutu. MP3 je omogočal zgoščevanje podatkov z opuščanjem neslišnih ali manj slišnih na le delček osnovne velikosti. Kodiranje s 128 Kb/s, ki je zmanjšalo potrebno količino podatkov za desetkrat, je postalo priljubljen internetni kompromis. V letih razvoja interneta je precej manj sledilo zakonom, ki so ali pa tudi niso bili pisani za novi medij. Tako je marsikdo dele svoje glasbene zbirke ponujal na svojih spletnih straneh ali jih delil z drugimi prek forumov Usenet. A internetne povezave so bile nezanesljive in preprost prenos ene pesmi je lahko zahteval večurno ukvarjanje z računalniki.

Zamisli o razpršenem, od osrednjega strežnika neodvisnem delovanju so sicer položene v samo zibko interneta, a se je tako povezovanje med računalniki do konca devetdesetih let uporabljalo le redko, navadno za precej namenske aplikacije. Toda eden bolj tuzemskih sistemov je (bil) novičarski Usenet, ki je bil ob vzniku spleta precej priljubljen način izmenjave mnenj. Morda je bil prav ta za zgled, ko so tegobe pri prenosu glasbe iz interneta spodbudile tedaj še ne polnoletnega Shawna Fanninga k zamisli o drugačnem – razpršenem načinu prenosa datotek. Klasični sistemi prenosa uporabljajo namenski osrednji strežnik, na katerega se priklapljajo odjemalci in si postrežejo z želenimi datotekami. Pri prenosu tipa vsak z vsakim (peer-to-peer oz. P2P), pa je vsak računalnik v omrežju tako strežnik kot odjemalec. Datoteke se razbijejo na bloke in se prenašajo malo od tu in malo od tam, kjerkoli pač omrežje naleti nanje.

Shawn je v spletni klepetalnici leta 1998 pod psevdonimom napster omenil svojo zamisel, a jo je večina zavrnila, le Seanu Parkerju, ki je bil komaj leto dni starejši od Shawna, se je zdela privlačna. Do naslednje pomladi je Shawn dokončal razvoj, Sean pa pridobil 50.000 dolarjev investitorskega denarja, da sta podjetje lahko prenesla v Kalifornijo. Storitev, ki je tedaj dobila tudi veliko začetnico, torej Napster, sta zagnala maja 1999 in v manj kot letu dni pridobila 20 milijonov uporabnikov. Tak razmah niti ni bil čudežen. Glasba je bila prej povečini dosegljiva le z obiskom prave trgovine, res je uporabnik lahko zašel tudi v spletno trgovino, toda v tem primeru je glasba počakala, da je mimo prisopihal poštar. Spletno glasbo je ponujalo le nekaj neodvisnih navdušencev, na Napsterju pa je je bilo v izobilju, dosegljive takoj in – to ni zanemarljivo – brezplačno. Poleg vseh največjih uspešnic so zanesenjaki na Napster nalagali tudi manj znane skupine in/ali neuradne koncertne posnetke (bootleg).

Na tem mestu se ne bomo ukvarjali z zakonitostjo takega početja, saj ta tema močno presega obseg rubrike. Kakorkoli že, Shawn in Sean sta upala, da bodo za Napster veljali podobni zakoni kot za domače snemanje televizijskih oddaj in plošč CD, a sta se uštela. Prihodki glasbenih založb so upadli precej hitro, zato so nekateri glasbeniki, na primer Metallica in Dr. Dre, ter založbe, združene v RIAA (Record Industry Association of America), urno začeli legalno vojno tako z Napsterjem kot z uporabniki. Po srditi, a razmeroma kratki bitki je glasbena industrija dosegla svoje in Napster je po odločitvi ameriškega sodišča julija 2001 nehal delovati, vsaj v tedanji obliki, in je tako onesrečil po nekaterih ocenah kar slabih 70 milijonov uporabnikov. Napster je kasneje še nekajkrat poskušal vstati od mrtvih s ponujanjem plačljive glasbe, a nikoli ni dosegel niti kanca stare slave. Podobno sta se osmodila tudi oba protagonista, ki z Napsterjem nista zaslužila nič, še več, podjetje sta zapustila s številnimi tožbami za vratom.

Napad klonov

A kot pravijo Američani, ki so zaprli Napster, je odprto konzervo s črvi težko spet zapreti. Zato je še pred propadom Napsterja in prav zaradi njegovega vzora vzcvetelo cel kup podobnih glasbenih storitev. Ena prvih je bila Audiogalaxy, ki je začela svoj vek leta 1998, torej pred Napsterjem, še v obliki klasičnega strežnika FTP. Po nastanku Napsterja pa je Michael Merhej, ki je ustvaril Audiogalaxy, hitro dodal funkcionalnost P2P, učinkovit spletni iskalnik za glasbo in obsežen forum. To so bile ključne prednosti, ki so Audiogalaxy kmalu pripeljale na mesto središča obsežne skupnosti glasbene izmenjave. Zaradi velikega števila ljubiteljev glasbe so bile tako ponujane glasbene datoteke povečini precej bolje urejene kot pri drugih podobnih storitvah (na primer celoten album v enaki kakovosti in ne le posamezne pesmi, boljša kakovost digitalizacije in podobno). A tudi Audioglaxy se je hitro znašel pod udarom RIAA. Najprej je bil prisiljen uvesti preproste filtre za glasbo, kar so iznajdljivi uporabniki obšli s predrugačenjem imen: Madonna je postala Madona ali Mad0nna in podobno. Prav tako so uporabniki izkoriščali nekatere razpoke v protokolu prenosa in tako zaobšli filtre. Seveda take rešitve niso zadovoljile založnikov, zato je tudi Audiogalaxy kmalu nehal razpečevati vsebine.

Med preostalimi storitvami prve generacije P2P so bili priljubljeni še iMesh, Kazaa in Morpheus, ki so vsi uporabljali omrežje FastTrack. Najstarejša med storitvami je iMesh, saj je nastala že leta 1999, prav tako je bila to prva storitev, ki je leta 2004 ponudila povezave do več različnih glasbenih omrežij, na primer Gnutelle, eDonkey. A tudi zgodba iMesh je domala enaka drugim, kmalu po porodu so sledile tožbe, ki so zamajale uspešnost. A ne preveč, iMesh se je namreč uspešno pogajal z založniki in leta 2005 spet ponudil glasbene datoteke uporabnikom, seveda precej manj in za plačilo. Tako je postal prva z uradnih instanc požegnana P2P glasbena storitev. Na žalost pa je tudi iMesh (letos!) ugasnil strežnike. Kazaa je začela delovati marca 2001, poleg glasbe je prenašala tudi filme in programsko opremo, kar je seveda razjezilo še preostalo založniško srenjo in botrovalo hitremu koncu. Kazaa pa je bila na žalost znana tudi po številnih virusih in podobni programski zalegi, ki je kraljevala v njenem omrežju. Morpheus, ki je prav tako nastal leta 2001, je bil neodvisen odjemalnik Kazinega omrežja, a je kasneje tudi zaradi brezplačne licenčnine prešel na Gnutellin protokol.

Druga generacija

Prva generacija omrežij P2P je še vedno potrebovala osrednji strežnik, ki je, poenostavljeno rečeno, rabil kot kažipot do datotek. To se je v pravnih bitkah izkazalo za šibko točko, saj je tak sistem dokaj lahko izklopiti z izklopom osrednjega strežnika. Resni pirati in libertarci si seveda niso smeli dovoliti, da bi bilo njihovo omrežje odvisno od dobre volje državnih represivnih aparatov, zato so si kmalu zamislili protokol, ki bi deloval brez osrednjega registra. Resda potrebuje program na začetku seznam znanih vozlišč, torej računalnikov, na katerih deluje programska oprema P2P, a kmalu sam začne iskati druga vozlišča (naslove mu posredujejo prejšnja že znana vozlišča ).

Gnutellin protokol sta leta 2000 razvila Justin Frankel in Tom Pepper iz podjetja Nullsoft, ki je svetu dal praočeta predvajalnikov glasbe – WinAmp. Ime Gnutella je kombinacija kratice GNU, ki je sinonim za prosto dostopno programsko opremo, in imena lešnikovega namaza Nutella, ki sta ga avtorja na veliko jedla, ko sta sestavljala programje. A ker je Nullsoft malo pred tem kupil ameriški spletni velikan AOL, je bil program umaknjen s spleta le dan po splavitvi programa, ko so se zaradi velikega zanimanja mimogrede tudi sesuli strežniki. Toda tudi to je bilo dovolj, da so neodvisni razvijalci (npr. Gene Kan in Spencer Kimball) z obratnim inženirstvom razvili svoje neodvisne klone programa. Čeprav je bil izvirni Nullsoftov program označen kot odprtokodni, njegova izvirna koda zaradi silovitega neodvisnega razvoja ni bila objavljena, saj za to verjetno niti ni bilo potrebe. Gnutellino omrežje je pridno raslo, a zaradi necentraliziranosti ga težko prizadenejo odločbe sodišč. Še največji udarec je protokolu leta 2010 zadala ustavitev najbolj znanega odjemalca LimeWire, razvitega leta 2001.

Podoben protokol je tudi eDonkey, ki ga je Jeb McCaleb izdelal septembra 2000. Protokol je hitro doživel nekaj nadgradenj v primerjavi z Napsterjevim – decentralizacijo iskalnih strežnikov in iskanje datotek po zgoščeni vrednosti in ne le prek imena datoteke. Prvi odjemalec je bil eDonkey2000, leta 2002 pa mu je sledil prosto dostopni eMule. Leta 2004 je protokol eDonkey po priljubljenosti prehitel prej večji FastTrack. A tudi eDonkey ni ostal na vrhu dolgo, že leta 2007 ga je s prestola izrinil naslednji protokol.

Bit Torrent

Bit Torrent je v grobem različica druge generacije protokola P2P. Protokol je aprila 2001 iznašel Bram Cohen in tudi v tem primeru so odjemalci in strežniki razpršeni (zato, recimo, nedaven odklop Kick Ass Torrenta ne pomeni konec protokola, temveč le preusmeritev uporabnikov na druge iskalnike), prenos paketov, ki so zaščiteni z zgoščevalno funkcijo v opisu torrenta, pa poteka med posameznimi odjemalci. Med znanimi iskalniki ne gre mimo Demonoida, ki je bil priljubljen v zgodnjih letih, in seveda ne brez švedskega The Pirate Baya, ki ostaja v sedlu kljub številnim odločbam sodišč. A tudi Slovenci smo prispevali svoje, saj je bil najbolj priljubljen iskalnik torrentov v letih med 2002 in 2004 Suprnova.org, ki ga je ustvaril Andrej Preston, takrat bolj znan pod vzdevkom Slonček.

Bit Torrentu se je hitro večala priljubljenost, nato pa se je nekoliko umirila in tudi stagnirala. Leta 2009 naj bi promet s torrenti obsegal tudi več kot 50 % vsega internetnega prometa, počasi pa je usahnil pod 5 %, povečini zaradi legalnih možnosti prenosa glasbenih in filmskih datotek. Ocenjujejo, da je vseh uporabnikov protokola Bit Torrent več kot četrt milijarde, a hkrati je uporabnikov iTunes več kot 800 milijonov. 

Shawn Fanning in Sean Parker na MTVjevi podelitvi Video Music Awards leta 2000. Shawn si je majico z napisom Metallica sposodil od brata.

Značilen zaslon računalnikov okoli leta 2000 – iskanje prek Audiogalaxy, prenos datotek in poslušanje z WinAmpom.

eMule je že imel nekoliko preglednejši vmesnik.