Ena izmed bolj odbitih teorij zarote, ki je dobila pospešek pred štirimi leti, opisuje mrtvi internet. Na spletu naj bi večino vsebin, interakcij in prometa ustvarili boti in umetna inteligenca, sami pa smo tam kot glas vpijočega v puščavi. Zrno resnice v tej teoriji obstaja, razvoj umetne inteligence pa jo utegne uresničiti.
Del manifesta Dead Internet Theory: Most of the Internet is Fake.
Tu in tam se kakšna teorija zarote z leti zamude izkaže za resnično, kar njene zagovornike posebej razveseli, preostale ljudi pa navda s kljuvajočim vprašanjem, kaj vse je še res. Pri trditvah o množičnem prisluškovanju oziroma prestrezanju komunikacij smo vrsto let zamahovali , nato pa je Edward Snowden pokazal, da je resnica še bolj distopična (Internet kot moderni panoptikon, Monitor 09/13). Z zgodovinske distance pa je od resničnosti teorije še bolj neverjetna sprijaznjenost s tem početjem. Psi so resda lajali, a karavana je šla še dalje in danes prestrezanje telekomunikacij sprejemamo kot dejstvo, proti katerem se lahko zgolj poskušamo boriti po najboljših močeh.
Po drugi strani se najhitreje širijo teorije, ki vsebujejo zrno resnice, okrog katerega se nagrmadi nepredstavljiva količina balasta. To pot si bomo zato privoščili nenavaden izlet in resno pogledali teorijo zarote: mrtvi internet. Tudi v njej se skriva zrnce resnice, predvsem pa opozorilo, kam bi lahko prihodnost vodila.
Kot nič koliko bizarnih zgodb ima tudi teorija mrtvega interneta izvor na kultni strani 4chan. Vse od ustanovitve leta 2003 so se tu in tam pojavile objave kakšnega uporabnika, ki je omenjal mrtvi internet. A prelomnica je daljši manifest z naslovom Dead Internet Theory: Most Of The Internet Is Fake, ki ga je leta 2021 na spletni strani Agora Road’s Macintosh Vaporwave Cafe objavil uporabnik z vzdevkom IlluminatiPirate. Manifest je sicer bolj podoben kolažu različnih »dejstev« in »dokazov«, ozaljšanem z zaslonskimi slikami z različnih koncev interneta, kot kakšni resni analizi. Avtor uvodoma skromno zapiše, da je zgolj zbral in uredil ideje drugih, ki jih zasledil na straneh 4chan in Wizardchan.
Poročilo Bad Bot Report za leto 2023 ugotavlja, da so ljudje ustvarili 50,4 odstotka prometa, zlonamerni boti (bad bot) 32 odstotkov, dobronamerni boti (good bot) pa 17,6 odstotka.
Vseeno si lahko traktat izposodimo za kratek povzetek, kaj predpostavlja teorija mrtvega interneta. Avtor ugotavlja, da se zdi internet prazen, brez ljudi ali vsebine, ker takšen v resnici je. V primerjavi z zgodnjim internetom – sam izpostavi leto 2007 kot obdobje starega interneta – se danes ne pogovarjamo več z ljudmi, temveč večinoma z umetno inteligenco. Na internetu mrgoli starih, prepakiranih in recikliranih vsebin, ki jih nekritično reproducirajo boti. Po letu 2016 so internet povsem prevzeli umetna inteligenca in lažne vsebine. Večina slavnih ljudi, ki jih vidimo na Youtubu in podobno, v resnici sploh ne obstaja, temveč gre za računalniško ustvarjene posnetke (CGI in deepfake). Celo mnogo dogodkov, o katerih beremo na spletu, se nikoli ni zgodilo. To je teorija mrtvega interneta v najbolj ekstremni različici.
Kdo je avtor teorije
Celotno besedilo prežemata paranoja in osamljenost, predvsem pa razočaranje nad internetom. Novinarka The Atlantica Kaitlyn Tiffany je istega leta našla pisca tega besedila in se z njim pogovorila. Šlo je za vodjo oddelka v enem izmed kalifornijskih logističnih podjetij, a ga na njegovo željo ni identificirala. Iz sporočil ji je bilo jasno, da resnično verjame v svoj manifest. Internet naj bi prevzeli boti, ki jih upravljajo korporacije s podporo držav, da bi zadušili kritično mišljenje, nadzorovali prebivalstvo in mu prodali čim več izdelkov. Kapitalistična zarota, torej. Ameriška vlada naj bi izvajala množično zaslepljevanje oziroma mračenje (gaslighting) svetovnega prebivalstva.
Lažne interakcije se ustvarjajo s stotinami telefonov in kartic SIM, ki simulirajo ljudem podobno vedenje. Slika: Vice
Traktat bi morda ostal neopažena kurioziteta, a se je IlluminatiPirate močno potrudil, da bi mu povečal vidnost. Povezavo do njega je objavil na več podstraneh Reddita, tudi tisti posvečeni Joeju Roganu, ki je imela tedaj skoraj milijon naročnikov. Do danes si je originalno objavo ogledalo 330.000 ljudi, kar v primerjavi z modernimi viralnimi posnetki malo, ni pa zanemarljivo. Sprožila je tudi številne diskusije na forumih.
SocialAI
Kdor želi v praksi preizkusiti mrtvi internet brez ljudi, lahko uporabi aplikacijo SocialAI, ki jo je spisal Michael Sayman, nekdaj zaposlen v Googlu. Aplikacija, ki je za zdaj na voljo le za iOS, ustvari osebno družbeno omrežje za uporabnika. Na njem lahko objavlja vsebine kot na ostalih družbenih omrežij, a jih nihče ne vidi. Odzivajo se le avatarji, ki jih upravlja umetna inteligenca. Uporabnik lahko nastavi, kakšne vrste občinstvo želi, denimo podpornike, piflarje, skeptike itd.
Avatarji se bodo nato v tem slogu odzvali na praktično vse objave. Sayman je dejal, da je idejo gojil dlje časa, a je tehnologija šele zdaj dozorela. Kritiki aplikacije mu odvračajo, da to očitno ne drži, ker da so odzivi avatarjev šablonski, votli in sterilni. A Sayman SocialAI ni nikoli ustvaril kot resnično konkurenco družbenim omrežjem, temveč kot eksperiment in orodje, ki je namenjeno osamljenim in izključenim ljudem, četudi sam poudarja, da ne more rešiti vseh težav. Pomembno je, da jih vsaj ne poslabša, kar za tako terapevtsko rabo ne upamo trditi. SocialAI raje vzemimo kot zabavno demonstracijo sposobnosti današnje umetne inteligence in primer, kakšen bi bil v resnici mrtev internet.
Internet zelo očitno ni mrtev, saj bodo tudi tele vrstice pristale na njem, pa jih je napisal človek iz mesa in krvi. Na internetu lahko najdete tudi svoje prijatelje in znance, na družbenih omrežjih z njimi celo poklepetate. Vseeno pa bežen pogled na nekdanji Twitter, današnji X, ali na iskalne rezultate v Googlu razkrije ogromno količino vsebin, ki jih bržkone res ni objavil človek. Boti in lažni sledilci na Twitterju so realnost že več kot desetletje (Prijatelji naprodaj, Monitor 06/13). Zid na Facebooku se je iz niza objav prijateljev spremenil v neskončno reko slaboumnih viralnih posnetkov, reklam in drugih vsebin, ki so jih ustvarili boti.
Osnovna premisa teorije mrtvega interneta, ko je slečemo do kosti, ni tako zelo neverjetna: večine internetnega prometa morda res ne ustvarijo človeške interakcije in izdelki, kakovost vsebin pa strmo pada.
Drobtinice
Teorija mrtvega interneta kot vsaka dobra teorija zarote napaberkuje več dejstev, večinoma objektivno preverljivih, ki jih stke v neverjetno pripoved. Leta 2020 se je na Twitterju pojavilo ogromno objav s preprostim stavkom I hate texting (Sovražim pošiljanje sporočil), ki so imele včasih tudi kakšen pripis (I just want to hold ur hand, just come live with me ...). Te objave so dobile na desettisoče všečkov, ki so jih večinoma oddali boti. Danes vemo, da je na omrežju X količina neavtentičnih uporabnikov oziroma vsebin znatna. Ob Muskovem prevzemu Twitterja leta 2022 je bila določitev tega deleža eden ključnih kamnov spotike pri določanju poštene vrednosti, različne analize pa so ga ocenile na 5–15 odstotkov.
Še en pomislek izvira z Youtuba. Ključno merilo za finančno nagrajevanje ustvarjalcev je število ogledov, zato so manipulacije števca ogledov pogoste, Google pa se na vse kriplje bori proti njim. Pred desetletjem je bila na Youtubu kar polovica ogledov lažnih, torej so jih opravili boti. Nekateri zaposleni so se takrat ustrašili, da bi zato lahko algoritmi za zaznavanje neavtentičnega prometa začeli nápak označevati resnične oglede kot lažne. Ta pojav so poimenovali Obrat (The Inversion), a se ni nikoli zgodil.
Lu do Magalu je ena največjih virtualnih vplivnic s sedmimi milijoni sledilcev na Instagramu.
Internetna izkušnja na pametnem telefonu ni enaka kot na računalniku. To drži, saj so spletne strani posebej prilagojene za mobilne naprave z manjšimi zasloni. V šali to često poimenujemo »mali internet« in »veliki internet«. A avtor manifesta trdi, da so strani vsebinske drugačne, da forumi na mobilnih napravah prikazujejo drugačne objave in z drugimi komentarji kot na računalniku, kar je težko verjeti. Res pa je, da so iskalni rezultati na različnih naprav lahko drugačni, ker jih iskalnik pač poskuša prilagoditi oziroma personalizirati.
Tudi s sklepno mislijo bi se lahko strinjali: internet nam je spolzel iz rok, nadzor smo izgubili. Moderni internet je zelo daleč od naivnih pričakovanj, ki sta jih poosebljala Tim Berners-Lee in splet v 90. letih preteklega stoletja.
Imitacija
Pred desetletjem se je zdelo, da se bodo morali za večjo vidnost na internetu ljudje prilagajati botom. Algoritmi so bili tedaj primitivnejši od današnjih, promovirali so predvidljive in banalne vsebine. Twitter je imel v izdihljajih preteklega desetletja algoritem, ki je predlagal uporabnikom vsebine, s katerimi bi se lahko poistovetili (relatable content). Stotisoče ljudi je gledalo istovrstne objave, algoritmi pa so jih silili v šablonske objave, če so želeli boljšo vidnost. Zdelo se je, da se bomo morali kolektivno poneumiti in popreprostiti, da bi lahko tekmovali z drugimi ljudmi in boti, predvsem pa da bi zadovoljili algoritme.
Leta 2022 se je zgodila ena največjih tehnoloških revolucij v zgodovini, ki je ponovno dokazala, da družbe ne spreminja izum tehnologije, temveč njena dostopnost sleherniku (Ne novo, temveč poceni, Monitor 02/17). ChatGPT je demokratiziral uporabo modelov GPT, generativno umetno inteligenco je lahko uporabljal vsakdo, in to brezplačno. Ustvarjanje besedila poljubne oblike in sloga je bilo mogoče v nekaj sekundah.
Solipsizem
Z vprašanjem obstoja zunanjega sveta so se ukvarjali tudi filozofi, denimo René Descartes in George Berkeley, ko so v novem veku v ospredje stopila vprašanja o tem, kaj lahko vemo. Solipsizem trdi, da je lahko posameznik z gotovostjo prepričan zgolj o obstoju lastnega uma, medtem ko so vsa zunanjost, drugi ljudje in zavesti nedokazljivi. Naše dojemanje sveta je subjektivno in dostopno le skozi naše misli in občutke, torej skozi naš um. Ker nimamo neposrednega dostopa do zunanje stvarnosti, ne moremo biti popolnoma prepričani, da stvarnost onkraj naše zavesti res obstaja. Solipsizem je skrajna pozicija – Descartes jo je zavrnil –, a njegove drobce najdemo v številnih premislekih, tudi v teoriji o mrtvem internetu.
Mačka in miš sta zamenjali vlogi. Ljudem se danes ni treba pretvarjati, da so roboti, temveč obratno. Umetna inteligenca botom pomaga zveneti, objavljati in nastopati, kot da so ljudje. Boti se danes pretvarjajo, da so ljudje, in mestoma jih celo težko takoj razkrinkamo. Eden očitnejših primerov so računi na X, ki imajo modro kljukico. Nekoč so bili to preverjeni računi vplivnežev, danes je mogoče kljukico kupiti. Niso redki profili z modro kljukico, ki so povezani z modelom generativne umetne inteligence in nato po platformi sejejo svoje vsebine. Ljudje moramo po drugi strani čedalje pogosteje dokazovati svojo človeškost, tako da na straneh pretipkavamo pokvečene črke, klikamo na slike s stopnicami ali kako drugače rešujemo banalne naloge, ki naj bi bile botom nedoumljive.
Drugi očitni primer so iskalni zadetki na Googlu. Podjetje se sicer zelo trudi, da so relevantni in vsebinski, sami temu pravijo organski, a pri posameznih iskalnih terminih na površje kljub temu priplavajo strani, ki so brez dvoma ustvarjene z umetno inteligenco. Nekoč smo pisali o optimizaciji SEO (Kako na prvo stran, Monitor 12/15), ki so jo počeli ljudje. Danes zna to umetna inteligenca. Namen teh strani nas ni česa naučiti ali nas o čem prepričevati, temveč nabirajo oglede in klike.
Lažni promet
Da čedalje večji del prometa na internetu predstavljajo pretočne vsebine, ponudniki dostopa do interneta in mednarodnih povezav večkrat užaljeno poudarijo, ko od največjih igralcev zahtevajo dražje (v njihovi govorici pravičnejše) plačevanje stroškov. Samo Netflix ustvari več kot 15 odstotkov vsega prometa na internetu, skupno pa naj bi pretočne storitve pomenile približno polovico vsega prometa. Ocene so zelo različne in ne preveč natančne, a skupni imenovalec bržkone drži – tovrstnega prometa ni malo.
Obstaja pa še en velik potratnež. Še več prometa je povsem nečloveškega. Imperva vsako leto izdela poročilo Bad Bot Report o avtomatiziranem prometu na internetu, ki ga ustvarjajo boti. Zadnje dostopno poročilo za leto 2023 ugotavlja, da so ljudje ustvarili 50,4 odstotka prometa, zlonamerni boti (bad bot) 32 odstotkov, dobronamerni boti (good bot) pa 17,6 odstotka. Delež prometa ljudi je upadel za 2,2 odstotne točke, kar pripisujejo razvoju umetne inteligence in jezikovnih modelov. To je drugi najmanjši delež, odkar pripravljajo omenjeno poročilo, a leto 2014 zaradi sprememb v indeksiranju spletnih strani in večje aktivnosti pajkov spletnih iskalnikov ni reprezentativno.
Boti so v omenjenem poročilu opredeljeni kot programi, ki izvajajo avtomatizirane naloge. Dobronamerni boti so pajki iskalnikov, ki prečesavajo splet, pogovorni roboti in nadzorni boti, zlonamerni pa ustvarjajo omrežja (botnet) za napade (DDoS), iščejo ranljive in izpostavljene strežnike, brez dovoljenja strgajo vsebine z internet (scraping), izvajajo lažne interakcije z vsebinami in podobno. Ločnica je včasih tanka. Predvsem zlonamerni boti se razlikujejo po načinu delovanja, saj so nekateri preprosti in kot taki enostavno prepoznavni, drugi pa poskušajo svojo pravo naravo prikriti z več metodami in se vesti čim bolj podobno ljudem. Prav delež zadnjih, torej zvijačnih in dovršenih botov, raste.
Skoraj polovica tarč se nahaja v ZDA, najpogosteje pa gre za spletne strani s področja iger, telekomunikacij in IT. Razrez po državah kaže precejšnjo raznolikost, saj so na Irskem in v Nemčiji tri četrtine prometa posledica botov, v ZDA okrog 60 odstotkov, v Franciji pa manj kot tri četrtine. To je predvsem povezano z infrastrukturo, saj so na Irskem in v Nemčiji veliki podatkovni centri, kjer gostujejo številne strani.
Denar
Teorija mrtvega interneta predpostavlja, da je skrajni razvoj trenutnega stanja žalosten: umetna inteligenca bo objavljala vsebine, s katerimi bodo interagirali – jih komentirali, všečkali, delili – pretežno drugi agenti umetne inteligence. Iz enačbe bi ljudje v celoti izpadli. Cinično bi se lahko vprašali, kdo bi kaj takšnega želel sprožiti in zakaj.
Shudu je digitalni temnopolti supermodel.
Kompleksni sistemi poznajo pojav, ki se imenuje emergenca. V njih lahko vzniknejo lastnosti, ki jih posamezni sestavni deli nimajo in jih zato tudi ni mogoče enostavno napovedati. A na internetu bržkone ni treba tako daleč, temveč je motiv preprostejši. Med lažnimi sledilci, lažnimi kliki, lažnimi obiskovalci in lažnimi objavami je denar še kako resničen. Z njim pa je tesno povezan vpliv.
Farme botov, ki množično klikajo oglase in všečkajo objave, so imele še pred desetletjem pohle(p/v)ne namene. Njihovi upravljavci so si želeli odrezati čim večji kos oglaševalske pogače, ki je odvisen od števila ogledov in interakcij. Če jih ustvarijo boti, nič hudega, dokler oglaševalci tega ne opazijo. Danes so prevare pri oglasih bistveno težje, v igri pa precej resnejše posledice – oblikovanje javnega mnenja, vplivanje na javnost, gnetenje družbenega tkiva.
Lanskega decembra so v Romuniji razveljavili predsedniške volitve, ko je ustavno sodišče v njih prepoznalo tuje vmešavanje. To je bilo še posebej intenzivno na družbenem omrežju Tiktok, kjer so dobili vplivneži na prvi pogled neškodljiva navodila, naj z objavami ljudi spodbudijo k udeležbi na volitvah in objave opremijo z določenimi ključnimi besedami. Te so potem prepoznali boti, ki so jih množično komentirali s podporo točno določenemu kandidatu, ki je na koncu resnično zmagal. So bili odgovori na te objave mrtvi internet? Zagotovo jih niso napisali ljudje, so jih pa naročili z zelo jasnim namenom.
Na družbenih omrežjih obstajajo javno izpostavljeni profili vplivnežev, ki sploh niso resnične osebe – in tega ne skrivajo. Lu do Magalu ima 7,6 milijona sledilcev na Instagramu, a je vsem jasno, da gre za virtualno osebo. To je očitno že iz njene podobe. Kyra je že precej bolj človeških potez (v opisu jasno piše UI-spremljevalka), z njo pa sodelujejo tudi znamke, kot je L'Oreal. Shudu je po svojem opisu prvi digitalni temnopoltni supermodel … Seznam je dolg.
Timothy Shoup iz nevladne organizacije Kobenhavnski inštitut za študije prihodnosti je leta 2022 ocenil, da bo enkrat v letih 2025–2030 obseg vsebin umetne inteligence na internetu dosegel 99 odstotkov. Leto 2025 je napočilo, ChatGPT in sorodniki so na voljo vsakomur, a se to še ni zgodilo. Internet za zdaj vodijo korporacije in vplivneži, ki si z umetno inteligenco pomagajo in jo tudi izkoriščajo. Na Skynet bo treba še počakati.
Posledice
V štirih letih od objave znamenitega manifesta se je zgodila pomembna sprememba. Leta 2021 je sicer obstajal GPT-3, a ga brez tehničnega predznanja ni bilo mogoče uporabljati. Šele leto pozneje se je pojavil ChatGPT, ki mu je sledila eksplozija ostalih vmesnikov in orodij. Danes lahko ogromne količina besedila z umetno inteligenco ustvari vsakdo, kar pronica tudi na internet, tako na družbena omrežja kot druge strani z vsebino, ki jo prispevajo uporabniki. Ponekod, denimo na StackOverflow, so zaradi nizke dodane vrednosti in vprašljive točnosti prepovedali dodajanje vsebin umetne inteligence.
Razlogi za čedalje večji razmah botov
- tehnološki napredek (avtomatizacija, umetna inteligenca)
- ekonomski interes (lažni sledilci, ogledi, kliki)
- politični in ideološki motivi
- kibernetski napadi
- zbiranje podatkov
- marketing in oglaševanje
Mešanje vsebin umetne inteligence in človeškega uma pa prinaša tudi zelo eksistencialni problem, ki se utegne udejanjiti čez nekaj generacij generativnih modelov. Ti so naučeni na nepredstavljivi količini besedil, ki so jih ustvarili ljudje. O točnih številkah proizvajalcih ne želijo govoriti, a največji modeli imajo nekaj deset milijard parametrov, torej so morali prebrati še bistveno več.
Pred pojavom prvih modelov je bilo moč nekritično privzeti, da so vsa vhodna besedila ustvarili ljudje, danes pa to ne drži več. Da to prinaša posledice, so britanski raziskovalci pokazali lani (AI models collapse when trained on recursively generated data, Nature 631, 2024). Če modele GPT učimo na besedilih, ki so jih napisali modeli prejšnje generacije, in postopek ponavljamo, so naslednje generacije čedalje slabše, na koncu pa se sesedejo v ponavljanje nesmiselnih stavkov. Opažanje so poimenovali kolaps modelov in predstavlja resno nevarnost za urjenje bodočih modelov, predvsem pa kaže, da med izdelki ljudi in generativnih modelov (vsaj danes) še vedno obstaja kvalitativna razlika. Seveda ni nujno, da se bodo prihodnji modeli urili na enak način kot današnji, zato bo morda ta težava izparela.
Druga posledica pa se udejanja že danes. Kanadski novinar in pisatelj Cory Doctorow je leta 2022 izumil besedo enshittification (podrekanje) za opis upada kakovosti vsebin na internetu zaradi prekomernega osredotočanja na dobiček, ki jo je leta 2023 Ameriško dialektološko društvo izbralo za besedo leta. Nanizal je kopico primerov, kako je kakovost upadla, ko so veliki igralci pohrustali ali izrinili manjše. Trdi, da je to neizogibna posledica poslovnega modela, ki velja tudi za internet. Sprva so lahko izdelki na voljo po dampinških cenah, kar je za internetne vsebine veljalo desetletja, a na koncu vlagatelji želijo svoje donose, kar zahteva zaračunavanje realnih cen. Internet pred desetletjem je bil resnično dober – velika večina vsebin pa zastonj. Normalizaciji smo se približali žal približali s spodnjega konca, torej z razvrednotenjem vsebin, ne pa z dvigom cen. Tudi zato so danes brezplačni članki večinoma neskončna reprodukcija, brezplačna družbena omrežja pa kloaka oglasov, pomešanih z banalnostmi.
Fragmentacija
Internet še ni umrl, zagotovo pa je v povprečju manj kakovosten kot pred leti. Še danes lahko najdemo kakovostne človeške vsebine, in to tudi na platformah, kjer mrgoli povprečnosti in botov, le znati jih moramo poiskati. Družbena omrežja, ki so bodisi zasebna (Whatsapp, Discord) bodisi še premalo razširjena za invazijo botov in trolov (Bluesky, Mastodon), so takisto otoki pristnosti.
Internet pa je izgubil pomembno lastnost, ki bi mu olajšala funkcijo lepila družbenega tkiva. Postal je tako personaliziran, kar niti ni posledica botov in umetne inteligence, temveč algoritmov, da enotna izkušnja ne obstaja več. Vsak je izpostavljen vsebinam, za katere skrbniki platform od Googla dalje ocenjujejo, da mu bodo najbolj pri srcu. Fenomen vpliva tudi na počutje in ima ime: intelektualna osamljenost ali izolacija. Internet ni umrl, a mrtev je stari, dobri internet, na katerem smo odpirali Matkurjo.
