Intel Atom - pravi varčnež

Intel ima novega varčneža. Z deklarirano porabo štirih vatov električne energije se uvršča prav na vrh seznama varčnih procesorjev, obenem pa postreže z več kot poldrugim gigahercem računske moči. Seveda smo tudi sami preverili, kako se Intel Atom obnese v praksi.

V Intelu so se odločili, da njihov najvarčnejši sodobni procesor ne bo zgolj domena malih prenosnih napravic, temveč bo skušal najti kakšnega kupca tudi med uporabniki namiznih računalnikov. In kaj je Atom? Gre za enojedrni procesor arhitekture x86, ki je pravzaprav prvi pravi naslednik procesorjev blagovne znamke Pentium. Ko so ga Intelovi inženirji snovali, so imeli jasno začrtane cilje - procesor mora biti poceni in varčen, zmogljivosti so bile drugotnega pomena. Po tej plati je Intel Atom uspel v celoti. Za preizkus smo prejeli Intelovo platformo, ki ima procesor Atom, različico 230, že "nalepljen" na osnovno ploščo (Intel D945GCLF). Tako si je pač Intel zamislil namizno različico inkarnacijo svojega varčneža in mu s tem hote ali nehote močno omejil uporabnost.

Platforma s kopico pomanjkljivosti

Že bežen pogled na majhno ploščo nam da vedeti, da gre za izdelek formata Mini-ITX, ki, kot veleva standard, meri vsega 17 × 17 cm. Pohvalno. A že drugi pogled razkrije dokaj nenavadno lastnost - plošča uporablja napajalne vmesnike, ki jih sicer najdemo na ploščah formata ATX, in to kar dva - 20-žilni glavni napajalni priključek in še dodatnega štirižilnega (ter prostorsko nerazumno oddaljenega!) za 12 V linijo, to pa je glede na skoraj nično porabo Atoma, milo rečeno, nepotrebno pretiravanje. Intel svojo zamisel zagovarja z združljivostjo s standardom ATX, a bržkone ne bomo našli prav veliko uporabnikov, ki bi malega Atomčka in njegovo ploščo vgrajevali v ohišja standardnih mer.

O tem, da Intelova plošča D945GCLF ni najbolj posrečen izdelek, pričajo še številni drugi dejavniki. Z vidika razširljivosti ji vsekakor močno zamerimo to, da nima grafične reže PCI-Express, saj premore plošča le klasično režo PCI, pa še to zgolj eno. Podobno se nam godi s pomnilniškimi režami - ker je na voljo ena sama, velja svojo sestavo že takoj opremiti s kar največ pomnilnika. Mi smo za naš preizkus sicer izbrali gigabajtni modul.

Naslednja nerodnost, ki pade v oči, je visoko hladilno rebro z majhnim ventilatorjem, ki prekriva Intelov čip GMA 950, zadolžen za prikaz grafičnih podob. Ne le, da je nerazumljivo visoko in kot tako možna ovira pri namestitvi v nizkoprofilna ohišja, na njem je nameščen 4 cm ventilator, ki se vrti z dobrimi 4900 obrati na minuto. Že kot nov ni neslišen, ko pa se v njem "zaredi" leglo prahu, nedvomno postane pravi mali kričač. Poleg velikana je nameščeno še manjše hladilno rebro, ki prekriva osrednji procesor. Ali ga slednji zaradi izjemno nizke porabe in oddane toplote sploh potrebuje, je pravo vprašanje, saj je tudi po večurnem mučenju hladilno rebro ostajalo le mlačno. Za razliko od drugih je tretji čip - južni most ICH7 - nepokrit in daleč najbolj vroč. Zakaj se Intel ni odločil za bolj nizkoprofilno hladilno rebro, ki bi pokrilo vse tri elemente (so namreč v isti liniji), ter ga opremil z večjim in tišjim ventilatorjem, ostaja odprto vprašanje.

Ko smo ploščo obrnili in si ogledali priključke, ki so uporabniku na voljo, smo doživeli nov pretres. Kot bi se vrnili nekaj let v preteklost. Dvema zastarelima priključkoma PS/2 za miško in tipkovnico sicer ne nasprotujemo, menimo pa, da vzporedna in zaporedna vrata na takšnem izdelku nimajo kaj iskati. Še posebej, ker zaradi svoje velikosti zasedejo večino prostora za vmesnike. Preostali priključki so grafični D-Sub, omrežni vmesnik, štirje vmesniki USB in trije priključki zvočne rešitve. Dodatno je na plošči še vmesnik, ki dovoljuje priklop razširitvene kartice z dodatnima vmesnikoma USB. Razširitvene možnosti so tako rekoč nične.

Za dizajn Atomove platforme za namizne računalnike si Intel zasluži le in zgolj grajo. Tako površno (neposrečeno?) narejenega izdelka, kot je plošča D945GCLF, že lep čas nismo videli.

Poženimo malčka

Intel svojo najvarčnejšo namizno platformo opremlja z zgolj osnovno podporo, uradno podprti so namreč le trije operacijski sistemi - Windows XP, Windows XP x64 in 32-bitna Windows Vista. Odločili smo se, da ga preizkusimo prav s slednjo. A še preden nadaljujemo, naj omenimo, da tudi privrženci na Linuxu temelječih operacijskih sistemov ne smete obupati - zahvaljujoč Asusu bo bržkone kaj hitro na voljo ustrezna različica, sorodna tisti z EEE Pcja.

Tako kot zadnje generacije enojedrnih procesorjev Pentium ima tudi Atom vgrajeno tehnologijo HyperThreading. To pomeni, da bo v omenjenih operacijskih sistemih procesor prikazan z dvema jedroma. Kmalu po namestitvi Windows Viste Ultimate smo ugotovili, da bo ta za našo sestavo precejšen zalogaj, saj je že pri golem poganjanju namizja obremenitev procesorja nihala med 10 in 25 odstotki. Naše meritve potrjujejo, da so zmogljivosti vse prej kot pohvalne, čeprav so za nezahtevno pisarniško rabo kljub vsemu zadostne. Naše priporočilo glede operacijskega sistema je zato zelo jasno: za tekoče delo namestite Windows XP.

Meritve in rezultati

Testni sistem smo opremili z naslednjimi komponentami:

- osnovna plošča Intel D945GCLF,

- procesor Intel Atom 230 (1,6 GHz),

- pomnilnik 1 GB Kingston DDR2-667,

- disk Seagate 250 GB, 7200 obratov, SATA,

- DVD zapisovalnik NEC 5200A,

- napajalnik Trust Hiper-V 530W.

Za primerjavo smo vzeli klasični Intelov dvojedrni sistem iz vstopnega razreda, ki se je razlikoval le v plošči (D945GCNL) in procesorju (Dual Core E2180, 2,0 GHz).

Varčen procesor, potratna platforma
Kot zgovorno pričajo rezultati v tabeli, je dvojedrnik zlahka pometel z Atomom. Grafični in računski testi so vsi močno v prid procesorja Dual Core E2180. Prav nasprotno pa je seveda s ceno.

Tudi na področju, kjer naj bi bil Atom opazno boljši, torej pri sami varčnosti, razlike niso drastične. K temu še največ prispeva nelogična izbira osnovnega čipovja na plošči, saj so vezni nabori Intel 945 že precej stari (iz daljnega leta 2005!) in ne ravno najbolj varčni - njihova poraba se tudi zavoljo vgrajene grafične rešitve giblje okrog 22 W (mobilno čipovje, različica i945GSE, porabi vsega 5,5 W), to pa dobesedno izniči vsa prizadevanja varčnega Atoma. A zaenkrat je omenjeni procesor na voljo le v kombinaciji s testirano ploščo in nič ne kaže, da bi Intel namiznikom v kratkem namenil dodatno izbiro. Škoda.

Edini žarek upanja utegne posvetiti s strani drugih izdelovalcev osnovnih plošč, ki bi lahko, po Intelovih priporočilih sodeč, Atom sparili s SiSovim čipovjem 671, ki ob sorodnih lastnostih in zmogljivostih porabi vsega 8 W energije.

Sklep

Očitno so izdelovalci že na samem začetku dosegli meje Intelovega najvarčnejšega procesorja. 1,6-gigaherčni Atom je kakor nalašč za rabo v malih in varčnih prenosnikih, čeprav ga bomo do konca leta zasledili še marsikje, bržkone tudi v mobilnikih. Trga nezahtevnih uporabnikov namiznih računalnikov pa prav zaradi povsem neposrečene izbire platforme ne bo osvojil, prav tako ne našega priporočila za nakup. Zato pa s toliko večjim zanimanjem pričakujemo njegovega dvojedrnega brata - če se v Intelu odločijo za njegovo splavitev in odpravo večine v članku naštetih pomanjkljivosti.

Mobilne naprave si želijo Atom

Medtem ko so si vsi večji izdelovalci t. i. ultraprenosnih računalnikov že zagotovili večje zaloge procesorjev Intel Atom, ki bodo poganjali njihove mlinčke, so kot strela z jasnega udarile govorice o Applovih apetititih. Ne, Apple ga zaenkrat ne namerava strpati v prenosnike MacBook, temveč kar v naslednjo generacijo priljubljenega mobilnega telefona iPhone. Čeprav Intel in Apple govoric nista niti zanikala, niti potrdila, lahko sklenemo s starim pregovorom - tam, kjer je dim, je tudi ogenj, oprostite, Atom.

Alternativna raba

Pristop "naredi si sam" je v domačih ustvarjalnih delavnicah že marsikdaj in iz marsikatere naprave izvlekel ne le njen maksimum, temveč ji dodal nove razsežnosti. Bo tudi s tokrat preizkušeno platformo tako? Le slaba minuta razmišljanja je bila dovolj, da smo našli dve zamisli o alternativni rabi Intelovega Atomčka.

Prva je bila izdelava majhnega in kompaktnega predvajalnika visoko ločljivih video vsebin. A zataknilo se je pri besedi visoko ločljivih. Poldrugi gigaherc procesorske moči se je izkazal za nezadostnega pri predvajanju filmov polne visoke ločljivosti (Full HD, 1080p), medtem ko je predvajanje video virov, vzorčenih z ločljivostjo 720p, zahvaljujoč močni optimizaciji sistema potekalo gladko. Da so večpredstavne vsebine vendarle velik zalogaj za Atom, je pokazalo tudi predvajanje DVD filma, ob katerem se je obremenitev procesorja povzpela na nezavidljivih 80 odstotkov. A tudi če mu to pomanjkljivost oprostimo, kaj hitro naletimo na druge, mimo katerih spet ne gre zlahka. Podpovprečno zvočno rešitev morebiti še reši nakup namenske zvočne kartice, a potem se cena rešitve nerazumno dvigne. Da HTPCji ne bodo Atomov dom, pa jasno nakazuje tudi klasični D-Sub grafični priključek, o kakem priključku HDMI pa ni ne duha ne sluha - bržkone bi tudi ta preveč podražil sicer osnovno rešitev.

Druga naloga, v kateri bi se Atomček bistveno bolje izkazal, je usmerjevalnik omrežnega prometa. V prosto režo PCI bi z vgradnjo dodatne omrežne kartice in namestitvijo namenske programske opreme kaj hitro lahko poskrbeli za soliden strojček, ki bi se obnašal kot požarni zid, protivirusni strežnik in uravnalnik pasovne širine. Edina zamera gre zopet pretirani varčnosti pri sestavi pripadajoče osnovne plošče, saj je opremljena zgolj z 10/100-megabitnim omrežnim vmesnikom, medtem ko bi za pol evra več lahko nanj namestili gigabitni vmesnik. Pa drugič.

Kot zgovorno pričajo rezultati v tabeli, je dvojedrnik zlahka pometel z Atomom. Grafični in računski testi so vsi močno v prid procesorja Dual Core E2180. Prav nasprotno pa je seveda s ceno.