Informacijski fiasko leta
Kot vsakega projekta se je mogoče tudi digitalizacije lotiti napačno in v nasprotju z uveljavljenimi smernicami, kar ni le nenavadno, temveč tudi neučinkovito in za vse vpletene drago. Tak primer je letošnje poročanje podatkov o porabi energentov agenciji Spirit, ki je zagotovo informacijski fiasko leta.
Digitalizacija se dandanes omenja kot čudežna paličica, ki bo rešila vse težave na vseh področjih. Digitalizirali bomo šolo, digitalizirali bomo zdravstvo, digitaliziralo se bo gospodarstvo, javna uprava pa bi tako in tako že morala biti digitalna. A digitalizacija brez substance je v najboljšem primeru prazna beseda, lahko pa povzroči več težav in stroškov, kot če je sploh ne bi bilo. Obstajajo dobre prakse, kakršni so Fursovi eDavki, in obstajajo slabe rešitve, kakršen je letošnji zaplet na Javni agenciji Republike Slovenije za spodbujanje investicij, podjetništva in internacionalizacije (Spirit) pri subvencioniranju energentov.
Državljani imamo pri poročanju največkrat izkušnje z eDavki, ki že dve desetletji omogočajo komunikacijo s Fursom. Sistem se je v tem času pogosto spreminjal in nadgrajeval, a osnovna logika ostaja enaka. Furs je vzpostavil vso potrebno infrastrukturo, s katero se uporabniki – podjetja in posamezniki – povežejo in pošljejo potrebne podatke. Denimo, če moramo oddati podatke o kapitalskih dobičkih, se prijavimo v eDavke, vnesemo ustrezne vrednosti v obrazec, ga digitalno podpišemo in oddamo. Postopek je sorazmerno preprost, uporabnikom prijazen, ne zahteva praktično nobenega računalniškega znanja in predvsem ne povzroča stroškov. Za podjetja obstajajo tudi kompleksnejše rešitve, saj morajo poročati več, a princip je enak. Infrastruktura je pri Fursu, kamor odlagamo podatke.
Spirit je na spletnem dogodku povedal, da na vprašanja po elektronski pošti ne bodo odgovarjali.
Osnovna logika tovrstnega poslovanja je v prihranku časa in denarja ter tudi v lažjem nadzoru in obdelavi podatkov. Odgovornost je porazdeljena. Furs je odgovoren za delujočo infrastrukturo, zavezanci pa za pravočasno oddajo pravilnih podatkov.
Geneza
Preselimo se na Spirit v leto 2022, ko so cene energentov na svetovnih trgih zaradi več dejavnikov podivjale. Državni zbor je zato na seji 16. decembra sprejel Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK), ki je uvedel več vrst subvencij gospodarstvu za nakup energentov. Po besedah Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) so v letu 2023 v ta namen zagotovili 400 milijonov evrov. Ker je posamezna subvencija odvisna od porabe v tekočem letu in referenčnem letu 2021, je morala država te podatke od upravičencev do subvencije nekako tudi pridobiti.
V ZPGOPEK je v 16. členu predpisana elektronska izmenjava podatkov, kar je seveda logično. O tehničnih podrobnostih zakon molči, kar je prav tako smiselno, in pojasnjuje le, da vrsto in obliko podatkov ter način elektronske izmenjave predpiše pristojni organ za izvajanje nadzora. To je agencija Spirit.
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni in tako je zakon po besedah MGTŠ, »da bi do pomoči lahko dostopal najširši krog podjetij«, definiral tudi koncept posrednega dobavitelja. Neposredni dobavitelji so podjetja, ki prodajajo energente (denimo Gen-I), posredni dobavitelji pa so preprodajalci. To so torej vsa podjetja, ki komurkoli kakorkoli zaračunavajo energente. To je pekarna, ki ima v svojem prostoru bankomat, skupnost stanovalcev bloka z mobilno bazno postajo na strehi ali pa veliki trgovski center, ki mu posamezne trgovinice plačujejo najemnino. Edini pogoj je, da je na teh računih za najemnino ločena postavka za porabljeno energijo (in račun nima obratovalnih stroškov skrito in pavšalno vključenih v najemnino). Nenadoma je torej posrednih dobaviteljev zelo veliko, precej več kot neposrednih. To bo zelo pomembno v nadaljevanju.
Zaplet
Upravičenci, ki so želeli subvencijo, so vloge na Spirit oddali do 28. 2. 2023. Dan pozneje pa je Spirit izpolnil pogoj iz zakona in objavil podrobnosti o vrsti in obliki podatkov ter načinu njihove izmenjave. Na svoji spletni strani so objavili »tehnična navodila za izdelavo aplikacijskih vmesnikov« oziroma API, ki so vsebovala dokumentacijo o predvidenih klicih, shemah podatkov in pričakovanih odgovorih. Operaterji in dobavitelji so morali razviti svoj API in ga izpostaviti na internetu do 31. 7. 2023, Spirit pa bi se potem povezal z njim in k sebi pretočil podatke.
Sprva tega ni problematiziral nihče, ko pa se je rok začel bližati in so podjetja začela pripravljati rešitve, so eno za drugim ugotavljala, da je zahtevana rešitev nenavadna. Sama so morala pripraviti API in ga postaviti na strežnik, nato pa Spiritu po elektronski pošti sporočiti naslov (URL), uporabniško ime in geslo. Če se vrnemo k analogiji z začetka, je to podobno, kot če bi moral vsak državljan postaviti svoj strežnik, da bi se Furs povezal z njim in ugotovil, koliko davka mora odmeriti. Tako se to ne počne.
Podjetja so na Spiritu začela pošiljati vprašanja, ki jih je ta po lastnih navedbah sproti reševal. Ni jih bilo malo, zato so 4. julija organizirali tudi »spletni dogodek«. Šlo je za približno pol ure dolgo predavanje prek Zooma, ki ga je imel vodja IT na Spiritu Gorazd Orešek. Na predavanju je bilo nekaj bizarnih trenutkov, denimo prošnja podjetjem, naj ne pošiljajo elektronske pošte, ker je je preveč, ampak naj raje Gorazda Oreška pokličejo po telefonu. Nato je sledila diskusija z zavezanci, kjer so številni problematizirali tako zamišljeni način izmenjave podatkov. A Spirit je vztrajal pri svojem, posnetek dogodka in materiale pa objavil na – Dropboxu.
Vrh
O nenavadnih pristopih k IT sta 14. julija prva poročala naša revija in portal Slo-Tech, v naslednjih dneh pa so zgodbo povzeli še dnevni mediji. Spirit se je 18. julija odzval z obvestilom za javnost, v katerem so ponovno poudarili, da morajo zavezanci do konca meseca postaviti ustrezen API. Ob tem je poimensko navedel tri komercialne rešitve (zpgopek.si, kompetentnost.si, 3tav.si), ki jih lahko podjetja uporabijo namesto lastnega razvoja. Zpgopek.si je brezplačna rešitev, preostali pa nista, a sta si vseeno prislužili reklamo v uradnem sporočilu javne agencije in tudi na vladnih straneh (gov.si).
Za trenutek se je zdelo, da se bo način izmenjave podatkov spremenil, ko je Ministrstvo za digitalno preobrazbo (MDP) sklicalo sestanek s Spiritom in z MGTŠ, ki je potekal 19. julija. Tam sta ta dva pojasnjevala razloge za takšen način izmenjave podatkov, sprememb pa ni bilo. Sistem je ostal enak. Morda bo v prihodnosti bolje, saj so se dogovorili, da se bodo pri prihodnjih »izzivih pri digitalizaciji podatkov« obrnili na MDP. In karavana je šla dalje.
Na spletnih straneh so objavili dokumentacijo, kakšen API morajo podjetja razviti.
Vsak zavezanec je torej moral razviti enako infrastrukturo, zato da jo bo Spirit dvakrat vprašal za nekaj številk. Takih zavezancev je bilo okrog 500, torej smo v najslabšem primeru dobili približno toliko enakih rešitev. Nekateri so nato obupali in uporabili eno izmed komercialnih.
Na tem mestu se vrnimo k posrednim dobaviteljem. Ti so zavezanci za poročanje, četudi sami niso zaprosili za subvencijo. V praksi to pomeni, da mora poročati vsak posredni dobavitelj, če se je vsaj en njegov odjemalec ('najemnik') prijavil za subvencijo. Posredni dobavitelj tega seveda ne more vedeti, ker mu odjemalec tega ni dolžan sporočiti in mu v praksi tudi ne bo. To zagato je Spirit rešil tako, da je – spet na Dropboxu (!) – objavil Excelovo preglednico, v kateri so matične in davčne številke vseh prosilcev na subvencijo. Zdaj mora vsak posredni dobavitelj preveriti, ali je kdorkoli od njegovih odjemalcev na tem seznamu. V tem primeru mora potem postaviti API in poročati Spiritu, pa čeprav od njega ni imel popolnoma nič.
Javna razprava se je vrtela okrog vprašanja, ali je izbrani sistem elektronske izmenjave primeren, eden izmed, sicer slabih, argumentov pa je bil ravno gospodarjenje z javnimi sredstvi. Podjetja so dobila subvencijo, zdaj pa naj postavijo ustrezno infrastrukturo za poročanje. A kot vidimo, to v primeru posrednih dobaviteljev sploh ni nujno res.
V resnici pa niti prihranki pri javnih sredstvih niso gotovi. Spirit je od podjetij zahteval, da mu po elektronski pošti (!) – tisti pošti, ki je ne utegnejo brati za vprašanja – pošljejo URL, uporabniško ime in geslo za dostop do API. Vse to je moral nekdo zbirati, pretipkavati v neki zbir in to bo treba tudi hraniti ter uporabiti za klice na API. Vse to stane. Spirit na naše izrecno vprašanje, kako so to izvedli in koliko bo to stalo, ni odgovoril.
Lekcije
Pri Spiritu pravijo, da so do konca julija prejeli večino dostopov API, zapletov pri tehnični izvedbi vzpostavljanja pa da niso zaznali. Elektronsko izmenjavo podatkov so začeli avgusta in jo bodo nadaljevali v naslednjih mesecih. Šele tedaj bo tudi jasno, koliko upravičencev podatkov ni posredovalo. Dodajajo, da so imeli zlasti manjši zavezanci mestoma težave z zbiranjem in s pripravo podatkov o količini in ceni energentov za posameznega upravičenca, tehničnih težav pa ne.
A konec dober, vse dobro ne pomeni, da si lahko oddahnemo. Konec pravzaprav še ni napočil, ker bo druga tranša prenosa podatkov potekala januarja prihodnje leto. Podjetja so torej morala razviti lastno infrastrukturo, ki mora teči vsaj pol leta, da se bo Spirit dvakrat povezal z njo in prenesel podatke – toliko o zelenem prehodu!
Spirit in MGTŠ tudi še vedno ne razumeta, kaj je narobe s takim načinom 'digitalizacije'. V odgovorih so poudarjali, da je elektronska izmenjava podatkov nujna – kar seveda drži. Nadaljnja pojasnila, da je bil ta sistem izbran zaradi zagotavljanja pravilnosti podatkov z odgovornostjo pri zavezancih in da so tako gospodarno ravnali z javnimi sredstvi, pa so seveda precej bolj trhla.
MGTŠ trdi, da »je takšen način elektronske izmenjave podatkov bistveno razbremenil gospodarstvo, ker ni potrebe po pošiljanju obsežnih dokazil«, in ocenjuje, da je glede na »potrebo po hitri izvedbi ukrepa /…/ način, ki ga je predpisala agencija Spirit, ustrezen«. In zakaj se sistem ni spremenil? »Razen nasprotovanja manjšega števila posrednih dobaviteljev nismo zaznali razlogov, ki bi narekovali spremembo.« Tudi Spirit vztraja, da je »takšen sistem poročanja in nadzora nad pomočjo /…/ vzpostavljen z namenom odgovorne porabe javnih sredstev in v izogib napakam pri vnosu podatkov«. Napake pri vnosu seveda niso odvisne od tega, ali upravičenec svoje podatke pošlje prek elektronske pošte ali Spiritove infrastrukture, oziroma tega, če mora vzpostavljati lastni API. Ali pa nam hoče Spirit povedati, da so pri poročanju Fursu napake zelo pogoste, ker podjetja poročajo javni infrastrukturi.
Vodja IT na Spiritu Gorazd Orešek je začudenim zavezancem pojasnjeval, da morajo sami razviti infrastrukturo za poročanje.
Še največ upanja v boljši jutri vzbuja MDP, ki je bil v zgodbo pahnjen proti koncu. Da se Spirit in MGTŠ nista obrnila nanje in da so o zapletu izvedeli iz medijskega poročanja 17. julija, torej dva tedna pred rokom za oddajo podatkov, pove veliko o stanju digitalizacije v državi in smiselnosti ministrstva. Na sestanku dva tedna pred rokom za oddajo podatkov so predvidljivo ugotovili, da v tako kratkem času nove rešitve ne morejo postaviti. Pomenljivo pa so zapisali: »Implementacijo rešitev je Spirit prenesel na posameznega operaterja oziroma dobavitelja, kar ni običajna praksa oziroma način, ki ga na ministrstvu podpiramo. Menimo, da bi moral biti vzpostavljen en aplikacijski vmesnik na strani Spirita, prek katerega bi upravičenci posredovali svoje podatke.« To je tudi glavna lekcija tega fiaska. Spiritova zamisel je bila slaba in neprimerna, vse nadaljnje dogajanje, vključno z obveščanjem javnosti o obstoju brezplačnih (za katere ni jasno, ali bodo delovale do februarja 2024, kot zahteva zakon) in komercialnih rešitev, pa gasilske akcije.
Na obeh ministrstvih trdijo, da bodo v prihodnje pred pripravo rešitev vključili tudi MDP. Upajmo, da jih bodo tudi upoštevali. Slovenija namreč ima dobre strokovnjake, nekaj izmed njih jih je celo v javnem sektorju. Dokumenti, ko sta nacionalna strategija Digitalna Slovenija 2030 in strategija digitalnih javnih storitev, ne smejo biti le mrtve črke na papirju. V Sloveniji imamo tudi rešitve, kot so OPSI (Odprti podatki Slovenije), DRO (Državni računalniški oblak) in NIO (Nacionalni interoperabilnostni okvir), ki bi jih državna uprava morala prva uporabljati. To niso le lepo zveneče kratice, to so dejanski sistemi, ki delujejo.
A dokler Spirit preglednico z matičnimi številkami podjetij in s podatkom o subvencijah prilepi na ameriški (!) Dropbox, ker je to pač najlažje, bomo težko verjeli njihovi argumentaciji, da so katerokoli pot predlagali zato, da bi gospodarstvo čim manj obremenili in hkrati varčno ravnali z javnimi sredstvi. Lenoba in neznanje sta namreč vedno mogoča razloga, ovržejo pa ju lahko le s strokovnimi rešitvami.