Internet ni eden, internetov bo več
Mike Pompeo, ameriški zunanji minister, bivši šef CIE in naš novoodkriti prijatelj, pravi, da bi ZDA rade imele »čist« internet. Čist? Tukaj nekaj smrdi.
Bodimo pošteni – internet obstaja samo po zaslugi ZDA, še več, po zaslugi ameriške vojske. Tako kot iz istega razloga obstajajo tudi cele veje svetovnega gospodarstva, ki temeljijo na satelitski navigaciji. Zaradi inovativnosti (tudi oziroma celo predvsem) ameriških podjetij se je internet vsa ta leta tudi razvijal in postal to, kar je danes – nekaj, brez česar si modernega sveta ne moremo več predstavljati. Po drugi strani si nekatere države internet predstavljajo precej drugače. Severna Koreja sploh noče biti povezana z njim, Rusija si prizadeva imeti možnost iz njega kadarkoli oditi, Kitajska pa se je od njega že davno polprepustno ogradila. Kar za državo Kitajsko od internetnih vsebin ni sprejemljivo, Veliki kitajski požarni zid zadrži zunaj.
Združene države Amerike so tako omejevanje internetnih svoboščin od nekdaj obsojale, države, ki izvajajo internetno cenzuro, pa obtoževale, da so nedemokratične. Je mogoče, da se bodo po mnogih desetletjih na te nedemokratične izolacijske okope postavile tudi te iste Združene države Amerike?
S spiska ponudnikov strojne opreme, po kateri teče internet, naj bi bila izključena »nevarna« kitajska podjetja (5G, Huawei), s spiska ponudnikov programske opreme, ki teče nad njim, pa naj bi bile izključene (nekatere) kitajske aplikacije in storitve, ki jih je ameriška država proglasila za »nevarne«. Tudi če za trenutek izpustimo težavnost dokazovanja »nevarnosti« – sta obe prepovedi kaj drugačni od tistih, ki jih za uvrstitev pred Veliki kitajski požarni zid uporablja država Kitajska? Oblasti nekaj rečejo in zgodi se. Na Kitajskem ali v ZDA. Še več, g. Pompeo, zunanji minister (kolikor vem, ni strokovnjak za računalniško varnost) meni, da kitajske aplikacije, med drugim, »razširjajo viruse«. Google, kjer strokovnjakov za varnost kar mrgoli, meni drugače, saj sicer aplikacij Tiktok in Wechat v njihovi trgovini Play ne bi bilo.
G. Pompeo, zunanji minister (kolikor vem, ni strokovnjak za računalniško varnost), meni, da kitajske aplikacije, med drugim, »razširjajo viruse«. Google, kjer strokovnjakov za varnost kar mrgoli, meni drugače, saj sicer aplikacij Tiktok in Wechat v njihovi trgovini Play ne bi bilo.
Obeta se nam torej balkanizacija interneta – tudi ZDA bi imele v njem le tisto, kar se jim zdi prav, vse ostalo pa bi prepovedale. Pa smo prepričani, da ni bilo tako že prej? Tudi ZDA so že nekoč davno prepovedovale izvoz napredne šifrirne tehnologije (denimo PGP) in s tem namerno oslabile »demokracijo« na internetu. Oziroma so s tem ojačale svojo moč nadzora nad informacijami, ki krožijo po njem. Prav v okviru CIE, ki jo je vodil tudi g. Pompeo, so državam po svetu celo prodajale namerno oslabljeno šifrirno tehnologijo, ki je to moč še dodatno okrepila. Je mogoče, da se danes vse to dogaja, ker ta moč počasi upada? Ker na področju razvoja novih tehnologij (5G) prednjačijo kitajska podjetja, občasno in vedno pogosteje pa se kitajskim podjetjem to posreči tudi na področju aplikacij in storitev? Wechat, denimo, je vrhunska aplikacija/storitev, ki je Kitajsko že pred leti na prehitevalnem pasu popeljala v tako oddaljeno digitalno prihodnost, da tam razvitega zahodnega sveta še nekaj let ne bo. Wechat Kitajci uporabljajo za medsebojno komunikacijo, plačevanje računov, nakupovanje v trgovinah, plačevanje prevoza in celo za iskanje zmenkov. Enotni sistem namesto Whatsappa, Facebooka, Instagrama, Paypala, Uberja in Tinderja.
Je zloglasni Tiktok tudi tako pomemben? Niti približno. Tako kot je Tiktok uspešen in tako kot je razširjen, je Youtube že dolga leta. Uspešen in priljubljen je pri milijardah uporabnikov, enako uspešno pa tudi zbira in »v centralo« pošilja bolj ali manj osebne podatke uporabnikov in njihove navade. Morda je bolj pomembno to, da gre za zelo bogato molzno kravo, ki, prvič, nagovarja starostno skupino uporabnikov, ki je doslej ni uspelo nagovoriti še nikomur, in, drugič, ni v lasti ameriških podjetij, ampak kitajskih. Za zdaj. Tukaj namreč smrdi to, da se za nakup »aplikacije za filmčke« zelo zanimajo resna podjetja, kot so Twitter, Microsoft in celo Oracle. Oracle! Smrdi torej – po denarju.
Kaj se bo iz teh smradov izcimilo, žal ne znam napovedati. Z žalostjo le ugotavljam, da smo se s podpisom »skupne izjave o varnosti omrežij 5G« pridružili tistim, ki so po novem proti enotnemu internetu.
