Intervju - Andrej Mertelj, Datalab

»Nikoli se ne umakni, nikoli ne predaj«

Andrej Mertelj je ustanovitelj in solastnik Skupine Datalab, izvršni direktor uspešnega podjetja, ki pravi, da je poleg uspehov v življenju doživel tudi nekaj padcev. Izpostavlja, da je prav vsaka lekcija za nekaj dobra in da je prav zato uspešnejši. Prav tako pa na lastni koži občuti, kako tehnologija spreminja svet.

Svoje korake v poslovni svet ste začeli s precej velikim računalniškim podjetjem PowerPlus, ki pa je leta 1996 bankrotiralo. Kako je to vplivalo na nadaljevanje vaše kariere?

V Hongkongu smo imeli tovarno pomnilniških čipov in upad cen pomnilnikov nas je »potopil«. To je bil tisti pravi bankrot, ko greš iz višav do tega, da dobesedno nimaš za hrano. Znašel sem se v situaciji, ko sem moral odplačati več kot milijon nemških mark dolga. A se nisem nameraval predati. Od nekdaj sem imel rad računalnike in kot podjetnik sem se naučil pomena financ, a videl sem, da nimam na voljo nobenih orodij, s katerimi bi lahko vodil podjetje. Zato smo začeli delati lastno poslovno programsko opremo. Svoj bankrot in to, kar sem se prek njega naučil, sem želel izkoristiti za to, da preprečimo bankrot drugim podjetnikom. Od tod ideja o Datalabu in tudi ideja za naš slogan: »Spreminjamo podatke v dobiček.«

Vaša podjetniška pot je že več kot tri desetletja povezana z informacijskimi tehnologijami. Kako se spominjate svojih začetkov v tej panogi?

Začetki mojega dela segajo k lokalnemu zastopstvu IBM, nato je sledilo »fušanje« pri ZOTKS s programiranjem materialnega poslovanja, 1989 odprtje podjetja v Avstriji in učenje prvih korakov podjetništva. Nato je bilo na vrsti »švercanje« računalniških komponent za raziskovalne inštitute, ki iz Beograda niso mogli dobiti uvoznih dovoljenj. Z osamosvojitvijo države smo poskrbeli za preselitev centrale v Ljubljano, začeli graditi znamko PowerPlus, spominjam se tudi na desetine priznanj zlati monitor, tekme z Jerovškom v gradnji mreže računalniških trgovin … Skratka, pestri spomini. (smeh)

To so bili tudi časi, ko so se začele na domačem trgu pojavljati prve računalniške revije. Ste jih brali, vam je bila katera posebej všeč in zakaj?

Še vedno imam precej popoln arhiv revij Moj mikro in Računari s konca 80-ih. Takrat je Žiga Turk, ki je bil urednik Mojega mikra, objavil moj prvi članek o zgradbi operacijskega sistema MS-DOS. Tudi z Monitorjem smo sodelovali ves čas: tako pri testiranju opreme in prezentaciji kot tudi dogodkih. In rekel bi, da s takratno svežino ob norih idejah agencije Elea prinašali tudi precej nov veter v računalniške oglase. Se mogoče spomnite punčke, ki se igra v morju medvedkov? Izredno pa sem se – kot BjamesB – zabaval ob več kot dveletnem pisanju kolumne o internetu v igričarski reviji Joker.

Kako gledate na vlogo medijev v krajini IT danes? Slovenski medijski prostor ni ravno bogat z mediji s področja informatike, prej nasprotno. Čemu pripisujete takšno stanje?

Težko vprašanje, na katero ne znam odgovoriti, bom pa poskusil. Poglejmo, lingua franca računalništva je seveda angleščina. Internet kot vir informacij je vsem potencialnim bralcem domače okolje. Jezik in dostopnost – dva argumenta lokalnih medijev – sta tako izključena. Ostane le še »lokalnost«, kako jo izkoristiti, tega pa, žal, ne vem. Vsekakor nam je bilo včasih lažje, računalništvo je bilo subkultura in kot taka imelo svoj sleng, oblačenje, obnašanje in medije. Danes pa so računalniški mlinčki temelj vsega in so zanimivi le še v ozkih specializacijah.

Kaj delajo – po vašem mnenju – mediji, kot je Monitor, prav in kaj narobe?

Odkrito povedano, zadnje čase le malo spremljam računalniške medije, zato sem daleč od tega, da bi se čutil sposobnega izražati kakršnokoli mnenje na to temo.

So vam (bili) mediji pri delu v pomoč? Ali prek njih lažje dosežete ciljno občinstvo?

Dostop do ciljnega občinstva je z uporabo vseh algoritmov in tehnologij postal precej trivialen. Vlogo medijev vidim bolj v kuratorstvu in verodostojnem ocenjevanju. Taki mediji, vsaj tako menim, izpolnjujejo pogoje za preživetje na trgu.

Kako ste vi doživeli zadnja desetletja v panogi IT in njeno (digitalno) preobrazbo?

Osebno sem to doživel kot priložnost za uresničevanje sanj in idej. Ogromna sreča je imeti priložnosti in odlične sodelavce, s katerimi vsak dan poskušaš biti boljši, učinkovitejši. Zadovoljstvo je, da te naše rezultate vsak dan uporablja prek 65.000 ljudi in z njimi spreminjajo podatke v dobiček.

S tehnološkimi očali bi lahko dejal, da gre za precej logično ekstrapolacijo začetega ob prelomu stoletja. Sama tendenca IT-panoge je digitalna preobrazba, tako da za branžo ta ni nikakršno presenečenje. Tudi distopija, v katero se spreminjajo družabna omrežja, je precej jasno zarisana v filmih in knjigah znanstvenofantastičnega žanra že desetletja nazaj.

Upali smo, da bomo na internetu gradili družbo svobode in gospodarstvo brez trenj. Zgradili smo aparatus, ki idejam daje še večjo moč. A vse kaže, da so bile najbolj propulzivne prav tiste najmanj zaželene: orwellovska politična zloraba, pornografija, cancel culture, egoizem in narcisoidnost ...

Preden zaideva … Danes ste domači velikan na področju poslovne programske opreme, poslovanje ste uspešno razširili tudi na jadransko regijo. Je danes težje ali lažje pisati in prodajati programsko opremo kot včasih?

Ko skoraj 25 let poliraš eno programsko opremo, spoznavaš stranke, se od njih učiš … ko imaš večinoma utečeno ekipo ljudi, ki poznajo način dela …, sta tako razvoj kot trženje programske opreme bistveno lažja. Danes je to lažje kot včasih. Poleg tega bi rekel, da sodobni podjetniki vseeno vedo veliko več kot pred desetletjem ali dvema ter lažje prepoznajo izdelek, ki jim bo pomagal pri delu oziroma do uspeha.

Kako je postaviti in voditi visokotehnološko podjetje? Ste imeli kdaj občutek, da imate vsega dovolj?

Kri, bolečina, solze, odrekanje, teženje, vztrajanje, batine, vztrajanje, teženje, sonce, batine … (smeh) Ampak kot podjetnik mora biti tvoj moto: »Nikoli se ne umakni, nikoli ne predaj«. Vsak nosi svoj križ.

Imate stalni stik z novimi, tudi robnimi tehnologijami. Kakšen je vaš pogled na avtomatizacijo poslovnih okolij, na rešitve s področjih RPA, umetne inteligence?

Prihaja naslednja faza avtomatizacije in digitalizacije. Elektronske izmenjave dokumentov, uporaba strojnega učenja, industrija 4.0 bodo postali tako običajni, kot so ta hip splet, e-pošta ali družabna omrežja. Hkrati s povečevanjem nabora storitev je pričakovati, da bo kljub oligopolom upadala platformska marža. Prepletenost verige vrednosti prek različnih podjetij bo še večja, zato upam, da jo bo navezava naše regije kot centra za bližnje izvajanje (t. i. nearshoring) evropski industriji dobro izkoristila ter s tem večala dodano vrednost, ki ostane doma.

Umetna inteligenca prinaša konkretne spremembe na delovnih mestih, do zdaj izključno rezerviranih za ljudi. Strojepisci, kontisti, nadzorniki proizvodnih procesov so nadomestljivi s tehnologijami, ki so danes dostopne za nekaj centov. Tesla bo verjetno srednjeročno izvor vozniške umetne inteligence ter s tem povečane konkurence na tem področju. Kako hitro bodo učeči se stroji prevzemali/večali produktivnost v ostalih poklicih, pa bo odvisno od razvoja, ki je ta hip v razvojnih laboratorijih, ter razmisleka o etičnih mejah in vplivu umetne inteligence na civilno družbo.

Česa v poslu še niste dosegli?

Hmmm, hja, težko vprašanje. Cel kup zadev – trenutno me vsekakor okupira kmetijsko programje. Na tem področju vidim ogromen potencial za izboljšave, tehnologije so zrele ... Desetine velikih idej in manjših izboljšav izdelka. Vizij, kam vse še lahko gre naše podjetje. Po drugi strani pa smo v bistvu že dosegli vse: iz garaže smo prišli na borzo, kjer delujemo že 14. leto, za nami je 24 let zmerne, a konstantne rasti na vseh trgih kljub finančnemu dihanju na hlape zaradi skrbnega obračanju vsakega evra, ko smo sestavljali dovoljšne proračune za naložbe.

Če se za konec še na kratko vrneva k medijem in njihovi prihodnosti. Menite, da bodo v prihodnje medije in publikacije pripravljali (programski) roboti, da bodo pisali in urejali članke?

Pisali iz česa? Korporativnih sporočil za medije? Neprebavljivo. Spet bi rekel, da bo človeški dejavnik verjetno kuratorski, ne agregatorski. Večja kot je dodana vrednost novinarja, težje ga bo nadomestil robot. Članke v Monitorju kljub sorodni tematiki verjetno težje piše robot kot pa, denimo, članke za rumene medije ali pa politično poročanje. Vsekakor pa vaši reviji želim še nadaljnjih 30 let v kakršnikoli medijski obliki.

Več o "tistih časih" si lahko preberete v posebni jubilejni številki Monitorja: