iMac, tretjič

Podjetje Apple se ob letošnji razstavi Apple Expó v Parizu ni izneverilo svojemu slovesu enega največjih inovatorjev v računalniški srenji. Računalnik iMac je v svoji prvotni inkarnaciji v prozorno plastiko odetega računalnika podiral prodajne rekorde. V drugi generaciji so ga zasnovali kot zaslon LCD, ki je bil prek aluminijaste roke povezan s polkrožno kupolo, shrambo za drobovje računalnika. Letos so naredili nov korak naprej, a je bil oblikovalsko manj revolucionaren kot prejšnji. Ostala je zasnova "vse v enem kosu", le da so drobovje računalnika spravili v ohišje zaslona LCD. Trgu so ponudili tri različice, ki se razlikujejo po zmogljivosti in opremljenosti računalnika ter velikosti zaslona. Preizkusili smo osnovni model.

Ohišje novega iMaca je podobno povečanemu iPodu, še eni Applovi uspešnici. Debelo je 5 cm, vpeto v aluminijasto stojalo in je vrtljivo okoli vodoravne osi. Stojalo lahko odstranimo, namesto njega pritrdimo poseben tečaj in ohišje obesimo na steno. Vse, kar vidimo na sprednji strani, je 17-palčni zaslon širokega formata in ločljivosti 1440 × 900 pik. Slika je kakovostna, le v zgornjem delu je nekoliko neenakomerno osvetljena. Uporabnike iMacov druge generacije bo sprva motilo, da je pod zaslonom precejšen pas bele plastike. V notranjosti so spravljeni disk (vmesnik SATA, 80 GB), matična plošča s procesorjem G5, grafična kartica in druge pritikline. V desni stranski ploskvi je skrita kombinirana optična enota (CD-RW/DVD-ROM) z režo. Morda bi danes že v osnovnem modelu pričakovali zapisovalnik DVD, Applov SuperDrive. Očitno tudi pri Applu gledajo na vsak dolar, saj so enote z režo dražje od običajnih. V spodnji ploskvi so skriti zvočniki, ki so usmerjeni navzdol in so precej neizraziti (iMacom druge generacije so bili priloženi krogelni zvočniki Harman Kardon). Na zadnji strani so v navpični vrsti nanizani vsi vmesniki. Tam najdemo dva priključka FireWire (vrste 400 Mb/s), tri priključke USB 2.0, izhod VGA ter modemski in omrežni priključek. Omeniti velja, da en vhod USB zasedeta tipkovnica in miška, zato bi bil vsaj še en dodaten vtič USB dobrodošel. Tu sta še vhoda za slušalke (zvočnike) in mikrofon. Na izhod za slušalke lahko priklopimo tudi optični kabel in ga povežemo na zvočni sistem 5.1. Vtičnice so dovolj razmaknjene. Pod njimi je gumb za vklop računalnika, ki je rahlo izbočen, da ga lahko zatipamo. Na sredi zadnje stranice je še električni vtič in to je vse. Celotno ohišje je postavljeno na skrbno oblikovan podstavek iz anodiziranega aluminija, ki s precejšnjo težo zagotavlja stabilnost računalnika. Celotni računalnik tehta dobrih 8 kg.

Omenili smo, da je v iMaca vgrajen procesor G5. To je isti 64-bitni procesor, kot so ga vgrajevali v prve delovne postaje PowerMac G5 (procesor PowerPC 970), predstavljene lani. S tem so pri Applu prvi v računalniški industriji serijsko ponudili računalnike s 64-bitnimi procesorji tudi domačim uporabnikom (čeprav je res, da operacijski sistem 64-bitnosti še ne izkorišča optimalno). V osnovni različici je vgrajen procesor s taktom 1,6 GHz, zmogljivejši model pa premore procesor z 1,8 GHz. Podprt je pomnilnik tipa DDR400, v osnovi ga je vgrajenega 256 MB, pomnilnik pa lahko nadgradimo do zajetnih dveh gigabajtov. Kljub precejšnjemu segrevanju procesorja trije ventilatorji spodobno skrbijo za hlajenje iMaca, ki je v normalnih razmerah skoraj neslišen.

Zaslon krmili grafična kartica NVIDIA GeForce FX 5200 Ultra s 64 MB namenskega pomnilnika. To je dovolj za igranje zmerno zahtevnih iger, seveda pa premorejo delovne postaje PowerMac G5 še boljšo grafiko. Če je uporabnik naveličan kablov, si za doplačilo lahko privošči vgradnjo modula Bluetooth z brezžično tipkovnico in miško, ter brezžične omrežne kartice AirPort Express.

iMacu je priložena obilica programov, med katerimi spadajo tisti iz skupine iLife (iTunes, iPhoto, iMovie, iDVD in iChat) v klasiko. Poleg teh najdemo na disku še spletni brskalnik Safari, pisarniški program AppleWorks 6, dve igri, enciklopedijo in program za "garažno" snemanje glasbe GarageBand. Naložen je operacijski sistem OS X 10.3 ("Panter"), tisti, ki še zmeraj uporabljajo tudi "stare" programe za OS 9, pa si lahko zagotovijo miren spanec z namestitvijo posebne "združljivosti s klasiko" (Classic compatibility).

Kot večina računalnikov vrste "vse v enem", ima tudi iMac nekatere pomanjkljivosti. Sestavne dele (disk, grafična kartica, procesor) je težko ali pa sploh nemogoče zamenjati. Ker so Applovi računalniki kot zanalašč za tiste, ki se ljubiteljsko ali profesionalno ukvarjajo z digitalnim videom, bi bil zmogljivejši disk (vsaj 120 GB) prav gotovo na mestu. Pograjati moramo optično miško, ki nima običajne tipke, temveč za klikanje pritiskamo kar na glodalčev hrbet. To je za nevajenega uporabnika vsaj sprva neudobno.

Applovim računalnikom so zmeraj očitali visoko ceno. Če upoštevamo, da dobimo za 350 tisoč tolarjev 17-palčni zaslon LCD, 64-bitni procesor ter majhno količino prostora, ki ga zasede računalnik, lahko rečemo, da je cena sprejemljiva. Za slabih šestdeset tisočakov več dobimo iMaca s hitrejšim procesorjem (1,8 GHz) in optično enoto SuperDrive. Za najzmogljivejšo različico (disk 160 GB, 20-palčni zaslon ločljivosti 1680 × 1050 pik) pa bo treba odšteti več kot pol milijona tolarjev.

iMac

Kaj: Namizni računalnik. PowerPC G5, 1,6 GHz, 80 GB, 256 MB RAM, 17" zaslon LCD, 1440 × 900 pik.

Izdeluje: Apple, www.apple.com .

Prodaja: E.P.L., (01) 256 13 20, www.epl.si .

Cena: 350.460 tolarjev (408.076 tolarjev s procesorjem 1,8 GHz in enoto SuperDrive, 515.794 tolarjev z 20" zaslonom 1680 × 1050 pik in 160 GB diskom).

Za: Zaslon, bogata programska oprema, 64-bitni procesor.

Proti: Miška. Omejena možnost razširitve.